1. Konec sveta v vasici na robu morja
Ljubka vas je počivala v trebuhu malega zaliva, ki se je skozi ozek preliv razpiral v
širjave morja. Tam na odprtem morju so bili močni tokovi in pogosti viharji, zato so
se ribiči pozorno ozirali v nebo ter spremljali oblike in barve oblakov pa smeri in moč
vetrov. Možje so ljubili morje in ga spoštovali, ljubili pa so tudi svoje življenje, svojo
kamnito vas in krpe rdeče zemlje, ki jim je podarjala hrano, olje in vino. Ob večerih so
pili svoje vino in si pripovedovali zgodbe.
Te zgodbe so govorile o
skrivnostih morja in o veli­kih
ribah, o čudnih zname­njih
in nenavadnih prigodah ljudi.
Ko je pripovedovalec umolknil,
so natočili vina v prazne kozar­ce,
nazdravili govorcu in potem
zapeli svoje pesmi. Takrat je za­zvenel
spev iz globin njihovih
duš. Ljubljeni so bili in ljubili so,
bili so očetje in sinovi, vnuki in
dedje, postali so mogočno mor­je
in krhka barka, bili so jadro in
veter, postali so zvezda vodnica
nočnega neba in srebrna riba te­mačnih
globin, zrasli so v stole­tne
oljke, iz njih je pela kamnita
pokrajina, ki rojeva vino, rdeče
kot kri. Resnično, pili in opajali
so se z lastno krvjo, ki so jo živeli.
Po 37 letih na Liburnijo
Možje so bili podjetni, vodili so
uspešno zadrugo, ki je bila osno­va
njihovega lokalnega gospo­darstva,
od ribolova, kmetijstva,
gradnje in domačih obrti do go­stinstva
in turizma. Ljudje so bili
premožni, kajti morje je bilo pol­no
rib. Od ameriške vojske so ku­pili
dve odsluženi minolovki in ju
predelali v ribiški ladji, dokupili
še dve in posel je cvetel. Poleti
so vasico obiskali številni turi­sti,
ti so bivali in se tudi prehra­njevali
za isto mizo z domorodci.
Med njimi so se stkale osebne
vezi, zato so se turisti spreme­nili
v stalne goste in tako rekoč
vse leto oživljali vasico. Takratni
politiki so jim vsiljevali gradnjo
modernega hotela, toda domači­ni
so odločno zavračali tako po­nudbo,
kajti bili so samozadostni
in samozavestni.
Tisti čas, pred 37 leti, sem živel
v tej dalmatinski vasici, med te­mi
ljudmi mehkih src in kot morje
odprtih duš. Letos me je prepla­vila
nostalgija po takratnih doži­vetjih.
Nostalgija včasih postane
neznosna in ko ne pomaga niti
»nostalgin«, se je pač treba od­praviti
tja, od koder prihaja. In
sem šel, na enak način kot pred
37 leti, kot palubni potnik na Li-burniji.
Ta legendarna ladja šte­vilnih
Slovenk in Slovencev na­mreč
še vedno pluje na liniji Re-ka-
Dubrovnik. Koliko spominov
je zaorala v brazde svojih valov,
vedo povedati le njeni nekdanji
potniki.
Veličastna noč na palubi
Paluba je vrvela od ljudi vseh
starosti z vseh koncev sveta. Ne­koč
smo na tak način potovali le
mladi, sedaj tako potujejo tudi
starejši. Pogled na dogajanje na
palubi je vredno opisati. Večina
potnikov se je sončila, brala knji­ge,
igrala karte, metala kocke ali
pa se pogovarjala. Od vsepovsod
je odmeval smeh. Videl sem Nem­ca
in Japonko srednjih let, neneh­no
sta se fotografirala in drug dru­gega
božala z zaščitno kremo; pa
mlad par, Holandca in Tajko, ob
slovarjih sta se glasno učila tuji je­zik.
Holandec je poskušal govoriti
tajsko, Tajka pa holandsko in nju­ne
nerodne poskuse so spremlja­le
salve smeha ter hihitanja. V kotu
je priletna Avstrijka pletla zimske
nogavice, in to s štirimi pletilka­mi,
na zaboju z rešilnimi pasovi je
debel Anglež vadil jogo, medtem
ko se je njegova lady ukvarjala s
snežnobelim kodrom. Štiri Danke
so veseljačile ob steklenici vina,
skupina Nemcev pa ob pivu, med­tem
se je izza vogala zaslišalo pe­tje
ob spremljavi kitare. Po večerji
so potniki iz kabin, vsi urejeni, na­čičkani
in naličeni, napravili iz pa­lube
promenado. Vendar so kma­lu
izginili v podpalubje, tja jih je
pregnal že rahel veter. Po žametni
črnini neba se je razsula srebrni­na
zvezdnega prahu. Z zvezdami
posuta veličastna noč je bile vide­ti
kot nebo množice visokih žensk
v žametnih, s safirji posutih oble­kah,
ki gojijo spomine na svoje
odsotne možate osvajalce. Valovi
so se razpenjali ob ladijskem tru­pu
kot zvitki iz srebra in se s kipe­njem
razsipali v srebrne bleščice,
ki so izginjale v črnjavi. Človeku,
ki bi hotel spati, je težko izbirati
med tako prikupnimi dnevi in tako
zapeljivimi nočmi. Vendar je bila
izbira za spanje močnejša in za­dnje,
kar sem videl, je bila svetilka
ribiškega čolna, v katerem je ribič
sanjaril o svoji največji ribi, ki jo še
mora ujeti.
Na koncu sveta - konec
Ob svitu se je čez morje razli­vala
prosojna sinjina, kmalu jo je
ožarila žareča sončna jasa na vo­di.
Bila je kot zlat prst, ki se ulega
na morsko gladino. Morje je po­stalo
kot posoda topljenega zlata,
ki jo je vstalo sonce kmalu obar­valo
v modro. Obdajal me je vzvi­šen
občutek, da sem daleč od
ponorelega sveta: nobenih novic,
nobenih senzacij in izrednih poro­čil
o ničevostih, nič vesti o doma­čih
aferah, lažeh in prevarah, nič
o krvavem nasilju po svetu, skrat­ka
nič nepotrebnega ogorčenja.
Toda kmalu sem se soočil z
vsem tem, in to ravno v vasici, ki
sem jo nameraval po tolikih letih
obiskati za en dan. Prvo, kar me
je presenetilo, je bila ugotovitev,
da tja ne vozi več noben avtobus
javnega prometa. Zaradi rezanja
stroškov je vas enostavno odre­zana
od sveta in po čudežu mi
je uspelo najti prevoz. Prepoznal
sem nekaj domačinov in srečen
sem bil, da so tudi oni prepozna­li
mene. Toda moja sreča je bila
kratkega daha, kajti ob pogovoru,
v sicer prazni konobi, sem hitro
zvedel, kaj je »napredek« prinesel
nekdaj cvetočemu naselju in nje­govim
ljudem, ki so nekoč živeli v
obilju. Zadruga, ki je povezovala
vse prebivalce v uspešni lokalni
ekonomiji, je razpadla; vse štiri ri­biške
ladje so morali prodati, kaj­ti
ribje jate so jim izpred nosa od-lovili
tisti z mogočnim ladjevjem;
šolo so zaprli, prav tako kulturni
dom in ambulanto; mladi so se za­čeli
množično izseljevati, stari ne
zmorejo več obdelovati polj, oljč­Opozarja:
ANTON KOMAT
nikov in vinogradov, ki se zarašča­jo;
siromašna lokalna ponudba je
odvrnila turiste, in to je še poveča­lo
revščino; sledili so bankroti do­mačinov,
ki niso več mogli vračati
najetih kreditov.
Utopija, sanje in prihodnost
Obdajali so me zaskrbljeni in
žalostni obrazi. Nekdo mi je re­kel:
»Ej, ej, v morju ni več rib in vi­nogradi
propadajo,« drugi je do­dal:
»Včasih smo pili in peli, sedaj
le še pijemo, dokler bo še kaj vi­na.
« Stari ribič belih las in brade,
ki je ves čas molčal, pa je z gren­kim
glasom povedal: »Včasih se
je vsakdo od nekoga učil ali pa je
bil učitelj drugim. Sedaj tega ni
več, nihče več nikogar ne poslu­ša,
zato je vse propadlo.« Do traj­ektne
luke me je peljal domačin
in le malo sva govorila. Besede
sočutja niso zalegle.
Ko sem tisto popoldne zrl v ve­likansko
modro oko morja, sem
spoznal, da sem iskal utopijo v
prostoru, da sem sanjal o svoji
preteklosti. Toda utopija je prostor,
ki ga ni, in odprlo se mi je temelj­no
vprašanje vsake utopije: osta­ti
v srečnem izvoru preteklosti ali
napredovati proti srečnemu mestu
prihodnosti? Ob tem me je preši­nila
misel, da imamo vsi pravico
sanjati in živeti svojo prihodnost,
tako kot tragični junak, ki trpi, spo­zna
in obnovi vrednote družbe. V
prihodnosti bomo obstali le, če se
z njo soočimo združeni, z vsemi
bremeni svoje preteklosti, a tudi z
vsemi njenimi upi. Svet bo dosto­jen
človeka, ko bo ta na razvalinah
sedanje družbe zgradil stavbo no­vega
skupnega življenja. Za dose­go
tega cilja pa se moramo zave­dati,
da je osnovni pomen svobo­de
v tem, da jo izkoristimo. Svobo­da,
ki ni izkoriščena, je izgubljena,
z njo pa je izgubljeno tudi človeko­vo
dostojanstvo.