Resno vam pa rečem, da je za cvrtje najboljša mast: moja mama je posebno svinj­sko mast, salo, ki vsebuje tudi narav­ ne antioksidante, uporabljala za cvr­tje krofov - taki krofi so odlični, to vedo tudi pravi kuharji. Neka zdrav­nica mi je povedala, da slanino pripo­ ročajo pri zdravljenju bronhitisa.

1. »Povejte, da sem univerzitetna diplomirana
inženirka živilske tehnologije, kajti to je v poplavi
vseh vrst nutricistov pomembno!« Pa ne, da bi zgolj
diploma zagotavljala širino znanja o hrani; Marija
ga nabira od rosnih let, pa na poti od profesorice
do - po izgubi službe pred dvajsetimi leti -
samostojnega dela. Marija je zakladnica sodobnega
znanja, ki ga zna povezati s starimi modrostmi,
ko so ljudje z razlogom, zaradi zdravja in dobrega
počutja, jedli doma pridelano sezonsko hrano. »Pri
dosedanjem delu sem spoznala, da je temeljna
resnica vsega zdravega preprosta: ravnovesje na
krožniku je ravnovesje v telesu. Zato jejmo vsakega
malo, zelo mešano, raznovrstno, vedno lokalno,
torej z vrta na mizo, in sezonsko.«
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
Kot ena izmed šestih
otrok izhajate iz materi­
alno siromašne družine, a
vendarle zelo bogate zaradi zaveda­
nja o pomembnosti skromne, vendar
polne prehrane.
Ja, naša kmetija, doma sem s Cola
blizu Ajdovščine, je bila med burjo,
kamni in borovci. Mama nam je ve­
dno govorila, naj gremo ven in oku­
šamo. Vse, kar je nabrala, je z velikim
spoštovanjem dala v lonec. Nikoli ni
pretiravala: skuhala je mineštro, jo
prinesla na mizo, narezala kruh, ki
gaje spekla sama, mordaje celo ime­
la katerega od otrok v naročju. Jedli
smo sadeže, nabirali jagode, tisto in
Takrat, kar je ponujala narava. Veste,
narava v mesecu, ko dozori kakšna
stvar, vedno najbolje poskrbi za nas.
•Narava ve, kaj ljudje potrebuje­
mo?
Ve, da novembra potrebujemo ko­
renje, kolerabo, repo, zelje, buče, kaki
in pomaranče, vse oranžno: ker so
dnevi krajši, potrebujemo sonce, da
nas odpre! Tudi jajce je takšne barve,
da nas razživi, in v otroštvu so nam
dostikrat delali šato - veste, oran­
žna je proti depresiji, torej je treba to
zdaj jesti. V tem mesecu bo dozorel
tudi brin, treba ga je dati v zelje, ki se
kuha, pa h krači: mama nas je nauči­
la, da je treba vse, kar dozori v nekem
mesecu, dati v lonec. Ker telo to po­
trebuje.
•Ste se zaradi te mamine dediščine
odločili za študij živilske tehnologi­
je, no, tudi zaradi štipendije, čeprav
vasje mikala medicina? In je to, kar
vas je mama učila mimogrede, po­
stal vaš način življenja?
Popolnoma res je to, ne vem pa, ali
sem se zavedala, da mi je mama vce­
pljala odnos in miselnost, kako mora
človek sam poskrbeti zase. Pri šestih
otrocih denarja ni bilo nič, morala
nas je naučiti, naj se pobrigamo sami
zase: jeseni, ko smo spravili košnjo in
je bilo treba kupiti zvezke, je oče re­
kel, poglejte, zgoraj nad hišo so zvez­
ki! Razumeli smo, da moramo nabra­
ti vinsko rutico, mišja ušesa, cel kup
zelišč. Posušili smo jih na rjuhah in
prodali. Tako srečni smo bili, da smo
zaslužili in nekaj prispevali družini!
Velikansko bogastvo sem dobila od
denarno revnih staršev! Največkrat
z vzgledom!
•K i zaleže več kot tisoč besed. Od
tod ste verjetno po izgubi službe
pred dvajsetimi leti črpali moč, da
ste stopili na samostojno pot, na ka­
teri izobražujete ljudi v radijskih in
TV-oddajah ter s knjigami o zdravi
prehrani?
Ko sem izgubila službo, sem bila
zelo žalostna - od popoldneva do na­
slednjega dne do desete ure dopoldne
(nasmeh). Bila sem otopela. Veste,
kaj sem naredila? Možu sem rekla,
pojdiva ven, šla sva na travnik, sklo­
nila sem se k rožicam, k travam in v
tistem trenutku se mi je razjasnilo in
vedela sem, da se je
začela moja samo­
stojna pot, da je
čas, da grem
naprej. Otro­
ci, ki so vide­
li, da sem bila
žalostna, so mi
doma skuhali
kosilo, mineštro
in frtaljo, vide­
li so, da se po tem
sprehodu veselim, da
govorim, popoldne sem že
delala načrte. Kadar ima človek te­
žavo, ima malo časa za jok, ker mora
nekaj narediti. Kadar ti je hudo, pojdi
v naravo, poveži se z živim in problem
bo rešen! Res učim, napisala sem šti­
ri knjige, a še vedno učim to, kar me
je naučila mama: vsakega po malo v
lonec. Ne smemo se pustiti nobenemu
komercialnemu zavajanju! Na prvem
mestu je zame to, da ljudje najprej
spregledajo, da se dajo na prvo mesto,
da se imajo radi, da se spoštujejo. Ko
imaš sam sebe rad, poglej okoli sebe
in videl boš, da imamo novembra tudi
žita. Treba je videti, da okoli hiše ra­
stejo koprive, ki se jih da v lonec, toda
mnogi ljudje vidijo in poznajo stvari iz
Avstralije, kerje to moderno.
•Zakaj prehranski dodatki in rastli­
ne iz tujega okolja niso najboljši za
nas?
Nič nimam proti paradižniku pozi­
mi v obliki salse, toda ko sonce moč­
no posveti, potrebujemo paradižnik,
da nas ščiti, ta trenutek pa pri nas ne
sije močno. Narava nam daje v vsa-
»Kruh zna speči vsaka mama;
moka, voda, sol, žlica sladkorja,
kvas in kanček domačega
mleka. Toda kruh, ki gaje spekla
moja mama, je bil vedno nekaj
posebnega. Po navadi mi gaje
spekla, če me dolgo ni bilo iz
Ljubljane domov. Nič ni pisala 'pridi
domov, pogrešamo te'. Nič, le kruh,
ki je po pošti prispel v peti blok
študentskega naselja, je zgovorno
govoril o njeni ljubezni do mene, ki
je tedaj nisem znala prav razumeti.
Pa vendar je njen kruh dišal
drugače od kupljenega, čeprav ni
bil tako bel in tako lep. Dišal je po
domu, po domači pšenici in njenih
rokah ... Še danes se sprašujem,
kakšne misli je vgradila vanj, ko ga
je mesila. In kakšen blagoslov mi je
poslala, ko je zarezala križ v testo.«
kem letnem časa
to, kar naj-
potrebuje naše
telo. Zdaj po­
trebujemo as
le korenje,
kakije in ze­
lje, potrebuje­
mo mast, ker
potrebujem :
energijo. Pripra­
viti se moramo na
zimski čas, si dvigni:
imunski sistem in narav;
nam je to pripravila. Ne potrebu­
jemo eksotičnih prehranskih dopol­
nil, temveč hrano, ki nam jo je dal;
naša zemlja in smojo pospravili z njiv
Nanjo smo že encimsko pripravljen:
ko jo bomo zaužili, jo bo telo stood­
stotno izkoristilo. Kerjo bomo zaužili
v polni zrelosti! V sozvočju z narav:
moramo biti!
•A li ni mast nezdrava? Zdaj se zelo
propagirata palmina maščoba in ko­
kosova, vi v vaši novi knjigi, v kateri
pišete o osemindvajsetih oljih (Olja
za prehrano, zdravje in nego telesa.
Založba Kmečki glas), temeljito ob­
delate vse maščobe.
Danes je največji problem neve­
dnost. Če bi se kdo poglobil v sestav­
ne naše domače svinjske masti, bi ve­
del, da je polovica maščob v domačih
ocvirkih ali masti enkrat nenasičenih.
To pomeni, da so natančno takšne,
kot jih ima oljčno olje. Druga polovi­
ca so nasičene maščobe, toda te vse­
bujejo naravni vitamin A, ki ga potre­
bujemo za imunski sistem, in naravni
vitamin E, ki pozimi omogoča boljše
dihanje. Ko ljudje to izvedo, ponora:
jedo ocvirke in mast. Če bi mi ta tre­
nutek nekdo rekel, da naj vzamem ali
čokolado ali ocvirke, bi vzela ocvirke,
ker vem, da je to zdrava hrana. Na ze­
lje ali ajdove žgance jih je treba dar!
malo: zaradi energije in tudi zato, ker
naše celice potrebujejo tudi nasičene
maščobne kisline. Maščobe so zel:
pomembne, saj so v njih topni štirje
vitamini - A, D, E in K. Upam si tr­
diti, da je tudi osteoporoze več zate.
ker ne uživamo dovolj maščob, kaj::
vitamin D prenaša kalcij, da ga izko­
ristimo, za neplodnost je morda kriv;
tudi pomanjkanje vitamina E, ki je
prav tako topen v maščobi.
•Toda ljudje kupujejo vitamin E ■
lekarni.
In to je zelo narobe. Zakaj? Odda­
ljujemo se od prehrane, od sebe: ka­
dar kuhaš in oblikuješ obrok, posta­
jaš boljši! Jaz pravim, da mora hrana,
duh po hrani napolniti hišo, v obrok _

2. presejati množico informacij in ugo­
toviti, kaj je dobro in kaj je le želja
po zaslužku. Naj se torej iz knjig, ka­
kršne so vaše, ponovno učimo, kako
kombinirati hrano ter kaj in kdaj je­
sti?
Kuhajmo sezonsko, v loncu zme­
šajmo vse, kar je zraslo tisti mesec.
Drugo pravilo je, da poslušamo svoj
notranji glas: če si zaželiš polento in
mleko, si to skuhaj, če ti zadiši dobra
krvavica, jo pojej, toda dodaj še kislo
zelje ali kislo repo z ocvirki, lahko
tudi krompir. Veste, ločevalne die­
te niso v redu: fižol vsebuje tako be­
ljakovine kot ogljikove hidrate, torej
obojega narava ni ločila! Raznolikost
pomeni, da daš na krožnik vsakega
malo. Najbolj narobe je to, da si na­
ložiš zvrhan krožnik vsega; toda če
nekomu zadiši zvrhan krožnik krom­
pirja, naj ga poje, kajti njegovo telo ga
potrebuje! Pa ne držite se receptov
kot pijanec plota, preizkušajte, poku­
šajte, dodajajte, odvzemajte!
•A li ni edini pravi recept za zdrav­
je dobro počutje, da človek posluša
svoje telo?
To je prvi pogoj, da poslušaš svoje
telo! Potem je pomembno zaznati,
kaj ti telo sporoča - v petih sporoči­
lih. Najprej poglej kožo, če je hrapa­
va, ti manjka cinka, pri mozoljasti je
porušeno razmerje med omega 3 in
6, rdečkasta koža sporoča, da gre za
pomanjkanje antioksidantov, gube
naj kar ima, toda uvelost kaže na
pomanjkanje kvalitetnih beljakovin
(tudi fižol in prosena kaša jih vsebu­
jeta), ki gradijo mišice - ali pa naga­
ja želodec. Vedno se primi za lase, če
izpadajo, si v stresu ali pa ti manjka
vijoličnih barv, kapilare so zamašene
in hrana ne pride do globine. Oči po­
vedo vse: če te pečejo, če je premalo
solza, telo sporoča, da boš zbolel ...
Dobro si je v ogledalu pogledati je­
zik, kajti na njem se vidi vse, z njim
pa tudi okušamo - pripravljenje oku­
šati vso hrano, da se aktivirajo vse br­
bončice! Prej sva rekli, da se moramo
imeti radi: če se imaš rad, se pogledaš
v ogledalo in spoštuješ sporočila svo­
jega telesa. Pa še to: zelo rada imam
smeh, če ga ni, si ga pa naredim. Ve­
seli se življenja, uživaj v njem, kajti to
življenje je edino, ki ga živiš zdaj! ■
» Ce daš telesu
na razpolago
raznolikost, samo
uporabi in vzame
tisto, kar potrebuje.
Nekateri nutricionisti
prevečkrat govorijo,
kaj vse moramo in
moramo in moramo!
Saj pravim, vsakega
je ravno
«
mora biti tudi veliko ljubezni, veselja!
Ko prineseš juho na mizo, prineseš
iel sebe, ljubezen prineseš na mizo!
In vse to se ti vrne! Ljudje so srečni,
nekaj dobrega si naredil. Jaz pravim,
ia kadar si žalosten, kadar si jezen,
m kuhaj, ker ne bo dobro: tehnično
bfeko sicer narediš brezhibno, a ener-
Eiit ne bo prave.
•> staniva še malo pri masti in hole-
: *■:lu. ki naj bi ga mast dvigovala.
Prav nevednostje to v zdravniškem
■. 'e pogledamo sestavine ma-
HMmib kislin, je vse jasno, zelo do­
bra sta tudi kokosova mast in mlečna
maščoba, ki sta sestavljeni iz srednje
dolgih verig maščobnih kislin in za­
nesljivo ne povzročata holesterola.
Če zraven svinske maščobe pojemo
kislo zelje ali ajdove žgance ali ričet,
pojemo veliko vlaknin, ki preprečuje­
jo neustrezno razmerje med dobrim
in slabim holesterolom.
•Katera olja torej priporočate v na­
šem okolju?
Za kuhanje svinjsko mast, koko­
sovo in maslo - še bolje kuhano, pri
oljih pa tisto, ki je pripravljeno za
Domača pomoč
»Zeljna lista za boleča kolena; kadar si utrujen ali pri glavobolu narezan krompir
na čelo; stolčeni zeljni listi učinkujejo globinsko; koprive pri revmi. Tudi jaz sem si
nastlala koprive v posteljo, ker me je špiknilo v križu: slekla sem se in ulegla nanje.
Kar odrevenela sem, toda resnično je pomagalo! Pri desetih letih sem zbolela
za revmatoidnim artritisom in zdravnik je prinesel eno samo zdravilo, tri druga,
naravna, iz prehrane, pa je še predpisal: kokošjo juhico s pastinakom, zeleno,
luštrekom, obema vrstama korenja, juha pa se je kuhala kakih šest ur čisto na
rahlo. Vsak dan sem morala popiti z maščobo in zelenjavo vred eno skodelico -
ogromno zelenjave je alkaiiziralo moje telo. To je bilo zdravilo, kot tudi dve limoni
vsak dan skupaj z olupkom in malo sladkorja za moč. Zdravnik mi je rekel, da
tako na stara leta ne bom zverižena, in nisem! In morala sem piti ribje olje.«
kuho, torej rafinirano, a uravnoteže­
no. Za cvrtje pa posebna olja za cvr­
tje, ki imajo več enkrat nenasičenih
maščobnih kislin - a dobro je imeti
pri sebi pravila za cvrtje. Resno vam
pa rečem, da je za cvrtje najboljša
mast: moja mama je posebno svinj­
sko mast, salo, ki vsebuje tudi narav­
ne antioksidante, uporabljala za cvr­
tje krofov - taki krofi so odlični, to
vedo tudi pravi kuharji. Neka zdrav­
nica mije povedala, da slanino pripo­
ročajo pri zdravljenju bronhitisa.
•Težko je ljudem v sodobnem času