Successfully reported this slideshow.
We use your LinkedIn profile and activity data to personalize ads and to show you more relevant ads. You can change your ad preferences anytime.

Meja od Špičnika do Urbana

972 views

Published on

FOTO ZGODBA: Meja od Špičnika do Urbana

Published in: Business
  • Be the first to comment

  • Be the first to like this

Meja od Špičnika do Urbana

  1. 1. MEJA OD ŠPIČNIKA DO URBANA 1. DEL SLOVENIJA - AVSTRIJA 179. FOTO ZGODBA NA TROBENTI – TONI ZUPANC
  2. 2. Datum – 1. mali srpan – julij 2014. Kar nekaj pošt je romalo v Maribor in nazaj, da smo se zmenili s Tonetom in Anico za ta dan in potep. Jutro ne obeta nič dobrega. Dež pada za Trojanami, v daljavi vse zapacano, cesta ena sama norišnica, ampak… Hja…, za ta - ampak se je splačalo narediti to pot. Zadnjič smo se potepali po Kozjaku, danes gremo še eno dolino in en hrib naprej od Maribora proti sami meji. Toneta Polerja in prijateljico Zvonko pobereva v Mariboru, Anico pa za cesto v Zg. Kungoti. Anica je pisala meni česa vsega še nismo videli na zadnjem potepu po njihovih gričih in dolinah, jaz sem pošto preposlal Tonetu in Tone je v krogu naredil tako, da je pisal Anici in skupaj sta se zmenila za en zanimiv dan. Več ljudi več ve. O, koliko ve… Gremo na pot. Kako zanimivo pot…
  3. 3. TONE KUNTNER BALADABALADA Vsi so od hiše.Vsi so od hiše. Ostala sva sama.Ostala sva sama. Ata in mama.Ata in mama. Ostala sva sama.Ostala sva sama. Bog, kaj bo z nama,Bog, kaj bo z nama, bog, kaj bo z nama.bog, kaj bo z nama.
  4. 4. Z AC smo zavili za Kungoto in spotoma pobrali še Anico Horvatovo. Ne bom pisal gospa. Te krame ne maram. Če si ČLOVEK, si, če pa nisi, ti pa tudi ta krama ne pomaga nič.
  5. 5. Koliko Anica ve. Vsa pot, ki jo vozimo proti Špičniku, jo je en sam podatek. Lepo je srečati človeka, ki toliko ve o domu in o okolici. “Zdaj zavijemo desno za Špičnik, ki se že vidi, prevozimo pa tisti zanimiv znamenit SRČEK, ki krasi toliko slik in prospektov”, pove Anica, ko zavijem v breg. Kakšen red vlada na teh bregačah. Njiv tu skorajda ne najdeš, le vinogradov je brez števila.
  6. 6. Izstopimo. Pravzaprav izstopimo na sami meji. Meji, ki je več ni in je po svoje na drug način vsak dan bolj vpeta med oba naroda. Tu nekje so ob našem vstopu v Združeno Evropo za traktor zavezali rampo, ki je ljudi delila na dvoje in potegnili tisto nesrečo ven iz zemlje. Veselje ob tem dejanju je bilo nepopisno. Bolj ko tonem v te konce, bolj razumem te uboge ljudi, kakšen pekel jim je bila meja tik ob hiši, dvorišču, cesti, vinogradu…
  7. 7. No, nič nisem družaben. Oni so jo mahnili tja na izletniško kmetijo k Dreisiebnerju, jaz pa se potepam naokoli in raziskujem. Slišal sem, da je zaveden oče Dreisiebner tistega davnega dne ob plebiscitu, ko je imel priliko izbirati državo, izbral Jugoslavijo. Sam kralj iz daljnega Belgrada se mu je pisno zahvalil za to dejanje. Dreisiebner in Jugoslavija… Presenečenje vsekakor…
  8. 8. Podamo si roke, pozdravimo, nekaj uvodnih besed je na vrsti o stoletni domačiji, potem pa jo mahnemo na sam rob Špičnika. Pravo ime za ošiljen hrib! Na samem robu je bil leta 1848 postavljen spomenik sv. Juriju. Koliko Dreisiebnerjev je potem v zgodovini v miru klepetalo in se slikalo na razgledni klopci pod sv. Jurijem.
  9. 9. ANICA HORVAT BREZDUŠNOSTBREZDUŠNOST Pozno poletniPozno poletni nedeljski popoldannedeljski popoldan drvi po cestahdrvi po cestah skozi vas,skozi vas, se za hip ustavise za hip ustavi na kakšni pijači,na kakšni pijači, hitro pokramljahitro pokramlja na bežnem obisku,na bežnem obisku, zabija in tolče,zabija in tolče, gradi in pokriva,gradi in pokriva, opere še avtoopere še avto in hiti v ponedeljek.in hiti v ponedeljek. Le kje so dneviLe kje so dnevi hojenja k sebihojenja k sebi in k bližnjimin k bližnjim na klepet za dušo!?na klepet za dušo!?
  10. 10. Jaz pa tu nisem slikal ljudi. Obrnil sem se proč od sv. Jurija na vzhod. Saj me poznate in me razumete zakaj. Zaradi tega izjemnega bisera na ogrlici Slovenije. Na tabli, ki pove popotniku o lepotah tega konca domovine, piše – SRCE MED VINOGRADISRCE MED VINOGRADI. Jeseni, ko listje porumeni in odpade in pozimi, ko so trte gole in jih pokriva sneg, je ta čudovit srček še bolj viden. Priznam, da nisem vedel kje je. Videval sem ga na slikah, prospektih, Zdaj pa ga gledam v živo. Ljudje slovenski – UŽIVAM!!!!!!!! To je to! Ta motiv bi moral biti v naši zastavi! No, mogoče bo tam takrat, ko se bomo imeli spet radi…
  11. 11. Rad moraš imeti svoj dom, da tako skrbiš zanj. Rad moraš imeti svoje vinograde, da jih takole okrasiš. Spoštovati moraš trto, ki tem ljudem daje kruh in preživetje, da se ji zahvaljujejo na tak poseben način. Hja…, če nekaj delaš z dušo, potem…
  12. 12. VINOGRADNIŠKO TURISTIČNA KMETIJA DREISIEBNER ŠPIČNIK 1, 2201 ZG. KUNGOTA TEL.: +386(2) 6560040 GSM: +386 (0) 51 270 777 E- MAIL- info@dreisiebner.si INTERNET: www.dreisiebner.si Sorte vina: laški in renski rizking, rumeni muškat, sauvignon, traminec, kerner, chardonnay, beli in sivi pinot, trizvanec in zemling. Domače dobrote, udoben ambient, po naročilu tudi kuhane jedi. Možnost prenočitve v 4 dvoposteljnih sobah in 1 štiriposteljni in 2 sobi s skupnimi ležišči.
  13. 13. Če bi ves dan stal le tu na robu Špičnika in užival v pripovedi domačih in v pogledih na toliko lepega pod nami, bi imel lep dan. Ko bi sedaj še sonček pogledal za sekundo izza oblakov, bi bil pogled še lepši. Ja…, sonček. Vse bregače, ki so obrnjene v sončkov obraz, so zasajene tu z vinogradi. In kar zraste tu in rodi, je za bogove.
  14. 14. Mnogo ljudi je sedelo na teh stolih, poizkušalo božansko dobra vina, grizljalo poleg kaj dobrega in poslušalo zanimive zgodbe domačih. Od onih “velikih in pomembnih ljudi”, ki jih mi navadni ljudje naredimo za male bogove, pa do potepinov, ki so organizirano ali kar tako slučajno zašli na to zanimivo domačijo. Hja…, veliki ljudje… Kdo se je spomnil to bedarijo…? Narava nas je naredila VSE ENAKEVSE ENAKE!
  15. 15. Sedimo zunaj na terasi, ko je prijetno toplo kljub cmeravemu vremenu in gospa nam hoče narezati kaj dobrega in natočiti še kaj boljšega. Vino poskusimo in ga pohvalimo. Kdor zna, zna… Hrane ne bi, čeprav se nam ob ponujenega v obliki domačih salam, mesom iz tünke, bunke, paštete, sirom in še čim kuhanim po naročilu malo cedijo sline. Še prespiš lahko v lepih sobah, nam povedo domači. Se nam mudi naprej pravita Tone in Anica in pridruži se nam še Mara Radmilovičeva, avtorica zanimive knjige MED VINOGRADI IN MEJO in zdaj šele vem, da nas čaka sila zanimiv dan. Najprej pa stopimo v stoletja staro Dreisiebnerjevo klet, ki pravkar dobiva lepo in moderno sobo za predstavitev vsega dobrega na domačiji. Več kot 130 m nas pot vodi med sodi, polnilnicami, pakirnico, trgovinico s tolikimi dobrimi stvarmi in še čim in na koncu pridemo ven tam pri avtih.
  16. 16. Vprašam, če se da dobiti na hitro nekaj vina, kajti oni pri avtu me že čakajo. Izberem chardonnay, božansko dober, ki smo ga poskušali. Na vprašanje koliko sem dolžan za tri steklenice izvrstnega vina, mi gospa pove, da 7 evrov. Mislim, da trikrat po 7 in iščem dvajsetaka v denarnici, pa mi gospa pove, da je vse skupaj le sedem. Hvala vam, pošteni, sposobni in dobri ljudje za normalne cene vina dobrega za bogove…
  17. 17. Nadaljujemo pot po poti, ki nas pelje čez mejo na avstrijsko južno štajersko vinsko cesto, ki pelje po slemenu na jug proti Plačkem vrhu. Pravzaprav ni nobene razlike na naši strani in na sosedovi. In to je tisto, kar bo rdeča nit te zgodbe. Smo v Sloveniji in nismo več v Sloveniji, kajti Avstrijci so pokupili naše vinograde in naše vrhunsko vino prodajajo za svoje. Naši brezposelni ljudje delajo pri njih, naše grozdje naši vinogradniki vozijo in prodajajo na sosedovo stran in naše vino prav tako. Zaradi naše nesposobne oblasti, ki ne razume, da je kmetijstvo paradni konj vsake države, so mnogi propadli. Posekali trte, pod ceno prodali vino, obubožali, nihče ne more nič planirati, načrtovati, iti naprej… In tako se sosedje kitijo z našo rujno kapljico, ki je ni para v naši domovini in jo prodajajo za svoje vino… Hudiča salamenskega, kako je že zapisal Cankarjev Ivan tisto o hlapcih in Fran Miličinski ono o Butalcih…?…
  18. 18. TONE KUNTNER KAKŠNA JE TO DOMOVINAKAKŠNA JE TO DOMOVINA Kakšna je to domovina!-Kakšna je to domovina!- Kakšni to njeni ljudje,Kakšni to njeni ljudje, ki ne znajo in upajoki ne znajo in upajo misliti s srcem,misliti s srcem, ki se ne znajo z njoki se ne znajo z njo veseliti in žalostiti,veseliti in žalostiti, ki ne upajo pitiki ne upajo piti iz njenih izvirov,iz njenih izvirov, ki ne znajo užitiki ne znajo užiti njenih sadov,njenih sadov, ki ne upajo dihati z njoki ne upajo dihati z njo s polnimi pljuči,s polnimi pljuči, ki ne znajo in upajo biti,ki ne znajo in upajo biti, kar bi morali biti,kar bi morali biti, in ki ne upajo upatiin ki ne upajo upati njenih upov…njenih upov… Kakšna je to domovina –Kakšna je to domovina – srečnega rojstvasrečnega rojstva in samomorilske smrti!in samomorilske smrti!
  19. 19. Tam nekje daleč se vidi Plački vrh in stolp na katerega nameravamo.
  20. 20. Za cesto pri teh oznakah ustavimo. Sosedova tabla za VINOGRADNIŠKI MUZEJ KEBL je velika, naša komajda opazna. Po pokošeni travni poti ob meji jo mahnemo do slovenskega bisera…
  21. 21. Oh, oh, oh… Kako z žalostnimi zgodbami Mara objasni, koliko posluha je imela država in občina za obnovitev te edinstvene 200 let stare VINIČARSKE HIŠE. Naj razložim onim, ki ne vedo kaj to pomeni. Gospodar je imel ogromno vinogradov. Pomagali so mu viničarji, on pa jim je oddal hišo, včasih kako žival, vrt. In viničarji so delali zanj. Če je bilo dela še preveč, so pomagali tretji – OFRI.
  22. 22. Brez nekaj zagnanih in pridnih ljudi, bi na tem mestu stala razvalina namesto bisera z zgodovino o ubogih ljudeh - VINIČARJIH. Ko zdaj prebiram knjige s teh koncev – ACHTUNG! STAATSGRENZE – POZOR! DRŽAVNA MEJA, katere soavtor je tudi Anica Horvatova, ki nas danes vodi, MED VINOGRADI IN MEJO – avtor Marija Radmilovič, ki nas pravkar vodi po muzeju in MED GOSPODARJI IN HLAPCI – avtor Viktor Žižek, do katerega še danes gremo, vse bolj razumevam in doumevam to, kar vidijo moje oči… Smo v gospodarjevi sobi, kamor je zahajal le občasno.
  23. 23. Zgodbe, ki jih drugo za drugo niza Mara, so krute. Zdaj, ko smo razvajeni z vsem mogočim, komaj na meji verjetnega. Miza, TOBL - v kateri so spali otroci, včasih tudi odrasli, me malo zamisli… Šolska tablica s kamenčkom, knjige Mohorjeve družbe, črnilnik, pero, na steni tkan prtiček z globoko mislijo… Nekaj kar imamo v genih…
  24. 24. ANICA HORVAT NA OBISKUNA OBISKU Sredi zeleneče tišine,Sredi zeleneče tišine, med soncem in grapamimed soncem in grapami je skrita domačija.je skrita domačija. PrijaznostPrijaznost je naseljena v njej.je naseljena v njej. Iz rož so vzklile misli,Iz rož so vzklile misli, tišina je rodila besede.tišina je rodila besede. Z različnimi nitmiZ različnimi nitmi tkeva isto vezeninotkeva isto vezenino in vsak vbodin vsak vbod je dota za prihodnost.je dota za prihodnost. Samo ena cestaSamo ena cesta vodi v dolino.vodi v dolino.
  25. 25. Sklednik z lončeno posodo, kovinski krožniki, zakrpani od piskrovezca, posodice za sol, celo sladkor piše po slovensko, olje, kis, male nečke za mesiti, “mašina” za mletje mesa, modelček za vlivanje masla, zdravilna zelišča namesto ogabnih tablet… Tu se je kuhalo za ljudi in živali.
  26. 26. Izba, prostor za delo in počitek viničarja, je nekaj posebnega. Dva bohkova kota, stoli, miza, nekaj orodja za krajšat zimski in deževen čas, kolovrat, na mizi petrolejka, premajhna okna…
  27. 27. Mara razlaga, da so bili krožniki kovinski in iz porcelana, za ta veliko in za ta malo porcijo, pa jo prosim, če jih razstavi po mizi, da jih vidi več ljudi na fotografiji.
  28. 28. Ne bi rad pokazal vsega lepega, če ne ta potep za nikogar ne bo več zanimiv, to sliko pa še dodajam. Včasih je bilo DELO – PRAZNIK, danes pa…
  29. 29. Nadaljujemo skozi vežo ven in gremo v prostor poleg. Preša ga zapolnjuje. Poleg pa kar nekaj orodja, ki je bilo v uporabi. Po stenah so slike Ervina Kralja, ki nazorno prikazujejo vsa dela po vrsti v vinogradu. Od rigolanja zemlje do prešanja grozdja.
  30. 30. Palica, na katero so brači (pütentrogarji - püta = brenta) v vinogradu za vsako polno brento prinešeno v prešo, naredili z nožem črto. Te palice so potem ostale še dolgo za kontrolo, koliko je bilo nabrano grozdja lani in leta nazaj. Stražar, ki je čuval vinograde pred tatovi, je pri sebi nosil posebno palico, okovano s konca, HAUTERSKO PALICO, da je lažje branil zaupano. Kokoši so pred trgatvijo zaprli, da niso požrle preveč grozdja. Kruta je zgodba Mare, ki nas vodi po muzeju, ko pove za krutega gospodarja, ki je prišel med vinogradi s palico prebrskati otroške kakce in je ugotovil, da so viničarjevi otroci pojedli preveč grozdja. Vino se je pilo le za svečane priložnosti in ne kar tako, da je več ostalo za prodajo. Klopotci so se montirali na drogove okoli Sv. Jakoba, ko je pričelo grozdje zoreti. Več svetnikov so imeli ti vinogradniki za svoje zavetnike, do danes sem vedel le za sv. Martina in Urbana. V hiši je še hlev, ki je preurejen v sprejemnico za pogostitev skupin in obiskovalcev. Tu se da preizkusiti tudi vina iz Svečinskih goric.
  31. 31. Trenutno je v gornjih prostorih prikaz z razstavo perila, oblek iz tistih časov in pranja vsega tega. Tudi recept za doma narejeno milo lahko dobimo na priložnostnem listku.
  32. 32. Poleg hiše je še pod, delavnica za izdelavo in popravilo orodij, žrmlje za mletje moke, koruze…
  33. 33. Odpravimo se v klet. Hladna je, globoka in temna. Sveti prostor za gospodarja in viničarja. Ključ je imel ponavadi gospodar.
  34. 34. ANICA HORVAT POČITEKPOČITEK V prijetnih sapah,V prijetnih sapah, med vinogradi in poljemmed vinogradi in poljem sem končno našlasem končno našla svoj mir.svoj mir. Z vonjem zemljeZ vonjem zemlje se je nasitilose je nasitilo lačno hrepenenje.lačno hrepenenje.
  35. 35. O, kolikokrat me kak vinogradnik po vsej Sloveniji povabi v svojo klet, pa v njej ne najdem niti enega lesenega soda. Tu je klet še ona, prava…
  36. 36. Tu mi spomin otrpne… Prostor za kruh… Ko sem bil majhen, sem slučajno pri neki hiši v Osredkih nad Dolskim videl tako “polico” za kruh, ampak klet je odklenil gospodar, odrezal kos hlebca otrokom, zaklenil klet in dal ključ nazaj v žep predpasnika. Tam in verjetno tudi tu, se kruh NIKOLI ni metal v smeti...
  37. 37. VINOGRADNIŠKI MUZEJ KEBLVINOGRADNIŠKI MUZEJ KEBL je odprt za obiskovalceje odprt za obiskovalce od aprila do oktobra vsako sobotood aprila do oktobra vsako soboto od 10. – 16. ure, ob nedeljah in praznikih od 14. do 19. ure.od 10. – 16. ure, ob nedeljah in praznikih od 14. do 19. ure. Skupine se lahko predhodno najavijo tudi ob ostalih dnevih.Skupine se lahko predhodno najavijo tudi ob ostalih dnevih. Turistično društvo Svečina.Turistično društvo Svečina. (dostop je možen z avtobusi, kombiji in avti, zadnjih 150 m pa peš)(dostop je možen z avtobusi, kombiji in avti, zadnjih 150 m pa peš) tel.: 041/ 599 211 ali 041 989 541tel.: 041/ 599 211 ali 041 989 541 turisticnodrustvosvecina@gmail.com
  38. 38. Vrnemo se do avtov in Mara, ki nas je vodila po muzeju, gre domov, mi pa nadaljujemo potep po slemenu in po južnoštajerski vinski cesti. Sosedovi poimenujejo te nekoč naše konce avstrijska Toscana. Upravičeno, oglejte si pravljično pokrajino.
  39. 39. Nam, vse bolj čudnim Slovencem, lepota te krajine, ki ni na naši strani pravzaprav skoraj nič drugačna, ne pomeni nič. Oni tržijo, mi se gremo leve in desne, oni služijo, mi se žremo med seboj, oni delajo, mi pa čakamo na čudež, ki naj bi ga končno že rodili ali beli ali rdeči. Le pametnih, sposobnih in dobrih gospodarjev ne premoremo že 70 let. Pri takem slabem gospodarstvu ljudje obupujejo, opuščajo stoletni posel v vinogradih, odhajajo…
  40. 40. Kako lepo to brezupno početje v svoji knjigi MED GOSPODARJI IN HLAPCI opisuje borec za ta del meje Viktor Žižek, h kateremu smo namenjeni. Citiram: ” Medtem ko se je Jugoslavija trudila mejna področja izprazniti in iz njih narediti – brisani prostor -, kot je velevala sovjetska vojaška doktrina, so Avstrijci mejo poseljevali in revitalizirali. Posledice teh dveh različnih konceptov so vidne in bodo, kot vse kaže, še dolgo v prihodnost, saj zemljo ob meji intenzivno kupujejo Avstrijci”.
  41. 41. Sosedovi so tebi nič meni nič vzeli buldožerje in čez to “Toscano” naredili krasno vinsko cesto, s katero služijo lepe denarje, ko se po tej panoramski poti valijo trume turistov. Da je tu pobrana naša zemlja, nikogar ne zanima. In Viktor Žižek je v svojem več kot 15 letnem boju za pravico in na silo odvzeto zemljo, prišel tako daleč, da stalno obnavlja oznake slovenske meje na cesti. Odkupiti ceste sosedovi nočejo, naši v Ljubljani imajo na oblasti toliko dela sami s seboj, da jih to ne zanima. Obup, ljudje!
  42. 42. Stojimo pred vzorno obnovljeno Viktorjevo viničarijo in modrujemo. O krivicah teče beseda. O pravici, ki nikogar ne zanima, o domovini, ki nam jo tujci pokupujejo in si jo lastijo, o na silo ukradeni zemlji… Stopim na breg nad hišo in pohvalim urejenost njegovega doma, pa mi žalostno in s ponosom pove, da bi rad imel lepše, kot imajo sosedovi. Da bodo oni videli, da smo tudi MI SPOSOBNI IMETI RED IN LEPO…
  43. 43. Viktor, težka bo…! Sosedovi namesto hiš gradijo gradove. Na od nas pokupljeni zemlji rastejo njihova naselja. Odločim se, da grem malo nižje in poslikam z roba na naši strani grad v Svečini, ki sem ga preje videl iz avta. Pri prvi hiši me ustavi znak - HALT! Pri drugi mi prepovedujejo prehod s - WERBOTEN… Pri tretji piše – PRIVAT GRUND…
  44. 44. Kot da bi kradel, se pri četrti hiši pretihotapim čez vrt, ker ni nikogar in na hitro poslikam grad v Svečini v dolini. Ljudje božji slovenski. Meja več ne poteka po slemenu, ampak po dolini, kjer se končajo avstrijski vinogradi na slovenski zemlji. Ta zemlja je še samo na zemljevidu naša, v resnici pa… Bravo naša slovenska oblast v zadnjih 23. letih. Krasno ste poskrbeli le za svoje plače in za (pre)polne riti!
  45. 45. Mi kdo od zunanjih ministrov, ki “delajo” za krasne plače in ki se menjajo z nesposobnimi oblastmi, kot pri dojenčku usrane plenice, lahko razloži, kaj dela na slovenski strani nemški napis?kaj dela na slovenski strani nemški napis?
  46. 46. TONE KUNTNER NI DOBRONI DOBRO Ni dobroNi dobro in ne more biti dobro,in ne more biti dobro, ko se lažko se laž z resnico zamenjuje,z resnico zamenjuje, ko pravicako pravica pred krivico omaguje,pred krivico omaguje, ko se zaupanje ne obrestuje,ko se zaupanje ne obrestuje, ko se razum brez dušeko se razum brez duše povzdiguje,povzdiguje, ko se praznuje zmagoslavjeko se praznuje zmagoslavje nesvobode in nasilja,nesvobode in nasilja, ko se domačin počutiko se domačin počuti v svoji lastni hiši tuje…v svoji lastni hiši tuje… Ni dobroNi dobro in ne more biti dobro!in ne more biti dobro!
  47. 47. Kot bi me polil s kropom tavam po sosedovi cesti, ki jo je pol na naši strani, nazaj na Viktorjev dom. Na robu, pravzaprav na meji stoji skulptura ubogega viničarja, ki utrujen, zamišljen in žalosten tovori brento z grozdjem z naših bregov na sosedovo stran. Pametnemu ta skulptura pove veliko. Uporabljajo našo zemljo, kupujejo naše grozdje, kupujejo naše vino, v vinogradih jim delajo naše roke, na nalepkah na vinu pa je napisano, da je to odlično avstrijsko vino…
  48. 48. Kamorkoli pridem na avstrijsko Koroško, videvam vsaj sem in tja kak slovenski dvojezičen napis. Tu ga ne najdem pa amen in pika. Tu ne bo nikoli nihče več “žlobudral po swovenje”… Ob cesti me pozdravlja napis – SERVUS…
  49. 49. Že nekaj časa sije nad mano sonce, pa ga ne opazim. Tavam po Viktorjevem raju, oblaki so se posušili, dan je kot v pravljici, resnica pa tako salamensko boli… Prekleti vi v Ljubljani, ki vas plačujemo kot bogove za nedelo. Prekleti, ker ne marate svoje Domovine in naših ljudi, ki vam dajemo plače za to, da se le žrete med seboj… Prekleti… Dvamilijonkrat prekleti nesposobneži!
  50. 50. TONE KUNTNER KDOR ZIDAKDOR ZIDA Kdor zida zaresKdor zida zares in z resnico,in z resnico, kdor zida z ljubeznijokdor zida z ljubeznijo in za ljubezen –in za ljubezen – ta ne zida le zase,ta ne zida le zase, ta zida za vseta zida za vse in zidain zida prihodnost.prihodnost. Kdor zida z lažjoKdor zida z lažjo in s prevaro,in s prevaro, kdor zida na temelju zla –kdor zida na temelju zla – ne zida, temveč podira.ne zida, temveč podira. In če le sebi podira,In če le sebi podira, dela brezumje,dela brezumje, če tudi drugim,če tudi drugim, dela zločin.dela zločin.
  51. 51. Štorklja naredi krog nad vasico Ciringo in zavije nekam na sosedovo stran. Pri nas skorajda več ne nosi otrok. Ljudje so ušli s teh bregač s trebuhom za kruhom v dolino, kjer so jim barabe, ki jih ni ustavila NOBENA, ne leva, ne desna stranka, pokradli delo in tovarne. Domove so pokupili sosedje in je vrnitev nemogoča…
  52. 52. Zahvalimo se Viktorju Žižeku, da si je vzel čas za nas. Želimo mu, da bi uspešno končal svoj boj z mlini na veter, ki so (žal) nehali mleti pravico. Ko odhajamo, nam pomaha v slovo in žalostno reče: ZDAJ SEM TU, NA SLOVENSKEM OZEMLJU, ZADNJI SLOVENEC, AMPAK DOKLER BOM ŽIV, SE NE DAM…!“ZDAJ SEM TU, NA SLOVENSKEM OZEMLJU, ZADNJI SLOVENEC, AMPAK DOKLER BOM ŽIV, SE NE DAM…!“
  53. 53. Da… MED GOSPODARJI IN HLAPCI je naslov Viktorjeve knjige. Boljšega si ni mogel spomniti… Hlapci na svoji zemlji…Hlapci na svoji zemlji… Česa bolj krutega se mehkužnemu narodu z nesposobno oblastjo ne more zgoditi…Česa bolj krutega se mehkužnemu narodu z nesposobno oblastjo ne more zgoditi…
  54. 54. Odhajamo zamišljeni v vasico Ciringo in tam čez neka dvorišča po oznakah desno in čez mejo na našo stran. Anica nas vodi na Plački vrh tja pod razgledni stolp, kamor vodi kolovozna pot. Tu ni več južnoštajerske asfaltirane vinske poti. Tu ni več turistov, ki v trumah nosijo denar sosedom. Nam se ne splača na tako razgledni vrh narediti tistih nekaj sto metrov asfalta. Nam, vse bolj čudnim in lenim Slovencem, se pravzaprav nič več nič ne splača… Bi morali zamenjati narod, oblast ali oboje, kajti zemlja je lepa, bogata in radodarna, kot malo kje na tej Zemlji?! Tako lep dan je nastal. Vidi se do obzorja in do kamor ti nesejo oči.Tako lep dan je nastal. Vidi se do obzorja in do kamor ti nesejo oči. Modrina neba in sončni žarki grejejo telo in dušo.Modrina neba in sončni žarki grejejo telo in dušo. Ranjeno dušo, slovenski ljudje…, če je še kje kakšen, ki mu pamet še vsaj za silo - dela…?Ranjeno dušo, slovenski ljudje…, če je še kje kakšen, ki mu pamet še vsaj za silo - dela…? -- O -- Besedilo in fotografije……. Janez Medvešek Pesmi – Tone Kuntner in Anica HorvatPesmi – Tone Kuntner in Anica Horvat Glasba na trobenti – Toni Zupanc Narodna – En starček je živel Narejeno in poslano po vsem svetu koncem malega srpana, julija 2014. janez.medvesek@gmail.com

×