Prepričan sem,da le geologija lahko poda trezen premislek o podnebnih spremembah.Uč inas, da je današnje podnebje nenormalno hladno glede na geološko prete-klost.Ob tem se moramo zavedati, da planetu nenehno grozi zdrs v ledeno dobo in da so gozdovi,poleg vulkanov,edina varovalka,da ne pride do tega.

1. K
njiga je doživela odlične
pohvale kritikov iz vsega
sveta: to je knjiga leta, naj-
boljša zgodba o zgodovini življe-
nja zadnjih 500 milijonov let; je
izjemna in provokativna in hkrati
temelji na trdnih dokazih; kako
smo vse to lahko do sedaj pre-
zrli ... Vsi ocenjevalci se strinja-
jo, da prinaša človeštvu rešitve,
če bomo udejanjili njena sporo-
čila in gospodarili s smaragdnim
planetom kot dobri gospodarji.
Nekaj let sem se izmikal, da vse-
bino knjige predstavim na tem
mestu, vendar je stanje sveta
tako zaostreno, da ni več časa
molčati. Vsebina se mi je zdela
preveč strokovna in tudi geolo-
gija ni pop znanost, vendar sem
se naučil, da take vsebine napi-
šem razumljivo, ne da bi ob tem
padla verodostojnost izvirnika.
Torej začnimo naše potovanje
skozi geološki čas s poselitvijo
kopnega.
Štiri evolucijske novosti
Prve kopenske rastline so mo-
rale rešiti številne težave preho-
da iz vodnega v zračni ocean. Ko-
pnega še ni pokrivala prst, saj je
prst produkt življenja. Normalen
pojav so bila velika nihanja tem-
peratur in zračne vlažnosti, saj ni
bilo rastlinske odeje, ki bi stabi-
lizirala klimo. Kamninski drobir
ni zadrževal vode in minerali so
tičali ujeti v kamnine. Poseben
problem je bila dostopnost duši-
ka. Če poznamo današnje stanje,
vemo, da pionirske rastline, kot
so lišaji in mahovi, poselijo mej-
na območja praviloma v simbiozi
z glivami (mikoriza) ali pa v simbi-
ozi z bakterijami, ki vežejo zračni
dušik. To hkrati velja za vse da-
našnje kopenske rastline in prav
tako sta bili ti dve veliki simbio-
zi življenja pogoj, da so rastline
sploh lahko prešle na kopno. Ob
tem so razvile še štiri evolucijske
novosti: z nepropustno povrhnji-
co so omejile izgubo vode, s kon-
strukcijo listnih rež so zagotovile
nemoteno izmenjavo plinov, z vo-
dovodnim cevjem so kanalizirale
pretok tekočine svojega notra-
njega morja in z vgradnjo lignina
so izdelale oporno konstrukcijo,
da nosi lastno težo in kljubuje ne-
mirni atmosferi.
Velika saga kolonizacije
kopnega
Velika saga kolonizacije kopnega
se je začela pred 465 milijoni let. To
je zgodba prehoda od zelenih alg
h kopenskim mahovnicam (dana-
šnji mahovi in jetrenjaki). Prva ra-
stlina z vodovodnim cevjem se je
pojavila pred 425 milijoni let, kar 50
milijonov let pred prvimi rastlinami
z listi. Takrat je bilo v atmosferi pet-
najstkrat več ogljikovega dioksida
(C02), kot ga je danes, in seveda je
bilo podnebje mnogo toplejše.
Med 425 in 360 milijoni let (torej
naslednjih 65 milijonov let) se za-
čenja doba navedenih štirih evo-
lucijskih inovacij rastlin. Ko so se
pojavile prve rastline z listi, je oglji-
kov dioksid padel za desetkrat. Za
odložen pojav rastlin z listi so bile
razlog spremembe koncentracije
C02 v atmosferi, ki so se dogajale
pred 400 do 350 milijoni let. Hkrati
je opazna povezava med koncen-
tracijo ogljikovega dioksida in ra-
zvojem listnih rež. Več ko je C02,
manj je listnih rež. Fosili prvih ko-
penskih rastlin, ki so živele v at-
mosferi, bogati s C02, so imeli le
malo listnih rež, pogosto manj kot
pet na mm2, podobno kot današnje
puščavske sukulente (danes imajo
običajne rastline v zmernih pasovih
nekaj sto rež na mm2). Hkrati je pa-
dec atmosferskega C02 povzročil
povečanje površine listov rastlin. To
sta dva parametra, ki bi ju lahko pri-
merjali med rastlinami iz starih her-
barijskih zbirk in sedaj prostoživeči-
mi, pa tega ne dela nihče!
Zakaj zemlja ne pomrzne v
snežno kepo
V dolgoročnem kroženju plane-
tarnega C02 predstavljajo rastline
osnovno povezavo med kamnina-
mi, morjem in atmosfero. Niz kro-
ženja poteka po shemi: izbruhi vul-
kanov-ogljikov dioksid-ogljikova
kislina-bikarbonati-gradnja lupin
in ogrodij (korale, školjke, polži, ka-
mnotvorne alge). Če se na planetu
ne bi dogajalo spodrivanje in to-
pljenje skorje, ki poganja kroženje
C02, bi ves ogljikov dioksid končal
na morskem dnu. Ujet v karbona-
tih in drugih mineralih ne bi mogel
prispevati k učinku tople grede, to-
rej skrbeti za primerno temperatu-
ro planeta, in Zemlja bi pomrznila
v snežno kepo, kar se je že zgodi-
lo. Dolgoročni cikel C02 deluje kot
termostat, ki preprečuje, da bi bila
Zemlja prevroča ali premrzla. Vul-
kani sproste ogromne količine vo-
dne pare in C02 in s tem nenehno
preprečujejo zamrznjenje Zemlje. K
temu učinku prispevajo tudi rastline
in njihove sodelavke glive, ki raz-
grajujejo kamninsko podlago pet-
krat hitreje, kot bi to potekalo brez
njih. Življenje homeostatsko urav-
nava planetarno klimo.
Več kisika - večje živali
Na začetku karbona so rastline
začele sintetizirati lignin, ki gradi
izjemno oporno tkivo. Ta evolucij-
ska novost je zahtevala razvoj mi-
krobov, ki bi bili sposobni razgraje-
vati lignin s primernimi encimi. Ker
pa teh ni bilo, se je lignin kopičil,
razgradnja ni potekala in zato se
je koncentracija kisika v atmosferi
zelo povečala. V karbonu, pred 300
milijoni let, se je povečala kar na 35
odstotkov (sedaj 21 odstotkov). Več
kisika je pomenilo večji atmosferski
tlak in za tretjino gostejšo atmosfe-
ro, zato so lahko letele tudi težje ži-
vali, orjaški kačji pastirji meganeura
s premerom kril kar 65 cm in dru-
gi insekti, 1,5 m dolgi škorpijoni ter
ogromne dvoživke, težke nekaj sto
kilogramov.
Vedeti moramo, daje velikost žu-
želk neposredno odvisna od kon-
centracije kisika v ozračju, kerje nji-
hova velikost omejena z učinkovito-
stjo dihalnega aparata. Gigantska
favna je gospodovala planetu kar
50 milijonov let, od 300 milijonov do
začetka perma. Tudi rastline so bile
orjaške, mahovi, preslice in prapro-
tnice so sestavljali neskončne goz-
dove. Toda obilje kisika je tako na-
raslo, da je povzročilo obsežne sa-
movžige takratnih gozdov. Od tod
črni premog, oglje iz požarov.
Največje množično izumiranje
Ob koncu perma je zaradi tega ki-
sik padel na le 15 odstotkov in gi-
gantizma je bilo hitro konec. Sledi-
lo je največje množično izumiranje,
permsko izumiranje, ko je izginilo
okrog 95 odstotkov vseh kopenskih
vrst. Na meji trias/jura je zaradi vul-
kanskega delovanja zelo narastel
C02, posledica so bili manjši listi
rastlin in še eno veliko izumiranje.
Toda življenje si je spet opomoglo
in v kredi beležimo drugi skok kisika
na skoraj 25-odstotno raven. Posle-
dica je bil gigantizem dinozavrov.
Geologi poznajo še eno globalno
segrevanje, v eocenu - pred 55 do
34 milijoni let. Takrat je bilo C02 de-
setkrat več kot danes in spet so se
pojavile orjaške živali, megafavna,
tokrat sesalci, npr. nosorog parace-
rathium, ta je bil s petimi metri viši-
ne v plečih največji znani kopenski
sesalec, in obilje gozdov, iz katerih
izvira mnogo premogovnih plasti.
Potem je šlo s povprečno tempera-
turo samo še navzdol, preko lede-
nih dob vse do današnjih dni.
Trezen premislek
o podnebnih spremembah
V vročih, suhih klimatih, ob niž-
jih vrednostih C02, so trave razvile
evolucijsko inovacijo novega vzor-
ca fotosinteze. Ob koncu miocena,
pred osmimi milijoni let, so trave
prevladale nad gozdovi, nastale so
savane, stepe in prerije. Če bo C02
naraščal, bo trave spet nadomestil
gozd. Prepričan sem, da le geolo-
gija lahko poda trezen premislek o
podnebnih spremembah. Uči nas,
daje današnje podnebje nenormal-
no hladno glede na geološko prete-
klost. Ob tem se moramo zavedati,
da planetu nenehno grozi zdrs v le-
deno dobo in da so gozdovi, poleg
vulkanov, edina varovalka, da ne
pride do tega.
r