1. VEČER sobota, 3.septembra 2011
PRIVATNA KRIZA
MIRAN PUSTOSLEMŠEK
Prejšnji teden je Ben Bernanke, guverner
ameriške centralne banke (Fed), v govoru na
tradicionalnem letnem srečanju te ustanove v
Wyomingu izrekel optimistične napovedi glede
okrevanja ameriškega gospodarstva, vendar so
nekateri pričakovali konkretnejše stimulacije,
predvsem povečan odkup ameriških državnih
obveznic. Nič zanimivega, pravzaprav. Zato pa je
izjemno zanimiv razkol znotraj Feda, ki se je
zgodil avgusta letos. Trije vplivni guvernerji so
namreč glasovali proti ohranitvi izjemno nizkih
kratkoročnih obrestnih mer za naslednji dve leti.
Po glasovanju so sprva molčali, nato pa so javno v intervjujih izrazili svoje
nestrinjanje, kar je nenavadna praksa za največjo svetovno tiskalnico
denarja, kot to ustanovo v privatni lasti imenuje ruski ekonomist in
publicist Nikolaj Starikov v knjigi Kriza, prevedeni tudi v slovenščino.
Kako nevarne so te zadeve, prikaže Starikov s seciranjem dogodkov v zvezi
z umorom Johna F. Kennedyja, ki si je prvi in edini v ZDA drznil izdajati
dolarske bankovce. 4. junija 1963 je namreč podpisal predsedniški ukaz
številka 11110, ki je pooblastil ministrstvo za finance, da lahko tiska
bankovce v vrednosti dva in pet dolarjev, ki so imeli napis Bankovec ZDA
in ne Bankovec Zveznega rezervnega sistema. Glede na absurd, da
ameriška država ne more sama tiskati denarja, je bil to praktično tihi
državni udar. Kennedy je z eno potezo ogrozil bankirje, lastnike Feda, ki so
pokupili medije, banke in ključne korporacije. Ustreljen je bil 22.
novembra 1963, morebitni sledovi, ki bi vodili do razjasnitve okoliščin
umora, pa so bili zabrisani na tak način, da tega ne bi mogel storiti nekdo,
ki nima pod nadzorom ključnih ustanov v državi. In kasneje si seveda
nobeden izmed naslednjih predsednikov ni več upal ponoviti česa takega.

2. Na spletni strani Feda piše, da guvernerja imenuje predsednik države. V
resnici predsednik države imenuje člane odbora Fed, ki imajo 14-letni
mandat, ti pa izbirajo vodjo. Prejšnji guverner, Alan Greenspan, je vodil
Fed med letoma 1986 in 2006. Kako lahko predsednik države v štiri- ali
osemletnem mandatu nadzira ljudi s štirinajstletnim mandatom, nazorno
komentira Greenspan, ki v delu Age of Turbulence dobesedno piše:
"Praktično se njihov mandat bolj malo razlikuje od dosmrtnega."
Greenspan je pred nastopom mandata delal v banki JP Morgan Chase &
Co., ki je med ključnimi lastniki Feda, poleg Bank of America, Citibank in
Goldman Sachs.
Starikov navaja, da so omenjeni bankirji snovalci finančnih kriz, ki jih
ustvarjajo z namenom uničenja določenih finančnih ustanov, ki jih nato
kupijo za drobiž ob asistenci finančnega ministrstva, kar podkrepi s
preverljivimi podatki, ki bi lahko bili naključni zgolj po čudežu. Pomenljiv
podatek je tudi to, da so pogosto finančni ministri pred nastopom
funkcije zaposleni kot vplivni uradniki v omenjenih bankah, nikoli pa se ne
zgodi nasprotno.
John Pierpont Morgan je obvladoval ameriške finance že v začetku
prejšnjega stoletja in je bil med ključnimi snovalci Feda, ki se je ob
finančni krizi leta 1907 pokazal kot prikladna rešitev, potem pa je očitno
priložnost naredila tatu. Zanimivo, Morgan je bil tudi ključni investitor
Nikole Tesle in njegovega.projekta Wardenclyffe Tower na Long Islandu za
brezžični prenos energije, vendar projekt ni bil dokončan zaradi finančnih
težav - lahko špekuliramo, kakšnih. In ravno banka Morgan Chase je bila
po mnenju vladnih finančnikov najprimernejši kupec za enega izmed
največjih padlih velikanov zadnje krize, banko Bear Sterns, seveda za
drobiž. Lastniki banke Lehman Brothers pa se niso pustili kupiti do konca
in so zato dokončno propadli.
Na spletu se najde kar nekaj besedil s podobno vsebino ameriških
avtorjev, ki jih prav tako moti dejstvo, da je ustanova, kot je Fed, v privatni
lasti in dejansko isti ljudje tiskajo denar ter ga posojajo državljanom,
potem pa od njih pobirajo še obresti.
Ameriški kritiki na spletu problematizirajo tudi nejasno lastniško strukturo

3. Feda in govorijo o teorijah zarote, da so med ključnimi lastniki pravzaprav
tujci, predvsem so jim sumljivi Angleži, ki na ta način še naprej
kolonizirajo Ameriko. Pri tem imajo v mislih Rothschild Bank, torej
britanska veja Rothschildov, ki je znana po tem, da je najpremožnejša
družina v moderni zgodovini. Zanimivo, kot svetovalci so bili omenjeni v
reševanju prezadolžene mariborske nadškofije, ki je ena izmed institucij,
ki je v bankirskem monopoliju potegnila kratek konec. Isti bankirji, ki s
pospeševanjem kreditov, investicij in perverzne potrošnje ustvarijo krizo,
lahko po potrebi tudi rešijo kakšno nenačrtovano žrtev. Včasih je tudi
zvonjenje po toči učinkovito. Dosti lepše pa bi seveda bilo, če bi
premožna družina opozorila nadškofijo malce prej, da se ne bi po
nepotrebnem osramotila. Pred kakšnim mesecem je Nathaniel Rothschild
praznoval svoj štirideseti rojstni dan v črnogorskem mestecu Tivat, kamor
je povabil štiristo gostov, trenutno najbogatejših ljudi na svetu, in nekaj
plemstva. Ni pa bilo med povabljenci Saifa Gadafija, ki je še leta 2009
praznoval rojstni dan v Budvi, skupaj z Nathanielom in Olegom Deripasko.
Ne verjamem, da bi tokrat Saif nazdravljal z nekom, ki si ravnokar prilašča
njegovo nafto. Z bratom Hanibalom sta še februarja letos z jahto križarila
po Jadranu, skupaj z osmimi mladimi ruskimi prostitutkami.
Na poti iz Budve v Tivat sem pred kratkim v čudnih urah pobral štoparja,
ki dela kot natakar za tristo evrov, sicer pa je diplomiral iz sociologije in
filozofije v Beogradu. Resignirano je dejal, da si nikoli ni mislil, da pri
petinštiridesetih letih ne bo zmogel vzdrževati družine in bo živel v
banana republiki v senci jaht. Bil je jezen, ker mu je neki češki nogometni
klub z zmago nad danskim pokvaril zadetek na športni stavi. ■