1. DELO SOBOTNA PRILOGA sobota, 8. decembra 2012
Pomisleki
Ne zaupamo jim, jih pa volimo
Jožica Grgič
Večkrat smo se že prepričali da gre Slovencem malokaj tako do živega kot
vse, kar je povezano z avtomobili. Mariborčanov ni pognala na ulice in
trge zavoženost tovarn, ki je eno od najbolj sistematično industrializiranih
mest v nekdanji Jugoslaviji spremenila v materialno in duhovno razvalino.
Na ulice so jih katapultirali radarji za merjenje hitrosti avtomobilov. Glede
na sporočila protestnikov sicer kaže pritrditi političnim analitikom, da so
radarji sprožili le nakopičeno in globlje nezadovoljstvo ljudi. Vseeno je
dejstvo, da nezadovoljstva niso sprožili brezposelnost, revščina, protestov,
brezup, ampak kazni za prehitro vožnjo.
Omejitve hitrosti so sicer veljale že
prej, toda prehitri vozniki so morali imeti
prav smolo, da jih je doletela kazen.
Mehanske naprave za merjenje hitrosti
pa ne izvzamejo nikogar in Mariborčani
so jih začeli uničevati, kot so delavci v 19.
stoletju uničevali stroje, ker so jim jemali
delo. Spočetka so jih motili radarji zgolj
kot merilci hitrosti in šele pozneje so se
lotili župana z očitkom o koruptivnem
javno-zasebnem nameščanju naprav.
Uničevanju radarjev so sledili protesti z
zahtevami po odstopu župana, vseh
politikov in pravični družbi.
Bi do protestov, ki so se iz Maribora
razširili v druga slovenska mesta, prišlo, če župan ne bi dregnil v tako
občutljivo točko, kot so avtomobili? Zakaj je Mariborčane razbesnela

2. ravno županova domnevna koruptivnost v zvezi z merilci hitrosti in ne že
prej številna očitana mu koruptivna dejanja? Vodenje mesta so mu celo
zaupali za še en mandat. Natančnih odgovorov na ti vprašanji ne bomo
nikoli izvedeli. Najbrž so večplastni, ena od plasti pa se zagotovo nanaša
na avtomobile. Slovenec lahko prenese marsikatero krivico, nikakor pa ne
zakonite kazni za prehitro vožnjo in napačno parkiranje, seveda zgolj v
domovini. Zato ni naključje, da so v Mariboru porodili proteste radarji, v
Ljubljani pa bi jih lahko lisice na napačno parkiranih avtomobilih.
Ljubljanski župan Zoran Janković pozna to psihološko lastnost ljudi, in da
se mu ne bi zgodilo podobno kot mariborskemu, se je zdaj lisice namenil
umakniti. Če položaj ne bi bil tako resen, bi se iz slovenskega fetišiziranja
avtomobila lahko norčevali, tako pa...
Četudi je ljudem prekipelo ob nebistveni zadevi, ne kaže prezreti, da
so se upori in prevrati velikokrat začeli ob nepomembnih dogodkih. Kaj
bodo protesti prinesli Sloveniji, je težko predvideti, tolažimo se lahko z
upanjem, da v demokraciji niso potrebni nasilni prevrati za to, da bi bili
ljudje slišani. Žal smo pretekle dni videli tudi nasilje in žal politiki ne
razpravljajo o zahtevah in pričakovanjih protestnikov, temveč nesmiselno
lamentirajo o tem, da bi protesti morali biti »prijavljeni«, »civilizirani« in
ali je med protestniki več »levih ali desnih skrajnežev«. Ne vidijo ali nočejo
videti problema, ki je v tem, da je kapitalizem postal neciviliziran in da
nima posluha za civilizirane pobude. Necivilizirani politiki skrbijo le za
svoje interese in še malo za strankarske, necivilizirani bančniki nenasitno
jemljejo iz javne blagajne, necivilizirani menedžerji si izplačujejo bajne
plače in odpravnine, potem ko so zavozili podjetje... Na kaj asociirajo
imena Zdenko Pavček, Ivan Zidar, Hilda Tovšak, Igor Bavčar, Andrej Lovšin,
Boško Šrot, Bine Kordež... na civiliziranost ali pohlepnost? Se bodo oni in
njihovi koruptivni politični strici iz ospredja zapisali v zgodovino kot
negativci ali pozitivci? Pa poleg njih z balkanskimi bojevniki vred
pravosodje, ki mu je pomembnejša forma od vsebine, ki raven zaščite
človekovih pravic meri po kriminalcih in ne po žrtvah. Za odgovor ni
potrebna časovna distanca. In na drugi strani je množica brezpravnih,
revnih, razočaranih, ki ne verjame, da je kak pošten kapitalist, pošten
politik ali pošten bančnik. Obstaja v Sloveniji politik s toliko moralne
čistosti, da bi šel brez strahu pred protestnike in jih nagovoril, kot so v

3. zgodovini storili kakšni vladarji, da so pomirili razjarjeno množico in ji vlili
upanje? Ni ga, zato tega tudi nobeden od njih ne poskuša. Ne zato, ker bi
jih bilo sram ljudem pogledati v oči, kajti oni lahko zrejo v ljudi z
najnedolžnejšim pogledom in ob tem mrtvo hladno lažejo, ampak zato,
ker jim ni mar ali pa se bojijo zase. Še na policiste - s tistimi rdečimi
nageljni na prsih, z 800 evri plače in njihovimi mamami med protestniki -
se ne morejo zanesti. Vtis je bil, da bodo policisti zdaj zdaj prestopili in
branili šibkejše. Pa potem? Bi politiki v svoj bran poklicali vojsko? So
politiki sploh na strani ljudstva in koliko avtonomije so ohranili v svetu, ki
ga usmerjajo nadnacionalne politične organizacije in korporacije? Njihova
politika je osredotočena na zategovanje pasu in vcepljanje krivde ljudem,
kot da so zaradi zapravljivosti, nesposobnosti in lenobe krivi za sedanji
položaj. In to ljudem, ki so že izgubili službo ali pa živijo v nenehnem
strahu, da jo bodo; ljudem, ki se počutijo kot človeški presežek,
brezvredni, odvrženi, izdani. Ljudem, ki bodo NLB spet plačali 375
milijonov evrov in NKBM 200 milijonov, medtem ko njihovih propadajočih
podjetij in življenj nihče ne dokapitalizira. Samo za ilustracijo: ljubljanska
univerza je lani iz proračuna dobila 248 milijonov evrov.
Pa vendar - in to je poleg avtomobilov drugi paradoks - ljudje volijo
prav te in prav takšne politike, proti katerim protestirajo. Če zdaj vržejo
Kanglerja, ni rečeno, da ga ne bi kmalu znova izvolili za župana, poslanca
ali, zakaj ne, za predsednika države. Kot smo že imeli priložnost doživeti,
Slovenci politikom, ki so jih razočarali, na volitvah najprej obrnejo hrbet,
takoj zatem začnejo s temi padlimi angeli sočustvovati, nato simpatizirati
in jih ob prvi priložnosti vrnejo v politična nebesa. Nazadnje je bil takšne
kazni volivcev in kmalu zatem njihove milosti deležen Borut Pahor. Kot
predsednik vlade je popeljal to ljudstvo, ki je zdaj na ulici in ga je izvolilo za
predsednika države, v najgloblje brezno dotlej. Za predsednika države ga
ljudje niso izvolili zgolj zato, ker so padli na njegovo pozerstvo in menili, da
jih bo po pakiranju nogavic in pleskanju razumel, ampak tudi zato, ker ga
je podprl aktualni predsednik vlade. Do glasov volivcev je torej Pahorju
pomagal premier, proti kateremu prav tako protestirajo. Oba nekdanja
partijca - bodisi Ideji vdana iz prepričanja bodisi iz preračunljivosti, eden je
romal v Jajce, drugi je bil član Centralnega komiteja Zveze komunistov
Slovenije - pa imata na svoji strani cerkev. Kot uči zgodovina, cerkev sklene

4. pakt z vsakomer, če si obeta koristi. Politiki pa z njo in med sabo ravno
tako. Zato jim ljudje ne verjamejo - in jih vendar volijo.
Kanec upanja, da so ljudje doumeli igro, ta čas obstaja. Če bodo
protesti ob pregovorni ignoranci politikov izzveneli v prazno, bo to
pomenilo, da gre pri vsem skupaj vendarle predvsem za avtomobile. Ko
bodo politiki to zaznali, bodo še znižali kazni za prometne prekrške,
omogočili parkiranje po pločnikih, zelenicah in otroških igriščih, splačalo
pa se jim bo tudi poceniti bencin - in tako bodo zadovoljno vladali do
konca svojih dni, tudi še po tem, ko si bodo do konca prigrabili preostanek
državnega oz. narodovega premoženja in z narcisoidnim nastopaštvom
obrabili vse kamere in fotoaparate.