1. DELO, sobota, 20. oktobra 2012 sobotna PRILOGA
Philippe van Parijs o univerzalnem dohodku
Mnogo stvari, ki so včasih veljale za utopične,
se danes zdi samoumevnih
Erika Repovž, foto Jure Eržen
Ideja o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), ki bi ga od države
dobili vsi državljani v enakem znesku, v višini, ki bi zadoščala za
najosnovnejše preživetje, ne glede na to, ali bi delali ali ne, ni nova.
Za utemeljitelja te ideje velja Thomas Paine, mislec ameriške in
francoske revolucije, ki je trdil, da so vsi državljani ameriške države
virtualni lastniki dela državnega ozemlja, zato imajo pravico do
zneska, ki ustreza povprečni renti za takšno ozemlje.
Utemeljitelj modernega koncepta, belgijski filozof in politični
ekonomist Philippe van Parijs, ki se je pred kratkim mudil v Ljubljani,
je osnove tega, za mnoge ekonomiste utopičnega modela, začrtal v
temeljnem delu Real Freedom for All (Prava svoboda za vse) in v
eseju What is wrong with free lunch (Kaj je narobe z brezplačnim
kosilom?), ki je leta 2004 v zborniku Brezplačno kosilo za vse? idejo
predstavil tudi slovenskim bralcem.
V zahodni kulturi, kjer je delovna etika tako rekoč sveta, je vsaka
družbena ureditev ali ekonomski model, ki bi dopuščal, da ljudje
»dobijo brezplačno kosilo«, moralno nesprejemljiv. Družbeno smo
koristni le, če prispevamo k BDP. Univerzalnemu dohodku zato mnogi
očitajo nemoralnost, saj gre za dohodek, ki ga dobijo tisti, ki delajo,
in tisti, ki ne delajo. Zakaj naj bi bil nekdo, ki ne dela, nagrajen s
plačilom?
Obstajata vsaj dva protiargumenta za takšne trditve, ki so precej
razširjene. V današnjih sistemih je opravljenega veliko družbeno
pomembnega dela, ki ga nihče ne plača, od vzgoje otrok in
gospodinjskega dela, kar je osnova za delovanje vsake družbe, do
prostovoljnega dela v lokalnih skupnostih. V večini primerov gre za
pomembnejše delo kot to, da se vsako jutro pokažemo v svoji pisarni.
Se vam to z vidika etičnosti ne zdi sporno? Vedno se mi je zdelo, da

2. sem kot filozof preplačan in kot oče podplačan.
Pravično bi bilo vzpostaviti sistem, ki bi zagotavljal dohodek tudi za
dela, ki se danes opravljajo brezplačno, in je to že tako samoumevno,
da tega nihče več ne problematizira. Če bi vzpostavili sistem UTD v
neki sprejemljivi višini, bi to zmanjšalo nepravičnost, čeprav ne
zanikam, da bi vedno obstajalo določeno število ljudi, ki ne bi počeli
absolutno ničesar, kar bi lahko označili za družbeno koristno. Vendar
bi bila to manjša nepravičnost v primerjavi s krivico, ki gre velikemu
številu ljudi, ki brezplačno opravljajo številna dela. Ta argument
uporabim vedno, ko se pogovarjam z ljudmi, ki verjamejo, da je
pravično, da zaslužimo toliko, kot delamo.
Iluzorno je razmišljati, da je dohodek, ki ga ustvarimo s svojim
delom, izključno produkt našega dela. V resnici je glavnina tega
dohodka produkt okoliščin, v katerih smo se rodili in se usposabljali za
delo. Kot filozof sem veliko bolje plačan v Belgiji, kot bi bil v Kalkuti,
v Kinšasi ali kod drugod po svetu, kar nima nič opraviti s kakovostjo
ali z obsegom mojega dela. UTD v tem primeru deluje kot nekakšen
globalni redistribucijski sistem. Naše delo in rezultati našega dela so
večinoma odraz neenakomerno porazdeljenih naravnih bogastev in
različne stopnje tehnološkega razvoja. To so dobrine, ki soustvarjajo
dohodek in do katerih smo enakopravno upravičeni vsi ljudje, čeprav
do njih nimamo vsi enakega dostopa. UTD potemtakem ne jemlje
sadov dela tistim, ki delajo, in jih prerazporeja tistim, ki lenarijo,
ampak obdavči ljudi, ki so se rodili v bolj privilegiranih okoliščinah in
imajo zato določene prednosti. Mnogi ljudje ne dobijo le
brezplačnega kosila, ampak so abonirani na obilne brezplačne obroke
vse svoje življenje, samo zato, ker so rojeni v srečnih okoliščinah.
Naslov vašega predavanja v Ljubljani je bil Neverjetno
enostavna ideja. Zakaj je koncept UTD enostaven?
Kateri dohodek pa je enostavnejši od tistega, ki ga brezpogojno
dobi vsak član skupnosti v enakem znesku, na individualni ravni?
Kako odgovarjate na očitke, da je UTD z ekonomskega vidika
utopija in da tega modela države v času recesije niso sposobne
financirati? Če pa že, bi to zahtevalo dodatno obdavčitev, kajti vse,
kar država komu da, mora nekomu drugemu vzeti.

3. Danes se nam zdi samoumevnih mnogo stvari, ki so včasih veljale
za utopične. Sistem socialne pomoči je ne tako davno veljal za
utopičnega, prav tako univerzalna volilna pravica in volilna pravica za
ženske. Tudi Evropska unija je bila še po drugi svetovni vojni utopija.
Vsi ti primeri kažejo, da potrebujemo projekte za prihodnost. Lahko
jih imenujete tudi utopija.
UTD kljub temu ni več le teoretski model. Znan je primer
Aljaske, pa Unescovega pilotskega projekta v Indiji. Sta to edina
primera, ki sta zaživela v praksi?
Modela UTD v celoti niso uvedli še nikjer na svetu. V tem smislu
gre torej res za utopijo. So pa v marsikateri državi v tej smeri že
naredili številne korake, kot denimo na Aljaski, kjer gre sicer bolj za
naključje. Leta 1982 so namreč uvedli neko obliko UTD, ki znaša okrog
dva tisoč dolarjev na leto, s čimer so hoteli spodbuditi priseljevanje.
Osnovna oblika UTD od lanskega leta
obstaja v Iranu. Vlada se je namreč
odločila, da bo zvišala ceno nafte na
domačem trgu, ki je bila v Iranu mnogo
nižja kot na tujih trgih. Dvig cene goriva
je pomenil, da so se za lokalno
prebivalstvo dvignile cene mnogih dobrin
in storitev, kar je vlada kompenzirala z
uvedbo UTD. V resnici gre za majhno vsoto denarja, okrog 20 dolarjev
na mesec. Ta znesek dobi dobrih 66 milijonov ljudi, kar je v
primerjavi z Aljasko, ki ima manj kot milijon prebivalcev, ogromna
številka. Pomembno je tudi, da bo z naraščanjem cene nafte na
domačem trgu posledično naraščal tudi UTD.
V Sloveniji sta pokojninski sistem in univerzalni otroški dodatek
približek UTD, vsaj kar zadeva načelo univerzalnosti in brez-
pogojnosti. Približek UTD je tudi švedski pokojninski sistem. .
Kako je ideja UTD povezana s konceptom prekariata - novim
proletariatom in najverjetnejšim nosilcem prihodnjih družbenih
sprememb, o katerem piše britanski ekonomist Guy Standing?
Pri prekariatu govorimo o novem naraščujočem družbenem
razredu, ki temelji na negotovih, prekernih oblikah dela. Prekerni

4. delavci niso popolnoma izključeni iz možnosti, da dostopajo do dela.
Problem je v naravi prekernih del, ki so negotova, začasna in slabo
plačana dela, z malo ali nič bonitetami. Gre za obliko dela, ki je
logična posledica globalizacije, povečane mednarodne konkurence,
naraščujočega števila propadajočih podjetij itd. Takšna dela opravlja
vedno več ljudi, ki so ostali brez kakršne koli oblike ekonomske
varnosti, ki naj bi jo zagotavljala zaposlitev.
Zagovorniki UTD ne iščejo poti nazaj; ne zagovarjajo varnosti, ki
jo lahko zagotovijo le dobro varovane javne službe in veliki
gospodarski sistemi, pa še ti le pogojno. Iščejo nov ekonomski model,
ki vključuje tudi princip t. i. prožne varnosti, o kateri danes veliko
govorimo. Temeljni princip tega modela je temeljni dohodek ~
ekonomska osnova, ki bo ljudem omogočala brezpogojno ekonomsko
varnost. To pa lahko zagotovite le neodvisno od trga dela.
Ali bi uvedba UTD nujno pomenila manjšo participacijo na
trgu dela?
UTD bi ljudem omogočil, da jim za osnovno preživetje ne bi bilo
treba delati. Če pa bi želeli več denarja, kar bi jim omogočalo več kot
osnovno preživetje, bi seveda morali delati.
Številne študije dokazujejo, da UTD prispeva celo k boljšemu
delovanju trga dela. V državah, kot so Nemčija, Francija in Velika
Britanija, ki jih imenujemo tudi pasivne socialne države, podpirajo
predlog UTD, ki ljudi ne odvrača od tega, da so aktivni na trgu dela.
UTD razumejo kot mehanizem, kot ekonomski model, ki bolje
uresničuje potrebe trga dela po tehnoloških spremembah in krepitvi
mednarodne konkurence, hkrati pa ljudem omogoča, da si »napolnijo
baterije« in si lahko privoščijo čas za pridobivanje novih znanj. Vse to
v perspektivi zvišuje produktivnost delavcev.
Kako bi UTD rešil zagate socialne države, med njimi tudi 1.1.
past revščine?
Socialna država pomaga ljudem brez dohodkov z različnimi
oblikami socialne pomoči. V glavnem se osredotoča na ljudi, ki so
ekonomsko neaktivni. Rezultat tega je anomalija trga dela, ki jo
povzroča t. i. past revščine oziroma past brezposelnosti. Brezposelni
prejemajo socialno podporo, ki jo izgubijo takoj, ko sprejmejo neko

5. delo. V večini primerov je za te ljudi s stališča preživetja nesmiselno,
da sprejmejo slabše plačana dela, saj jim to samo poveča določene
stroške, ki so povezani s prevozom na delo, z varstvom otrok ipd. Z
ekonomskega stališča zanje nima smisla, da delajo, če jim socialna
pomoč finančno prinese več kot slabo plačano delo.
To pomeni, da tradicionalna socialna država, ki je osredotočena na
delovno neaktivne, ustvarja situacijo odvisnosti in defacto izključuje
del ljudi s trga dela, ki so posledično lahko večino svojega življenja
odvisni od socialne pomoči.
Nasprotno pa UTD ljudi ne izključuje s trga dela, ampak jim
zagotavlja neodvisno osnovo za preživetje. Omogoča jim varno bazo,
iz katere lahko v nadaljevanju bolj svobodno izbirajo svojo
profesionalno pot. Lahko izberejo tudi delo, ki je slabo plačano, a jim
omogoča dodaten dohodek. Osnove za preživetje, ki jo predstavlja
UTD, zaradi tega ne izgubijo, pridobijo le več denarja. Razen tega jim
delo omogoča več stikov z ljudmi, stik s tehnološkim napredkom in z
delom, za katero so se usposabljali. To pomeni, da UTD ne zavira trga
dela, ampak bi ta z uvedbo UTD deloval bolje. Prav tako ne vzpodbuja
ljudi, da ne bi delali. Večina ljudi se namreč ne zadovolji z
minimalnimi sredstvi za preživetje.
Zakaj je pomembno, da je UTD brezpogojen?
Brezpogojnost UTD je izjemno pomembna, saj omogoča, da imaš
do njega pravico tudi, če nisi aktiven iskalec zaposlitve. To bi
pomagalo preprečiti izkoriščanje in zlorabe delavcev. Če imajo ljudje
zagotovljena osnovna sredstva za preživetje, niso prisiljeni, da
sprejmejo vsakršno delo, ki je bodisi premalo plačano bodisi zdravju
škodljivo. Če ljudem pogojuješ socialno pomoč s tem, da so v zameno
pripravljeni sprejeti vsakršno delo, imajo delodajalci možnost, da to
izkoriščajo. Brezpogojno zagotovljena minimalna finančna osnova pa
daje ljudem svobodo, da zavrnejo delo, ki je zanje neprimerno, in
iščejo sebi primernejše delo. Možnost svobodne izbire na trgu dela je
pomembno dejstvo.
je Evropa danes, sredi finančne in gospodarske krize,
sposobna financirati ta model? So države v EU dovolj premožne, da
bi si UTD sploh lahko privoščile?

6. Odvisno od višine zneska. Nekoč mi je kolega, ekonomist iz
Južne Afrike, očital, da sem aroganten podobno kot Marx, ki je menil,
da si socializem lahko privoščijo le bogate, v tistem času
industrializirane države. Namesto tega pa se je socializem pojavil v
Rusiji in na Kitajskem, kjer ga po tej logiki ne bi nikoli pričakovali.
Enako velja za UTD, za katerega predpostavljamo, da bi ga lahko
uveljavili v kateri od zahodnoevropskih držav ali v ZDA. Kot kaže, pa
ga bo prej uveljavila Južna Afrika, ki že ima nekaj takega kot osnovno
pokojnino, ki jo prejema več kot 85 odstotkov Južnoafričanov.
Na možnost uvedbe UTD bolj vpliva obseg sive ekonomije kot pa
stopnja gospodarskega razvoja. Revne države imajo namreč širok
obseg sive ekonomije, in če želijo uveljaviti sistem, v katerem je
socialna pomoč odvisna od višine dohodka vsakega posameznika, je to
zelo težko uresničljivo in izjemno drago. To je tudi eden od razlogov
za uvedbo UTD v Iranu.
Krize evroobmočja je danes močan argument za uvedbo UTD.
Obstoj evra je vprašljiv, če Evropa ne bo imela blažilnih mehanizmov.
Eden takšnih mehanizmov so migracije in pretok delovne sile med
državami. V slabih ekonomskih razmerah brezposelni v ZDA iz ene
zvezne države prehajajo v drugo državo, ki ima boljše ekonomske
razmere, kar je v EU težko izvedljivo zaradi različnih jezikov.
Drugi mehanizem so transferji med državami. Če naj Evropa
doseže stabilnost evra na daljše časovno obdobje, potrebuje
transnacionalni transferni sistem, ki bi bil enostaven in bi omogočal
enoten pokojninski in zdravstveni sistem, kar se močno približa
modelu UTD.
Na nacionalni osnovi je UTD v Evropi možen kot dopolnilni sistem
že obstoječemu socialnemu sistemu in kot nekakšno nadomestilo
sistema davčnih olajšav. Vsaka posamezna država bi se lahko odločila,
kako visok UTD bi izplačevala svojim državljanom in kakšen model bi
si izbrala.
Za Slovenijo so izračunali, da naj bi UTD, če bi hoteli doseči
svoj namen, znašal okrog 300 evrov. Če bi dvema milijona
Slovencem na mesec izplačevali UTD v višini 300 evrov, bi to po
hitrem izračunu pomenilo dobro petino slovenskega BDP. Nekdo je

7. izračunal, da bi se v Sloveniji že z 200 evri UTD na mesec delež
javnih izdatkov v BDP povečal na raven nordijskih držav, ki so
bistveno bogatejše od Slovenije. Razen tega Slovenci nimamo
nobenega naravnega vira, kot denimo Iran in Aljaska.
Od dveh milijonov Slovencev jih določen odstotek dobiva
različno obliko socialne pomoči, ki je višja, kot bi bil določen UTD.
Ljudje, ki imajo socialno pomoč v višini 400 evrov na mesec, bi dobili
UTD v višini 300 evrov, ostalo pa bi dopolnili s socialno pomočjo v
vrednosti 100 evrov. Neto strošek bi bil le UTD za ljudi, ki imajo bodisi
zelo nizek dohodek bodisi so čisto brez dohodkov. To pomeni, da
izračun, ko število prebivalcev enostavno pomnožite s predvideno
višino UTD, ne da realne slike.
Verjetno bi UTD zmanjšal tudi administrativne stroške, ki
nastanejo s sistemom socialne pomoči?
Bi, vendar le, ko bi uvedli popoln model UTD in bi z njim v celoti
nadomestili vse socialne transferje. Če bi UTD implementirali le delno
in bi vzporedno obstajal še sistem različnih socialnih pomoči, bi bil ta
prihranek zanemarljiv.
Gospod van Parijs, ste po prepričanju socialist?
Ne, ker socialisti zagovarjajo družbeno lastnino nad
produkcijskimi sredstvi, v kar ne verjamem. Prepričan sem, da
socializem zaradi tega razloga ni alternativa kapitalizmu in da je
človeštvo obsojeno na zasebno lastnino nad produkcijskimi sredstvi.
Verjamem v različne oblike kapitalizma. Žal ta, v kateri trenutno
bivamo, ni le nepravična, ampak tudi samouničujoča. Namesto
demokratičnih držav, ki bi vzpostavile nadzor nad trgom, imamo
države, ki so izpostavljene trgu. Trg diktira pogoje in je vedno bolj
tekmovalen na račun šibkih.●