1. DELO Edicija Življenje na dotik (ŽnD) NOVEMBER 2012
ZAMENJAJMO SISTEM
Kulturni boj na politično-ekonomskem požiralniku: najprej
suženjstvo, nato izguba identitete
Peter Tomaž Dobrila
Medtem ko se v Sloveniji javno posvečamo predvsem zasebnim zadevam
in razpravljamo, kako z javnimi sredstvi pokriti izgube bank, čeprav pri
njih dobičkih nismo smeli biti udeleženi, se v zaodrju odvija hitropotezno
prevzemanje nekaterih vitalnih področij gospodarstva. Ali je to v
vladnem, koalicijskem ali kar v širšem političnem interesu, ne izvemo, saj
nas nenehno zasipavajo z napovedmi, katerim socialnim pravicam se
bomo morali odreči, da bomo spet takšni, kot bi nas radi videli drugi.
Četudi nisem nikdar razumel stremljenja k takšnim ciljem, dojemam, da
nekateri v pomanjkanju samozavesti in umanjkanju strateških usmeritev
potrebujejo vzpodbudo od zunaj, ker ne premorejo lastnih idej in ne
znajo sestaviti pobud, ki jih dnevno dobivajo od sodržavljank in
sodržavljanov, v koherenten program sožitja v nekem skupnem okolju.
V prvi fazi se to odraža
kot boj raznih političnih »Razvoj Slovenije je treba postaviti
skupin (strank), v drugi na kulturne temelje in ga
nadaljuje kot borba ene nadaljevati v kreativnih področjih,
večje politične združbe izhajajoč iz bogatih naravnih virov
proti drugi (pozicija in in geografskih danosti, ne pa da se
opozicija) in v tretji kot
silimo z nečim, kar nam ni ne blizu
vojna določene grupacije
ne dano. Spoznati in priznati si
(politike), ki si spotoma
moramo naše dodane vrednosti, ki
poišče še ustrezne
zaveznike (ekonomiste) so prvenstveno na kulturnem,
proti ljudstvu. Pri umetniškem, znanstvenem in
slednjem je zmerom okoljskem področju«

2. enako, gre za dejansko razredno borbo t. i. politično-ekonomskega
razreda proti ljudstvu v najširšem pomenu besede, ki zmerom ostane
neimenovano, le da ga enkrat predstavljajo delavci in delavke, drugič
učitelji in učiteljice, tretjič kulturniki in kulturnice itd. Zanimivo pri tem
je, da politika v zaščito svojega interesa uporablja sintagmo »v imenu
države«, ne pa »v imenu družbe«, če pustimo tisto »v imenu ljudstva«, ki
je rezervirana za sodstvo. Bistvo se skriva prav v tem, da se je politika pri
nas ob osamosvojitvi identificirala z državo Slovenijo, kar je bilo na
začetku nemara potrebno, nikoli pa ni zmogla tega dialektičnega premika
k lastnemu narodu, ki državo v bistvu tvori.
»Dobičke smo privatizirali in Zato so se na začetku zgodili
dobila jih je peščica, izguba odpisani in postali (in vse do
je postala javna in zdaj se danes ostali) najbolj povedno
zahteva, da jo krijemo vsi. ogledalo slovenske politike, ki ni
sposobna v doglednem času in
Zakaj ne bi danes obrnili in
človeku primerno rešiti
zahtevali, naj se tudi vsi
nobenega problema - niti v
dobički za dvajset let nazaj
dvajsetih letih. Politika za zdaj
pojavijo, oziroma naj izgubo ne kaže niti, da se namerava
krijejo tisti, ki so jo ukloniti razsodbi Evropskega
ustvarili.« sodišča za človekove pravice,
čeprav je ta nedvoumna.
Podobno se je zgodilo z ekonomskim sistemom, ki smo se ga enkrat, leta
1991, že lotili z namenom popolnega preoblikovanja in slovesa od
prejšnjega, za kar smo ustanovili tudi nove banke in na starih pustili
ostanke preteklosti. Danes smo spet v podobni situaciji, ko nas politiki
prepričujejo, da je edina rešitev nas samih, da ponovno ustanovimo nove
banke in vse staro prepustimo t. i. slabi banki in začnemo znova. Kaj se je
dogajalo vmes, ni važno.
Dobičke smo privatizirali in dobila jih je peščica, izguba je postala javna
in zdaj se zahteva, da jo krijemo vsi. Zakaj ne bi danes obrnili in zahtevali,
naj se tudi vsi dobički za dvajset let nazaj pojavijo, oziroma naj izgubo
krijejo tisti, ki so jo ustvarili. Zabavno bi bilo opazovati prelaganja
odgovornosti z uprav na nadzorne svete in od tam na posamezna
ministrstva ter ministre in ministrice in potem na vlado in predsednika

3. vlade do parlamenta, kjer bi poslanke in poslanci gotovo trdili, da niso
ničesar krivi, saj jih je izvolilo ljudstvo. Ergo, ljudstvo je krivo vsega.
Ni pomembno, kam je šel ves
denar privatizacij podjetij,
prodaje stanovanj, kupnin
zemljišč, kaj se je z njim
zgodilo, koliko je od njega
pridobila družba: torej koliko je
ostalo od vsega skupaj. Očitno
ugotavljajo, da ne samo nič,
ampak še manj, saj smo v
minusu in zaradi tega je
potrebno vsesplošno varčevanje, reforma trga delovne sile, pokojninska
reforma, davčna reforma in sanacija bank. Pa še kaj, čeprav je jasno, da
je vzrok samo zahojena bančna politika v bankah, kjer je imela država
svoj odločujoč vpliv, vanje so kadrovale vlade. Po svoje je ugotovitev, da
je možno predvidevati, da bomo očitno vsakih dvajset let primorani dati
državo na generalko in zamenjati njen ekonomskih pogon, olajšujoča, a
hkrati tudi razmišljujoča, če ne bi kazalo na enako obdobje zamenjati tudi
političnega ustroja. Ta nas zdaj s te, zdaj z one strani prepričuje, da gre za
notranjepolitični boj med desnico in levico, med klerikali in liberali, med
črnimi in rdečimi, ki traja že, odkar tukaj vemo zase: literarno se je
spomnimo vsaj od Prešernovega K r s t a p r i S a v i c i in Finžgarjevega
P o d s v o b o d n i m s o n c e m , realno pa z 19. stoletjem, od pomladi
narodov.
Politika ta svoj notranji boj razteguje v večnost in ga predstavlja kot
splošnega, kot imanentnega slovenstvu in ga imenuje kulturni boj.
Kulturo združuje z bojem in na mesto kulture postavlja kulturni boj. Kaj je
to? Če skušam poiskati kitajski način, kot je Mao poimenoval kulturno
revolucijo, je bilo takrat jasno, da prihaja do vsesplošne kulturalizacije
Kitajske, od opismenjevanja kmečkega življa do spreminjanj takratnih
kulturnih vzorcev, tudi z uničevanjem starih vrednot in rušenjem
spomenikov in svetišč, da bi spremenili celotni družbeni fenotip, vključno
s politiko, gospodarstvom in seveda šolstvom. Šli so celo tako daleč, da
so želeli obrniti pomen rdeče luči na semaforju v »pelji«.

4. Pri nas nismo daleč od tega križišča, saj se konture napovedovanih
reform obračajo v isti smeri, pri čemer nam ukazujejo vse navedene
spremembe, le spremembe političnega sistema ne. Mislim, da bi morali
razmišljati prav o slednjem, torej kako zamenjati politični sistem, ki se je
v zadnjih dvajsetih letih - skratka v edinih letih, odkar obstaja država
Slovenija -, pokazal kot slab. V tem ne vidim nič usodnega, saj smo jih
pred tem spremenili že ničkoliko, kakor tudi zamenjali lepo število držav.
Za začetek se moramo sprijazniti, da ni nič narobe z nami, da smo vsa
aktivna leta svojih življenj porabili za učenje, študij in potem službo, kjer
smo za svoje delo prejemali plačilo, kot je bilo zakonsko določeno,
nemalokrat celo manj ali tudi nič, samo da smo lahko delali, saj svoj
poklic radi opravljamo. Držali smo se pravil in ravnali v okvirih možnega.
Uporabljali smo sistem, kot so nam ga določili, redno odvajali davke in
vplačevali v pokojninsko blagajno. Zakaj potemtakem po vseh teh letih
izvajanja zapovedanih državnih politik nekaj ni v redu? In zlasti - čemu?
Kako lahko politika po nemarnem uporablja kulturo in jo za dosego svojih
ciljev postavlja v kulturni boj? Če je tako, naj angažira za razsodnike
kulturnike in kulturnice, ki bodo določali kulturne dimenzije tega boja,
skrbeli za pošteno igro, da ne bo nizkih udarcev in podobnih nečistih
potez, že na začetku postavili kulturne dimenzije in jih ločili od drugih,
ekonomskih in političnih, da ne bo sporov. Šele v takem okolju, ko se
bodo politiki in ekonomisti merili v znanju kulturnih veščin, poznavanju
kulturne teorije in prakse, v kulturni zgodovini in aktualnem dogajanju
ter nenazadnje tudi v pismenosti, bomo lahko presodili dejansko
kulturno vrednost in vrednote slovenske politike in gospodarstva in
določili zmagovalca.
Do takrat to ne bo nič drugega kot navaden, plehek, z vsemi žavbami
namazan politični boj z najbolj banalnimi, profanimi, dobičkarskimi
ekonomskimi interesi. In ga tako tudi imenujmo. To je boj brez
kakršnekoli kulture in kulturnih konotacij, kaj šele neke nadgradnje ali
višje vrednosti. Nima veze s čimerkoli drugim, kar je treba politikom in
gospodarstvenikom tudi naravnost povedati. Ko omenjajo kulturo ali celo
umetnost, zvenijo pretenciozno, celo ko včasih priznajo, da se na to ne
spoznajo, ko pokažejo, da jim je ob govorjenju o kulturi nerodno, ko
poenostavljajo ali se počutijo nelagodno na kulturnih prireditvah ali ko

5. razložijo, kaj si pod kulturo predstavljajo, kako si jo razlagajo in kako so
odprti zanjo in za vse novo seveda.
Če ne bi bilo tako, bi danes slovensko razvojno strategijo utemeljevali na
tem, kar nas je ustvarilo, kar je naredilo človeka, kar je sestavilo svet in
našo globalno skupnost, kar omogoča sodelovanje in sobivanje - in to je
kultura. Razvoj Slovenije je treba postaviti na kulturne temelje in ga
nadaljevati v kreativnih področjih, izhajajoč iz bogatih naravnih virov in
geografskih danosti, ne pa da se silimo z nečim, kar nam ni ne blizu ne
dano. Spoznati in priznati si moramo naše dodane vrednosti, ki so
prvenstveno na kulturnem, umetniškem, znanstvenem in okoljskem
področju. Na samooskrbi in pridelavi hrane imamo še ogromno rezerve.
Prav tako v (pitnih) vodah in lesu, saj smo po gozdovih, teh je 55
odstotkov ozemlja, druga država v Evropi. Še enkrat kultura.
Vem, da kultura ne prinaša takojšnjih dobičkov, ampak pokaže rezultate
na dolgi rok in zato ni popularna. Ali se vsaj zdi tako, saj ravno v državah,
kjer je gospodarska rast najvišja, svoj razvoj utemeljujejo na kulturi. Zato
je potrebna ogromna previdnost, ko nam v imenu ekonomije krčijo
kulturne (in socialne) pravice. Posledica je naprej suženjstvo, nato izguba
identitete. In zdaj gre prav za to. Ne
odvija se kulturni boj, ampak najbolj
»Bistvo je v tem, da se je
primitivna kastna borba med
izbranimi in izbirajočimi, pri čemer si politika pri nas ob
izbrani dejansko želijo, da bi ostali to osamosvojitvi
za vekomaj in nočejo več veliko identificirala z državo
izbiranja. Ni niti pomembno, za koga Slovenijo, kar je bilo na
gre, ampak čim prej bo treba obrniti začetku nemara
logiko in ne več opazovati z vrha, potrebno, nikoli pa ni
ampak gledati z dna. Zgoraj se je od zmogla tega
stalnega sonca zgodila zaslepljenost dialektičnega premika к
in so čutila otopela, spodaj, v lastnemu narodu, ki
množici je živahno, brbota in tli, državo v bistvu tvori«
krešejo se mnenja in odvija se
dialog.
Kot je rekel Marcel Duchamp v 20. stoletju, da prava umetnost prihaja iz

6. »undergrounda« (podzemlja), in William Morris v 19. stoletju, da so
samo umetniki in kriminalci lahko izven zakona, je zdaj (spet) tisti čas, ko
se moramo svojih poslanstev zavedati. Danes je kultura tista, ki lahko reši
družbo, ki lahko redefinira politiko in repozicionira ekonomijo. V
globalnem svetu je treba upoštevati vse povezave in poznati hevristiko in
teorijo sistemov, da bi lahko doumeli vzročnost sedanje realnosti in
posledičnost predstavljive prihodnosti. Množičnost in povezanost sta
odločilni pri prepletanju različnih kultur v sliko skupne Evrope in z njo
vred v ustvarjanju podobe skupnega sveta. To je najpoglavitnejše
poslanstvo naše generacije, ki je prva globalna, odkar svet stoji, da se
potrudimo ustvariti sobivanje in sodelovanje, ki bo v prvi vrsti kulturno,
nato lahko sledi še vse ostalo. Zavedati se moramo, da je naša realnost
tudi evropska in svetovna, da nas druži in ne ločuje. ■