1. Večerove zgodbe
sobota, 26. maja 2012
Zakaj je država sploh pristala na frizersko funkcijo
Igor Pribac, Valerija Korošec in Srečo Dragoš v
mariborski Mestni knjigarni 23. maja letos (Rene
Gomolj)
UTD v Sloveniji
Ideja individualnega, univerzalnega in nepogojenega denarnega prihodka, ki bi ga kot obliko
delovanja socialne države prejemali vsi ljudje, je v Sloveniji navzoča že v nekaterih
besedilih Veljka Rusa iz devetdesetih, pomembna spodbuda za razmah zanimanja zanjo pa
je bil zbornik Brezplačno kosilo za vse? (Založba Krtina, 2003). Namen zbornika z
naslovom UTD v Sloveniji je preveriti stanje razprave v slovenski akademski in javni sferi
osem let po prvem zborniku in s tem prispevati k razvoju javne razprave o prihodnosti
socialnih politik in o socialni pravičnosti v Sloveniji. Na začetku zbornika je prispevek
Philippa van Parijsa, v nadaljevanju pa srečamo izključno domače avtorice in avtorje, ki so
bili k sodelovanju povabljeni in so posebej za to priložnost napisali izvirne članke. Med
njimi so nekateri najvidnejši strokovnjaki različnih strok, ki so javnosti že poznani po svoji
naklonjenosti UTD, in nekateri drugi, ki so se te teme lotili prvič. V sklopu Stališča so
zbrani krajši prispevki o UTD, v sklopu Dokumenti pa so zbrane izjave uglednih
državljanov, ki so se na pobudo medijev ali na lastno pobudo izrekli o UTD. Avtorji: Igor
Pribac, Valerija Korošec, Veljko Rus, Srečo Dragoš, Vesna Leskošek, Daniel Popović,
Zdenko Kodelja, Karolina Babič, Bernard Brščič, Rok Svetlič, Goran Lukić, Mirjana
Nastran Ule, Renata Šribar, Marko Cerar, Aleksandar Kešeljević... •

2. Philippe Van Parijs: Preprosta ideja za enaindvajseto stoletje
Dajmo vsem državljanom skromen, a brezpogojen dohodek, in jim pustimo, da ga, če hočejo,
nadgradijo z dohodki iz drugih virov.
Ta neverjetno preprosta ideja ima presenetljivo raznoliko poreklo. V toku preteklih dveh stoletij so
jo neodvisno mislili pod celo vrsto poimenovanj - kot "ozemeljsko dividendo" ali "državni bon",
"ljudsko dotacijo" ali "državljansko plačo" in kot "univerzalni dodatek" ali "temeljni dohodek" -,
večinoma brez pretiranega uspeha. Ob koncu šestdesetih in začetku sedemdesetih let dvajsetega
stoletja je v Združenih državah nenadoma postala priljubljena in se celo znašla med predlogi
predsedniškega kandidata, vendar so jo kmalu opustili in tako rekoč pozabili. V zadnjih dveh
desetletjih pa je postopoma po vsej Evropski uniji postala predmet hitro razvijajoče se javne
razprave, kakršne še ni bilo. Nekateri jo razumejo kot ključno rešitev za mnoge družbene težave,
vključno z brezposelnostjo in revščino. Drugi zamisel odklanjajo kot blazen, gospodarsko šibak in
etično sporen predlog, ki ga je treba čim prej pozabiti in ga enkrat za vselej odvreči na smetišče
idej.
Da bi osvetlil to razpravo, bom začel z dodatnimi pojasnili glede tega, kaj temeljni dohodek je in
kaj ni, in glede tega, kaj ga razločuje od obstoječih shem zajamčenih dohodkov. Na podlagi tega bo
lažje razumeti, zakaj temeljni dohodek zadnje čase privablja tolikšno pozornost, zakaj je mogoče
pričakovati, da bo odpor močan, in kako ga bo mogoče navsezadnje premagati. Temeljni dohodek
namreč ne bo pozabljen in ga ne gre zavreči. Temeljni dohodek je ena tistih preprostih idej, ki
morajo močno vplivati najprej na razpravo, nato pa na realnost novega stoletja, kar se bo tudi res
zgodilo.
Kaj temeljni dohodek je in kaj ni? Temeljni dohodek je dohodek, ki ga politična skupnost
individualno plačuje vsem svojim članom, ne da bi ugotavljala njihovo premoženjsko stanje ali
postavljala delovne zahteve. To je definicija, ki jo bom sprejel. Sicer ne ustreza vsem dejanskim
rabam angleškega izraza "temeljni dohodek" oziroma njegovim najpogostejšim prevodom v druge
evropske jezike, kot so Bürgergeld, allocation universelle, renta basica, reddito di cittadinanza,
basisinkomen ali borgerlon. Nekatere od teh dejanskih rab so širše in zajemajo na primer tudi
določene prejemke, na katerih višino vpliva stanje v posameznikovem gospodinjstvu ali pa so
podeljeni v obliki davčnih odtegljajev. Spet druge rabe so ožje in zahtevajo na primer tudi
ujemanje višine temeljnega dohodka s tem, kar je potrebno za zadovoljitev osnovnih potreb, ali da
nadomesti vse druge transferje. Namen zgornje definicije pa ni nadzorovanje rabe, ampak
pojasnitev argumentov. Na kratko se posvetimo vsaki od njenih komponent.
Dohodek - v gotovini in ne v naravi. Lahko si zamislimo dohodek, ki bi imel vse druge lastnosti
temeljnega dohodka, vendar bi bil dodeljen v naravi, na primer v obliki standardizirane košarice
živil ali rabe zemljiške parcele. Ali pa da bi bil dodeljen v obliki posebnega plačilnega sredstva z
omejeno uporabo, na primer prehranskih bonov ali stanovanjskih subvencij, ali širše za potrošnjo v
določenem času, vendar brez možnosti, da bi ga prihranili - tako, kakor je to predvidel Jacques
Duboin v svojem konceptu "distributivne ekonomije" (1945).
Temeljni dohodek je, nasprotno, dodeljen v gotovini, brez vsakršnih omejitev glede načina in časa
potrošnje ali investicij, katerih financiranje omogoča. V večini različic dopolnjuje, ne pa nadomešča
obstoječe transferje v naravi, kakršna sta brezplačno izobraževanje ali osnovno zdravstveno
zavarovanje.
Izplačan je v rednih razmikih in ne v obliki enkratne dodelitve. Temeljni dohodek je kupna moč,
zagotovljena v enakomernih intervalih, kar, odvisno od predloga, pomeni teden, mesec, šest
mesecev ali leto. Zamislimo si lahko tudi prejemek, ki bi imel vse lastnosti temeljnega dohodka,

3. vendar bi ga izplačali kot enkraten znesek, na primer ob začetku odraslega življenja. Takšni
predlogi so se občasno že pojavljali (Cunliffe in Erreygers, 2003), na primer že davno pri Thomasu
Painu (1796) ali dosti bolj nedavno pri Bruceu Ackermanu in Anne Alstott (1999).
Med rednim temeljnim dohodkom in takšno temeljno dodelitvijo obstaja ključna razlika, ki pa ji
vseeno ne smemo pripisovati prevelikega pomena. Prvič, temeljno dodelitev je mogoče investirati
tako, da ta do prejemnikove smrti prinaša aktuarno enakovreden letni ali mesečni dohodek, ki
ustreza rednemu temeljnemu dohodku. Če ga prepustimo zavarovalniškemu trgu, bo na višino te
rente negativno vplivala dolžina posameznikove pričakovane življenjske dobe. Tako bi na primer
ženske prejemale nižjo rento kakor moški. Vendar pa zagovorniki temeljne dodelitve (tudi Paine,
Ackerman in Alstott) tega običajno dopolnijo z enotno temeljno pokojnino od določene starosti
dalje, kar zabriše večino te razlike.
Drugič, čeprav je temeljno dodelitev mogoče uporabiti tudi kako drugače, ne le tako, da jo
spremenimo v rento, bi bila razlika s temeljnim dohodkom, ki izhaja iz te uporabe, tako rekoč
odpravljena, če bi prejemniki temeljnega dohodka lahko prosto pridobivali kredite na podlagi
njegovega bodočega dotekanja. Tudi če nekdo skrbno varuje svoj temeljni dohodek pred zasegom
upnikov, ima njegov upravičenec z varnostjo, ki mu jo daje dohodek, boljše možnosti, da kadarkoli
pridobi kredit, s tem pa se zmanjša razmik med razponi možnosti, kiji razpirata enkratna temeljna
dodelitev na eni strani in redni temeljni dohodek na drugi.
Igor Pribac: Z enim očesom uprtim v daljavo in drugim v tla
Socialna država, ki je v razvitih državah zaživela v povojnem času prejšnjega stoletja, je v
sedemdesetih zašla v krizo, ki se je odtlej samo še poglabljala. Misel, da mora država odigrati
pomembno vlogo v razdelitvi družbenega proizvoda med njenimi člani, je v osemdesetih
nadomestila ideja vse bolj odločnega uveljavljanja tržnih zakonitosti in osebne odgovornosti za
lastno blaginjo. Kritiki države blaginje so dokazovali, da je ta ekonomsko nevzdržna, da ne
spodbuja podjetnosti in odgovornosti ljudi, ampak jih, nasprotno, spreminja v trajno vzdrževane
osebe. Prevladal je pogled, ki je egalitaristične socialne politike dojel kot nezdružljive z ekonomsko
učinkovitostjo, saj naj bi bile vzvod razraščanja neproduktivnih državnih in paradržavnih služb, ki
so skrbele za upravljanje socialnih transferjev. Socialna država naj bi propadla med drugim zato, ker
ni našla ustreznega odgovora na t. i. past brezposelnosti: brezposelni, ki so na račun svojega statusa
prejemali ugodnosti, naj ne bi bili motivirani za sprejetje nizko plačanih delovnih mest, ki so jim
resda prinesle nekoliko izboljšano premoženjsko stanje, vendar tudi dvig osebnih stroškov.
Okleščene socialne politike devetdesetih so zato zaostrile pogojenost socialnih prejemkov s
pripravljenostjo prejemnikov na sprejetje ponujenega dela. Toda devetdeseta so prinesla tudi
prestrukturiranje trga dela: globalizacija in digitalizacija sta v razvitih industrijskih državah redčili
delovna mesta in povečevali delež atipičnih zaposlitev. Trend fleksibilizacije proizvodnje je delovno
mesto, ki je bilo pred tem sorazmerno trajna dobrina, za mnoge spremenil v kratkotrajno in
negotovo. Status zaposlenega prejemnika dohodkov in brezposelnega sta se trajno povezala z
vrtljivimi vrati. Te razmere so sprožile ekonomska, socialna in moralna razmišljanja o potrebi po
novih modelih delovanja socialne države, ki bi se ustrezno odzvali na potencialno hromečo socialno
negotovost, v katero je - in bo v prihodnje še bolj - potisnjen velik del prebivalstva razvitih družb.
Valerija Korošec: Predlog UTD v Sloveniji - zakaj in kako?
Zakaj Slovenija nujno potrebuje UTD?
1. Slovenija se je v teh turbulentnih časih odločila reformirati sistem socialne varnosti, pokojninski

4. in zdravstveni sistem, če omenimo samo tri področja, ki so ključna za socialno varnost prebivalstva.
Samo na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve je bilo leta 2010 v pripravi kar
deset predlogov za spremembo zakonov s področja socialne države.
Eden od pomembnejših vladnih argumentov za načrtovane spremembe je, da je sistem skozi čas
postal nekonsistenten in kompliciran (enkrat krpamo tu, drugič tam), s tem pa tudi vprašljivo
učinkovit in pravičen. S tem argumentom se je mogoče v celoti strinjati, toda predlagane vladne
rešitve so čisto razočaranje.
Sedanji sistem je spričo svoje nepravične selektivnosti, ker med tistimi, ki prejemajo socialno
pomoč, in tistimi, ki je ne, včasih ni več kot pet evrov razlike - ker je pač nekje treba postaviti mejo
(cenzus), nepravičen tudi v smislu, da so delavci, ki delajo za minimalne ali nizke plače, na slabšem
kot tisti, ki prejemajo denarno socialno pomoč (DSP). To dejstvo in dejstvo, da lahko zaradi
dohodka, ki sicer ne zagotavlja preživetja dolgoročno (na primer kakšno začasno delo), DSP
izgubijo, pa prejemnike DSP odvrača od iskanja zaposlitve. (1) Mogoče je dvomiti, da bodo
predlagane spremembe zakonov te probleme odpravile bolje, kot bi jih sistem UTD.
Prav gotovo pa predlagane spremembe (na primer enotna vstopna točka za dostop do socialnih
transferjev) ne bodo odpravile potrebe po odločanju in administriranju, tj. predlagani zakoni ne
bodo pomembno zmanjšali manipulativnih stroškov države na področju socialne države, kot tudi ne
bodo zmanjšale problema stigmatizacije prejemnikov socialne pomoči. Sistem UTD bi spričo svoje
univerzalnosti odpravil problem stigmatizacije in potrebo po odločanju in selekcioniranju in s tem
povezane stroške.
2. Nujno je tudi opozoriti, da slovenska država nima samo problemov s preveč normirano, zastarelo
in potratno socialno državo, pač pa še tudi druge probleme, kot so neučinkovit (invalidni) pravni
sistem ter vsesplošna erozija poslovne in osebne kulture. Najhujši primeri te prakse so neredno
izplačevanje plač, neplačevanje socialnih prispevkov, neizplačevanje bolniških, neplačevanje
preživnin, plačilna nedisciplina ipd.
Država poskuša te napake odpraviti s "popravljanjem sistema" skozi spremembo "posameznih"
zakonov. Žal se po eni strani zdi to Sizifovo delo, po drugi strani pa državi lahko očitamo, da s tem
pristopom posnema strategijo farmacevtskih firm, ki izumljajo cepivo za vsak posamezen virus
gripe in na ta način opravičujejo svoj obstoj. Kot vemo, pa obstaja tudi drugi pristop: pristop, ki
temelji na večanju odpornosti posameznika, da ne postane žrtev bolezni. Takšno funkcijo večanja
odpornosti posameznika, da preživi napade oziroma deviacije drugih sistemov (kamor lahko
uvrščamo tudi sedanjo organiziranost socialne države), ima UTD s tem, ko zagotavlja
nepogojevanost prejemanja UTD.
Bistveni elementi predlogov UTD povsod po svetu (glej več Van Parijs, 2011), ki so drugačni od
večine sedanjih evropskih socialnovarstvenih sistemov, so namreč naslednji: 1. UTD je plačan
posamezniku, ne gospodinjstvu; 2. UTD je plačan ne glede na dohodke iz drugih virov; 3. UTD ne
zahteva "pripravljenosti za delo" (workfare).
Marsikdo v svetu UTD zavrača prav zaradi te "nepogojnosti": ideje, da bi nekdo lahko dobil denar
za preživetje, brez da bi za to moral nekaj narediti, na primer "sprejeti ponujeno zaposlitev".
Pri tem pa je dejstvo, da dosedanji sistemi, ki to pogojnost (workfare) imajo, niso učinkoviti v
smislu večje zaposlenosti ljudi. Zakaj je moderna socialna država v tem smislu tako neučinkovita?
Država se to sprašuje, a zdi se, da spet postavlja napačno diagnozo. Posledica napačne diagnoze je
napačni pristop k reševanju problema: predlagane državne rešitve so neustrezne, ker spregledujejo
dejstvo prehoda iz moderne v postmoderno v globaliziranem svetu.

5. (1): Predlog zakona o socialnovarstvenih prejemkih navaja, da je "med vsemi upravičenci do DSP
kar 42 odstotkov dolgotrajnih upravičencev", čeprav je DSP po "svoji naravi kratkotrajna oziroma
začasna pomoč", da "čim dlje upravičenci prejemajo DSP, tem bolj odvisni postanejo od nje, da v
praksi njihovo zaposlovanje ne poteka dovolj učinkovito".
Srečo Dragoš: UTD = utrditev temeljev družbe
Predpostavka (neo)klasične ekonomske teorije, da se s plimo dvignejo vsi čolni, ne drži (Clark in
Kavanagh, 1996). Kljub temu nas ekonomske in politične elite prepričujejo, da smo vsi v istem
čolnu, vlaku, letalu, zato moramo najprej počakati, da vsi skupaj več ustvarimo, da bomo lahko -
kot pravi predsednik vlade -svetilnik, Silicijeva dolina, da bomo premagali Kitajce, šele potem
bomo lahko delili.
Pri teh floskulah ni zanemarljivo, da so uperjene predvsem k najnižjim slojem in ne k najvišjim.
Tudi v aktualnih razpravah o pokojninski reformi minister za delo, družino in socialne zadeve grozi
z redukcijo socialnih transferjev, če reforma ne bo sprejeta, nikoli pa ni grozil z večjimi
obdavčitvami najbogatejših, z znižanjem menedžerskih prejemkov, sredstev za vojsko, za banke ali
sredstev za stimuliranje podjetništva.
V lanskem letu so največji svetovni krivci za sedanjo gospodarsko krizo, direktorji največjih
ameriških poslovnih sistemov, zaslužili v povprečju približno osem milijonov evrov skupne plače,
kar je 343-krat več, kot zasluži povprečen ameriški delavec. "Gospodarski ureditvi, v kateri živimo,
je spodletelo pri zagotavljanju polne zaposlenosti in zaradi samovoljne ter nepravične distribucije
bogastva in dohodkov," je pred drugo svetovno vojno v svoji Splošni teoriji ugotavljal John
Maynard Keynes (1936,377).
V sedmih desetletjih po tej diagnozi se ni zgodilo nič bistvenega, razen v Evropi. Izumili smo
socialno državo, ki je zdaj na udaru. Socialna država je reševala kvadraturo kapitalističnega kroga z
ohranjanjem sistema, ker ga je socializirala z redistributivnim nevtraliziranjem najhujših disfunkcij.
Socialna država je apologija kejnezijanskega občutka, ki pravi: "Gledano z mojega vidika,
verjamem v socialna in psihološka opravičenja za občutne neenakosti dohodkov in bogastva, a ne v
tako velikih nesorazmerjih, kot obstajajo danes." (prav tam, 379)
To pomeni, da družbena nevarnost kapitalističnega sistema ni v povzročanju neenakosti med
zgornjimi in spodnjimi sloji, ampak v tem, da so nekateri preveč bogati in drugi preveč revni.
Funkcija netržnih prerazdelitev med najvišjimi in najnižjimi sloji je v ohranjanju obstoječe
stratifikacije, da še naprej ustvarja ta problem. V tem smislu so levičarske kritike socialne države
upravičene (v nasprotju z desničarskimi). Država se skozi socialno politiko obnaša kot frizer do
frizure, zgolj striže krivice, ki jih sistem ustvarja, namesto da bi jih izkoreninila. Če se levica s tem
sprijazni, postane sredinska, ko iz tega naredi vrlino, pa se pomakne še bolj v desno (prim. Bugarič,
2011, 2011a).
Od tu dalje se začnejo prepiri, zakaj je država sploh pristala na frizersko funkcijo. Ali zaradi
interesa birokracije, ki ima od tega neposredno korist? Ali zaradi dezintegracije družbe, ki bi se
zgodila, če bi država abdicirala s socialnega področja in se oklepala zgolj izvorne, represivne
funkcije? Zaradi globalizacije, ki izpodjeda državno moč in legitimnost na vseh področjih, od
politične, ekonomske do socialne? Ali pa zato, ker so alternative samo radikalne, te pa so - tako
desne kot leve - dramatično propadle, ostajajo nejasne in z nesprejemljivimi stroški?
Mislim, da je naloga družboslovja predvsem v tem, kako vzdrževati pogoje, da se bomo lahko še

6. naprej spraševali o zgornjih problemih, saj ta luksuz ni samoumeven. Tudi problematiziranje
socialne države je koristno, a le, dokler je dosledno. Socialne države ne moremo kriviti za tisto, kar
ni v dometu tega najpomembnejšega družboslovnega izuma prejšnjega stoletja. Država ni razvila
socialne politike za "mehko" preobrazbo kapitalizma v nekaj drugega; očitati ji ohranjanje
kapitalizma je enako, kot da kritiziramo zobno ščetko ali pa traktor, ker z delovanjem ohranjata
obstoječi sistem, namesto da bi ga presegla.
Pri socialni državi gre za sistemsko kolektiviziranje eksistenčnih tveganj v pogojih meritokratske
ideologije in tržne distribucije temeljnih življenjskih dobrin (zlasti pri tistih, ki nimajo dostopa do
gospodarskega sistema, ker so v njem premalo konkurenčni za preživetje ali pa zato ker so iz njega
izpadli). Država bi morala odpraviti absolutno revščino in s tem preprečiti erozijo temeljev družbe
integracije - to je ključni, zadnji zrelostni test, na katerem stoji ali pade koncept socialne
(rezidualne) politike. V zadnjih desetletjih kaže, da je ta test najceneje, najhitreje in trajno mogoče
opraviti le z UTD. •
Premisleki, stališča, dokumenti Založba
Krtina 2012,322 strani Uredila: Igor Pribac,
Valerija Korošec
Cena: 22 EUR/cena s popustom: 17,60 EUR
Pri naročilu na spletni strani
www.zalozbakrtina.si
priznamo 20% popust.