secret ideological motivators

1. Rdeče: predlagam odstraniti Zeleno: predlagam sprejeti Modro: razmisliti
Gre nam za to, da Boga vržemo z njegovega prestola
V zadnjih dveh desetletjih se je sovraštvo do samih sebe med Evropejci in toliko bolj med njihovimi
potomci na drugih kontinentih tako okrepilo, da ga začenjamo čutiti tudi pri nas v Sloveniji. Če smo
propad zahodne civilizacije, temo, ki nas obseda že vsaj od Spenglerja, če ni bila celo že tihi motiv
Gibbonovega raziskovanja propada rimskega imperija, še pred nedavnim občutili kot intelektualno
vajo, ki sicer opozarja na nevarnosti, a je še zmeraj le to, kar smo zapisali – vaja torej, pa je danes
treba imeti pogum, da si priznamo: levici je uspelo svoje sovraštvo do vsega evropskega potisniti v
osrednji tok kulture, z . Zahod propada, ker je danes dovolj Zahodnjakov, ki se sovražijo, ki se
sramujejo svojih prednikov in svoje zgodovine, ker dosežke očetov pripisujejo drugim kulturam in
želijo svojo civilizacijo prepustiti v roke tistim zunaj, ki so na svojo kulturo ponosni in bi našo hoteli
uničiti.
Dovolj bo časa, verjamem, za analizo pojavov našega propada, toda v tem zapisu se spustimo v
globino, do korenine, iz katere črpa to sovraštvo. Lahko bi segli do tehnik razkroja, s katerimi je KGB
hotel napasti zahodno civilizacijo, in jo potisniti k propadu. Žila se zdi obetavna, a kot je povedal ruski
agent Bezmenov, je bil celo KGB presenečen nad tem, kako hitro je zahodna družba začela razpadati.
Lahko bi se posvetili sovraštvu do izročila, ki se je začelo kazati po prvi svetovni vojni, po drugi pa
dobilo pridih modernosti. Lahko bi se tudi posvetili levičarski strategiji za osvojitev kulture in
akademske sfere. Toda vse to bi se dotikalo le površine. Da bi razumeli utrujenost naše družbe in
naše civilizacije in njeno pripravljenost, da se umakne tistim zunaj, bolj vitalnim, ki se istovetijo s
svojo kulturo in našo pogosto sovražijo, bi morali razumeti globinsko dinamiko zahodnega sveta. Kaj
se dogaja z nami?
Marksistični center – zgled ameriških univerz
Morda bi bil tukaj čas, da bi spregovorili o Gramschiju, ali morda o frankfurtski šoli marksizma in o
tim. »kulturnem marksizmu«. Toda še globlje moramo, če hočemo do korenine. Pri tem ne bo odveč
narediti ovinek v Slovenijo, saj je prav dogajanje v Sloveniji – in širše v Jugoslaviji – pomenljivo za to,
kar doživljamo danes. Kot vemo iz pričevanja sovjetskega prebežnika Anatolija Golicina (tistega, o
katerem je Thatcherjeva dejala, da iskreno upa, da se moti, kajti če ima prav, se nam ne piše nič
dobrega!), je Sovjetska zveza gledala na Jugoslavijo kot na neke vrste eksperiment – v Jugoslaviji so
smeli ideologi preizkušati modele, ki so v Sovjetski zvezi veljali za krivoverske. Tudi intelektualno je
bilo podobno. Iz pričevanja sovjetske filozofinje Tatjane Goričeve vemo, kako so sovjetski študentje
filozofije hrepeneli po stikih z Zahodom in bili popolnoma razočarani ob spoznanju, da so študentje iz
zahodne Evrope, ki so jih obiskali, sami preverjeni marksisti. Še huje, nekateri so jih ovadili sovjetskim
oblastem, češ, med svojimi imate izdajalce vaše napredne družbene ureditve. Kako velik šok za
sovjetsko svobodoljubno študentarijo! Pri nas tega koprnenja ni bilo v takšni meri. Stiki z Zahodom so
bili nekaj normalnega, a ne za vse:. v V Pariz je partija pošiljala najbolj zanesljive,. k Ko se je Pirjevec v
revoluciji na Igu izkazal kot »krvavi Ahac«, okrutno obračunaval z vsemi, ki niso bili dovolj partijsko
pravoverni, intelektualni svet pa obogatil z iskanjem odgovora na vprašanje, »koliko Ciganov ubije
ena partizanska krogla« (ljudsko izročilo pripoveduje, da osem, Cigan št. 9 naj bi bil zgolj ranjen), je
bil za to nagrajen s študijem na Sorboni in odmevno kariero na Filozofski fakulteti.
Toda da bi razumeli, kaj se dogaja v Evropi danes, se moramo zaustaviti nekje drugje: pri
Marksističnem centru Centralnega komiteja ZKS. Marksistični center je namreč dobra predpodoba
tega, kar se je v zadnjega pol stoletja dogajalo na ameriških univerzah. Praktično vse, kar je kaj veljalo
v slovenskem družboslovju,. je šlo skozi to ustanovo, in če je bil kdo perspektiven kader, a zanj še ni
bilo mesta na Univerzi, so ga začasno parkirali na Marksističnem centru. Skoraj vse ključne
humanistične založbe z akademsko ambicijo in doslednim državnim financiranjem imajo tam svoje
korenine. Tudi Slavoj Žižek, pop zvezda sodobne zahodne kaviarske levice, je imel tam svoje gnezdo.
In Marksistični center ima še danes odločujoč vpliv na slovensko družboslovje samo družbpslovje ali
tudi humanistiko ??, pa tudi na mentaliteto večine v Sloveniji družboslovno izšolanih. Za kaj gre?
Seveda so se na Marksističnem centru poglabljali v marksizem. Poleg marksizma pa so študirali tudi …
Saj res, ali se je bilo mogoče razen z marksizmom ukvarjati še s čim? – Bilo je, študirati je bilo mogoče

2. tudi psihoanalizo, kajti za klasično psihoanalizo je značilen materialistični pogled na človeka, to pa je
bilo mogoče uskladiti z marksizmom. Tretja komponenta je bila strukturalizem. Če je v 30 letih Stalin
pomembno posegel v jezikoslovje in mu zagotovil neodvisnost od marksistične ideološke norije, pa je
pri nas strukturalizem predstavljal vez med marksizmom in psihoanalizo. Althursserjev strukto-
marksizem (marksizem, bran s strukturalistično metodologijo) je omogočil bolj poglobljeno
razumevanje družbenih struktur in dinamik razrednega boja, hkrati pa je ponudil orodje za spoj z prav
tako strukturalistično branim naukom Sigmunda Freuda. Zato je bila druga velika miselna šola, ki je
vladala na Marksističnem centru, strukturalistično brana psihoanaliza, torej lacanovstvo. V tem
okviru se je razvila v svetovnem merilu najmočnejša šola učencev Jacquesa Lacana, in še danes je
njen veliki svečenik Slavoj Žižek. Marksizem je nudil orodje za obvladovanje zgodovine in družbenih
procesov (razredni boj), psihoanaliza orodje za manipuliranje s posameznikom in družbo,
strukturalizem pa je segel še globlje – vtem ali s tem ?? ko je omogočal povezavo med obojim, je
segel globoko v človekovo intimo. Eno temeljnih spoznanj Lacanove šole je namreč to, da je
nezavedno strukturirano kot govorica, in strukturalizem se tudi tukaj izkaže kot pomembno orodje.
Vse je beseda
Kaj hočemo povedati? Sinteza med strukto-marksizmom in psihoanalizo je tako temeljna, da jo
predavajo povsod – na FDV je marsikje pomembna komponenta predmetov, celo študentje
jezikoslovja so bili na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pri pedagogiki izpostavljeni pomembnim
elementom strukto-marksistične in lacanovske teorije. To pojmovanje temeljno določa, kako gleda
nase in na svet (povprečni, teoriji ne pretirano izurjeni) slovenski levi izobraženec: ker je bivanje
določeno z mišljenjem (mislim, torej sem), mišljenje pa je bistveno stvar govorice, ker je, skratka, ves
naš odnos do stvarnosti določen z govorico, razumejo levičarji vso družbeno stvarnost kot
diskurzivno, vprašanja o smislu in resnici pa navsezadnje reducirajo na ideologijo in politicum. Zato je
vprašanje smisla nazadnje podrejeno relativizaciji in politizaciji, vrednote pa podvržene ideološki
presoji. Na levi to storijo čez palec: napredno je, kar pomeni več pravic – nazadnjaško to, kar pravice
omejuje. Vsebina »pravic« je pri tem popolnoma nepomembna, če ne škodujejo interesu »partije«
(recimo temu, pogojno, ostankom stare ZKS na oblasti, širše pa potomcem tistih 2000-3000 družin, ki
so imele pod komunizmom vso oblast in privilegije – vzemite v roke imenik slovenskih kulturnikov in
novinarjev!). Zgled? Ker obstaja politični konsenz, da niso vsi ljudje osebe, ker je celo otrok, ne le
zarodek odvisen od matere (ali kot pravi Peter Singer – leto dni star otrok ima manj pravic kot sveže
skoteno žrebe!), so tisti, ki hočejo omejevati pravice v imenu nerojenega otroka (ali celo dojenčka) –
nazadnjaki. Zato je mogoča politična odločitev, da imamo n-spolov ali da študenta na Filozofski
fakulteti imenujejo »študentka«. Sklicevanje na zunajjezikovno stvarnost tako izgubi ves pomen – na
zahtevo, da ima otrok pravico do očeta in matere, zagovorniki »pravice« istospolnih do posvojitve
odgovarjajo, češ, da pri homoseksualcih tudi eden nastopa v moški, aktivni vlogi, drugi pa v ženski,
pasivni vlogi. Kdor odgovori, da ima otrok pravico do enega starša z XX kromosomom s
kromosomoma XX in enega starša z XY kromosomom s kromosomoma XY, bo v najboljšem primeru
obtožen »pozitivizma«, pa še tega, morda, da ne upošteva družboslovne metode. Kajti biološki
»označenec« je navsezadnje nepomemben, »označevalec« (torej sosledje fonemov) je poljubno
dodeljen označencu in označevalci so ključni za naše razumevanje stvarnosti. Ali po domače – ni
pomembno, kaj ima študent med nogami. Naš ali ne bi bilo bolje: Dogovor neokomunistov ??
dogovor je, da ga bomo označili z besedo »študentka« (in to razumeli v feminističnem smislu, kot
napredni dosežek in prispevek k civilizaciji). Ker je jezikovni znak arbitraren, ker ne obstaja povezava
med pojmom in besedo (njeno zvočno podobo), ki ga označuje. Pač – mi levičarji ?? dojemamo
stvarnost samo skozi govorico … In ker lahko zunajjezikovnim stvarnostim poljubno določamo
označujoče jih besede, je navsezadnje vse relativno. Stvar dogovora – stvar politike. Slovensko
družboslovje se giblje znotraj diskurza kot tiste vsezaobsegajoče resničnosti , znotraj govorice kot
tiste končne zamejitve človeškega, kjer je nazadnje vse politika in ideologija. Obstoj zunajjezikovnega
sveta bo družboslovje vedno podrejalo govorici in si ga bo lastilo skozi »teorijo«. Toda smisel teorije
je v praktičnem družboslovju vedno prilaščanje s pomočjo politike – s pomočjo oblasti.

3. Tisti, ki bi hoteli še naprej govoriti o resnici, tisti, ki bi hoteli še naprej uveljavljati judovsko-krščanske
vrednote kot bistveno sestavino naše družbe, ali ki se preprosto ne strinjamo z današnjo ureditvijo, ki
dela iz otroka pravico in predmet trgovanja, iz pravice pa najvišjo politično vrednoto, stojimo pred
posebno nalogo: pojmovanje, da je govorica vseobsegajoča, da je diskurz edina »prava« resničnost, ki
se lahko polasti vsake druge resničnosti, in da je zato vse relativno, vse politika, vse dogovor, vse
ideologija, bi bilo treba naluknjati in pokazati, da je diskurz omejen, da obstaja zunaj njega diskurzu
nedostopna resničnost, ki diskurz določa in ki je tako pomembna, da je ni mogoče zaobiti.
Meja uma
Če hočemo naluknjati miselni totalitarizem, ki prek strukturalizma za ljudstvo uveljavlja veljavo naše
ideologije kot edine relevantne, znanstvene in skladne s spoznanji družboslovja, moramo izhajati iz
spoznanja o omejenosti človeškega mišljenja. V antiki ni o tem nihče dvomil – stari so vedeli, da je
človek omejeno bitje in da je tudi njegov um omejen s tem, kar ga presega. V začetkih filozofije grška
misel, takrat še v stiku z duhovnostjo starih Indoevropejcev, ve za skrivnost, ve, da je tam onkraj
nekaj neizrekljivega, kar resnično je, in ko pesnik prosi kobile, naj ga popeljejo k Resnici, se zaveda, da
tisto neizrekljivo JE in mi nismo. Orfiki vedo za drugost duhovne izkušnje. Podobno tudi Platon: ta
drzni mislec, ki pravi, da imamo le to možnost, da se prizadevno vzdignemo od čutnih stvari k
nadčutnemu, in tako dalje, dokler se ne približamo ideji Dobrega, in to imenuje druga plovba, pravi,
da je edina alternativa, ki nam ostane, da bi se morda kakšen Bog odločil in se spustil k nam, da bi se
nam razodel. Toda ker Platon za to možnost ne ve, vztraja pri vzponu – pri tem pa se zaveda, da je
Dobro epekeine, da je onkraj bitnosti. V neizrekljivem – v skrivnosti molka.
Slovenski družboslovec se za izkušnjo Parmenida in Platona ne bo kaj dosti menil. Toda vsaj na dveh
koncih njegov »razumni sistem« neusmiljeno pušča. En konec je čisto psihoanalitski: subjektova želja
je predrazumska, kot je v 90. letih prejšnjega stoletja z neusmiljeno teoretsko doslednostjo pokazal
viden slovenski mislec. Tudi razlîko, tisti skrivnostni pojem francoskega misleca Derridaja, ki radikalno
govori o drugosti, razlikuje od negativne poti k spoznanju Boga samo avtorjeva izjava o tem, da govor
o razlîki in apofatični govor o Bogu nista eno in isto. Tako to, kar predrazumskega določa naš diskurz,
kot tudi to, kar našo umnost zamejuje nadumskega in nadbitnostnega, se nam izmika – to pač ni
domena našega uma, in zato sicer določa naš govor, našo govorico, nikakor pa naš diskurz ne more
soditi o njiju.
Za oblast gre
Ne gre le za vajo v mišljenju! Dejstvo, da je človeški um zamejen, da obstajata predrazumsko in
nadrazumsko, ki naš svet govorice presegata in določata, je odločilno za spodbijanje osnovnih
izhodišč našega družboslovja. Kajti če ni vse stvar diskurza, če je nekaj, kar je od njega bolj prvobitno,
bolj usodno, bolj resnično, mora naš družboslovec priznati, da je njegovo tolmačenje le eno od
mogočih. Da je enako legitimen tudi pogled, ki se radikalno loči od njegovega. Še več, celo Boga mora
sprejeti, ne več kot retorično hipotezo, temveč kot legitimno možnost – s tem pa tudi to, da evropski
kristjan z vsem svojim izročilom in s svojo etiko ni samo čudaški preostanek neke zdavnaj presežene
preteklosti – ampak da je morda njegova etika pravilna celo takrat, ko volivci pravijo, da se z njo ne
strinjajo. Celo če bi se vsa Evropa odločila za zeleno-rdečo alternativo, ki se vidi kot post-krščansko in
hoče odpreti vrata beguncem iz Afganistana, tudi tistim, ki bodo pojutrišnjem borci nekega novega
kalifata sultana Erdogana, je dejstvo, da se Bog daje v nedoumljivem molku kot možnost, v razodetju
pa kot danost, dovolj zavezujoče, da imamo pravico uveljavljati svoj obstoj: kot posamezniki, kot
politično aktivna grupacija, kot država (slednje poudarja, recimo Orban na Madžarskem!). Ob
neljubem srečanju z omejenostjo človeškega uma in resničnostjo Božjega onkraj se diskurzivni model
levega družboslovja zruši kot hišica iz kart – pokaže se, da celo njihova teorija zahteva obrat, v
katerega vdre Božje z vsemi posledicami za to teorijo. In ker tega naši družboslovci ne priznajo,
ampak ženejo svoje dalje, se družboslovje kaže kot natanko to, kar je: v teoretično retoriko oblečena
tehnologija oblasti. Ki jo navadno žene hotenje po posestvovanju. Volja do moči, recimo. Za
teoretsko fasado se skriva neusmiljen boj za oblast – kultura in identiteta sta le njegovi stranski žrtvi
…

4. »Preveč sta razbita življenje in svet,« je nekoč zapel nemški pesnik Heine in se ponorčeval iz svojega
sorojaka Hegla. Danes bi levičarji svet popravljali z ideologijo, tako v Ameriki kot pri nas. Potem ko so
cele generacije, odtrgane od klasične izobrazbe, zauživale strup levičarske misli, ki je najprej vse
poskušala razumeti z jezikoslovnimi orodji, potem pa (tudi) s pomočjo psihoanalize vse razglasila za
stvar govorice in navsezadnje ideologije, se zdi normalno, da so napredni tisti, ki vsakomur priznavajo
vse pravice, ki jih hoče, tisti, ki tem pravicam nasprotujejo, pa so nazadnjaki. Normalno se zdi, da je
vse seksualizirano, ker je to najlažja pot do nadzora nad množico. Javnost sprejema, da je ideologija
stvar večine, naloga »nas naprednih« pa je, da je večina takšna, kot želimo »mi«. In če se izkaže, da ni
tako, je treba večini spodbijati legitimnost, dokler se volivci ne predajo in ne sprejmejo, da imajo
večino tisti, ki so jo pač že od vekomaj imeli hoteli imeti ??. Lahko pa jim pri tem pomagamo – tudi z
aparati za štetje glasov, če je treba. Ali kot je rekel Stane Dolanc, guru današnjih komunistov in eden
zadnjih mogočnikov stare garde jugoslovanskih komunistov. »Danes smo na oblasti komunisti. Če ne
bi bili mi, bi bil kdo drug, temu pa ni tako in tudi nikoli ne bo.«
Bistvo kulturnega boja je danes boj med lažnim intelektualizmom levice, ki ji je uspelo, da je to, kar je
bilo nekoč očitna »politična korektnost«, danes nova normalnost, in vsemi ostalimi, ki vemo, da svet
ni samo besedna igra in ideologija in da obstaja resničnost, ki je nad ideologijo in ki vzpostavlja
prostor etičnega.
Vreči Boga v brezno niča
Za privržence današnje levice je tudi morala stvar navade in zakona – kar je zakonito, je tudi moralno.
Toda ker je diskurz skupaj s človekovim mišljenjem zamejen, obstaja prostor, v katerega lahko vstopi
celo Bog – tisti Bog, ki se našemu umu izmika do te mere, da nazadnje lahko zanika celo svojo
nespoznavnost in se razodene. Ko um doseže svoje meje, se v nevedenju začne približevati duhovni
stvarnosti. In Bog, ki se razodeva, pomeni etiko, ki ni odvisna od volje globoke države, leve
inteligence ali murgeljskega politbiroja. Pomeni etiko, v kateri se najgloblja globina človekovega srca
sreča z razodetjem o tem, kaj je za človeka resnično dobro. In še nekaj je: Bog pomeni, da človek na
oblasti ni absolutni suveren. Zanimivo! Najmogočnejši vladarji svojega časa, ruski carji, poslednji
absolutisti v Evropi, so nosili naziv autokrator »samodržec«. In vendar so se zavedali, da so samo
služabniki – služabniki Boga, ki jih je postavil na njihovo mesto, jim zaupal skrb za Rusijo, nalogo, da
vladajo Rusiji kot dobri oskrbniki. Rusija ni bila njihova lastnina – bila je njihovo breme. Nikolaj II. si je
želel mirnega družinskega življenja, a ga je rojstvo v družino Romanov prisililo, da je sprejel nalogo
vladarja, nalogo, v katero ga je primorala prehitra smrt očeta, ranjenega v bombnem atentatu. Tudi
govor o služenju, ki ga zasledimo pri princu Williamu Cambriškemu, govori o tej zavesti. Ruski
komunisti so prav to odvisnost, odvisnost od Boga, hoteli odstraniti. Hoteli so absolutno oblast brez
Božje uzde – oblast, v kateri jih nihče ne bo omejeval, kaj šele, da bi jih poskušal krotiti!? Zato so od
samega začetka revolucije ustanavljali društva za širjenje ateizma, Anatolij Lunačarski, znameniti
Leninov narkompros, ali kot bi rekli v navadni govorici, minister za šolstvo, pa je nekoč izjavil: »Mi ne
zanikamo Božjega obstoja. Nam gre za to, da Boga vržemo z njegovega prestola!«
Kulturni boj
To je poslednja dimenzija današnjega kulturnega boja. Sem se umešča prizadevanje, da bi ideologijo
postavili nad vse, kot edino in najvišjo vrednoto. Sem se umešča, navsezadnje, tudi boj za človekove
pravice – za razlikovanje med pravimi človekovimi pravicami, ki utrjujejo človekovo dostojanstvo, in
lažnimi pravicami, ki utrjujejo človekov padec, njegovo pravico propadati in razpadati (prim. recimo
»umetniške« instalacije Marine Abramović). Sem se umešča boj za družinske vrednote in tudi za
pravico nerojenega otroka do življenja. Sem se umešča boj za zaščito otrok pred pedofilskimi
grabežljivci, ki bi hoteli šolo uporabljati za LGTB propagando. Ne gre za to, da »če ni Boga, je vse
dovoljeno«. Gre za to, da če ni Boga, človek ni Bogu podoben, podoben je opici, ki ga je baje rodila. In
zagovorniki teorije o arheoastronavtih problem samo prestavijo svetlobna mnoga leta v daljino
preteklost: po njihovo je človek podoben – vesoljski opici. Če Boga ni, skratka, ostane človek brez
dostojanstva, njegova edina vrednost je človekova ekonomska vrednost. Z drugimi besedami: Bog
ogroža interese ne samo levičarjev, temveč tudi multinacionalk. NI naključje, da je Trotskega

5. Trockega leta 1917 financiral ameriški velekapital (kajti za Lenina smo vedeli, da je bil v nekem
trenutku – nemški agent): interesi levice in »skrajne desnice« se dotikajo, ali kot bi rekli Francozi, les
extremes se touchent.
Kdo smo mi?
Kulturni boj, ki poteka v naših družbah, zajema navsezadnje sámo jedro našega obstoja: če je tisto
poslednje, kar določa vrednote, ideologija, ki obvladuje javno mnenje, je mogoče vse vrednote
zavreči kot zastarele, sovražne napredku. Še več: v imenu ideologije je mogoče zavreči našo
zgodovino in istovetnost. Tako je beli človek kriv tega, da je belec. – k Kar je bilo stvar ideološkega
soglasja po 2. sv. vojni, da je namreč nemška krivda za genocid kolektivna, je danes levica – po
desetletjih akademske priprave – razširila na celotno belo raso. Če ne drugega, so belci rasisti, imajo
svojo »rasno prednost«, »rasni privilegij«. In kdor nasprotuje temu, da bi »zgodovinsko krivico«
popravili tako, da bi dali črncem posebne pravice, recimo posebne kvote pri sprejemu na univerzo,
obvelja za rasista, nazadnjaka, belskega šovinista. Najmanj, kar se zgodi mlademu Slovencu, pa še
skavtu in katoliku povrh vsega, če protestira zoper govor o »ubogih črncih« in »krivičnih belcih« je, da
obvelja za »brezčutnega« (sic!). Ob tem, ko so napadi na našo kulturo, ki jih je pred 20 leti opisovala
Oriana Fallaci, le še spomin na lepe čase, kajti veliko hujše napade doživljamo danes od naše lastne
levice, smo Evropejci edini, od kogar se pričakuje, da se bo svoje kulture sramoval. Vsi drugi naj bi bili
na svojo ponosni , ne glede na njene realne dosežke.
Tudi tukaj se kaže, kako je navsezadnje pomembno, da vemo kdo smo. Da nam istovetnosti ne
morejo spreminjati taki, ki so se pod vplivom levičarske propagande »prebudili« (woke-ism!) in
spoznali svojo »privilegiranost«. Pomembno je, da poznamo svojo zgodovino, da poznamo svojo
vero. Da si upamo upreti dušebrižnikom naših medijev in našega družboslovja. Kajti profesorji na
FDV-ju zelo dobro vedo, da je človek omejeno bitje in da je človeški diskurz nekaj zelo omejenega in
relativnega. Če se levičarji sprijaznijo s tem, da »je vse v diskurzu in je vse ideologija« in potem svoje
osebno občutje poskušajo usklajevati s tem, kar je ideološko pravilno in politično korektno, pa tega
nam ni treba. Imamo pravico, da prepoznamo ideologijo kot to, kar je. Zaradi tega ne bomo mi
nazadnjaški. Pač pa bodo levičarji, ki nad svojo ideologijo postavljajo samo še svojo oblast, pokazali
svojo pravo naravo. Saj res, kako že rečemo človeku, ki trdi, da svet ni tak, kot je, ampak tak, kot si ga
je on zamislil?0020