Successfully reported this slideshow.
We use your LinkedIn profile and activity data to personalize ads and to show you more relevant ads. You can change your ad preferences anytime.
DOBA FAKULTETA
ZA UPORABNE POSLOVNE IN DRUŽBENE ŠTUDIJE
MARIBOR
ZAKLJUČNA STROKOVNA NALOGA
Sonja Ličof
Maribor, 2015
DOBA FAKULTETA
ZA UPORABNE POSLOVNE IN DRUŽBENE ŠTUDIJE
MARIBOR
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH
INOVATIVNIH PRISTOPOV NA
OBL...
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici mag. Alji Perger za usmerjanje in odlične nasvete pri oblikovanju
zaključne strokovne nal...
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana izjavljam, da sem avtorica zaključne strokovne naloge z naslovom VPLIV
NOVINARSTVA IN ...
POVZETEK
V zaključni strokovni nalogi pišem o tem, kako so novinarstvo in njegovi inovativni pristopi v
preteklosti in dan...
articles of Slovenia and of Slovenians, because I was curious as to why the ideology continues
to divide us into two camps...
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .......................................................................................................
4.2.13 Znanstveno novinarstvo................................................................................................
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Časniki, ki jih prebirajo slovenski bralci ............................................................
1
1 UVOD
Ko vsakodnevno spremljam dogajanje doma in po svetu, vse bolj opažam, da na dogajanje
vpliva veliko različnih dej...
2
časopisnih člankov in si ogledala nekaj videoposnetkov. V nalogi bom uporabila tudi
deskripcijo, komparacije in študij n...
3
2 NOVINARSTVO V TEORIJI IN PRAKSI
2.1 Pravo poslanstvo novinarstva
Mnenja o tem so precej različna. Nekateri menijo, da ...
4
Pomena in velike moči novinarstva in medijev se zaveda tudi vsakokratna vladajoča elita, saj
je zanjo vedno prvotnega po...
5
3 ZGODOVINSKO OZADJE NOVINARSKEGA POROČANJA
Odkar obstaja človeštvo, je obstajala tudi želja in potreba ljudi po informi...
6
preverjati z različnih zornih kotov. Do neke mere pa so s tem vplivali tudi na zmanjšanje
bralčevega kreativnega in krit...
7
Za inovativnega novinarja pa se je izkazal tudi Fran Levstik, ki je na Dunaju ustanovil
satirični časopis Pavliha. Ta je...
8
objavila Katedra. Kar so prepovedali objaviti obema, je nato javnosti razkril Radio študent.
Začeli so objavljati interv...
9
veliko bolj vplivali na mišljenje in čustvovanje ljudi, kot pa z golim besedilom. Fotografija
veliko pove, lahko pa tudi...
10
imamo danes veliko število strokovnih revij z npr. versko, medicinsko, fotografsko,
računalniško in drugo vsebino (Merl...
11
4 RAZNOLIKA PODROČJA NOVINARSTVA
Z razvojem novinarstva se je pojavljalo vedno več področij, ki jih je novinarstvo mora...
12
4.1.3 Razsvetljensko novinarstvo
Tukaj novinarjem dodelijo vlogo »varuhov demokracije« (Knowlton, 1995 v: Poler Kovačič...
13
2011). Inovativen pristop pri uvedbi tega novinarskega področja se kaže v tem, da pomaga pri
sprostitvi, ki je, če je p...
14
Z razvojem industrializacije in vedno večje konkurence pa je bilo vse bolj pomembno tudi
uspešno poslovanje posameznega...
15
religiozni tematiki (Stout, 2009 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Največ pozornosti pri tem
namenja tako imenovanim ...
16
4.2.8 Mirovno novinarstvo
O mirovnem novinarstvu govorimo takrat, ko novinarji o določenem dogodku poročajo na
način, k...
17
4.2.11 Življenjskostilno novinarstvo
Ta vrsta novinarstva se je »razvila v zadnjih dvesto letih«, na kar so v največji ...
18
Novinarji pa dosežke znanosti ne le predstavljajo, ampak so včasih do njih tudi kritični. Tako
prispevajo k večji infor...
19
5 LUČI, KI SVETIJO V TEMI
Vsekakor pa niso vsi novinarji ubogljivi in poslušni. Nekaterim veliko več kot udobje
pomenit...
20
6 ANA STEPANOVA POLITKOVSKA
Slika 2: Ana Politkovska
Vir: Radio-televizija Srbije (2011)
Bila je ruska preiskovalna nov...
21
Prepričana je bila, »da je njena dolžnost blažiti bolečino drugih«, zato »je na svojih ramenih
nosila breme, ki je bilo...
22
prefinjen pri obrambi lastnih stališč. V Kremlju se tega zavedajo, saj je spisek tistih, ki so jih
utišali, zelo dolg. ...
23
kot vzrok njene nasilne smrti, ki pa je nato predvsem v tujini sprožila številne reakcije
(Politkovska, 2010). Več o te...
24
merila večkrat krojijo medsebojne odnose od meddržavnega pa vse do družinskega nivoja. Ta
stavek nas opominja, da vedno...
25
Pol leta po novinarkini smrti so njena sestra, sin in hči izdali skoraj tisoč strani zajeten
zbornik njenih člankov z n...
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE
Upcoming SlideShare
Loading in …5
×

VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE

261 views

Published on

Diplomsko delo

Published in: News & Politics
  • Be the first to comment

  • Be the first to like this

VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE

  1. 1. DOBA FAKULTETA ZA UPORABNE POSLOVNE IN DRUŽBENE ŠTUDIJE MARIBOR ZAKLJUČNA STROKOVNA NALOGA Sonja Ličof Maribor, 2015
  2. 2. DOBA FAKULTETA ZA UPORABNE POSLOVNE IN DRUŽBENE ŠTUDIJE MARIBOR VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE (diplomsko delo) Sonja Ličof Maribor, 2015 Mentorica: mag. Alja Perger Lektorica: Mateja Marin, univ. dipl. slovenistka Prevod v tuji jezik: Monika Zanjkovič, univ. dipl. prev. za angleški jezik
  3. 3. ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici mag. Alji Perger za usmerjanje in odlične nasvete pri oblikovanju zaključne strokovne naloge. Najlepša hvala staršem, ker so mi omogočili prvostopenjski študij na VEKŠ in partnerju, ker me je razbremenil marsikatere obveznosti, da sem se lahko bolj posvetila študiju in raziskovanju tematike, ki sem jo opisala v tej nalogi. Iskreno pa se zahvaljujem tudi vsem tistim, ki so kakor koli prispevali k rasti in razvoju moje osebnosti, ker je tudi to pripomoglo k moji odločitvi za študij na DOBA fakulteti.
  4. 4. IZJAVA O AVTORSTVU Spodaj podpisana izjavljam, da sem avtorica zaključne strokovne naloge z naslovom VPLIV NOVINARSTVA IN NJEGOVIH INOVATIVNIH PRISTOPOV NA OBLIKOVANJE DRUŽBE in, da sem za potrebe arhiviranja oddala elektronsko verzijo zaključnega dela v Knjižnico DOBA Fakultete. Zaključno strokovno nalogo sem izdelala sama ob pomoči mentorice. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. L. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da je zgoraj navedeno zaključno delo javno dostopno. Tiskana verzija zaključne strokovne naloge je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddala za objavo v Knjižnico DOBA Fakultete. Podpisana izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov zaključne strokovne naloge) na spletnih straneh in v publikacijah DOBA Fakultete. Maribor, 15. 4. 2015
  5. 5. POVZETEK V zaključni strokovni nalogi pišem o tem, kako so novinarstvo in njegovi inovativni pristopi v preteklosti in danes oblikovali družbeno okolje. Novinarstvo se mi je že dlje časa zdelo eno najzanimivejših področij, ki pa sem ga veliko premalo poznala. Tako si nisem znala odgovoriti na mnoga vprašanja, ki so se mi odpirala pri spremljanju novinarskih prispevkov in pri opazovanju reakcij ljudi nanje. Zato sem zelo vesela, da sem se imela možnost tega lotiti. Raziskovati sem začela tako, da sem najprej prebrala precej knjig tako novinarjev kot tudi zgodovinarjev in psihologov. Prav posebej sem se posvetila ruski novinarki Ani Politkovski, kjer sem dobila največ odgovorov na svoja vprašanja. Prebrala se tudi precej gradiva na internetu – časopisi, intervjuji itd., ki so mi še dodatno odpirali obzorje. Poleg drugega sem tam iskala tudi prispevke o Sloveniji in Slovencih, saj me je zanimalo, zakaj nas ideologija še v današnjem času tako močno deli na dva tabora. Kolikor je bilo mogoče, sem sproti spremljala tudi dnevnoinformativne oddaje na televiziji. Ves čas pa sem bila pozorna tudi na inovativne novinarske pristope. Posebej veliko sem jih našla pri Ani Politkovski. Danes lahko rečem, da sem dobila odgovore na vsa svoja vprašanja in še precej več od tega. Dobila sem celovit vpogled v bistvo te tematike. Pomembno je bilo spoznanje, da novinarstvo v glavnem nikoli ni bilo povsem neodvisno, ampak je nad njim že od nekdaj bdela vladajoča elita. Novinarji in mediji so samo izpolnjevali ukaze vladajočih, tako da pravzaprav družbe niso spreminjali novinarji, ampak vladajoči prek novinarjev. Tako se večinoma dogaja še danes. So pa med novinarji vedno obstajali tudi takšni, ki se niso bali upreti vladajočim, čeprav so zato mnogi plačali tudi z življenjem. Ti novinarji so zaslužni za mnoge pozitivne premike v družbi, čeprav bodo nekateri vidni šele v prihodnosti. Danes tudi razumem, zakaj se ljudje pustijo tako hitro zavesti. Mediji namreč uporabljajo psihološko metodo vplivanja na podzavest ljudi, ne da bi se ljudje tega zavedali. Tega vpliva se bomo lahko rešili samo tako, da se bomo naučili razločevati med pristnim in zaigranim, za kar pa moramo najprej prebuditi svojo intuicijo. Prav tako zdaj poznam razloge za tako dolgotrajno in močno razdvojenost Slovencev. Največji krivec je naš dominantni karakter. Slovenci pa tudi skorajda ne čutimo več svojih korenin, ker so nam zamolčali našo resnično zgodovino, zato smo velikokrat prestrašeni in neodločni. Ključne besede: novinarstvo, inovativni pristopi, mediji, objektivnost, zavajajoče poročanje ABSTRACT In the final paper I write about how journalism and its innovative approaches formed a social environment in the past and today. I have considered Journalism one of the most interesting areas for a long time, but I knew too little about it. So I did not know how to answer the many questions, which appeared when I was reading the journalistic articles and observing the reactions of people to them. I am very happy that I had the opportunity to address this. I began to explore first by reading many books written by journalists as well as historians and psychologists. I particularly focused on the Russian journalist Ana Politkovska, where I found most answers to my questions. I also read many materials from the Internet – newspapers, interviews, etc., which further opened my horizon. In addition to this, I was looking for
  6. 6. articles of Slovenia and of Slovenians, because I was curious as to why the ideology continues to divide us into two camps as strongly even today. As often as possible, I was also watching the daily news broadcast on television. Meanwhile, I was also receptive to innovative journalistic approaches. I found especially large amount of those with Ana Politkovska. Today I can say that I received answers to all my questions and much more than that. I received a comprehensive insight into the essence of this topic. It was important to realize that journalism has never been entirely independent, but it has always been watched over by the ruling elite. Journalists and the media were only fulfilling the commands of the ruling, so that in fact the society was not changed by the journalists, but by the ruling through journalists. This mostly happens even today. But there have always been journalists, who were not afraid to resist the ruling, although many paid with life. These journalists are deserving of many positive changes in society, although some of them will not be visible until future times. Today I also understand why people are so easily mislead. The media is making use of psychological methods of influencing the subconscious of people without people realizing it. This influence can be solved only that way we learn to distinguish between genuine and simulated, for which we must first awaken our intuition. I also now know the reasons for such a long and strong division between Slovenians. Our dominant character is to blame the most. Slovenians also hardly feel own roots, because our true history was not revealed to us, so we are often fearful and hesitant. Keywords: journalism, innovative approaches, media, objectivity, misleading reporting.
  7. 7. KAZALO VSEBINE 1 UVOD ............................................................................................................................................. 1 2 NOVINARSTVO V TEORIJI IN PRAKSI .................................................................................... 3 2.1 Pravo poslanstvo novinarstva.................................................................................................. 3 2.2 Stopnja izpolnjevanja novinarskih etičnih standardov............................................................ 3 3 ZGODOVINSKO OZADJE NOVINARSKEGA POROČANJA................................................... 5 3.1 Rojstvo novinarstva in medijev............................................................................................... 5 3.2 Razmah časnikarstva in večja uniformiranost......................................................................... 5 3.3 Skupina Insight – profesionalno preiskovalno novinarstvo .................................................... 6 3.4 Velika inovativnost slovenskega novinarstva ......................................................................... 6 3.5 Upornost in pogum mladinskih medijev ................................................................................. 7 3.6 Nastanek revij, radia in televizije............................................................................................ 8 3.7 Kabelska televizija in internet ............................................................................................... 10 4 RAZNOLIKA PODROČJA NOVINARSTVA ............................................................................ 11 4.1 Normativne vrste novinarstva ............................................................................................... 11 4.1.1 Mediativno novinarstvo................................................................................................. 11 4.1.2 Odvetniško novinarstvo................................................................................................. 11 4.1.3 Razsvetljensko novinarstvo........................................................................................... 12 4.1.4 Preiskovalno novinarstvo .............................................................................................. 12 4.1.5 Komunitaristično novinarstvo ....................................................................................... 12 4.1.6 Razvedrilno novinarstvo................................................................................................ 12 4.2 Tematske vrste novinarstva................................................................................................... 13 4.2.1 Kmetijsko novinarstvo .................................................................................................. 13 4.2.2 Delavsko novinarstvo.................................................................................................... 13 4.2.3 Gospodarsko novinarstvo.............................................................................................. 14 4.2.4 Okoljsko novinarstvo .................................................................................................... 14 4.2.5 Religijsko novinarstvo................................................................................................... 14 4.2.6 Kulturno novinarstvo..................................................................................................... 15 4.2.7 Vojno novinarstvo ......................................................................................................... 15 4.2.8 Mirovno novinarstvo ..................................................................................................... 16 4.2.9 Mednarodno novinarstvo............................................................................................... 16 4.2.10 Razvojno novinarstvo.................................................................................................... 16 4.2.11 Življenjskostilno novinarstvo ........................................................................................ 17 4.2.12 Športno novinarstvo ...................................................................................................... 17
  8. 8. 4.2.13 Znanstveno novinarstvo................................................................................................. 17 4.2.14 Zdravstveno novinarstvo ............................................................................................... 18 4.2.15 Inovacijsko novinarstvo................................................................................................. 18 4.2.16 Inovativno novinarstvo.................................................................................................. 18 5 LUČI, KI SVETIJO V TEMI........................................................................................................ 19 6 ANA STEPANOVA POLITKOVSKA......................................................................................... 20 6.1 Velika inovativnost Ane Politkovske .................................................................................... 20 7 VPRAŠLJIVA SVOBODA NOVINARSTVA NA DEMOKRATIČNEM ZAHODU................ 26 7.1 Deset nenapisanih pravil reciklažnega novinarstva............................................................... 27 7.2 Svet skozi novinarska očala zahodne demokracije................................................................ 29 8 NOVINARSTVO V SAMOSTOJNI SLOVENIJI ....................................................................... 30 8.1 Inovativni pristopi novinarjev v samostojni Sloveniji........................................................... 32 8.2 Anketa – mnenje Slovencev o objektivnosti novinarskega poročanja .................................. 35 9 NEIZMERNA MOČ MEDIJEV ................................................................................................... 46 9.1 Vpliv poročanja na podzavest ............................................................................................... 46 10 PREGANJANI IN UMORJENI BORCI ZA RESNICO IN PRAVIČNOST ........................... 49 11 ODZIV LJUDI NA NOVINARSKA POROČANJA................................................................ 50 12 DVIG POSAMEZNIKOVE ZAVESTI POMENI ZAČETEK NEOPREDELJENEGA NOVINARSTVA.................................................................................................................................. 52 13 ZAKLJUČEK............................................................................................................................ 54 14 LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................... 57 15 PRILOGE.................................................................................................................................. 63
  9. 9. KAZALO GRAFOV Graf 1: Časniki, ki jih prebirajo slovenski bralci .................................................................................. 36 Graf 2: Kaj je bralcem pri izbiri časnika najbolj pomembno? .............................................................. 36 Graf 3: Zaupanje bralcev v objektivnost poročanja časnikov ............................................................... 37 Graf 4: Prepričanje v obstoj zavajajočega poročanja časnikov ............................................................. 37 Graf 5: Mnenje o pogostosti zavajajočega poročanja v časnikih .......................................................... 38 Graf 6: Pripravljenost na zamenjavo neobjektivnega časnika............................................................... 38 Graf 7: Sprejemanje pluralnosti medijev............................................................................................... 39 Graf 8: Priljubljenost televizijskih dnevnoinformativnih oddaj............................................................ 39 Graf 9: Kaj je gledalcem pri izbiri oddaje najbolj pomembno? ............................................................ 40 Graf 10: Zaupanje gledalcev v objektivnost televizijskih dnevnoinformativnih oddaj......................... 40 Graf 11: Mnenje gledalcev glede izbire pomembnih dogodkov ........................................................... 41 Graf 12; Mnenje gledalcev glede namernega prikrivanja resnica ......................................................... 41 Graf 13: Prepričanje gledalcev v zavajajoče poročanje TV novinarjev ................................................ 42 Graf 14: Mnenje o pogostosti zavajajočega televizijskega poročanja................................................... 42 Graf 15: Mnenje o stopnji neopredeljenosti novinarskega poročanja ................................................... 43 Graf 16: Pravičnost novinarjev pri soočenju različnih mnenj ............................................................... 43 Graf 17: Mnenje o predvolilnih soočenjih 2014.................................................................................... 44 Graf 18: Mnenje anketiranih o medijski svobodi v Sloveniji................................................................ 44 KAZALO SLIK Slika 1: Naslovnica 1. številke revije Life............................................................................................... 9 Slika 2: Ana Politkovska ....................................................................................................................... 20 Slika 3: Naslovnica 17. številke revije Osvoboditev živali................................................................... 35 KAZALO PRILOG Priloga 1: Anketni vprašalnik za merjenje mnenja Slovencev o stopnji objektivnosti novinarskega poročanja v naši državi.......................................................................................................................... 63
  10. 10. 1 1 UVOD Ko vsakodnevno spremljam dogajanje doma in po svetu, vse bolj opažam, da na dogajanje vpliva veliko različnih dejavnikov. In iz dneva v dan ugotavljam, da je novinarstvo dejavnik, ki tu igra zelo pomembno vlogo. Novinarski prispevki in oddaje niso nekaj, kar nas zgolj obvešča o dogajanju in nam pusti, da si ustvarimo svoje lastno mnenje, ampak veliko več od tega. Novinarji nam z njimi pogosto hočejo tudi nekaj dokazati, nas o nečem prepričati, nas usmeriti v točno določeno smer, nas zavesti. Sprašujem se, zakaj je v novinarskih vrstah toliko neobjektivnosti, zakaj med ljudmi tolikokrat delajo razlike, zakaj nam vsiljujejo svoje mnenje, zakaj nas tako pogosto hočejo zavesti in kakšne prednosti jim to prinaša. Najverjetneje nočejo priti v spor z delodajalci ali politiki, ker bi to zanje pomenilo izgubo službe, ali pa na prvo mesto postavljajo kariero in dobro plačo. Možno pa je tudi, da so jih nadrejeni prepričali, da je takšno ravnanje edino pravilno. Zanima me tudi, zakaj toliko ljudi vsega tega ne opazi in še vedno verjame tistemu, kar prebere v časnikih, ali vidi na televiziji. Čeprav se je marsikaj, o čemer so poročali novinarji, izkazalo za neresnično, ljudje naslednjič ponovno verjamejo. Vem, da znajo novinarji nastopati zelo prepričljivo in da je ljudem zaigrana prepričljivost velikokrat pomembnejša od argumentov. Opažam tudi, da ljudje marsičesa kljub vsem argumentom nočejo verjeti in sprašujem se, zakaj je tako. Zato sem se odločila raziskati to področje. Kakšni so bili začetki novinarstva in kdaj so se začeli kazati prvi znaki zavajajočega poročanja? Prepričana sem, da se je to dogajalo postopoma in da se je skupaj z razvojem novinarstva krepil tudi njegov vpliv na okolje. Zakaj novinarji tako ravnajo? Kateri so bili in so vzroki za takšno ravnanje in kakšne prednosti jim to prinaša? Raziskati pa sem želela tudi psihološki vidik, ki novinarjem omogoča tako velik vpliv na posameznika in družbo. Zakaj je ljudi tako hitro mogoče zavesti? Zakaj ljudje bolj verjamejo prepričljivemu novinarskemu nastopu, kot pa dejstvom in argumentom? Zakaj ljudje kljub vsem dokazom še vedno ostajajo pri svojem mišljenju? V literaturi in aktualnih oddajah pa sem želela poiskati tudi čim več inovativnih novinarskih prispevkov, saj je ravno inovativnost pri vsakem delu, ki se ga lotimo, tista, ki najbolj spreminja tako posameznika kot njegovo okolje. Inovativnost največkrat prinese večje preobrate in nam omogoči, da lahko obrnemo nov list, naredimo nove korake in začnemo razmišljati drugače. Sicer znajo biti tudi negativci zelo inovativni, kar seveda ne prinese napredka, toda v svoji nalogi sem se v glavnem usmerila na pozitivno inovativnost. Takšni pristopi so kot sončni žarki, ki človeka predramijo in mu odprejo oči, da stvari vidi tudi iz povsem novega zornega kota. Zaradi njih prihaja do pozitivnih sprememb in preobratov v zavesti posameznika in v celotni družbi. Posebno poglavje namenjam že preminuli ruski novinarki Ani Politkovski, ki s svojim prodornim in izredno inovativnim načinom poročanja prekaša večino drugih novinarjev. Posebno poglavje namenjam tudi Sloveniji in Slovencem. Zanimalo me je, kakšen je naš značaj in zakaj smo takšni, kot smo. Zakaj se naša družba v marsičem razlikuje od drugih in kako bi jo lahko izboljšali. Podatke in informacije za svojo nalogo sem črpala iz različnih virov. Prebrala sem kar nekaj knjig različnih avtorjev, med katerimi so bili tako novinarji kot tudi zgodovinarji in psihologi, še posebej pa sem se posvetila knjigam Ane Politkovske. Predelala sem tudi kar nekaj
  11. 11. 2 časopisnih člankov in si ogledala nekaj videoposnetkov. V nalogi bom uporabila tudi deskripcijo, komparacije in študij nekaterih primerov. V nalogi objavljam tudi anonimno anketo, v katero se je vključilo 95 prostovoljcev. Z njo sem hotela izvedeti, katere časnike Slovenci najraje prebirajo, katere dnevnoinformativne oddaje so jim najbolj všeč in po katerih kriterijih se odločajo. Najbolj pa me je zanimalo, v kolikšni meri Slovenci verjamejo in zaupajo novinarskemu poročanju v naši državi in koliko se jim zdi neopredeljeno.
  12. 12. 3 2 NOVINARSTVO V TEORIJI IN PRAKSI 2.1 Pravo poslanstvo novinarstva Mnenja o tem so precej različna. Nekateri menijo, da naj bi novinarstvo zabavalo in služilo oblasti. Eni so mnenja, naj bo novinarstvo »dobičkonosen posel«, spet drugi pa, da si mora prizadevati za »obveščenost državljanov«. »Obstajajo tudi znanstvene definicije«, ki pa si niso enotne glede tega, ali je novinarstvo samo »obveščanje o pomembnih zadevah« ali pa k novinarstvu lahko prištevamo tudi zabavo (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Novinarji so pri svojem delu zavezani novinarskemu kodeksu države, v kateri delujejo. Kodeks vsebuje etične standarde za delo novinarjev in vseh drugih, ki ustvarjajo vsebine, objavljene v medijih. Resnično bistvo novinarskih etičnih standardov pa je v nekaj preprostih točk strnil britanski novinar David Randall. Leta 2000 jih je objavil v knjigi The Universal Journalist (Univerzalni novinar). »Za vse dobre novinarje je značilno, da dvomijo in postavljajo vprašanja«, piše Randall, »kar pomeni, da:  odkrivajo in objavljajo preverjene informacije namesto govoric in ugibanj;  se uprejo vladnemu nadzoru;  obveščajo volivce in jih tako usposabljajo za upravljanje državljanskih nalog;  skrbno preiskujejo dejanja in nedejanja vlade, voljenih predstavnikov javnosti in javnih uslužbencev;  skrbno preiskujejo dogajanja v poslovnem svetu, obravnavanje delavcev in strank in kakovost proizvodov;  zagotavljajo glas tistim, ki v javnosti običajno niso slišani;  držijo ogledalo družbi, opozarjajo na odlike in napake ter razkrinkavajo uveljavljene družbene mite;  skrbijo za to, da se doseže pravica in da je v primerih, ko ni tako, izpeljana preiskava;  spodbujajo svobodno izmenjavo idej, zlasti z zagotavljanjem prostora za razpravo tistih, ki imajo drugačna prepričanja in nazore od prevladujočih« (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). 2.2 Stopnja izpolnjevanja novinarskih etičnih standardov Novinarji naj bi objavljali preverjene informacije. Velikokrat je res tako. Toda britanski novinar Nick Davies (2011) poroča, da predvsem v zadnjem obdobju novinarji, v glavnem na Zahodu, vse prevečkrat objavljajo nepreverjene informacije. Največkrat je vzrok pomanjkanje časa, velikokrat pa tudi želja po ekskluzivnosti in pridobivanju bralcev. Zelo pogosto pa novinarji v svojih oddajah in prispevkih samo dajejo vtis, da so njihove informacije preverjene, resnične in zelo pomembne. V svoji dolgoletni praksi so namreč postali pravi mojstri v žongliranju z besedami in se naučili suverenega nastopanja. To pa v ljudeh vzbuja občutek gotovosti in zaupljivosti. Ljudje smo namreč večinoma nagnjeni k udobju. Ob sebi si želimo nekoga, ki bi nam olajšal življenje, poskrbel za nas in namesto nas tudi razmišljal. Zato novinarjem tolikokrat uspe prepričati ljudi, saj se ti raje odločijo za udobno življenje v iluziji, kot pa za soočenje s trezno in neprijetno realnostjo. To dejstvo tako že od samega začetka novinarstva pa vse do danes zelo intenzivno vpliva na mišljenje posameznika, na njegov značaj in pogled na svet ter posledično na oblikovanje celotne družbe.
  13. 13. 4 Pomena in velike moči novinarstva in medijev se zaveda tudi vsakokratna vladajoča elita, saj je zanjo vedno prvotnega pomena, da si pridobi medije. Na poročanje medijev pa močno vpliva tudi veliko drugih organizacij in lobijev, ki imajo podporo vplivnih politikov, npr. posamezni gospodarski subjekti, politične in druge organizacije, zdravstvo. Ti novinarjem določajo, kaj, kdaj in na kakšen način morajo poročati o kakšni stvari oz. dogodku, kaj morajo zagovarjati in kaj odklanjati. Njihovi pritiski na novinarje so lahko zelo agresivni. Zato so jim novinarji tolikokrat brezkompromisno poslušni. Ubogajo, ker jih je strah izgubiti službo in vse ugodnosti, ali pa zato, ker so jih nadrejeni prepričali, da je tako edino prav. Po zaslugi zavajajočega novinarskega poročanja je svet razdeljen in prihaja do vojn. Novinarji na Zahodu morajo zaradi pritiskov nadrejenih kot žrtev arabsko izraelske vojne prikazovati Izraelce, novinarji na Vzhodu Arabce. Ameriški, in posledično tudi drugi, novinarji morajo obsojati temnopolte in dajati absolutno prednost belcem. Na zahtevo bajno bogatih naftnih družb in njim podobnih, novinarji zanikajo globalno segrevanje. Ljudje jim radi nasedejo, saj jim to pomaga odriniti strah pred negotovo prihodnostjo. Zdravstvene organizacije vplivajo na prehrambne navade ljudi. Pritiskajo na novinarje, da vztrajno ponavljajo, kako mora zdrava in uravnotežena prehrana nujno vsebovati tudi meso in da je darovanje organov dejanje čiste nesebične ljubezni do soljudi.
  14. 14. 5 3 ZGODOVINSKO OZADJE NOVINARSKEGA POROČANJA Odkar obstaja človeštvo, je obstajala tudi želja in potreba ljudi po informiranosti. Želeli so biti seznanjeni z dogajanjem v svoji bližnji, pa tudi bolj oddaljeni okolici. Že od vsega začetka pa je bila pri oblikovalcih raznovrstnih medijev prisotna velika mera inovativnosti. 3.1 Rojstvo novinarstva in medijev Kot prvi se je s svojo inovativnostjo izkazal rimski cesar Julij Cezar, ki je uvedel obliko poročanja, ki velja za predhodnika časopisa. Imenovali so jo Acta Diurna, kar naj bi pomenilo »dnevni dogodki«. To so bili uradni listi, v katerih so objavljali različne »razglase in politične odločitve«. Listi so izhajali »več stoletij (od 59 pr. n. št. do 222 n. št.)«. Takrat so se začeli pojavljati tudi prvi dopisniki, »pametni sužnji ali svobodnjaki«, ki so novice iz svojega mesta prodajali naprej (Merljak Zdovc, 2007). Cezar je s to inovativno potezo vplival na to, da so se ljudje zaradi večje informiranosti o dogajanju v svoji okolici bolj počutili del te družbe. To je v njih povečalo občutek gotovosti, vplivalo pa je tudi na njihovo aktivnejše in bolj organizirano poseganje v družbeno dogajanje (Merljak Zdovc, 2007). Prvi slovenski časopis so bile Lublanske novice (1797–1800), ki jih je urejal Valentin Vodnik. Lublanske novice so z 10 do 15 dnevno zamudo objavljale prepise člankov iz tujih časopisov, v glavnem iz nemškega časopisa Wiener Zeitung. Objavljale so politične in gospodarske novice iz različnih dežel pa tudi cene z ljubljanske tržnice. Za takratni čas je bila ta Vodnikova poteza vsekakor inovativna, saj je časopis lahko izdajal brez sicer nepogrešljivih dopisnikov. S tem je prispeval k temu, da so Slovenci zaradi večje obveščenosti lahko aktivno sodelovali pri oblikovanju družbe. V svojih prispevkih je tudi spodbujal povezanost Slovencev s svojo domovino in ljubezen do slovenskega jezika, s čimer je prispeval h krepitvi nacionalne zavesti Slovencev. Tako je »v Slovencih že takrat zorela miselnost o enakovrednosti slovenskega jezika (zlasti z nemškim); o pravici in dolžnosti boja za enakopravnost naroda; o prepotrebnem izobraževanju v materinščini« (Merljak Zdovc, 2007). Z iznajdbo tiska leta 1450, nastankom poštne službe v 16. stoletju in iznajdbo telegrafa in telefona v 19. stoletju je časopisno poročanje dobilo popolnoma nove dimenzije. Preprek pri širjenju informacij praktično ni bilo več, česar pa so se zelo ustrašili vladajoči. Najbolj zgovorno je to skrb izrazil »kardinal Wolsey, lord kancler Anglije pod kraljem Henrikom« z naslednjimi besedami: »Uničiti moramo tisk, sicer bo tisk uničil nas« (Merljak Zdovc, 2007). To je bil začetek nastanka cenzure, ki je kot orožje vladajoče elite prisotna še dandanes. Uvedba cenzure pa pomeni tudi začetek zavajajočega poročanja, ki ljudem vedno bolj izkrivlja njihov pogled na svet. To vladajoči eliti omogoča, da družbo v veliki meri oblikuje po svoji volji, pravice drugih pa so s tem vedno bolj kršene. 3.2 Razmah časnikarstva in večja uniformiranost Ko je časopisje postajalo vedno bolj razširjeno in je bilo časopisnih hiš vse več, so se nekateri časopisi domislili nove inovativne ideje, da bodo imeli skupne dopisnike, od katerih bo vsak pokrival določeno področje in informacije od tam pošiljal vsem časopisom. Tako so nastale novinarske agencije. To je vsekakor pocenilo in olajšalo delo, je pa zagotovo vplivalo na povečanje uniformiranosti, saj so vsi časopisi objavljali zelo podobne prispevke (Merljak Zdovc, 2007). Tak način pa je omogočal tudi večje zavajanje bralca, saj informacij ni mogel
  15. 15. 6 preverjati z različnih zornih kotov. Do neke mere pa so s tem vplivali tudi na zmanjšanje bralčevega kreativnega in kritičnega razmišljanja. Pomembno vlogo v ameriškem časnikarstvu je imel William Randolph Hearst. Ta »časopisni mogotec« je imel zelo inovativno žilico. Razvijati je namreč začel senzacionalistični oz. rumeni tisk. Vsak še tako nepomemben dogodek je pospremil z »bombastičnim« naslovom, ki je pritegnil pozornost. Je pa imela njegova ustvarjalnost tudi druge pozitivne učinke. Tako je začel časopisne strani oblikovati drugače kot dotlej, bolj estetsko in razgibano. Uporabil je simetrično urejene naslove in različno velikost črk. Na tak način so časopisi za bralce postali veliko bolj privlačni (Merljak Zdovc, 2007). Estetika je v ljudeh spodbujala in krepila njihove pozitivne lastnosti, izstopajoči naslovi pa so s svojo obliko in vsebino privabljali številne, ki prej časnikov niso prebirali. Tako so jih vedno bolj brali tudi manj izobraženi, saj so jih zaradi preprostega izrazoslovja laže razumeli in tako vsaj delno sledili takratnemu družbenemu dogajanju. Se je pa, in se še danes, tako imenovano rumeno novinarstvo ukvarjalo z manj pomembnimi, včasih celo nepomembnimi temami. Rumeno novinarstvo lahko »temelji tudi na izmišljotinah«, zato »velja za najbolj brezobzirno« obliko novinarskega poročanja (Merljak Zdovc, 2007). S tem pa se tudi pri ljudeh stopnjujejo brezobzirnost, plehkost in nezanimanje za realne, pomembne in pereče probleme posameznika in družbe kot celote. Lastnosti, kot so zanesljivost, resnost, vztrajnost, aktivnost, samoiniciativnost, kritičnost, ustvarjalnost, poglobljeno razmišljanje itd. postajajo v družbi vse manj pomembne, vse bolj pa ljudje iščejo brezskrbnost in zabavo. Vsekakor pa je bilo, in je, to vedno po volji vladajoči eliti, saj je takšnim ljudem laže vladati. 3.3 Skupina Insight – profesionalno preiskovalno novinarstvo Prav nasprotni učinek od spodbujanja brezobzirnosti in plehkosti, ki ga je ustvarjal rumeni tisk, pa je v drugi polovici dvajsetega stoletja imelo ustvarjalno preiskovalno novinarstvo skupine Insight. Insight je bila preiskovalna skupina za britanski časopis The Sunday Times. Novinarji, ki so delali v njej, so dokazali, da je s složnim skupinskim delom in predanostjo mogoče premagati še tako težke ovire. Novinarska skupina je med drugim odkrila in razkrila škandal, ki ga je britanska vlada šestnajst let prikrivala javnosti. Ekipa Insight je torej odkrila, da je britanska obveščevalna služba »ustanovila novo sekcijo za boj proti vohunom«, na čelo katerega je postavila vohuna KGB, ki je bil dvojni agent. Ta pa je Sovjetski zvezi poleg diplomatskih izdajal tudi zelo občutljive podatke o »ameriškem jedrskem programu«. Vsekakor pa preiskovalni novinarji za svoje delo potrebujejo veliko denarja, ki ga je skupini Insight zagotavljal Lord Thomson (Davies, 2011). 3.4 Velika inovativnost slovenskega novinarstva 19. stoletje »velja za najpomembnejše obdobje slovenskega novinarstva« (Amon, 2004 v: Merljak Zdovc, 2007). Tako je leta 1843 začel izhajati časopis Kmetijske in rokodelske novice, ki ga je urejal Janez Bleiweis. Bleiweis je imel »izjemen občutek za časnikarstvo«. Zelo pa je cenil tudi pesnika Franceta Prešerna, tako da mit o nesoglasju med Bleiweisom in Prešernom ni resničen. Tako je 7. marca 1849, mesec dni po Prešernovi smrti, na inovativen in hudomušen način objavil njegovo pesem Ljubljančanom in bralcem sporočil, da se je Prešeren s to pesmijo »oglasil iz onstranstva«. Šele čisto na koncu razloži, da so pesem našli v Prešernovi zapuščini (Nežmah, 2012). S tem hudomušnim prispevkom je ljudem ponovno približal Prešernovo genialnost in jih spomnil, da bo ta med Slovenci živela naprej. Tako je tudi na tak način prispeval h krepitvi slovenske nacionalne identitete.
  16. 16. 7 Za inovativnega novinarja pa se je izkazal tudi Fran Levstik, ki je na Dunaju ustanovil satirični časopis Pavliha. Ta je aktualno politično dogajanje predstavljal na bolj sproščen in za bralce privlačnejši način. Takšen način podajanja informacij vsekakor prispeva k večji sproščenosti bralcev, spodbuja pa tudi njihovo kritičnost do vladajočih. Vladajoči pa se tega vedno ustrašijo, zato je tudi ta časopis lahko izhajal le kratek čas (Merljak Zdovc, 2007). Inovativni pristop je pri urejanju časopisa Slovenski narod pokazal tudi Josip Jurčič. Časopis je »urejal v času cenzure, vendar se nanjo ni odzval«. Tako je na mestih, kjer ni smel objaviti cenzuriranega besedila, pustil belino. Praznega prostora torej niso nadomestili z drugim člankom (Nežmah, 2012). Na tak način je urednik bralcem jasno sporočil, da marsičesa ni smel objaviti in da torej oblasti pri poročanju ne dopuščajo svobode. S tem je spodbudil kritično razmišljanje bralcev in jih pripravil k bolj budnemu opazovanju takratnih razmer v družbi. V kasnejših časih, ko beline ni bilo več, so bralcem lahko prikrili, kaj se dogaja v ozadju, saj je bilo na zunaj videti, kot da je vse v redu in da svoboda tiska ni kršena. Tak način pa vsekakor spet zavaja bralce, saj ne spoznajo prave resnice. Inovativnost slovenskih novinarjev je prišla do izraza tudi pred drugo svetovno vojno, ko so precej novih bralcev pritegnili z objavljanjem stripov (Merljak Zdovc, 2007). Ta je zaradi sproščenega in zabavnega podajanja zgodbe prispeval k temu, da so ga brali tudi manj izobraženi. Je pa na lahkoten način sporočal tudi marsikatero resnico in tako tudi te ljudi spodbudil h kritičnemu razmišljanju. Veliko inovativnost pa so leta 1942 pokazali tudi slovenski zaporniki v nemškem taborišču blizu Berlina. Na štirih straneh so enkrat mesečno 14 mesecev izdajali satirični list Žica. Napisan na roko v enem samem izvodu je krožil med zaporniki. Odlikovala ga je »izjemna duhovitost, ki je osvobajala duha zaprtih ujetnikov«. S pomočjo časopisa so si zaporniki zgradili vzporedni svet, kjer so nosili denar na banko, hodili na predavanja Ljudske univerze in si privoščili okusno večerjo itd. To jim je vsaj delno olajšalo življenje v takratnih razmerah. Časopis pa jih je tudi notranje povezal, tako da so postali in tudi kasneje ostali prijatelji. Tako je nekaj ustvarjalnih zapornikov v takratno razdvojeno in temno družbo prineslo žarek svetlobe in trajne povezanosti (Nežmah, 2012). Po drugi svetovni vojni je »edina politična sila v Sloveniji postala Komunistična partija Jugoslavije, ki je imela v rokah vse veje oblasti«. Uvedla je socialistično ureditev, ki se je do leta 1948 zgledovala po Sovjetski zvezi, nato pa so jo preoblikovali v svojevrstno »jugoslovansko različico«. Vse vrste novinarskega poročanja je takrat budno spremljal agitprop »Oddelek za agitacijo in propagando«, da je bilo v skladu s takrat veljavno politiko. Zato v tistem obdobju tudi ni bilo prostora za novinarsko inovativnost (Nežmah, 2012). 3.5 Upornost in pogum mladinskih medijev Tako kot skupina Insight, je tudi čas delovanja mladinskih medijev v Sloveniji pred osamosvojitvijo, 26. junija leta 1991, pomenil eno od zelo svetlih obdobij v zgodovini novinarstva. Takrat sta izhajala revija Mladina in časopis Katedra ter je oddajal Radio študent. Tudi oni so dokazali, da pogumno in srčno delo za skupni cilj ustvari neizmerno moč, ki lahko premaga vse ovire. Čeprav so delovali v obdobju strogega nadzora takratne oblasti in številnih cenzur, jih to ni prestrašilo. Pogumno so odkrivali vedno nove inovativne načine, s katerimi so ljudem razkrivali ozadje dogajanja, ki ga je oblast hotela prikriti (Nežmah, 2012). V tistem času se je stkala tudi zelo močna povezanost med vsemi tremi mediji. Podpirali in dopolnjevali so drug drugega ter si pomagali. Prispevek, ki so ga cenzurirali Mladini, je
  17. 17. 8 objavila Katedra. Kar so prepovedali objaviti obema, je nato javnosti razkril Radio študent. Začeli so objavljati intervjuje z odstavljenimi uredniki in političnimi zaporniki. Kritizirali so politične poteze takratnih politikov, odkrivali nepravilnosti v življenju vrhovnega poveljnika JLA in se zavzemali za žrtve političnega pregona. Njihovo delovanje je v Sloveniji sprožilo velike družbene premike, katerih rezultat je bila svoboda govora in izražanja različnih mnenj, uvedba demokratičnega večstrankarskega sistema in svobodno izražanje na volitvah. Vse to je nato odprlo pot novim velikim dejanjem takratnih politikov, ki so pripeljali do osamosvojitve Slovenije (Nežmah, 2012). 3.6 Nastanek revij, radia in televizije V 19. stoletju so nove iznajdbe prinesle nadaljnje možnosti na področju novinarskega poročanja in tako priložnosti za nove inovativne novinarske pristope. Iznajdba radia iznajditelja Nikole Tesla je omogočila povsem nov vidik podajanja informacij in bolj neposreden stik novinarja s poslušalcem, iznajdba fotografije pa je zelo popestrila način poročanja in pripeljala tudi do nastanka revije. Radio je novinarjem ponujal veliko novih možnosti za inovativno podajanje informacij, saj je omogočal takojšnjo objavo nekega dogodka. Zato poročanja tudi ni bilo mogoče cenzurirati, razen dolgoročno z različnimi psihološkimi prijemi. Poleg tega živa beseda na človeka naredi veliko večji vtis, kot napisana. Zato se je z radiem še povečala moč novinarskega poročanja. Tako so novinarji poslušalce velikokrat vodili v smeri informiranja o resnici, ki so jo vodilni hoteli prikriti, mnogokrat pa so jih tudi zavestno peljali proč od nje. Radio je torej medij, ki ima zelo pomembno vlogo pri oblikovanju družbe, saj je njegov vpliv na javno mnenje zelo velik. Pomembno vlogo je npr. radio odigral med NOB, ko je oddajal Radio kričač. Ta je v veliki meri prispeval k obveščenosti Slovencev, pa tudi k širjenju svojih idej med ljudmi. Od leta 1991 slovenski radio oddaja pod imenom Radio Slovenija. V slovenskem prostoru pa so obstajale tudi mnoge lokalne radijske postaje kot npr. Radio Študent, Radio Marš in Radio Ognjišče (Merljak Zdovc, 2007). Iznajdba fotografije je prinesla nov vidik posredovanja informacije, ki je tako lahko v bralcu bolj zaživela in vplivala na njegov predstavni svet. Fotografija je imela izredno izrazno moč in je velikokrat povedala več kot tisoč besed (Merljak Zdovc, 2007). Privedla je tudi do nastanka revije, ki pomeni nov korak v smeri novinarske inovativnosti. Revije so ponujale precej drugačen koncept poročanja in so bile namenjene drugi vrsti bralcev. Navadno so izhajale enkrat tedensko, lahko pa tudi redkeje. Širokim množicam, ki niso prebirale dnevnega časopisja, so prinašale zgoščene informacije o dogodkih, ki so se zgodili v preteklem tednu (Merljak Zdovc, 2007). Tako so prispevale k informiranosti tudi manj izobraženih, niso pa toliko spodbujale h kritičnosti do družbenega dogajanja, saj informacije niso bile tako poglobljene kot v časopisih. Čeprav so navadno fotografije spremljale besedilo, pa je inovativnost novinarske ekipe pri reviji Life naredila pomemben preobrat. Revija je prvič izšla 23. novembra 1936 z znamenito fotografijo jeza Fort Peck avtorice Margaret Bourke White na naslovnici. Glavno sporočilno vlogo so v tej reviji odigrale fotografije, besedilo pa jih je samo spremljalo. Poskrbeli so za veliko zgovornih fotografij, ki so jih po straneh razporedili še pred besedilom. Besedilo so nato dodali samo tam, kjer so bile potrebne dodatne informacije, ki jih ni bilo mogoče »razbrati s fotografij«. Fotoreportažo, kot se imenuje tak način poročanja, so nato začeli objavljati tudi številni drugi mediji. Takrat se je pokazalo, »da medij nima samo informativne vloge, ampak tudi prepričevalno« (Merljak Zdovc, 2007). S fotoreportažo so torej lahko
  18. 18. 9 veliko bolj vplivali na mišljenje in čustvovanje ljudi, kot pa z golim besedilom. Fotografija veliko pove, lahko pa tudi še bolj zavede, če novinar tako hoče. Slika 1: Naslovnica 1. številke revije Life Vir: Spletna stran 2Neat Life Magazines (2014) Še veliko večje možnosti za novinarsko inovativnost pa so se odprle z uvedbo televizije. »Prva televizijska postaja je začela oddajati v Nemčiji leta 1935. Začetek slovenskega televizijskega novinarstva pa sega v leto 1959, ko je bila ustanovljena Televizija Ljubljana. Slovenska televizija se je izkazala tudi med osamosvojitveno vojno, ko so novinarji in drugi ustvarjalci pripravili po več dnevnikov na dan« (Merljak Zdovc, 2007). Je pa nacionalna televizija doživela tudi prihod konkurence. Leta 1995 je s svojo dnevnoinformativno oddajo začela POP TV, leta 2005 Kanal A (Laban, 2007) in leta 2012 Planet TV (Wikipedija, Planet TV, 2015). POP TV je v slovenski prostor prinesla tudi precej drugačen način podajanja novic, saj je gledalcem ponudila bolj sproščen pristop in spregovorila tudi o lahkotnejših vsebinah. Televizijske hiše so najprej tekmovale za gledalce, potem pa so ugotovile, da je bolj pomembno biti ustvarjalen in zvest samemu sebi (Laban, 2007). Planet TV je leta 2014 prav tako na precej inovativen način prenovil svojo dnevnoinformativno oddajo, ki zdaj v veliki meri temelji na polpreiskovalnem novinarstvu. Njihovo vodilo je, da mora gledalec v oddaji izvedeti nekaj več, saj dnevne novice že čez dan prebere na internetu ali v drugih medijih (Govori.se, Uroš Slak o tem, kam naj bi šla Slovenija, 2014). S takšnim pristopom oddaja omogoča gledalcem tudi pogled iz drugega zornega kota, s čimer razširja njihovo obzorje in povečuje sposobnost kritičnega presojanja. Samo kritični gledalec pa je pripravljen tudi aktivno poseči v družbeno dogajanje. Konkurenca je v televizijskem novinarstvu vsekakor pripomogla k temu, da so se vsi trudili oddaje čim bolj približati željam in potrebam gledalcev. Tako se je tudi povečal krog tistih, ki spremljajo dnevnoinformativne oddaje, saj se je slog poročanja nacionalne televizije mnogim zdel preveč tog in dolgočasen. S pojavom televizije pa ljudje niso več toliko posegali po revijah, saj jim je podobne informacije še v veliko večji meri ponujala televizija. Zato so se revije spet na precej inovativen način od splošne tematike preusmerile na nova, bolj specializirana področja. Tako
  19. 19. 10 imamo danes veliko število strokovnih revij z npr. versko, medicinsko, fotografsko, računalniško in drugo vsebino (Merljak Zdovc, 2007). S to potezo so revije ne le ohranile svojega obstoja, ampak prispevale tudi k podajanju novih, precej bolj raznolikih, informacij. Te so v ljudeh prebujale željo po novih znanjih in jih spodbujale k novim aktivnostim. Na tak način so prispevale k nastajanju bolj ustvarjalnih posameznikov, ki so s svojim znanjem in sposobnostmi lahko koristili tudi širši družbi. 3.7 Kabelska televizija in internet V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se začele pojavljati kabelske radijske in televizijske postaje. S pojavom in razvojem interneta pa so se pojavili tudi spletni mediji. Ti so novinarjem odprli številne možnosti za nove oblike inovativnosti pri podajanju informacij. Istočasno pa so od njih zahtevali tudi nove sposobnosti, saj so morali biti »večopravilni«. To pomeni, da so pri svojem delu združevali »tvitanje, pisanje vsebine, snemanje, montiranje in produkcijo« (RTVSLO, Današnji novinarji so večopravilni novinarji – a vsebine ne smejo zanemariti 2012). Splet omogoča znižanje stroškov in ponuja neomejeno količino prostora, zato lahko spletni mediji poleg besedila in slikovnega materiala objavljajo tudi avdio in videoposnetke, animacije, zemljevide itd. ter bralcem ponujajo možnost komentiranja. Z možnostjo prebiranja njihovih prispevkov v različnih formatih (npr. na pametnih telefonih ali tablicah) se lahko mediji še bolj približajo posameznikovim potrebam in željam (Delo, Sodobno novinarstvo: poglobljeno poročanje proti tvitom, 2012). Vendar pa imajo novinarji zato vse manj časa za poglobljeno poročanje, saj je lastnikom medijev v glavnem pomemben le dobiček (RTVSLO, Današnji novinarji so večopravilni novinarji – a vsebine ne smejo zanemariti, 2014). Poleg tega zdaj internet z blogi in Facebookom tudi vsakemu posamezniku daje možnost objavljanja informacij in mnenj. Tako še nikoli prej ni bilo na razpolago toliko različnih informacij, vendar pa gre to žal večinoma na račun slabše kakovosti. Zato se je novinar New York Timesa Noah Rosenberg skupaj s soustanoviteljem Atavista Evan Ratliff-om odločil ustanoviti spletno stran Narratively. Redakcijo sestavlja okoli trideset mladih novinarjev, ki za razliko od naglice, ki jo dandanes občutimo na vsakem koraku in prav tako tudi v novinarskih prispevkih, želijo upočasniti vsakodnevni utrip. Objavljajo daljše, kakovostnejše in bolj poglobljene prispevke, ki ne tekmujejo z udarnimi novicami, saj bodo ravno tako aktualni tudi še čez leto ali dve. Veliko ljudi namreč pogreša takšno poročanje, so pa za to potrebna tudi precejšnja finančna sredstva. Ustanovitelja nameravata od vlagateljev zbrati okoli milijon in pol dolarjev, kasneje pa imata namen dobiti tudi nove sponzorje (Delo, Sodobno novinarstvo: poglobljeno poročanje proti tvitom, 2014). Toda čeprav sodobna tehnologija daje vtis neizmernih možnosti, ki naj bi pripeljale tudi do večje svobode in demokracije, pa navedbe nekaterih strokovnjakov jasno kažejo, da se to ne bo zgodilo. Vladajoča elita namreč isto tehnologijo uporablja za cenzuro in nadzor nad širjenjem demokratičnih idej (Dahlgren, Krizi medijev in demokracije sta tesno povezani, 2014).
  20. 20. 11 4 RAZNOLIKA PODROČJA NOVINARSTVA Z razvojem novinarstva se je pojavljalo vedno več področij, ki jih je novinarstvo moralo pokrivati. Ker so ta področja sčasoma postajala vse obsežnejša, so vsaka zase zahtevala tudi poseben pristop. Danes obstaja že zelo veliko različnih novinarskih področij, od katerih ima vsako svojevrstne značilnosti. Vsa obstoječa področja delimo na normativne in tematske vrste novinarstva. V nadaljevanju so na kratko predstavljena vsa novinarska področja. 4.1 Normativne vrste novinarstva 4.1.1 Mediativno novinarstvo »Uveljavilo se je na začetku dvajsetega stoletja«, ko so zelo velik pomen začeli pripisovati objektivnemu novinarskemu poročanju. Tako so z uvedbo mediativnega novinarstva na inovativen način vpeljali poročanje, s katerim bi se lahko čim bolj približali idealu objektivnosti. Ker upošteva izključno dejstva, se lahko popolnoma izogne podajanju mnenja, saj naj bi bilo samo takšno poročanje »pošteno, celovito, nepristransko in uravnoteženo« (Igor Vobič, 2009). Velik poudarek na dejstvih je vsekakor pozitiven, saj dejstva človeku omogočijo realen pogled na družbeno dogajanje in ga ne zavajajo. Vendar pa se tudi z uvedbo popolnoma objektivnega poročanja ni mogoče izogniti pristranskosti, saj »stremljenje k nepristranskosti pod masko novinarske objektivnosti gradi pristranskost«. Določen dogodek lahko namreč načrtujejo samo zato, da bi z njim vplivali na javno mnenje (Vobič, 2009). Tako vladajoči družbo še naprej oblikujejo po svoji podobi. Takšen pogled na družbo in novinarsko poročanje pa pomeni tudi precejšnje omejitve, saj ne upošteva številnih perspektiv, ki jih ponuja družba. Zato se je pojavila potreba po novinarstvu, ki bo upoštevalo družbeno dogajanje in »ponujalo smernice, kako v tem okolju delovati« (Barbara Smajila, Diplomsko delo, 2011). Zato se je pojavilo odvetniško novinarstvo. 4.1.2 Odvetniško novinarstvo Kasneje so ugotovili, da za pozitiven družbeni napredek ljudem ni dovolj le gola informacija, ampak velikokrat potrebujejo tudi vodstvo in pomoč. Inovativnost uvedbe odvetniškega novinarstva je v tem, da so se novinarji povezali z ljudmi in družbo, v kateri delujejo. Tako se je novinar od hladnega podajalca informacij preoblikoval v človeka, ki občuti okolje in ljudi okoli sebe. Novinar se mora tukaj zavzemati za to, da imajo v družbi vse strani, tudi šibkejše, enake možnosti. Zastopati mora tiste, ki nimajo dovolj močnih predstavnikov, da bi lahko odmevno predstavili svoja stališča. Tako se namesto iskanja objektivne realnosti razvije sodelovanje, ki pripelje do novega znanja in informacij (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). To novinarsko področje je zelo pomembno, saj samo enake možnosti za vse ljudi pripeljejo do razvoja družbe v pozitivno smer in do tega, da se posamezniki v njej počutijo svobodne in srečne. Toda številni dogodki doma in po svetu kažejo na to, da odvetniški novinarji svoje naloge ne izpolnjujejo tako, kot bi morali. Tudi zaradi tega razloga postaja ideal pravične družbe vse bolj nedosegljiv. Zato se je pojavila potreba po še bolj poglobljenem spremljanju družbenih razmer, s čimer bi lahko vzpostavili bolj pravično družbo. Tako se je razvilo razsvetljensko novinarstvo.
  21. 21. 12 4.1.3 Razsvetljensko novinarstvo Tukaj novinarjem dodelijo vlogo »varuhov demokracije« (Knowlton, 1995 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011), kar jim omogoča, da še aktivneje posegajo v družbeno dogajanje. V tem pa je tudi inovativen pristop tega novinarskega področja. Naloga novinarjev je tu spremljanje delovanja vseh vej oblasti od funkcionarjev do uradnikov in v primeru, če opazijo nepravilnosti pri njihovem delovanju, na to javno opozarjajo (Lambeth, 1997 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Izvrševanje te naloge je ključno za nastanek pravične družbe in svobodo posameznika v njej. Vendar pa se dandanes tega zaveda zelo malo novinarjev, zato se je tudi družba, v kateri živimo, zelo oddaljila od ideala pravičnosti in svobode. 4.1.4 Preiskovalno novinarstvo Je pomembna veja razsvetljenskega novinarstva in pomeni še bolj poglobljeno spremljanje delovanja vseh vej oblasti. Še temeljiteje preiskuje in razkriva nepravilno delovanje javnih organov. Ukvarja se z dejstvi, ki jih vodilni želijo prikriti, kot so npr. »korupcija, dvoličnost, kršenje zakonov, malomarnost« itd. (Anderson in Benjaminson, 1967 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). »Razkritja preiskovalnih novinarjev naj bi imela določene posledice«, ki naj bi pozitivno vplivale na razvoj demokracije. Prispevala naj bi »k spremembi zakonodaje in politike« ter h kazenskemu pregonu funkcionarjev, ki so ravnali protizakonito (Scheuer, 2008 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Zaradi preiskovanja občutljive tematike, kar je zelo tvegano, težko dostopnih dokazov, pomanjkanja finančnih sredstev in dolgotrajnega dela je preiskovalnih novinarjev danes, tako doma kot po svetu, zelo malo. Zato tudi resnica ljudem največkrat ostane prikrita, kar kršiteljem daje krila in vpliva na vedno večje pomanjkanje demokracije. Zato bi bilo za nadaljnji razvoj pravične družbe nujno spet oživiti preiskovalno novinarstvo. 4.1.5 Komunitaristično novinarstvo Čeprav je razkrivanje nepravilnosti v družbi zelo potrebno za vzpostavitev demokracije, pa je vedno dobro pokazati tudi pozitivno plat. In v tem se kaže inovativnost uvedbe komunitarističnega novinarstva. Novinar tu poskuša v čim večji meri prispevati k izboljšanju kvalitete »javnega življenja«, tako da v enaki meri podpira vse udeležence, tako uradne osebe kot tudi vse ostale. Novinar naj ne bi poročal samo o napakah in težavah, ampak mora predvsem pokazati, kako jih je mogoče rešiti in v to reševanje vključiti vse pripadnike skupnosti. Tako ljudi iz pasivnih opazovalcev preoblikuje v aktivne akterje družbenega življenja (Merritt, 1995 in Anderson in drugi, 1994 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Gre torej za zelo pomemben vidik, ki ljudi motivira, združuje in njihovemu življenju daje nov smisel. 4.1.6 Razvedrilno novinarstvo Pozitivno za razvoj družbe naj bi bilo tudi razvedrilno novinarstvo, saj prispeva k sproščenosti in zadovoljstvu posameznika in prek njega tudi na večjo odprtost družbe. Začetki razvedrilnega novinarstva segajo že v 19. stoletje, ko so se pojavili časopisi »za en peni«, ki so objavljali prispevke z lahkotnejšo tematiko. Po drugi svetovni vojni pa so razvedrilno novinarstvo začeli vključevati tudi v običajno novinarsko poročanje, kar se je še stopnjevalo z uvedbo televizije. (Slavko Splichal, 2000 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Danes pod razvedrilno novinarstvo prištevamo podajanje nezahtevnejših informacij, ki se mešajo z lahkotnimi oz. zabavnimi vsebinami in niso tako nepogrešljive (Matthews, 2009 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Sem prištevamo npr. poročanje o športu in športnikih, potovanju, modi, opremljanju stanovanja, zvezdnikih itd. (McNair, 2005 v: Poler Kovačič in Erjavec,
  22. 22. 13 2011). Inovativen pristop pri uvedbi tega novinarskega področja se kaže v tem, da pomaga pri sprostitvi, ki je, če je prave mere, nujno potrebna. Po drugi strani pa so s tem svojo inovativnost pokazali tudi sodobni medijski lastniki, ki na tak način želijo privabiti čim več novih odjemalcev in s tem povečati svoj dobiček. Ti z uvajanjem senzacionalizma in poenostavljanjem spodbujajo cinizem in zanimanje za politiko minimizirajo zgolj na površinske politične škandale, zato predstavljajo grožnjo demokraciji (Splihal, 2000 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Tako ljudje postajajo vse bolj apatični in nezainteresirani za družbeno dogajanje. Zabava in sprostitev sta vsekakor potrebni, vendar pa je tudi tukaj treba obdržati določen nivo, ki bo pri ljudeh spodbujal ustvarjalnost, zainteresiranost in socialni čut. 4.2 Tematske vrste novinarstva 4.2.1 Kmetijsko novinarstvo Kmetijstvo je najstarejša in z vidika preživetja najpomembnejša gospodarska panoga (Erjavec in Erjavec, 2009 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Zato ima tudi kmetijsko novinarstvo že zelo dolgo tradicijo, tudi v Sloveniji, kjer so v 19. stoletju izhajale Kmetijske in rokodelske novice. Tudi tukaj je prišla do izraza inovativnost novinarjev, ki so v svojih prispevkih objavljali kmetijske nasvete, poleg tega pa vplivali tudi na odnos ljudi do drugih področij življenja. Tako so jih izobraževali in usmerjali. Kmetijsko novinarstvo od novinarja zahteva veliko različnega strokovnega znanja glede »pridelave in predelave hrane pa tudi osnove gospodarskega in pravnega znanja« (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Njegova vloga je predvsem v podpori in svetovanju kmetom glede dela in prodaje pridelkov (Trucker, 2003 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Vendar pa je danes kmetijsko novinarstvo v svetu precej zapostavljeno, saj se novinarjem zahodnih medijev ta tematika ne zdi pretirano pomembna. Ker pa je čedalje več zanimanja za biokmetovanje, je vse več prispevkov tudi o tej tematiki. Ti prispevajo k večjemu informiranju ljudi o pridelavi bolj zdrave hrane in posledično k zdravju ljudi in njihovi večji ozaveščenosti, saj ljudje začenjajo spreminjati odnos do narave in živali. 4.2.2 Delavsko novinarstvo Ker je z uvedbo tovarn in nastankom delavstva začelo prihajati tudi do vse večjih nepravilnosti s strani delodajalcev, je postala borba za delavske pravice več kot nujna. Tako so nekateri inovativni novinarji poskrbeli za večjo informiranost ljudi o pogojih delavcev v njihovi okolici in s tem pomagali delavcem pri njihovi borbi za svoje pravice. Delavsko novinarstvo delimo v tri skupine: Sindikalno delavsko novinarstvo, kamor spadajo delavski mediji, »ki jih financirajo sindikati, novinarji in bralci pa so člani sindikata. Strankarsko delavsko novinarstvo, ki »deluje v okviru političnih strank« in neodvisno delavsko novinarstvo, ki se ne povezuje z nobeno organizacijo ali stranko, ampak finančna sredstva za izdajo glasil pridobiva v glavnem iz naročnine (Burnett, 2009 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Vsekakor je bilo in je to novinarsko področje izredno pomembno, saj šele z enakopravnostjo vseh družba postane pravična. Vendar pa se danes tako sindikati kot marsikatera stranka samo na zunaj borijo za delavce, v resnici pa njihove aktivnosti ne spremenijo prav veliko. Zato bi bila danes nujna večja aktivnost delavskih novinarjev, ki bi morali tudi sindikate ponovno spomniti, kakšna je njihova vloga.
  23. 23. 14 Z razvojem industrializacije in vedno večje konkurence pa je bilo vse bolj pomembno tudi uspešno poslovanje posameznega podjetja. To je privedlo do nastanka gospodarskega novinarstva. 4.2.3 Gospodarsko novinarstvo Velika inovativnost nekaterih novinarjev je pripeljala do objavljanja podatkov in informacij, ki so bile in so v veliko pomoč gospodarstvenikom, bankirjem, trgovcem, borznim posrednikom itd. Tako se je oblikovalo področje gospodarskega novinarstva. Njegovi začetki segajo v 16. stoletje, ko so začeli zbirati in prodajati določene »politične in trgovske informacije« (Stephens, 2006 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). S svojimi informacijami pomembno prispeva k uspešnemu poslovanju mnogih podjetij in bank in s tem k blaginji posameznika in celotne družbe. Z informiranjem potrošnikov o njihovih pravicah pa vpliva tudi na aktivno vključevanje posameznika v borbo za pravičnejšo družbo. Njegova tematika je gospodarstvo, npr. »osebne finance, zaščita potrošnikov, delovne razmere, delovanje borze itd.« (Roush, 2009 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Gospodarsko novinarstvo je v zadnjem času namesto »informativnega in kritično analitičnega pristopa prevzelo infozabavni pristop«. S tem je »veliko pripevalo k zadnji gospodarski krizi« (Chakravaritty in Schiller, 2010 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Zato bi se tovrstno novinarstvo moralo v večji meri zavedati pomembnosti svoje vloge pri razvoju gospodarstva in s tem družbe kot celote. V 19. stoletju, ko je industrializacija povzročila onesnaževanje voda in pojav smoga, so ljudje začeli obolevati za različnimi boleznimi. Posledično so se mnogi začeli zavzemati za odpravo teh vzrokov. Zato se je oblikovalo okoljsko novinarstvo. 4.2.4 Okoljsko novinarstvo Prvi »posamični prispevki o onesnaževanju okolja« so se pojavili šele »na začetku 20. stoletja«. Inovativnost teh prispevkov je bila med drugim ta, da so spodbudili številne ukrepe, med katerimi je bil tudi ukrep za »zaščito Niagarskih slapov in gozdov« (Wyss, 2009 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Pod vplivom pensilvanske in černobilske jedrske nesreče konec 20. stoletja so novinarji tudi jedrski varnosti začeli namenjati več pozornosti (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Ko so o okoljskih zadevah začeli pisati tudi znanstveniki, v 21. stoletju, pa so postale tudi zadeva javnih politik (Wyss, 2009 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Okoljsko novinarstvo se ukvarja z »varovanjem okolja in narave« ter obravnava naslednje teme: »onesnaževanje, ozonska plast, biotska raznovrstnost, globalno segrevanje, spremembe podnebja, okoljska zakonodaja in politika, pesticidi, umetna gnojila, jedrska energija, ravnanje z odpadki, blaginja živali, teme o proizvodnji hrane ter o razdelitvi in uporabi naravnih virov, življenje v divjini itd.«. Vloga okoljskega novinarstva je zelo pomembna, saj ozavešča ljudi, da so skrb za čistejše okolje, varovanje narave in spoštovanje živali zelo pomembni. Njihovi prispevki so v svetu dosegli že kar nekaj pozitivnih premikov, vendar pa imajo zaradi pomanjkanja denarja in pritiskov lobijev novinarji na žalost precej omejene možnosti (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). 4.2.5 Religijsko novinarstvo Religija je na določeni stopnji razvoja človeštva začela postajati sestavni del človekovega življenja. V novinarstvu je prisotna od uvedbe periodičnega tiska (Buddenbaum, 1986 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Danes se religijsko novinarstvo posveča zelo mnogovrstni
  24. 24. 15 religiozni tematiki (Stout, 2009 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Največ pozornosti pri tem namenja tako imenovanim tradicionalnim verskim skupnostim, kot sta npr. pri nas judovska in krščanska, ostale pa obravnava kot drugorazredne (Dart in Allen, 1993 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011), kar seveda ni v redu. Religioznih resnic je danes veliko, vendar marsikomu lahko pomagajo narediti pomembne korake v pozitivno smer. Po drugi strani pa avtoritarni verski vodje lahko vplivajo na podrejenost in fanatizem ter s tem ustvarjajo pasivne in odvisne posameznike, ki družbi niso v pomoč, ampak v breme. Religijsko novinarstvo je inovativno takrat, ko naredi korak ali dva proč od utečene tradicije in se pri svojem poročanju poglobi tudi v vse druge religije, ne samo v tradicionalne ter opozori na podobnosti in razlike med njimi. Tak korak so pred leti naredili na RTV Slovenija, ko so v oddaji Duhovni utrip predstavili prav vse takrat registrirane verske skupnosti na Slovenskem. Religija pa je spodbujala tudi razvoj kulture in s tem nastanek kulturnega novinarstva. 4.2.6 Kulturno novinarstvo Kultura je bila v preteklosti, posebno v velikih mestih, zelo cenjena. Zato so novinarji o tem tudi veliko poročali. Na zelo inovativen način so z objavo poročil, intervjujev in kritik spodbujali ljudi, da se udeležijo posameznih kulturnih dogodkov. Kulturno novinarstvo obsega široko paleto različnih zvrsti »od filma, televizije, gledališča, glasbene produkcije do literature in upodabljajočih umetnosti« (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Kultura ima zelo pomembno vlogo pri duhovnem razvoju posameznika, naroda in celotne družbe. Toda čeprav je v današnjem času v primerjavi z obdobjem pred sto leti naraslo število kulturnih dogodkov, pa se je število objavljenih kulturnih prispevkov zmanjšalo. Odnos modernega človeka do kulture se je v marsičem spremenil, s tem pa se je spremenilo tudi novinarsko poročanje o tej tematiki. Kulturno novinarstvo se je spremenilo »v potrošniško svetovanje« (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Zato bi morali novinarji ponovno dvigniti nivo svojega poročanja, da bi na prvo mesto spet postavili kulturne dogodke same in ne njihovega ocenjevanja z vidika finančne vrednosti (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). 4.2.7 Vojno novinarstvo Za nastanek vojnega novinarstva velja leto 1618, ko se je »začela t. i. tridesetletna vojna med katoliškimi in protestantskimi državicami« (Stephens, 2006 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Takrat so začeli izhajati številni časopisi. Prav tako je bilo tudi med ameriško državljansko vojno od leta 1860 dalje. Vojno novinarstvo poroča o vojaških napadih in operacijah na napadenih območjih. Vsekakor pa tu obstaja močna povezanost med novinarstvom, vojno in politiko (Sweeney, 2009 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Novinarji tako s svojim poročanjem lahko »legitimirajo vladno politiko« že med samo pripravo na vojno in seveda med samo vojno (Kent, 2004 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Prek vojnih novinarjev tako politiki v veliki meri vplivajo na to, kako bo naša družba videti danes in v prihodnosti. Inovativno poročanje vojnega novinarja pomeni, da ne poroča samo o dogajanju, ampak tudi o vzrokih, ki so pripeljali do nesoglasja in kasneje do vojne, pa tudi o političnem ozadju, ki je krivo za to. Kot odgovor na vojno novinarstvo pa se je razvilo mirovno novinarstvo, čeprav v današnjem času mediji še vedno veliko raje poročajo o vojni in konfliktih, kot o vzpostavljanju miru.
  25. 25. 16 4.2.8 Mirovno novinarstvo O mirovnem novinarstvu govorimo takrat, ko novinarji o določenem dogodku poročajo na način, ki omogoča, da razmislimo o vrednosti nenasilnih odzivov na konflikt. Njegov cilj je ponovna vzpostavitev miru. Pri tovrstnem novinarstvu gre za zelo inovativen pristop, saj raziskuje vzroke, ki so privedli do konflikta, s ciljem, da ga predstavi čim bolj realistično. Glas daje vsem udeleženim in ne samo voditeljem obeh sprtih strani. Objavlja kreativne ideje za reševanje konflikta, ustvarjanje in ohranjanje miru. Razkriva laži in poskuse prikrivanja resnice (Mediacentar, Jake Lynch: Dajmo šansu miru, 2014). Tak inovativen pristop pomaga ustvarjati pozitivno in miroljubno družbo ustvarjalnih ljudi, ki po svojih močeh pomagajo pri reševanju konfliktov. Na žalost pa so v današnjem času politični interesi vladajočih še vedno v ospredju, zato učinek mirovnega novinarstva ne more biti tolikšen, ko bi lahko bil. 4.2.9 Mednarodno novinarstvo Zaradi velikega zanimanja za dogajanje izven meja matične države se je oblikovalo mednarodno novinarstvo. Velike razdalje so zaradi premajhnega števila lastnih dopisnikov na inovativen način premostili s tiskovnimi agencijami, katerih predstavniki so nato poročila pripravljali za vse medijske hiše in tako je v glavnem tudi še danes. Vsebina mednarodnega novinarstva je poročanje o dogodkih iz tujine, v največji meri z zahodnega sveta, in zajema »zunanjepolitična vprašanja na splošno, bilateralne in multilateralne odnose med državami, delovanje mednarodnih organizacij« itd. (Chakers, 2009 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Informiranost o dogajanju v tujini razširja obzorje posameznika, ki potem vpliva tudi na potek razvoja širše družbe, vendar pa prevladuje poročanje o zahodnem svetu (Hachten in Scotton, 2006 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011), kar posamezniku ne daje celovite slike o resničnem dogajanju v svetu. Zato je UNESCO na razpravi v OZN o mednarodnem novinarstvu »pozval zahodno novinarstvo k oblikovanju razvojnega novinarstva«, ki bi zapolnilo praznino, ki je nastala na tem področju (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). 4.2.10 Razvojno novinarstvo Ta vrsta novinarstva se je pojavila okoli leta 1960, njeno preiskovalno področje pa so dežele v razvoju. Novinarji s kraja samega poročajo o življenjskih pogojih, ki vladajo v teh deželah in preučujejo, kako bi se jih dalo izboljšati. Opravljanje tega dela pa od njih zahteva precejšnjo mero inovativnosti. S takšnim poročanjem pripomorejo, da razviti svet bolje razume tamkajšnje pogoje in življenje ljudi. Razvojno novinarstvo se ukvarja tudi s projekti za izboljšanje razmer, ki jih predlagajo posamezne vlade, jih analizira in presoja njihovo učinkovitost. S tem »spodbuja skupna prizadevanja« razvitega sveta za pomoč deželam v razvoju (wise GEEK, What is Development Journalism?, 2014). Tako razvojno novinarstvo vsaj delno nadomesti zapostavljenost dežel tretjega sveta in pomaga njihovim prebivalcem. Glede na razmere, v katerih živijo, pa bi bilo pričakovati veliko bolj odmevne akcije bogatega Zahoda. To bi uravnotežilo veliko neenakost in rešilo današnjo propadajočo družbo, česar pa bogati Zahod ne želi. Zato so koraki v tej smer premajhni, da bi lahko kaj bistvenega spremenili.
  26. 26. 17 4.2.11 Življenjskostilno novinarstvo Ta vrsta novinarstva se je »razvila v zadnjih dvesto letih«, na kar so v največji meri vplivali oglaševalci, katerih oglasi so medijem pomagali pokrivati stroške tiskanja (Conboy, 2004 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Oglasi so nagovarjali predvsem ženske, ki so bile »na zahodu največji kupci izdelkov in storitev«. To pa je »odprlo vrata« tudi ženskim novinarkam, saj so te znale najbolje oceniti, kaj si ženske želijo brati. Življenjskostilno novinarstvo obravnava zelo široko tematiko »osebnih in delovnih odnosov, vzgoje otrok, astrologije, lepote, mode, hrane, doma in družabnih zadev«. Nekateri zraven prištevajo še »potrošništvo, razvedrilo, prosti čas, potovanje, prehranjevanje, vrtnarjenje, družabne dogodke in ganljive zgodbe« (Guenin, 1975; Baehr in Gray, 1997; Baran, 1999; Harp, 2006; Hanusch, 2010 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Inovativna je že sama zasnova te novinarske zvrsti, ki pokriva široko paleto različnih aktivnosti. Zaradi zelo raznovrstne tematike pa je tu tudi veliko možnosti za inovativno podajanje informacij. Filozofija sodobnega življenjskostilnega novinarstva namreč je, da življenje ni nekaj statičnega, ampak polno sprememb, ki jih vneto iščejo tudi ljudje, ki s svojim življenjem niso zadovoljni. Medtem ko življenjskostilno novinarstvo s številnimi nasveti ljudem pomaga pri njihovih odločitvah, pa ima obenem tudi razvedrilno vlogo. Namen zabavati pa je v še večji meri prisoten pri športnem novinarstvu. 4.2.12 Športno novinarstvo Športno novinarstvo »je večji razvoj doživelo v zadnjih tridesetih letih, k čemur je veliko prispevala tudi profesionalizacija športa« (Matjaž Ropret, Diplomsko delo, 2004). Poroča o športnih dogodkih in objavlja športne zgodbe (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Spremljanje športnih dogodkov ljudem pomeni razvedrilo in sprostitev, v mnogih primerih pa tudi poistovetenje s športnikom, ki dobro zastopa našo državo. Od inovativnosti športnega novinarja je odvisno, kako bodo gledalci doživljali športni dogodek. Z načinom poročanja lahko tudi precej prispeva k nacionalni samozavesti in občutku pripadnosti svojemu narodu. Športno novinarstvo »je še bolj zaživelo« s pojavom televizije, ki gledalcem daje občutek, da so se dogodka tudi sami udeležili. Danes obstaja že kar nekaj kanalov, ki so namenjeni izključno športu. 4.2.13 Znanstveno novinarstvo Z nastankom sodobne znanosti in tehnologije se je pojavila potreba po novih novinarskih področjih, ki bodo ljudi seznanjali z vedno novimi dosežki na teh področjih. To je pripeljalo do nastanka znanstvenega novinarstva. Znanstveno novinarstvo (i)zbira, oblikuje in splošni javnosti posreduje informacije o znanstvenih in tehnoloških temah« (Martin, 2009 v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Inovativni pristop teh novinarjev je tem, da »ugotovitve znanstvenikov, izumiteljev in drugih strokovnjakov« iz strokovnega prevajajo v preprost in bolj razumljiv jezik. Nekateri pri tem uporabljajo tudi bolj razvedrilen način, kar je še bolj privlačno (Poler Kovačič in Erjavec, 2011).
  27. 27. 18 Novinarji pa dosežke znanosti ne le predstavljajo, ampak so včasih do njih tudi kritični. Tako prispevajo k večji informiranosti posameznika, s tem pa tudi k razširitvi njegove zavesti, s čimer se lahko bolj aktivno vključi v družbeno dogajanje. Iz znanstvenega novinarstva pa se je razvilo zdravstveno oz. medicinsko novinarstvo, ki deluje na podoben način (Hinnant, 2009, v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). 4.2.14 Zdravstveno novinarstvo Zdravstveno novinarstvo ljudem prinaša novice s področja medicine in zdravstva, pri tem pa strokovno medicinsko izrazoslovje prevaja v razumljiv jezik za ljudi (Hinnant, 2009, v: Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Ljudem posreduje v glavnem »uporabne in praktične nasvete« za vsakdanje življenje (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). S tem sicer ne spremeni močno zakoreninjenih navad povprečnega bralca, v pomoč pa je tistim, ki zaradi zdravstvenih težav resnično potrebujejo pomoč (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). Vsekakor pa zdravstveno novinarstvo dolgoročno vpliva na večjo informiranost posameznika in tako tudi na širšo zavest tako posameznika kot celotne družbe. Pri tem imajo nekateri novinarji tudi medicinsko znanje, drugi pa ne, vendar pa od tega ni odvisna kakovost njihovih prispevkov. Najbolj inovativne prispevke namreč naredijo tisti, ki se znajo vživeti v običajnega človeka in mu informacije podajo na čim bolj razumljiv način (Poler Kovačič in Erjavec, 2011). 4.2.15 Inovacijsko novinarstvo Inovacijsko novinarstvo ali InJo je v primerjavi z drugimi še zelo mlado področje. Uvedel ga je švedski nuklearni fizik David Nordfors, mednarodno priznano pa je postalo leta 2003. Usmerjeno je k poročanju o inovacijah oz. celotnem inovacijskem procesu, ki se začne z novo idejo in prototipom, nadaljuje s ponudbo na tržišču in umeščanjem v okolje ter konča z vplivom inovacije na prihodnost. Poleg tega je tudi nepogrešljivo pri spodbujanju še večje inovativnosti (Bulc et al., 2008). Že sama ideja kaže na veliko inovativnost samega avtorja, ki so mu kasneje mnogi sledili. Tovrstno novinarstvo ima pred seboj svetlo prihodnosti, saj je ravno s pomočjo spodbujanja inovativnosti mogoče najbolj vplivati na spreminjanje posameznikove zavesti in s pomočjo inovacij na razvoj družbe v pozitivno smer. Tako smo predvsem zaradi vse številnejšega medijskega poročanja o inovacijah tudi veliko bolj seznanjeni tako o mnogih novih dosežkih kot tudi o tem, da smo Slovenci zelo inovativni. Razvoj inovacijskega novinarstva pa je vplival tudi na nastanek koncepta inovativnega novinarstva (Bulc et al., 2008). 4.2.16 Inovativno novinarstvo Inovativno novinarstvo je »iskanje novih oblik novinarskega poročanja« in uporaba inovativnih medijev. Ta vrsta novinarstva v družbi spodbuja vrednote, ki so potrebne za inovativnost. Objavlja prispevke o pomenu inovativnosti za prihodnost družbe in »kritično presoja vrednost posamezne inovacije« (Bulc et al., 2008). Od inovativnosti novinarjev je v veliki meri odvisna prihodnost posameznika in družbe, saj ti lahko s svojim načinom poročanja v veliki meri vplivajo na smer, po kateri bo krenil posameznik in družba, v kateri živi. Zato je pomembno, da se novinarji vsakodnevno trudijo poročati na vedno nove in nazornejše načine, ki bodo odprli oči tistim, ki še niso spregledali.
  28. 28. 19 5 LUČI, KI SVETIJO V TEMI Vsekakor pa niso vsi novinarji ubogljivi in poslušni. Nekaterim veliko več kot udobje pomenita svoboda in resnica. To so luči, ki v ta temni svet vedno znova pošiljajo žarke svetlobe. Ti ljudje ne vzbujajo pozornosti in na zunaj največkrat niso nič posebnega. Da so nekaj posebnega, spoznamo iz pogleda njihovih oči. Iz njih sevajo mir, saj je njihova vest mirna, iskrenost, ker vedno govorijo tisto, kar mislijo in čutijo, gotovost, ker poznajo svoje poslanstvo. V njihovih očeh prepoznamo dobrohotnost, saj se vedno odločijo za pozitivno in dobro, skromnost, saj s svojimi dejanji ne želijo vzbujati pozornosti, ampak pomagati, in pogum, ker so njihova dejanja neustrašna. Obnašanje takšnih ljudi ni nikoli zaigrano in njihov nasmeh je iskren. Ne razmišljajo veliko o sebi, zato jih osebni porazi ne vržejo preveč iz tira. Jim pa ni vseeno za druge, zato borbi za pravičnost velikokrat posvetijo vse svoje življenje. Kratkoročno je njihov boj z vplivnimi in bogatimi tega sveta videti kot brezupno dejanje brez vrednosti, toda brez takšnih luči bi bil svet danes še veliko bolj krut, krivičen in brezupen. Takšne ljudi najdemo tako med novinarji kot tudi marsikje drugje. Kot novinarji svojega dela ne opravljajo rutinsko, ne iščejo lahkih in udobnih poti in za nič na svetu ne izdajo resnice. Zanjo so se pripravljeni boriti vedno znova, ne glede na ceno izgube službe, preganjanja, groženj, telesnega obračunavanja in celo umora, vse do zadnjega diha. Ena takšnih, posebno svetlih, luči je bila ruska novinarka Ana Politkovska, o kateri je govora v naslednjem poglavju.
  29. 29. 20 6 ANA STEPANOVA POLITKOVSKA Slika 2: Ana Politkovska Vir: Radio-televizija Srbije (2011) Bila je ruska preiskovalna novinarka in borka za človekove pravice ter velja za eno največjih novinark našega časa (Politkovska, 2010). Najbolj je postala znana zaradi poročanja iz Čečenije, kjer so v tistem času izginili številni novinarji in humanitarni delavci (Wikipedija, Ana Politkovska, 2013). Tisti, ki so jo bolje poznali, so rekli, da njeno pisanje lahko ustavi samo krogla. Imeli so prav, 7. oktobra 2006 je njeno življenje ugasnilo pod streli. Domnevajo, da je naročilo za umor prišlo iz Kremlja, domnevni morilec pa naj bi bil še vedno na prostosti. Rusijo, njene razmere in življenje v njej je poznala do podrobnosti. Pisala je predvsem o usodi malih ljudi, katerih življenje in trpljenje nikomur ni mar (Lampreht v: Politkovska, 2008). 6.1 Velika inovativnost Ane Politkovske Kljub težkim razmeram,1 v katerih je živela, in težki dostopnosti do verodostojnih informacij, je bila inovativnost te novinarke neizmerna. Ni le opazovala in zbirala informacij. O vsem, kar je videla in brala, je znala globlje razmišljati, kar jo je največkrat pripeljalo do novih spoznanj. Znala je opazovati, zato je videla tisto, česar drugi novinarji niso videli, ali hoteli videti. Znala se je vživeti in občutiti položaj mnogih, ki jih je večina prezrla. Opazila pa je marsikaj, kar so mnogi hoteli prikriti. Iskala je tako dolgo, da se je dokopala do še tako nedostopnih informacij, večkrat pa je imela skorajda detektivske sposobnosti. Čeprav so nekateri ljudje v Rusiji brali njene prispevke, objavljene v Novi gazeti, njenih knjig v Rusiji niso izdali. Izdali pa so jih v mnogih drugih državah. Nekatere med njimi opisujejo razmere v Čečeniji, kot. npr. Druga čečenska vojna, Umazana vojna: ruski poročevalec v Čečeniji, Droben kotiček pekla: pisma iz Čečenije. Tri knjige pa so prevedene tudi v slovenščino: Putinova Rusija, Zadnji zapisi in Samo resnica (Wikipedija, Ana Politkovska, 2013). V njih je pisala predvsem o trpljenju tistih, ki so jih uradna politika in mediji prezrli. Prav zaradi tega je bil vpliv njenega poročanja večji zunaj ruskih meja, kot pa v sami Rusiji. Kljub temu pa ga je bilo mogoče zaznati tudi na ruskem ozemlju. 1 Na prvi pogled je Rusija popolnoma demokratična dežela z neodvisnim sodstvom, kjer je vsakršno kršenje zakonodaje kaznivo dejanje. A, »kdor ne bere Ane Politkovske, ne pozna sodobne Rusije«, je zapisal Branko Soban, nekdanji dopisnik v Moskvi. V resnici sta tam ustava in zakonodaja kršeni na vsakem koraku. Kakšne pravice je človek tam deležen, »je odvisno od tega, kateremu sloju pripada. Najvišje stopničke so rezervirane za mafijo in oligarhe.« Pošteni državljani v Rusiji nimajo prav nobene možnosti, da bi sodišče razsodilo njim v korist, pa če je pravica še tako na njihovi strani. Za časa vladavine Jelcina so se že kazali začetki demokracije in se je začel formirati srednji razred, toda po Jelcinu spet vse teče po starih tirnicah (Politkovska, 2007).
  30. 30. 21 Prepričana je bila, »da je njena dolžnost blažiti bolečino drugih«, zato »je na svojih ramenih nosila breme, ki je bilo pretežko za moč stotine novinarjev (Zoja Jerošok v: Politkovska, 2010). Poročala je o življenju tistih ljudi, ki so jih drugi mediji prezrli. Pisala je o trpljenju in krivicah revnih in zapostavljenih, pri čemer je ni zanimala ideologija kot ostale medije (Politkovska, 2010). Po besedah Garija Kasparova, ki je po končani šahovski karieri nadaljeval politično, ruska oblast nadzoruje skoraj vse medije. Nenadzorovana je bila v tistem času samo ena radijska postaja in nekaj časopisov ter nobena televizijska postaja (Playboy, intervju – Gari Kasparov, 2008). V takšnih pogojih je še veliko teže poročati o pravi resnici, zato se z vsakim napadom oblasti na novinarje veča število tistih, ki se raje odločijo za nenevarno poročanje po naročilu iz Kremlja (Politkovska, 2010). Toda med njimi nikoli ni bilo Ane Politkovske. Takšne novinarje »po meri politične oblasti« je novinarka na izredno inovativen način primerjala s »koverni«, ruskimi cirkuškimi klovni, ki so v starih časih zabavali občinstvo. Če občinstvo z njimi ni bilo zadovoljno, so izgubili delo. Tudi novinarji v »veliki cirkuški areni zabavajo občinstvo«. Če ne najdejo nobene resne teme, hvalijo trenutno oblast. Večina novinarjev podpira delitev na »naše« in tiste, ki niso »naši«, torej sovražnike. »Naši« novinarji so »deležni nagrad in časti«, novinarji, »ki nočejo nastopati v veliki cirkuški areni, pa postanejo izobčenci«. Vsakdo, ki razmišlja s svojo glavo, takoj izgubi svoj položaj (Politkovska, 2010). S temi besedami novinarka več kot nazorno prikaže, kakšno vlogo igrajo novinarji, ki jim je pomembnejša ideologija in ukazi z vrha, kot pa neopredeljenost. Ni jim pomembna resnica in pravičnost, ampak samo to, da bodo z njimi zadovoljni in bodo lahko še naprej ostali »v cirkuški areni«. Takšnih novinarjev je vse več tako v Rusiji kot drugje po svetu. In dokler ljudje tega ne bodo sprevideli, jih bodo takšni novinarji lahko še naprej zavajali. Z delitvijo na »naše« in »vaše« novinarji umetno ustvarjajo še dodaten razkol med ljudmi. Zaradi večinske podpore privržencem uradne politike je vse manj tistih medijev, ki ljudem predstavljajo tudi drugo plat medalje, zato je tudi med ljudmi vse manj tistih, ki se zavedajo, da »naši« ljudem ne želijo vedno samo najboljše in da »vaši« niso vselej sovražniki ljudstva. Kljub temu, da je Politkovska želela za Rusijo delati samo dobro, »je bila večina Rusov zaradi negativne medijske propagande prepričana, da je sovražnica Rusije«. Zato ji v glavnem niso verjeli oz. niso hoteli brati njenih prispevkov. Tako je novinarka s svojim pisanjem v večji meri želela pritegniti pozornost tujine. Vendar pa so tudi nekateri Rusi zelo cenili njena sporočila, ki so jim med drugim dajala tudi moč in pogum za nova dejanja. To so bile številne ruske človekoljubne skupine in organizacije in tisti politiki, ki so se prav tako zavzemali za zmago demokracije kot. npr. Gari Kasparov. Bili pa so tudi mnogi posamezniki, ki so v njej prepoznali borko za resnico in pravičnost in ji sledili. O tem pričajo misli, ki so jih posamezniki po avtoričini smrti zapisali v žalno knjigo. »Ne vem, kakšen novinar bom, toda nedvomno nameravam slediti Aninemu vzoru«, je vanjo zapisal študent novinarstva. »Zahvaljujem se ji, ker mi je odprla oči« pa so besede duhovnika ruske cerkve (Politkovska, 2010). Ana Politkovska je bila tudi izredno dobra preiskovalna novinarka in poleg tega tudi edina v Rusiji, saj je urednik Nove Gazete Dmitrij Muratov po njeni smrti izjavil, da »njena smrt hkrati pomeni tudi smrt ruskega preiskovalnega novinarstva«. Brez preiskovalnega novinarstva pa je v nevarnosti tudi obstoj demokracije (Politkovska, 2010). Tako je npr. opazila, kako so nekateri zaščitniki človekovih pravic in drzni novinarji, ki so bili vedno zelo kritični do oblasti, nenadoma začeli hvaliti Putina in oblast. Takšen preobrat je nekaj zelo nenavadnega in nedojemljivega, toda Politkovska je na izredno inovativen način prišla do odgovora, zakaj je tako. »To je stara značilna ruska težava, da 'zbližanje' s Kremljem človeka naredi mehkejšega, ko je treba odločno reči ne, da postane manj zahteven in odločen ter manj
  31. 31. 22 prefinjen pri obrambi lastnih stališč. V Kremlju se tega zavedajo, saj je spisek tistih, ki so jih utišali, zelo dolg. Celo najupornejši se uklonijo in začnejo medleti« (Politkovska, 2008). Novinarka je s tem pokazala, kako pretkani znajo biti kremeljski politiki in kako trdni in odločni morajo biti v sebi tisti, ki se odločijo boriti se za pravico in resnico. Vedela je, da pravica ni nekaj, kar bi prišlo samo od sebe, ampak je »zanjo treba delati«. »Zvijam se med elitami sitih in polikanih naprej po svoji poti in poskušam ne postati ena od njih«, je nekoč izjavila (Zoja Jerošok v: Politkovska, 2010). Boj za družbene spremembe je torej vse prej kot lahek, a če se zavedamo, da samo z delom lahko prispevamo k večji pravičnosti in svobodi, nam bo ta veliki cilj dajal moč in pogum. Tega se je ves čas zavedal tudi urednik Nove gazete, saj je »neomajno stal ob strani tako Ani Politkovski kot vsem drugim novinarjem, ki so poročali o resnici. Zato pa je ta časnik doživel tudi največje število umorov svojih novinarjev. Politkovska (2008) je na zelo inovativen način izkoristila tudi vsako informacijo, ki jo je dobila. Tako je bilo tudi glasovanje za ime leta na NTV (Neodvisni televiziji) v oddaji Svoboda govora, leta 2003, zanjo dober pokazatelj, da na demokratičnih in neponarejenih volitvah Putin ne bi imel nobenih možnosti za zmago. Med petimi kandidati je namreč predstavnik Putinove stranke zasedel zadnje mesto. Da gre v Rusiji resnično za ponarejanje volitev, pa je tudi zelo zgovorno opisala v enem svojih prispevkov. Volilni seznami tu niso merodajni, vpisani podatki o dokumentih niso pravilni, saj se nekateri podvajajo. Tudi nekateri volivci na seznamu so izmišljeni, saj jih nihče ne pozna. Tako so bili tudi drugje po svetu obveščeni o ponarejanju ruskih volitev. Zaenkrat je bila to zanje zgolj informacija, do reakcij pa je prihajalo pozneje, v veliki meri šele po avtoričini smrti. Novinarka se je velikokrat spraševala, zakaj ljudje ne demonstrirajo, ko zmaga tisti, za katerega niso volili. Demonstracije lahko veliko spremenijo, če so ljudje odločni in vztrajni. »Zakaj se tako zlahka vdajo?«, se sprašuje in tudi na to vprašanje najde odgovor, saj pozna ruskega človeka. »Naši ljudje so izčrpani od političnih in gospodarskih eksperimentov. Vsi si želijo boljšega življenja, vendar se za to niso pripravljeni boriti. Navajeni so, da zanje mislijo nekje drugje, z vrha. In ko od tam nanje usmerijo represijo, se s tem sprijaznijo« (Politkovska, 2008). Takšna je tudi večina ruskih novinarjev. Tako se je vseruskega pohoda z geslom »Za svobodo govora, proti cenzuri in TV lažem« poleg Ane Politkovske udeležila samo še ena novinarka. Pohode in demonstracije pa v veliki meri uporablja ruska opozicija, ki ima iz dneva v dan manj pravic. Da se »pod Putinom ne more niti udeležiti volitev, je opozorila tudi na ustanovnem shodu opozicijskega gibanja z naslovom Druga Rusija tik pred zasedanjem osmih najrazvitejših držav sveta v Sankt Peterburgu« (Knjigarna Sanje, Branko Soban, 2008). Ana Politkovska (2008) je bila zelo kritična do Putina. Tako je iz Putinovih odgovorov »v živo« v oddaji Televizijski most zelo hitro ugotovila, da so bila tako vprašanja kot Putinovi odgovori skrbno pripravljeni in načrtovani. Na podlagi tega je ugotovila, kakšna bodo Putinova gesla v predvolilni kampanji. Tudi v tem primeru ji moramo priznati veliko mero inovativnosti. Na inovativen način pa je tudi prikazala, koliko je Putinu in oblastnikom res mar za otroke. Medtem ko se Putin slika s kmečkimi otroki in ženicami, da bi naredil vtis človeka, ki mu je mar za preproste ljudi in posebno za otroke, pa Politkovska obišče oddelek za psihonevrologijo sirotišnice na obrobju Moskve, na katero Putin in oblastniki nikoli ne pomislijo. »Tam vladata tišina in lakota. Tam ni dobrodelnikov z igračami, darili, slikanicami in paketi plenic Pampers. Tja ne zaidejo niti v času božiča.« S tem opisom svetu, predvsem zahodu, pokaže, kako zlagano je obnašanje ruskih Oblastnikov. Po besedah Milašine (STA, Milašina: Ruski novinarji so trenutno profesionalni propagandisti (intervju), 2009) je bila vloga Politkovske tu zelo pomembna. Njeno pisanje je bilo za Zahod »vir informacij, ki so jim ljudje zaupali in verjeli«. Dejstvo, da je kritizirala Putina in oblastnike, nekateri smatrajo
  32. 32. 23 kot vzrok njene nasilne smrti, ki pa je nato predvsem v tujini sprožila številne reakcije (Politkovska, 2010). Več o tem bo govora na koncu tega poglavja. Novinarka pa je ves čas čečenske vojne razkrivala tudi grozote, ki so se dogajale v Čečeniji. Pisala je o tem, kako ruska vojska muči civiliste, pa tudi o strahotah, ki so jih tam doživljali ruski vojaki (Delo, Polona Frelih, Dejanja povedo več od besed, 2010). Njeno pisanje je bilo neodvisno od ideologije. Zanjo je bil pomemben človek ne glede na to, ali je Rus, Čečen, ali kdor koli drug. Večina ruskih medijev pa je ljudi ščuvala proti Čečenom. Imenovali so jih teroristi, ki si ne zaslužijo nobenega usmiljenja. Za večino Rusov, tudi izobražencev, Čečeni niso bili ljudje. Tudi to je bil vzrok, da so mnogi Rusi zamerili Politkovski, ker je toliko pisala o njih. Zato je bil tudi njeno poročanje iz Čečenije eden od vzrokov za njen umor. V času obeh čečenskih vojn še posebno v času druge je v Rusiji vladala velika medijska blokada in stroga cenzura tako za tuje kot za domače novinarje. »Iz Čečenije so lahko poročale samo uradne televizijske hiše in časopisi, katerih poročila so vojaške oblasti pred objavo natančno pregledale in cenzurirale« (Katja Pregelj, Magistrsko delo, 2012). Ana Politkovska pa je ves čas razkrivala tisto, kar so ruske oblasti hotele prikriti svojim državljanom in svetu. Tudi zaradi tega je bila deležna velikega zaupanja s strani Čečenov, čeprav o tem javno niso smeli govoriti (STA, Milašina: Ruski novinarji so trenutno profesionalni propagandisti (intervju), 2009). Podobno kot v Rusiji je tam namreč veljal za izdajalca tisti, ki je pozitivno govoril o Rusih. Tako v Čečeniji kot v Ingušetiji so bili novinarji edino upanje za tamkajšnje trpeče prebivalstvo, da z objavljanjem življenjskih zgodb opozorijo javnost na njihovo stisko in krivice, ki jih doživljajo. Po zaslugi Politkovske je tudi Zahod veliko bolje spoznal Putinovo politiko. Vendar pa so bile reakcije Zahoda kljub temu vedno precej mlačne. Proti Rusiji je sicer izvajal različne gospodarske sankcije, vendar pa so bile te premalo odločne, da bi prinesle kakšne omembe vredne spremembe v sami Rusiji in v odnosu do tujine. Služile so bolj dajanju vtisa, kot pa konkretnim preobratom. Ruski mediji so tudi veliko poročali o napadih čečenskih samomorilk. Namesto da bi analizirali to stanje, večinoma samo pozivajo k orožju proti sovražnikom. Politkovska (2010) se v tem primeru ne ozira na sovraštvo proti, s strani oblasti in večine medijev, umetno ustvarjenemu sovražniku, ampak razloži, kje je vzrok za takšna dejanja. Ker pozna način razmišljanja in življenja Čečenov, avtorica ugotavlja, da niso krivi zunanji vplivi, ampak vzgoja in tradicija. Čečenke vzgajajo zelo strogo. Ne smejo se pritoževati ali kazati čustev. Toda močna čustva je mogoče zatirati samo določen čas. Dečki so lahko razvajeni, a njihova prva dolžnost je »braniti žensko in dom«. Zato je skoraj vsaka Čečenka prepričana, da je z izgubo moških članov družine tudi njeno življenje končano. Ženska je sposobna moškemu spregledati njegovo razvajenost, če je on za njeno zaščito pripravljen žrtvovati svoje življenje. A do tega ni prišlo. Zaradi brutalnosti vojne se je njihova tradicija obrnila na glavo. Čečenke so stvari vzele v svoje roke. Zdaj so one tiste, ki branijo svoje moške in skrbijo, da družina ne strada, moški pa se skrivajo. Ženske so se dvignile v bran in maščevanje svojih sinov, mož in bratov, saj »raje umrejo«, kot da jih ne bi bile sposobne braniti (Politkovska, 2010). Iz istega razloga se je novinarka odločno odzvala tudi na besede »dopisnika norveške državne televizije, ki je veliko let delal v Rusiji: »Oh, toda Rusija je drug del Evrope. Zanjo ni mogoče uporabiti enakih meril«. Postavila je zelo zgovorno in jasno vprašanje: »V čem se Čečenka razlikuje od Norvežanke, Švedinje, Belgijke ali Francozinje?« (Politkovska, 2010) Jasneje, kot s temi besedami, skorajda ni mogoče pokazati na dvojna merila, ki smo jim zaradi vzgoje, politike in tudi pristranskega poročanja medijev podvrženi skorajda vsi zemljani. Dvojna
  33. 33. 24 merila večkrat krojijo medsebojne odnose od meddržavnega pa vse do družinskega nivoja. Ta stavek nas opominja, da vedno znova razmislijo o svoji pravičnosti. Politkovska na tem mestu opiše tudi svoje razočaranje nad Evropo, ki bi lahko marsikaj storila, pa ni: »Evropa nima poguma, da bi nasprotovala vojni v Čečeniji.« Situacija se ji zdi podobna, kot leta 1933, ko je bil izvoljen Hitler. »Njegovi govori so prestrašili Evropo«, a se zanje ni zmenila, dokler je imela svoje blagostanje. Posledice so bile na milijone mrtvih (Politkovska, 2010). Politikom v glavnem ne gre za ljudi, ampak za to, da ohranijo, ali okrepijo svojo pozicijo. Zato se »oblasti vedno bojijo drugače mislečih«. S temi besedami Politkovska (2008) opiše tudi dvojna merila v sodstvu. Ko so začeli soditi pripadnikom nacionalnih boljševikov, so jih vklenili v verige in zaprli v kletke, čeprav »celo teroristov in serijskih nasilnežev na sodišče ne privedejo okovanih v verige«. Obtožnica boljševike bremeni organiziranja »množičnih neredov«. Politkovska tudi tukaj zelo inovativno, s preprostim matematičnim izračunom pokaže, kako visoko kazen je dobil vsak posameznik glede na škodo, ki jo je povzročil. Za 242 funtov škode je vsak dobil 8 let zapora. Tudi tukaj si pomaga s psihološko razlago: »In zakaj takšna odločnost? Ker so demonstranti vzklikali: 'Putin, dovolj je bilo.' In to na kraju, kjer ima vsak državljan možnost svobodno izraziti svoje mnenje« (Politkovska, 2008). Svojo inovativnost in detektivske sposobnosti je Politkovska uporabila tudi pri raziskovanju vzroka tragedije Nord-Ost. 23. oktobra leta 2002 med večerno predstavo muzikala Nord-Ost so čečenski teroristi vdrli v gledališče Dubravka in zajeli občinstvo ter igralce. Putin je takrat ukazal vse v stavbi napasti s strupenim plinom (Politkovska, 2007). V uredništvu so prišli do podatka, da je eden od pripadnikov teroristične skupine ostal živ. V stavbo je vstopil s teroristi kot pripadnik njihove enote in teroristom zagotovil, da je vse pod nadzorom … in da bodo na koncu vsi lahko zbežali.« A zbežal je lahko edino on sam, in sicer že pred začetkom napada. Edini od vseh je imel zemljevid gledališča Dubrovka (Politkovska, 2010). »Če je bil v primer Nord-Ost vpleten insajder«, razmišlja Politkovska, »so oblasti vedele in sodelovale pri načrtovanju terorističnega napada«. Že vnaprej so vedele, kaj se bo zgodilo in da bo ranjenih in mrtvih veliko ljudi (Politkovska, 2008). S tem je novinarka svetu sporočila alarmantno resnico in ponovno pokazala, iz kakšnega testa je Putin in kremeljski politiki. Za časa življenja je bilo odzivov sveta na poročanje Ane Politkovske zelo veliko. Prejela je veliko število nagrad, njene knjige so bile prevedene in izdane v mnogih državah, toda pravi plaz odzivov z vsega sveta je sprožila njena smrt, ki je pretresla mnoge. Odzivi s sveta so bili zelo ostri. Njenega pogreba so se udeležili »številni diplomati zahodnih držav«, toda na njem ni bilo »predstavnikov ruskih oblati«. Mnoge organizacije z vsega sveta in pomembni državniki »so zahtevali podrobno preiskavo«. Med njimi sta bila tudi ameriški predsednik George Bush in nemška kanclerka Angela Merkel. Francoski predsednik Jacques Chirac pa je v pismu novinarkinima otrokoma zapisal: »Odvraten umor vajine matere me je šokiral, tako kot je šokiral vse Francoze in vse tiste, ki se borijo za svobodo tiska«. Putin se je odzval šele tri dni po njeni smrti zaradi pritiska iz tujine (24UR.com, Zadnje slovo od novinarke, 2006). Izjavil je, da je »dejanje nesprejemljivo« in zagotovil, da bo naredil vse, da najdejo krivca, zavrnil pa je namigovanja, da so umor naročile ruske oblasti. Pri tem je celo izjavil, »da je umor Ane Politkovske ruski oblasti naredil več škode, kakor vse njene publikacije skupaj«. Na to njegovo izjavo se je že naslednji dan odzval Oleg Orlov, »nekdanji disident in dolgoletni predsednik pravozaščitnega centra Memorial in protestno odstopil kot član sveta za človekove pravice pri predsedniku Ruske federacije«. Ogorčena pa je bila tudi Jelena Bonner, vdova nobelovca za mir Andreja Saharova, »ker je Putin preiskavo o umoru obljubil le ameriškemu predsedniku in nemški kanclerki, ne pa tudi mami ali otrokoma Ane Politkovske, njenim kolegom in časopisu Nova Gazeta, kjer je nazadnje delala« (Knjigarna Sanje, Branko Soban, 2008).
  34. 34. 25 Pol leta po novinarkini smrti so njena sestra, sin in hči izdali skoraj tisoč strani zajeten zbornik njenih člankov z naslovom Za čto? (Za kaj?) (Knjigarna sanje, Soban, 2008). Tako so tudi v Rusiji bolje spoznali pravo resnico. V njeno čast v Moskvi vsako leto na obletnico njene smrti organizirajo spominske slovesnosti in razne shode, kjer ruske oblasti pozivajo, naj kaznujejo krivca. Leta 2009 so prireditve potekale tudi v Londonu, Parizu in Sankt Peterburgu (RTV SLO, V Moskvi odmeva: več pravic, manj ustrahovanja, 2009). Ruske človekoljubne skupine so se odločile nadaljevati svoje delo in izjavile, da jih umori Politkovske in drugih kritikov oblasti niso prestrašili. Organizacija Amnesty International je leta 2009 »v javnem pismu pozvala ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva, naj ukaže konec napadov na človekoljubne aktiviste, ki se tri leta po smrti Politkovske soočajo s še več nasilja in ustrahovanja«. Vsako leto podelijo tudi nagrado Ane Politkovske za pogum (RTV SLO, V Moskvi odmeva: več pravic, manj ustrahovanja, 2009). Kljub številnim pozivom naj čim prej kaznujejo krivca, pa je v Rusiji za to »zelo malo politične volje« (RTV SLO, V Moskvi odmeva: več pravic, manj ustrahovanja, 2009). Čeprav so preiskave začeli že nekajkrat in tudi že obsodili in ponovno izpustili kar nekaj domnevnih krivcev za umor Politkovske, pa najbrž ne bomo nikoli izvedeli, kdo je bil v resnici tisti, ki je naročil oz. izvedel to dejanje. To mnenje je izrekla večine analitikov ob novinarkini smrti (Tomovič, 2006 v: Matjaž Gluhar, diplomsko delo, 2012). Vsekakor pa zaradi njenih številnih člankov in knjig danes ves svet zelo dobro pozna razmere v Putinovi Rusiji, kar je do neke mere vplivalo tudi na politiko tujine do Rusije.

×