1. PAI: Psihologija za učitelje - Barbara Dekleva
UČNA MOTIVACIJA
Opazovalna praksa
Prof. Drago Žagar
Avtor: Barbara Dekleva
Mentorica: Damijana Dušak
2. Kje sem opravljala opazovalno prakso?
Prakso sem opravljala za Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Od leta 1946 je Zavod za slepe in
slabovidne na Langusovi ulici v Ljubljani. Leta 1965 so dogradili in moderno opremili šolsko stavbo.
Učenci so dobili svetle učilnice, prostore za dnevno bivanje, predšolski oddelek in kabinete za
specialno usposabljanje. Leta 2000 je v Sloveniji začel veljati Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi
potrebami (Zakon o usmerjanju..., 2011), ki je tudi formalno omogočil slepim in slabovidnim šolanje v
inkluzivnih oblikah izobraževanja. Leta 2004 je ustanovitelj, Ministrstvo za šolstvo in šport, priključil
celotni izobraževalni del Centra slepih in slabovidnih iz Škofje Loke Zavodu za slepo in slabovidno
mladino. S tem so se v Zavodu pričeli izvajati tudi programi srednjega strokovnega in poklicnega
izobraževanja. Z novim aktom o ustanovitvi je Zavod postal edina nacionalna izobraževalna institucija
v državi, ki izvaja vzgojno-izobraževalne programe za slepe in slabovidne otroke in mladostnike od
predšolskega obdobja do zaključka srednje šole. Poleti 2010 so odprli prenovljen šolski vrt iz katerega
je nastal pravi Vrt čutil (ZSSM, 2016).
V Zavodu izvajajo več različnih programov. Od predšolske vzgoje pa tja do srednje šole. Imajo redne
programe, ki so prilagojeni le slepoti in slabovidnosti in popolnoma prilagojene za otroke, ki imajo
poleg okvare vida še druge motnje (ZSSM, 2016).
Pod mentorstvom učiteljice Damijane Dušak sem poslušala več različnih naravoslovnih predmetov
(biologija, naravoslovje, kemijo in gospodinjstvo), v različnih oddelkih osnovne in srednje šole. Na
zavodu namreč izvajajo tudi programa ekonomski in administrativni tehnik. So oddelki v katerih so le
slepi in slabovidni učenci in so oddelki, kjer imajo poleg okvare vida tudi druge motnje. Slednji imajo
še bolj individualno prilagojen program in učne standarde.
Prilagoditve na Zavodu za slepe in slabovidne
Nekatere prilagoditve Zavoda so vidne že na daleč in še preden vstopiš v prostore šole. Rob pločnika
je obarvan, prav tako tudi robovi stopnic, ki vodijo v Zavod.
3. Nato sem opazila taktilne talne oznake po šolskem dvorišču in na šolskih hodnikih, po katerih se
učenci lažje orientirajo. So iz drugačnega materiala kot preostala tla in se jih da občutiti tudi v čevljih.
Oznake so postavljene po sredini hodnika, ter se po obliki spremenijo, kjer se nahajajo vhodi v učilnice
ali izhod, tako, da učenci natančno vedo kje so.
Tudi stopnice v zavodu so marmorno-sive in zato po barvi neizrazite, imajo robove oblečene v
živorumeno plastiko za kontrast in so tako boljše opazne. Kljuke vrat v učilnice in skupne prostore so
na kontrastni rumeni podlagi.
Prilagoditve pouka za slepe
Zavod obiskujejo slepi in slabovidni otroci in mladostniki. To so učenci s senzornimi motnjami, med
katere štejemo tudi motnje vida. Učno gradivo moramo posredovati večinoma verbalno. Pomagati
jim je treba pri orientaciji in premikanju, pozorni moramo biti na pravilno osvetlitev in bleščanje v
razredu, saj jih direktna svetloba moti. Paziti moramo na komunikacijo, saj mora biti ta zaradi
pomanjkanja vidnih predstav počasnejša, bolj razločna. Opisi morajo biti dovolj nazorni, da jih učenec
razume in si jih lažje predstavlja. Včasih si lahko pomagamo z modelom, maketo ali drugimi
ponazoritvami.
Učenci, ki vidijo zelo slabo, potrebujejo posebna pisna gradiva z večjimi črkami ali gradivo v Braillovi
pisavi. Učitelj mora biti občutljiv na njihove čustvene potrebe ter jim zagotavljati razumevajoče in
varno šolsko okolje. Ne potrebujejo le akademske, torej šolske izobrazbe, ampak tudi splošno in
življenjsko.
Učiteljica se mora pri delu s slepimi včasih več časa pripravljati na uro, kot ura dejansko traja.
Razmisliti mora o materialu, ki je primeren za vse učence, glede na njihove sposobnosti in stopnjo
vida. Slabovidnim učencem prilagodi besedila tako, da jih poveča na primerno velikost. Slepim
učencem pa materiale s programom pretvori v Brailovo pisavo ali brajico ter jih natisne na posebnem
tiskalniku. Tiskalnik v debelejši papir vtisne luknjice, ki jih učenci lahko berejo s prsti.
4. Zanimivo se mi je zdelo, da si učenci pri branju brajice pomagajo s koščki lepljive plastike, s katerimi si
označijo del besedila (ob hkratnem branju večih listov, če česa niso razumeli …) ali si enostavno
pritrdijo list papirja na mizo, da se ob branju ne premika.
Višji letniki pri svojem delu uporabljajo računalnike. Tudi tu obstaja kup prilagoditev, ki jim delo
olajšajo. So mojstri slepega tipkanja, vendar natipkan tekst za nazaj težko prekontrolirajo. V ta namen
imajo pod tipkovnico nameščeno napravo, ki jim ob tem ko tipkajo, zadnjo vrstico izpiše še v Braillovi
pisavi. Uporabljajo tudi program Jaws, ki jim v popačeni slovenščini črkuje besedilo, ki ga tipkajo. Tako
lahko sinhrono preverjajo svoje besedilo. Slabovidni pri delu uporabljajo tudi velike povečave teksta.
Ob branju lahko uporabljajo tudi posebne bralne mizice, na katere položijo list pod kotom in ga tako
lažje preberejo. Dijakinja, ki slabše sliši, ima pripomoček, ki ji ojača zvok. Učiteljica si okoli vratu
namesti mikrofon, učiteljica pa ima zvočnik in tako lažje sledi pouku biologije.
Po šoli imajo razstavljene 3D makete in
zemljevide, ki jih lahko potipajo, ter so poleg
napisov opremljene tudi z brajico.
5. Prilagojene učilnice
Gospodinjska učilnica ima omarice in elemente označene z imeni na kontrastnem črno belem papirju,
čez pa je zalepljena folija s perforacijo v brajici, ki tudi slepim omogoča lažjo orientacijo v prostoru.
Učilnica gospodinjstva ali kuhinja je najbolj pospravljen in urejen prostor, ki sem ga zadnje čase
obiskala. Ne gre le za stvar principa. Samo tako vsi vedo, kje se stvari in pripomočki nahajajo ter kje jih
lahko spet najdejo. Zanimiv se mi je zdel tudi pripomoček, ki ga uporabljajo pri nalivanju tekočin.
Nataknejo ga na kozarec s senzorji obrnjenimi v notranjost kozarca ter začnejo z nalivanjem tekočine.
6. Ko se senzor zmoči in tako zazna vlago začne piskati in se tresti. Tako učenec ve, da more nemudoma
končati z nalivanjem, da ne polije.
Učilnica za naravoslovne predmete je opremljena zelo praktično in zanimivo. V njej je veliko
pripomočkov za slepe, naravoslovnih maket in modelov, pa tudi za videče povsem vsakdanjih reči
(klasje, storži, plastenke …), razni materiali (naravni, umetni), ogromno rož, za katere skupaj skrbijo
učenci z učiteljico, ogromno velikih slik, lupe …
Kljub temu, da je nekaj učencev popolnoma slepih, to ne ovira zanimivega pouka. Med mojim
obiskom so kalili fižolčke in koruzo, vzgajali paglavce v kozarcu za marmelado in skrbeli za sadike
paradižnikov. Tisti, ki vidijo več, pri poskusu in skrbi opravljajo večjo vlogo ter skupaj z učiteljico
pomagajo razložiti situacije slepim učencem.
Plesen, ki se je lotila enega izmed fižolčkov, je Nejc sošolcu Timu opisal kot nekaj med majhno pajkovo
mrežo in sladkorno peno s črnimi pikicami. Pomagal mu je tudi razjasniti, koliko veliki so pravzaprav
paglavci (“... za en tvoj majhen noht na roki!”).
Vloga učitelja
Največjo vlogo v procesu učenja seveda ima učiteljica, saj uro vodi ali jo “le” koordinira in tako
usmerja pogovor. Poskrbi, da so pri uri aktivni vsi, po svojih zmožnostih. Zdi se mi, da mora biti učitelj,
ki poučuje slepe, še bolj potrpežljiv, iznajdljiv in ustvarjalen , bolj kot običajni pedagogi.
Večino snovi je učiteljica Damijana predajala ustno. Predstavila jo je v obliki zgodbe, v kateri je
postavljala mnogo vprašanj in tako hkrati preverjala, kaj učenci znajo in kako si stvari predstavljajo.
Opazila sem, da gre pri pouku včasih za več kot le pravilni odgovor, saj imajo učenci zaradi
pomanjkanja predstav in nizkega besednega zaklada več težav z razumevanjem. Včasih so se zataknili
ob kakem pojmu, ki ga učenci ne poznajo. Med uro obravnave izolatorjev učenec ni vedel, kaj pomeni
“slama”. Na srečo je imela učiteljica Damjana v razredu posušen žitni klas, ki sta ga skupaj preučila, ga
omlatila in tako prišla do zaključka, kaj pomeni slama. Sedaj tudi vsi v razredu vedo, kaj pomeni, da
7. nekomu rečemo, da ima v glavi slamo. Takih primerov ni bilo malo. Učitelja taka vprašanja ne smejo
vreči iz tira in zdi se mi zelo pomembno, da nanje odgovori, nato pa nadaljuje s snovjo in učnim
načrtom. (Le kaj pomeni beseda treking? Zakaj in kako se rastline obračajo po soncu? Kam teče voda?
Kaj pomeni raztopiti?) Včasih so vmes ponovili kako čisto “navadno” stvar, ki sicer ni bila povezana s
snovjo, pa je pomembna za njihovo lažje socialno in šolsko življenje (recimo: Na oddano šolsko nalogo
se je treba podpisati, saj drugače ne morem vedeti, da je tvoja. Med pogovorom imej dvignjeno glavo
in glej v višini oči.)
Pri opazovanju pouka sem opazila, da imajo jasno postavljena pravila, ki se jih morajo držati. Učiteljica
jim ne popušča v okviru nalog, ki jih zmorejo. Te morajo opraviti sami. Tako spodbujajo njihovo
samostojnost in zaupanje vase. Pohvala ob uspešno izvedenih nalogah jim vliva samozavest. Primeri:
ker že dobro poznajo gospodinjsko učilnico, učenec sam zloži umazane krožnike v stroj, pa čeprav bo
to trajalo nekoliko dlje. Če potrebuje pomoč, se mu seveda pomaga, vendar je to njegova naloga ob
koncu ure.
Motivacija
Manj kot otrok vidi, manj je motiviran za spontano opazovanje stvari okoli sebe. Takega otroka je
potrebno toliko bolj vzpodbujati h gledanju in k opazovanju (Brvar, 2016). Učenci zavoda so kot vsi
ostali otroci različno notranje motivirani. Vsi si želijo biti samostojni in samozavestni, zato se trudijo
biti čim boljši. Učiteljica Damijana vso snov navezuje na realno življenje, ki si ga lažje predstavljajo in
si jo zato lažje zapomnijo. Odgovarja jim na vsa vprašanja, ki jih postavijo in jim dovoli, da v sklopu
snovi raziskujejo teme, ki jih bolj zanimajo kot dodatne naloge. Tako krepijo svoje interese in razvijajo
radovednost in notranjo motivacijo.
V splošnem so slepi in slabovidni bolj plašni in negotovi, zato je zunanja spodbuda in pohvala učiteljce
ob pravilnem odgovoru ali rešeni nalogi izjemnega pomena. Če jih je česa strah, jih učiteljica pomiri,
da to zmorejo. Opazila sem, da je v razredu sproščeno, veselo vzdušje. Damijana je večkrat ponovila,
da napačnih odgovorov ni, če pa se že pojavijo, jih skupaj popravijo. Prav tako jih spodbuja, da se v
učilnici in doma postavijo zase in poskušajo nove stvari brez strahov. Teži tudi k temu, da si med seboj
pomagajo. Razredi so res majhne skupine (3-4 učenci) tako, da med seboj niso le sošolci, ampak pravi
prijatelji. Slabovidni skrbijo za slepe pri menjavi razredov, pokontrolirajo, če so mize res čiste …
Tudi odnos učiteljev do učencev se mi zdi mnogo bolj sproščen in oseben. Vsi v Zavodu se poznajo po
imenih in se med seboj pozdravljajo. Vedo, kaj ima kdo rad, s čim se ukvarja in česa ne mara. Tako v
razredu ni čudno, če učiteljica sračje gnezdo (vse v sklopu razlage, seveda) ustvari kar na frizuri enega
izmed učencev ali drugemu pokaže, kako efektivno pomete in pobriše umazanijo z mize tako, da ga
prime in mu usmerja roke.
Učiteljica Damijana ima v rokavu ogromno trikov in zvijač kako učence in dijake motivirati v zbrano in
hitro delo, saj ve, kaj imajo njeni učenci radi. Z višjimi letniki smo ob koncu uspešne ure nekaj minut
brali potopisno knjigo Zvoneta Šeruge - Mala Kaja gre okoli sveta, ki je bila pretipkana v brajico. Na tak
način dijaki spoznavajo tuje dežele in popotovalne dogodivščine. Osnovnošolci pa so čisto navdušeni
nad “Kostkotom”. Tako imenujejo didaktično računalniško igrico Moje prvo raziskovanje sveta, ki jo,
ko so pridni, igrajo s pomočjo učiteljice Damijane. Ima odlično posnete glasove in ves tekst je tudi
posnet. Tudi tisti, ki ne vidijo ničesar, lahko poslušajo, rešujejo kvize in v igri uživajo.
8. VIRI:
1. Roman Brvar – Slepi in slabovidni učenci v integraciji
https://vkljucitev.wordpress.com/slepi-in-slabovidni-ucenci-v-integraciji/
2. Nekaj nasvetov za stike s slabovidnimi osebami, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, 2016
(http://582.gvs.arnes.si/wordpress/wp-content/uploads/2012/10/NEKAJ-NASVETOV-ZA-STIKE-S-SLAB
OVIDNIMI-OSEBAMI.pdf)
3. Zavod za slepe in slabovidne, 2016 ( http://582.gvs.arnes.si/wordpress/pripomocki/)
4. Diploma: ŠPORTNE DEJAVNOSTI V ZAVODU ZA SLEPO IN SLABOVIDNO MLADINO LJUBLJANA, Nina
Simčič, 2012: http://www.fsp.uni-lj.si/cobiss/diplome/Diploma22061340SimcicNina.pdf
