2. Pojdiva pod križ, kjer sva doma.
Če je sploh kje na svetu primeren prostor
za človeka, potem je to pod križem.
Samo pod križem smo namreč prav vsi
doma. Da prideš tja, nista pomembna ne
obleka ne status v družbi, niti to, ali si
uspešen ali bogat ali sposoben. Niti ni
pomembno, ali si vse zamočil, ali te je
družina zavrgla. Nič. Pod križ lahko prideš
brez vsega. Ker smo pod njim vsi enaki.
4. Vsak od nas ima pod križem samo
srce. Nič drugega. Ničesar, s čimer bi
se lahko hvalil.
Pod križem sva doma, ker naju tam
vsakdo sprejme. Nihče naju ne obsoja.
Pod križem sva doma, ker se lahko tja
vedno znova vračava. Tam najdeva
uteho svoji bolečini – ker jo je skupaj z
mano in zame prestajal Božji Sin.
6. Pod križem sva doma, ker naju ima
tam nekdo rad. Ni drugega razloga,
da bi namreč nekdo vse to pretrpel
– kakor le ljubezen.
7.
8. Stvari, ki jih ne potrebujemo, oziroma.
tiste, za katere mislimo, da jih ne
potrebujemo, kmalu založimo. Nekam
daleč jih pospravimo, da nam ne vzbujajo
slabe vesti. Vse argumente, ki bi govorili
zanje, po navadi na hitro pospravimo v
koš za smeti – s tem, ko rečemo, da so
staromodni in nerabni.
10. Ena od mnogih stvari, pred katerimi
zakrivamo moderno oko, je križ. Križ je
staromoden, ker je trpljenje nespametno
in nesmiselno. Križ spominja na to. In kaj
naj še počne križ v dobi, ki je ustvarila
penicilin in antidepresive, pomirjevala in
antibiotike, morfij in ecstasy? Res je,
nima kaj početi. Križ torej spada na
smetišče zgodovine. Prej, ko so ljudje še
trpeli, so ga potrebovali za lajšanje
travm. Zdaj ga ne potrebujemo več.
11.
12. Toda ko govorimo o križu in trpljenju, potem ne
govorimo samo o tistem skrivenčenem telesu na
njem. Govorimo o rojstvih in solzah vseh mater
sveta. Govorimo o žuljih očetov sveta. Govorimo
o prijateljskih naporih in prizadevanjih
zdravnikov. Govorimo o molitvah redovnic, o
srčnosti animatorjev in vsakem gibu delujočih,
upajočih, požrtvovalnih tega sveta. V vsem tem
se skriva Gospod, ki krvavi na lesu križa , ne
obsoja, prosi ;»Oče, odpusti jim ,saj ne vedo kaj
delajo !«
14. Zapustiti svoje stare poti in začeti hoditi
po novih, takoj in zdaj. Prav nasprotna
situacija od naše, ko si vzamemo čas za
odločitev, četudi ga ni.
Za Jezusa in njegovo pot se je treba
odločiti TAKOJ. Treba je začeti z novim,
dokler staro še bolj ne uniči tega, kar
smo in kar imamo.
16. Saj ne gre za sekunde, kaj? O, pa gre. Naš
»odmerjeni čas« je »kratek« in ne dovoljuje
preveč pomišljanja. Samo odločitve, od
katerih smo že utrujeni. Odločati se je treba o
prebanalnih stvareh, kot sta vrsta kruha in
zobne paste. Morda zato s tako težavo
sklepamo tudi odločitve, ki so ne bolj
pomembne,pravzaprav najbolj pomembne v
življenju: kakšen človek bom.
17. Če kdo misli, da to ni ključno vprašanje
vsakega življenja, potem naj se vrne v
svojo zgodovino in pogleda, kako je
bilo z njegovimi odločitvami. Vedno,
res vedno je tako, da smo v pravo smer
krenili takrat, ko smo padli na tla in
zagrabili prvo bilko, ki nam je bila
ponujena.
21. Marijo je angel pozdravil: »Ne boj se
Marija, kajti našla si milost pri Bogu:«
Napove ji spočetje in rojstvo . Njen :
»Zgodi se!« je odločen, pa vendar skriva
nešteta vprašanja, strahove.
Marija je svoje strahove sprejela kot izziv.
Vstopila je v novost, največjo novost,.
Vstopila je v novo zgodovino, skupaj s
strahovi in skrbmi. Ne sama. Skupaj z njimi
je nesla tudi Boga. Boga, ki je Bog novosti.
Boga, ki je pot skozi in v novost. Boga, ki je
tudi sam sprejel novost in postal – človek.
23. Z nami pod križem stoji Marija. S
solzami v očeh se spominja Simeonovih
besed;«Glej ta je postavljen v padec in
vstajenje mnogih in v znamenje,
kateremu se bo nasprotovalo in tvojo
lastno dušo bo presunil meč.«
A ker je vedela, da mora biti v tem, kar
je njegovega očeta, je tudi sedaj
šepetala;« Zgodi se….
25. Sedaj je trenutek, ko se moraš vsaj za hip
pogledati tudi na svoj križ. Moraš, pomembno je.
Ker boš na njem videl Boga. Tam, na tvojem križu
je razpet, na tvojem trpljenju je pripet, da te
objame, da te pogreje s svojo tolažbo, ki je
največja mogoča tolažba vsakega človeškega
trpljenja: »Nisi sam. S teboj sem. Skupaj s teboj
trpim tudi jaz.« Ker ljubezen tudi trpi. Tvojega
trpljenja ne more odpraviti. Toda deli ga skupaj s
teboj. Deli tvojo resničnost tudi v vsej njeni
krutosti in zahtevnosti, ker je tudi on in njegovo
trpljenje resnično. In ker ravno ta resničnost
odrešuje.
27. Trpi, resnično trpi ta moj Bog na križu,
trpi, kot trpiva jaz in ti: zapuščen je in
osamljen, izdan, zlorabljeno je njegovo
zaupanje in ljubezen, prodano je
njegovo prijateljstvo, po krivici je
obsojen, ves svet se mu je porušil, vse,
kar je zidal, je propadlo, ne čuti ne
ljubezni ne usmiljenja. Sam je,
popolnoma sam.
» Moj Bog, Moj Bog, zakaj si me
zapustil ?«
29. Kaj bo, ko pride tisti dan, za vsakega
določen? Prepričan sem, da ste že kdaj
pomislili na to. Kakšni občutki so vas
prevevali? Morda groza? Negotovost? Strah?
Ali pomirjenost? Vse je odvisno od tega, kaj
človek nosi v srcu. Oziroma kakšne oblike je
njegova vera. Je to vera, ki stavi le na
človeško moč ali tista, ki v svojem življenju
pusti, da deluje Bog?
30. Tista prva, človeška, na žalost prevladuje v večini
tistih, ki pravijo, da ne verujejo v posmrtno
življenje. Toda kjer pade vera v posmrtno življenje,
tam pade vera v Božjo moč. In pravzaprav. tudi v
Boga. Kajti zame je grozen občutek že samo
pomisliti, da morda po tem, ko nam smrt zagrne
oči, ni ničesar. Samo goli nič. In nenazadnje, če
resnično ne bi bilo nič po, tem, kje bi bila Božja
vsemogočnost? Če ne more ustvariti nečesa, kar je
neuničljivo? Potemtakem to sploh ne bi bil Bog.
Potem se vse sesuje. Celo naše obstajanje.
32. Toda ne pojdimo predaleč. Pustimo,
da nas Jezus zaustavi in nam pove
kratko resnico, ki vse razloži: »Bog pa
ni Bog mrtvih, ampak živih« Bog je
življenje in v njem ni konca. Če pa je
tako, potem je strah odveč. Najlažje
pa ga razume tisti, ki ve, kaj je
ljubezen!
34. »Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to
pretrpel in šel v svojo slavo?« Mar ni
bilo potrebno doživeti vse to, da bi
izkusili, kako dragocena je ljubezen v
našem življenju? Mar ni bilo vse to
potrebno, da bi začeli misliti, ravnati
drugače? Mar ni bilo vse to potrebno,
da bi se nam odprl pogled na bistveno,
vse postransko pa bi pustili pri kraju?
35.
36. Mar ni bilo to potrebno, da smo o
tem razmišljali in spoznali, da je
toliko ljudi v našem življenju, po
katerih nam Bog daje ljubezen, po
katerih nas spodbuja in nam
pomaga.
42. LJUBEZEN, ki ga ni pustila trohneti v
grobu.
LJUBEZEN, ki ga bo na nedeljsko jutro
priklicala v življenje, v večno življenje.
Besedilo: Jože Mikulec; oblikovanje: br. Milan Kvas
