noviceZrečice 2020

OŠ REČICA OB SAVINJI
NOVICE Z REČICE
ŠOLSKO LETO 2019/2020

Novice Z Rečice 2019/2020
2
Tian Krajnc, 2. r. Katja Bizjak, 2. r.
LITERARNO GLASILO OŠ REČICA OB SAVINJI
Letnik XIX, številka 22, junij 2020, šolsko leto 2019/20
Mentorici: Monika Repše in Sabina Kramer
Oblikovanje in urejanje: Monika Repše
Priprava likovnega materiala: Maša Kolšek
Ilustracija na naslovnici: Isra Asani

3
OŠ REČICA OB SAVINJI ............................................................................................................1
NOVICE Z REČICE........................................................................................................................ 1
ŠOLSKO LETO 2019/2020........................................................................................................1
UVOD.......................................................................................................................................... 6
POMLADNA SAMOTA .............................................................................................................6
ŠOLSKEMU GLASILU NA POT ..................................................................................................8
ŠOLSKI SKLAD ............................................................................................................................. 9
LETOŠNJE DELOVANJE NAŠEGA ŠOLSKEGA SKLADA............................................................... 9
TRAJNOSTNA MOBILNOST NA NAŠI ŠOLI................................................................................. 11
KOKOŠKA ROZI GRE OKOLI SVETA ........................................................................................ 13
KAKO PRITI V ŠOLO? .............................................................................................................14
ZASPANKA KOKOŠKA ROZI....................................................................................................15
O ROZI, ROZI ......................................................................................................................... 16
NA KRILIH DOMIŠLJIJE.............................................................................................................. 17
RECEPT ZA LJUBEZENSKI NAPOJ ........................................................................................... 17
ISKANJE SREČE ......................................................................................................................21
MOJA DETEKTIVSKA PRIGODA: Skrivnost rumenega nahrbtnika.........................................23
ČAROBNI BALETNI ČEVELJČKI ............................................................................................... 24
ZAJČKOV ZAKLAD..................................................................................................................25
DETEKTIVSKI STRIP................................................................................................................26
MED NENAVADNIMI BITJI ........................................................................................................ 29
SREČAL SEM MARTINA KRPANA........................................................................................... 29
GLEDAL SEM DVOBOJ KRPANA IN BRDAVSA........................................................................29
MOJA BAJKA.......................................................................................................................... 30
MLADA ČAROVNICA..............................................................................................................33
MOJE SREČANJE S ČAROVNICO ............................................................................................ 34
DOL S ČAROVNICAMI............................................................................................................35
PRAVLJICE................................................................................................................................. 36

4
PRAVLJICA O RESNEM ČLOVEKU I ........................................................................................ 36
PRAVLJICA O RESNEM ČLOVEKU II ....................................................................................... 37
PRAVLJICA O RESNEM ŽUPANU............................................................................................ 38
PRAVLJICA O RESNI VILI........................................................................................................38
PRAVLJICA O PRINCU BENIJU................................................................................................ 39
VAMPIRSKI PRINC .................................................................................................................40
RAZMIŠLJALI SMO O … ............................................................................................................. 42
PESNIŠKI KOTIČEK..................................................................................................................... 44
BALETNA MARVICA...............................................................................................................44
GAZELA..................................................................................................................................46
VSE BO KUL ........................................................................................................................... 46
MOJI MAMICI........................................................................................................................ 47
DAN.......................................................................................................................................48
JAZ SEM HRUŠKA ..................................................................................................................50
JEZEN DEČEK......................................................................................................................... 50
ŠKODA...................................................................................................................................51
ZMAGOVALCI BILI SMO VSI ..................................................................................................52
KONS.....................................................................................................................................53
LIKOVNA PESEM....................................................................................................................53
NAŠA ŠOLA ............................................................................................................................... 54
V ŠOLI NEKOČ........................................................................................................................ 54
ŠOLA REČICA OB SAVINJI DANES .......................................................................................... 56
MOJA SANJSKA ŠOLA............................................................................................................56
SAMO PET V 2. RAZREDU......................................................................................................58
PRVOŠOLCI NA ŠPORTNEM DNEVU......................................................................................59
SODELOVALI SMO NA RAZLIČNIH NATEČAJIH.......................................................................... 61
Likovni natečaj Cinkarne Celje.............................................................................................. 61

5
Naravne in druge nesreče – Bolje pripravljen kot poplavljen ..............................................62
VODA IMA MOČ....................................................................................................................62
GROZI POPLAVA, PAZI SE......................................................................................................62
NISI POPLAVLJEN, ČE SI PRIPRAVLJEN ..................................................................................63
POTOK...................................................................................................................................64
Besedičica ............................................................................................................................. 65
LOV NA ZAKLAD ....................................................................................................................65
NINA, NAJBOLJŠA DETEKTIVKA V VASI .................................................................................67
JESEN.....................................................................................................................................69
HITRO NAOKROG JE LETO.....................................................................................................70
Baletni literarni natečaj Glasbene šole Nazarje....................................................................71
POSEBNO DARILO ZA PRINCESO........................................................................................... 72
Ema Zvir, 1. r.

6
UVOD
POMLADNA SAMOTA
Nikoli si ne bi mislil, da bom uvodnik za šolsko glasilo pisal sredi tedna, na sončni dan zgodnje
pomladi, popolnoma sam med šolskimi stenami. Tudi dejstvo, da smo šolsko leto zaključili že
sredi marca, vsaj, kar se pouka v učilnicah tiče, me navdaja z nemirom, če uporabim najmilejši
izraz, ki odraža moje počutje. Nalezljiva bolezen Covid-19 je ustavila šolski vrvež in nas
priklenila v okolje naših domov. Nacionalna preverjanja znanja so odpovedana. Najverjetneje
tudi zaključne šole v naravi ob slovenskem morju. Izletov in ekskurzij ne bo. Valeta je vprašljiva
… Ob razmišljanju, ali bomo do poletja še sedli v šolske klopi, pa kljub kislim obetom, poskušam
najti tudi tisto pozitivno, kar je zaznamovalo šolsko leto 2019/20.
Šolsko leto smo dejansko zaključili z dobrodelnim koncertom Rad bi bil srečen, 6. marca, s
katerim smo obeležili tudi 20 let delovanja nove rečiške šole. Bil je uspešen, odmeven, bogat
in zabaven! Lepše pike na koncu letošnje, prehitro končane zgodbe, si sploh ne bi mogli želeti!
Tudi če se v šoli še srečamo, je naš dogodek šolsko leto na zelo primeren način že zaključil. Na
počitnice bomo lahko odšli z lahkim srcem. Naše delo je bilo opravljeno. Na to smo lahko
resnično ponosni.
Krajše šolsko leto pa je zaznamovalo še nekaj dogodkov in pridobitev, ki jih je seveda treba
omeniti, saj so nedvomno zaznamovala naše delo od septembra do marca. Število učencev se
je letos ponovno povečalo. Kar 218 jih je obiskovalo rečiško šolo. Jeseni je zaslužen pokoj
nastopil hišnik Maks Jurak, ki je svoje delo opravljal od ustanovitve. Zamenjal ga je domačin
Marko Vrabič. V jesenskem delu leta smo izvedli šole v naravi za 2. in 3. triado in koledarsko
leto zaključili s prireditvijo v kulturnem domu. Kar se tiče investicij, smo v okviru projekta SIO
2020 prenovili brezžično omrežje na šoli in z novimi računalniki ter drugo IKT opremo opremili
večino učilnic. Posodobitve z nakupom modernih kuhinjskih pripomočkov je bila deležna
kuhinja; pouk tehnike in računalništva je popestril 3D tiskalnik. Največja pridobitev pa je bila
zagotovo montaža pregradne, dvižne zavese, ki razdeli telovadnico na dva dela in bo
omogočala lažje izvajanje sočasnega pouka dveh skupin športa. Vse omenjeno bo nedvomno
pripomoglo k zvišanju udobja, kakovostnejšemu učnemu delu in izboljšanju pogojev za
pridobivanje in podajanje znanja naših učencev ter učiteljev.

7
Dogodkov in zanimivosti, s katerimi nam je postreglo to drugačno šolsko leto, boste na teh
straneh našli še veliko. Jaz pa svoje razmišljanje zaključujem z ugotovitvijo. Šola je res videti
prazna in žalostna, ampak mi smo vsi zdravi. Tako učitelji kot učenci. Upam, da tudi vsi domači,
bližnji, tisti, ki jih imamo radi. Bolezen Rečice ni zaznamovala. Naj bo torej to tudi naš uspeh!
Želim vam prijeten zaključek šolskega leta, lepe počitnice in da ostanemo zdravi.
ravnatelj, Peter Podgoršek
Anže Krajnc, 4. r.

8
ŠOLSKEMU GLASILU NA POT
Dragi bralci,
pozdravljeni. Šolsko leto je pri koncu, vsi smo v pričakovanju veselih počitnic. Čas je torej za
objavo novega glasila Novice Z Rečice.
Tokrat je glasilo, kot boste videli, drugačno. Precej drugačno in posebno je bilo tudi letošnje
šolsko leto. Ostajamo pa zvesti navadi, da vam predstavimo ustvarjalnost naših učencev, ki so
se skozi vse leto trudili, tako na literarnem kot likovnem področju. Zdaj je čas, da zanimive
zgodbe, pesmi, razmišljanja in likovne podobe oživijo, vas nagovorijo in ne pustijo
ravnodušnih. Zahvaljujeva se vsem vedoželjnim in ustvarjalnim junakom ter junakinjam, ki ste
pomagali sooblikovati letošnje izdajo glasila. Hvala tudi vsem sodelavkam, ki ste uspele
nagovoriti in motivirati učence k delu.
Pravijo, da je poleti nebo bolj modro, oblaki bolj beli, predvsem pa, da sonce lepše žari.
Uživajte torej v poletju, polepšajo pa naj vam ga naslednje strani.
mentorici letošnjega glasila, Monika Repše in Sabina Kramer
Kaja Jerovčnik, 9. r.
Aneja Bitenc, 9. r.

9
ŠOLSKI SKLAD
LETOŠNJE DELOVANJE NAŠEGA ŠOLSKEGA SKLADA
Namen Našega šolskega sklada je zviševanje standarda pouka s financiranjem dejavnosti, ki
niso del izobraževalnega programa oziroma se ne financirajo iz javnih sredstev, kakor tudi z
nakupom nadstandardne opreme, ter zagotovitev enakih možnosti za vse učence pri udeležbi
na ekskurzijah, šoli v naravi, športnih in kulturnih prireditvah, taborih in podobno.
Člani šolskega sklada v sestavi Karmen Rovšnik, Jana Jurak Zidarn, Helena Naglič, Marko
Atelšek, Matjaž Časl, Andrej Stefanovič in Karmen Kočevar smo se odločili, da bomo finančna
sredstva za potrebe šolskega sklada poskušali zbirati tudi s sodelovanjem na raznih občinskih
prireditvah. Zato smo se prvo nedeljo v mesecu oktobru s svojo stojnico predstavili na
Lenartovem sejmu.
Člani smo skupaj z nekaj učenci 8. in 9. razreda pripravili dve stari otroški igri, ki sta pritegnili
kar nekaj pozornosti. Obiskovalci so se lahko ogreli s čajem, igralci starih otroških iger pa so za
nagrado dobili piškote. Hkrati smo zbirali tudi prostovoljne prispevke, za katere se vsem
obiskovalcem najlepše zahvaljujemo.
Prav tako smo se od začetka šolskega leta pripravljali na koncert Našega šolskega sklada, ki
smo ga v telovadnici zelo uspešno izpeljali v petek, 6. marca. Seveda smo imeli pri tem projektu
vso podporo vodstva in vseh delavcev šole. Pomoč so nam bili pripravljeni ponuditi tudi številni

10
starši, ki so se udeležili peke in pakiranja peciva ter se izkazali z udeležbo na razrednih
stojnicah, kjer so ponujali izdelke, ki so jih učenci naredili pri pouku. Poleg staršev so nam na
pomoč priskočili tudi popoldanski uporabniki šolskih prostorov, ki so pomagali pri pripravi
telovadnice.
Poleg vseh teh pridnih rok gre iskrena zahvala vsem nastopajočim, ki so bili s svojim nastopom
dobrodelni in tako poskrbeli, da so naši obiskovalci koncerta bili priča čudoviti prireditvi.
Zahvaljujemo se za vsa zbrana sredstva, s katerimi bomo pomagali vsem učencem, ki
obiskujejo OŠ Rečica ob Savinji.
članica Našega šolskega sklada, Karmen Kočevar

11
TRAJNOSTNA MOBILNOST NA NAŠI ŠOLI
V letošnjem šolskem letu se je naša šola vključila v projekt Trajnostna mobilnost v vrtcih in
osnovnih šolah. Projekt se izvaja v okviru aktivnosti Gremo peš pod okriljem ministrstva za
infrastrukturo. V projektu smo od septembra 2019 do junija 2020 sodelovali vsi razredi naše
šole s svojimi razredniki.
S projektom smo želeli prispevati k spreminjanju potovalnih navad naših učencev in njihovih
bližnjih v smeri trajnostne mobilnosti (premagovanje razdalj peš, s kolesom, rolerji, javnim
prevozom ali na način skupne vožnje z osebnim avtomobilom), posledično pa k zmanjševanju
motoriziranega prometa v okolici šole. Na ta način želimo prispevati k zmanjšanju okoljskih
obremenitev, k spodbujanju gibanja otrok in s tem h krepitvi njihovega zdravja.
V smeri čim bolj trajnostnih prihodov v šolo smo si zadali cilj aktivnost izvajati mesečno.
Učencem in učenkam smo želeli čim bolj približati trajnostne, aktivne oblike prihoda v šolo in
v popoldanskem času ter doseči spremembe potovalnih navad.
Namen in cilje aktivnosti smo na uvodnem roditeljskem sestanku predstavili tudi staršem.
Veseli smo, da so projekt podprli in pomagali otrokom aktivno sodelovati v njem.
V namen spodbujanja prihodov/odhodov otrok v šolo na trajnostni način smo v tem šolskem
letu sedemkrat izvedli enotedensko aktivnost Gremo peš s kokoško Rozi. Začeli smo v času
Evropskega tedna mobilnosti, od 16. 9. do 22. 9. 2019, nato smo tedensko aktivnost izvajali do
vključno februarja. Marca so se zaradi pandemije koronavirusa naše aktivnosti preselile
domov, kjer smo imeli veliko možnosti za sprehode, kolesarjenje, rolanje po domačem
dvorišču … in tudi v tem obdobju ostali trajnostno mobilni. Junija, ko smo se vrnili nazaj v šolo,
smo tedensko aktivnost ponovili še zadnjič.

12
Vsak izbrani teden smo od ponedeljka do petka beležili število tistih učencev, ki so v šolo
prihajali na trajnostni način (peš, s kolesom, s šolskim kombijem, z avtobusom, v sopotništvu
…), ravno tako iz šole domov ter v popoldanskem času. Organizirali smo tudi peš bus iz bližnjih
postajališč, od koder so učenci v šolo prihajali peš v spremstvu učiteljev. Da bi zagotovili čim
bolj varen prihod naših učencev v šolo, so nam velikodušno priskočili na pomoč tudi člani SPV-
ja občine Rečica ob Savinji.
Za trajnostne prihode so bili učenci nagrajeni z ustreznimi igralnimi kartami, ki so jih kasneje
uporabili v različnih igrah s kartami ali pri izobraževalnih namiznih igrah glede na starostno
stopnjo. V primeru posebnih zaslug za izvajanje aktivnosti pa so bile učencem podeljene še
dodatne igralne karte (kokoška Rozi s krono ali nahrbtnikom, zlato jajce …). Učence so tako
starši kot učitelji motivirali za trajnostni prihod v šolo tudi s svojim zgledom.
Aktivnost je na zanimiv, zabaven in igriv način vpeljala elemente trajnostne mobilnosti v
vsakodnevne potovalne navade učencev. Razredniki so v času tedenskih izvajanj vsak dan na
razredne plakate zabeležili, koliko učencev je v šolo prišlo po načelih trajnostne mobilnosti.
Skupne podatke smo beležili tudi na večjem šolskem plakatu v spodnji avli, ki so ga mesečno
krasili številni izdelki učencev, ki so na ta način promovirali trajnostno mobilnost. Da so naši
učenci projekt vzeli zares in v šolo večinoma prihajali na trajnostni način, je dokaz zlata
medalja, ki si jo je naša Kokoška Rozi nadela kar vsak mesec. Še posebej se je v projektu izkazal
6. a razred s skupno največ zbranimi točkami na učenca.
Upamo, da nam je uspelo doseči cilj, da bi čim več naših učencev tudi nadalje prihajalo v šolo
varno in okolju prijazno.
Pot v šolo je namreč lahko tudi zabavna, sproščujoča, hkrati pa pripomore k boljšemu zdravju
in večji samostojnosti otrok.
Naj nas tudi naprej v smeri trajnostne mobilnosti vodi misel: ≫Razvita država ni tista, kjer
imajo tudi revni avtomobile. Je tista, kjer bogati uporabljajo javni promet.≪
koordinatorki projekta na šoli, Karmen Kočevar in Branka Lipnik

13
Kako smo bili trajnostno mobilni …
KOKOŠKA ROZI GRE OKOLI SVETA
Kokoška Rozi se je nekega sončnega dne odločila, da gre okoli sveta. Odšla je k avtu, a si je
premislila. »Začela sem kar dobro,« si je rekla, ko je čez pol leta prišla v Egipt. Tam si je ogledala
nekaj piramid in odšla naprej. Ko je prišla do morja, se je hotela vkrcati na ladjo, a se je
spomnila, da je trajnostno mobilna, zato je morje preplavala. Prišla je do Japonske. Tam je
poskusila suši. Ko se je vrnila domov, so ji vsi čestitali, ona pa si je rekla: »Sem pa res ekokura,
ko, ko, ko!«
Matic Atelšek, 5. a

14
KAKO PRITI V ŠOLO?
KAKO ZDAJ PRITI V ŠOLO?
OTROCI VSI VEMO!
KOLO, SKIRO ALI AVTO,
ODLOČITI SE NI TEŽKO.
ŠE BOLJŠE JE, ČE PRIDEŠ PEŠ,
KORAK TVOJ NAJ BO VAREN,
A TUDI ZRAK BO MANJ ONESNAŽEN.
RADI IMAMO TA PROJEKT,
ODLOČITEV JE PREPROSTA,
ZVESTO SLEDIL BOM NAVODILOM
IN SI NABIRAL TOČKE.
Kristjan Starič, 3. r.

15
ZASPANKA KOKOŠKA ROZI
Kokoška Rozi dolgo v noč je bedela,
knjige brala in pesmice pela.
Zjutraj vse kokoške v šolo so že odšle,
Rozi pa v postelji je še.
Ko končno Rozi se zbudi,
šolski zvonec že zvoni.
Rozi pozna je zelo,
zato zavihti se na kolo.
Na glavo čelado si je dala
in v šolo se varno,
a hitro odpeljala.
Rozi v šolo je malo zamudila,
a učiteljica ji je oprostila.
Ema Planovšek, 3. r.

16
O ROZI, ROZI
O ROZI, ROZI, POČAKAJ ME,
TUDI JAZ RAZGIBAL BI SE.
Z ROKO V ROKI BOVA ŠLA,
NOGE SI BOVA RAZMIGALA.
O ROZI, ROZI, POČAKAJ ME,
DA POKLIČEM ŠE PRIJATELJE.
SKUPAJ BOMO PEŠ HODILI,
SE SVEŽEGA ZRAKA NAUŽILI.
MOBILNI ZELO BOMO POSTALI,
ZATO ZDRAVI BOMO OSTALI.
Tanaj Rakun, 3. r.

17
NA KRILIH DOMIŠLJIJE
RECEPT ZA LJUBEZENSKI NAPOJ
Nekoč je v Magimestu živela deklica z imenom Avgust. Bila je iz družine Smaragdnih angelov.
Imela je tudi starejšega brata Junija. Imela je svetle blond lase, skoraj bele, z roza prameni.
Njene oči so bile smaragdne barve, bila je svetle polti, imela je srednje velika bela krila s
smaragdnimi prameni. Bila je prijazna in pametna.
Imela je tudi prijateljico Dominiko, ki pa je bila demon. Dominika je imela temno rjave lase ter
zelene oči. Imela je belo polt, na glavi par rogov, na spodnjem delu hrbta pa rep. Dominika je
bila prijazna, vendar tudi razdražljiva. Imela je simpatijo, Avgustininega brata Junija.
Avgust je občudovala ljubezenske angele. Hotela je biti kot oni in pomagati drugim čarobnim
bitjem pri ljubezni. Da pa to postaneš, je treba najprej iti v posebno šolo. Da prideš v to šolo,
pa se moraš dokazati in zvariti ljubezenski napoj.
Bila je sobota popoldne, pri Dominiki doma. ”Hej, Dominika, na katero srednjo šolo se boš
vpisala, saj bo kmalu konec poletnih počitnic?” je bila radovedna Avgust.
“Ne vem, mogoče na Policijsko akademijo?”
“Ja! Ta akademija bi bila super zate,” je odvrnila Avgust.
“Zate pa bi bilo boljše, če se lotiš dela. Če hočeš priti na to posebno šolo, moraš zvariti
ljubezenski napoj!”
“Mami pravi, da je imela knjigo, v kateri so zapisani vsi recepti za napoje. Mislim, da se knjiga
imenuje Od prvega do zadnjega napoja.”
“In kje je ta knjiga?” je vprašala Dominika.
“Lahko pogledava na našem podstrešju,” je na koncu predlagala Avgust.
Nato sta šli k Avgust. “Doma sem!” se je javila Avgust.
“Okej!” se je iz dnevne sobe oglasil Junij.
Šli sta v zgornje nadstropje, nato splezali po lestvi in že sta bili na podstrešju. “Zdaj pa se lotiva
dela!” je bila vznemirjena Avgust in pričeli sta iskati knjigo Od prvega do zadnjega napoja.
Čez pol ure je Avgust pod kupom orodja našla knjigo, Dominika pa nekaj sestavin in star kotel.
Vse sta znosili v kuhinjo.
“Tako vznemirjena sem!” je bila vsa na trnih Avgust.

18
“Daj, odpri že knjigo.”
“Ja, ja, Dominika … poglej! Še kazalo ima! Hmm … aha! Na straneh 103, 104, 105, 106, 107 in
108 so ljubezenski napoji vseh vrst. Ti imaš neko simpatijo, če se ne motim, Dominika?”
“J-ja …” je v zadregi odvrnila Domnika.
“Dobro. Torej bova zvarili Ljubezenski napoj I; romantika.”
“Hmm ... v redu!”
“Torej se kar lotiva dela.”
“Na kateri strani pa je ta recept?” je vprašala Dominika.
“Na strani 103.”
Ljubezenski napoj
I − ROMANTIKA
Sestavine:
• 5 megatuljevih jajc
• 5 dl mleka od srčevcev
• 250 g zdrobljene magnolove korenine
• 1 dl magične češnjeve vode
• skrivna sestavina/▓▓▓▓▓▓▓▓▓
• lističi vrtnice (od 5 do 10)
Postopek:
v srednje velik kotel najprej vlijemo magično češnjevo vodo. Nato v kotel ubijemo vseh 5
megatuljevih jajc in dodamo poljubno število lističev vrtnice (od 5 do 10) in nato vse dobro
premešamo. Nato izrečemo te besede: NAMOR IVRP JOM EJ OT. Nato dodamo še mleko in
250 g zdrobljene korenine, vse dobro premešamo in izrečemo te besede: EJNAVEJLEDAN EŠ
ALASIPAN IB OKHAL. Napoj pustimo, da se greje na smaraognju za 15 minut, nato pa ga
shranimo v stekleničkah za napoje.

19
Uporaba:
osebi, ki jo hočete začarati, podtaknite 1 dl napoja v pijačo ali hrano ter poskrbite, da ste nekje
na samem. Ta oseba se bo zaljubila v prvega, ki ga vidi, če bo pojedla ali spila ta napoj.
Čez nekaj minut sta prebrali recept.
“Nekaj sestavin bo treba kupiti,” je ugotovila Dominika.
“Kaj pa naj bi bila skrivna sestavina?” se je spraševala Avgust.
“Ne vem, tudi v besedilu ni omenjeno ...”
“Nazaj k sestavinam! Zdrobljene korenine imava, vrtnice uspevajo pred hišo in češnjevo vodo
imamo v kleti.”
“Jaz grem v trgovino po jajca in mleko, ti pa zberi ostale sestavine in bova začeli.”
Čez 15 minut je bilo vse pripravljeno. Začeli sta pripravljati ljubezenski napoj. Pri pripravi sta
se zabavali, vendar sta bili tudi previdni in skrbno opravljali določene stvari. Napoja je bilo za
štiri steklenice. Avgust je eno stekleničko dala Dominiki.
Bližal se je večer in Dominika se je odpravila domov. Kmalu zatem sta prišla domov Avgustina
starša.

20
Avgust pa je ob prvi priložnosti vprašala mamo “Midve z Dominiko sva danes zvarili ljubezenski
napoj in zanimalo me je, če veš, kaj naj bi bila skrivna sestavina?”
“Hmm, naj pomislim … ljubezen.” “Ljubezen?” “Ja, zdaj pa se usedi za mizo in počakaj, da
naredim večerjo,” je rekla Avgustina mama in Avgust jo je ubogala.
Čez en teden je Avgust s svojim napojem prišla na preizkušnjo za posebno šolo, v kateri se
naučiš obvladati čarovnijo ljubezni. Preizkušnja se je odvijala v majhni učilnici. V učilnici je
bila ena sama miza in za mizo je stala profesorica Kolarič. Avgust je odleglo, saj profesorica ni
zgledala stroga.
Avgust se je sprehodila do mize in se predstavila: “Ime mi je Avgust Zgodnjazvezda in sem
tukaj za preizkus svojega ljubezenskega napoja.”
“Dobro, dobro. Kakšen ljubezenski napoj pa imaš s seboj? Romantični, prijateljski, starševski
oziroma družinski; no, katerega imaš s seboj?”
“Romantični ljubezenski napoj.”
“V redu. Daj mi svoj napoj, da vidimo, če deluje,” je rekla profesorica in − POK! Profesorica je
pričarala neko napravo. Naprava je bila podobna kavnemu aparatu z nekaj dodatki. Avgustin
napoj je profesorica vlila v ta kavni aparat in na aparatu so se prikazale besede: Ljubezenski
napoj Romantika, stopnja IV.
“Stopnja štiri? Ni slabo! No, tako, to je vse za danes. Sprejeta si na našo šolo in nasvidenje,” je
rekla profesorica in Avgust je odzdravila: “Nasvidenje,” in odšla.
Na poti domov pa je Dominika po magifonu poklicala Avgust.
Dominika je začela: “No, lepe novice! Napoj je deloval!”
“A res!? Prosim, povej, kako se je vse zgodilo od začetka do konca!” je bila Avgust vsa
vznemirjena, Dominika pa se je odkašljala in pričela pripovedovati.
“Najprej sem Junija prosila, če se lahko dobiva na južnem delu Kraguljevega parka, v petek,
ob pol petih. Potem sem doma naredila dva sendviča in v enega podtaknila napoj. V parku ni
bilo nikogar, ki bi naju lahko motil. Ponudila sem mu sendvič, v katerega sem podtaknila napoj.
Junij je sendvič z veseljem pojedel in nato sem še jaz svojega. Napoj je čez nekaj minut deloval,
in zdaj sva par!”
“Ooo! Kako lepo! Jaz pa sem ravno na poti domov s preizkušnje.”

21
“Ali si bila sprejeta v to šolo?”
“Ja!”
“Seveda, da so te sprejeli! No, se vidiva in ko se vidiva bova proslavili!”
“Seveda, adijo!” se je poslovila Avgust in nasmejana šla naprej.
To je bil za Avgust najboljši dan v njenem življenju, a kaj se je zgodilo potem, pa je zgodba za
prihodnjič.
Ines Gubenšek Rovšnik, 6. a
ISKANJE SREČE
Matej je bil mlad deček z veliko prijatelji. Ni poznal svoje mame ali očeta. Njegova teta, s katero
je živel, mu je govorila, kako sta bila zlobna in da sta potem umrla zaradi hude bolezni. Vendar
ni nikoli povedala, zaradi katere.
»Vstani že!« je spravljala Mateja iz postelje. Bila je že oblečena v svojo lepo vijolično obleko in
nosila verižico iz kristalčkov. Bila je bogata, vendar ne zaradi svojega trdega dela, ampak dela
svojega moža. Matej ga ni dobro poznal, saj ga skoraj nikoli ni bilo doma. »Hitro, obleci se! In
v hlev, krave si ne bodo same očistile hleva!« ga je ves čas priganjala. Matej je moral vse delati
sam. Čisto zaspan je šel proti hlevu.
Tam ga je presenetil njegov dobri prijatelj David. »Kaj pa ti tu?« je Matej vprašal prijatelja. V
rokah je držal malo skrinjico. »Ah, samo tole sem ti prinesel, » je rekel David. »Kaj pa je to?«
ga je vprašal. »Moja mama mi je rekla, naj ti dam.« Martin je vedel, da sta Davidova mama in
njegova mama bili dobri prijateljici. A zakaj bi Davidova mama želela njemu dati neko skrinjico?
Martin se je Davidu zahvalil. »No, se vidiva!« se je poslovil David in stekel dol po hribu do svoje
hiše.
Po dolgem dnevu samega dela je Matej prišel noter. Teta je spet kričala nanj. Še sam ni vedel,
kaj je hotela. Udarila ga je in čeprav je ves dan delal, je za večerjo dobil le kos kruha. Ni bil kaj
preveč užaljen, saj je bil tega že vajen. Šel je do podstrešja, kjer je bila njegova soba. Čeprav je
bila hiša ogromna, je imel sobico na podstrešju.
Spomnil se je skrinjice. Odprl jo je in na notranji strani je pisalo: »Od tvoje mamice«. Zdaj je
bilo bolj jasno, zakaj mu jo je Davidova mama želela dati. V njej je bil majhen posušen šopek

22
in pisemce. Na njem je pisalo: »Vem, da si zdaj srečen s svojo novo »mamico«, ampak če bo
kdaj hudo, me pridi obiskat.« Mateju ni bilo jasno, kako naj jo obišče, če pa je umrla.
Skrinjico je shranil pod blazino in zaspal. Sanjalo se mu je, da pred vrati male hiške stojita
njegova starša. Nikoli ju še ni videl, a nekako je vedel, da sta onadva. Tako blizu je bil, ampak
sta bila vedno bolj oddaljena, nazaj ga je vlekla črna senca, podobna njegovi teti. Potem se je
zbudil.
Ker je bilo zunaj že svetlo, je hitro odšel v hlev, da ga teta
ne bi spet priganjala. Ni mogel nehati misliti na sanje in na
pismo. Takoj po končanem delu se je odpravil k Davidovi
mami, gospe Krošnik. »O, dober dan!« ga je pozdravila.
»Ah, nekaj bi vprašal,« jo je ogovoril. »Seveda, kaj pa je?«
je vprašala gospa Krošnik. »Na pisemcu, ki ste mi ga dali, je
pisalo, da naj svojo mamo še kdaj obiščem. Ali to pomeni,
Lan Hrovat, 4. r. da sta starša še živa? In če sta, kje ju naj najdem?« jo je
spraševal. Gospa Krošnik je vzdihnila in rekla, naj sede. »Mislim, da si zdaj dovolj star, da ti
povem,« mu je rekla teta. »Kaj pa?« jo je vprašal. »Ko si se rodil, je tvoj oče umrl. Nihče ni
vedel, zakaj, saj je bil zdrav in srečen človek. Ker tvoja mama ni imela denarja, je šla k svoji
sestri in jo prosila, naj jo vzame k sebi, dokler si ne bi našla službo. A tvoja teta ni nikoli imela
rada tvoje mame, zato je k sebi vzela le tebe, tvoja mama pa je odšla iskat službo,« je Mateju
pojasnila gospa Krošnik. Matej je vprašal: »A kje jo naj najdem?« Gospa Krošnik mu je dala
zemljevid z rdečim križem, kjer naj bi bila njegova mama.
Naslednji dan mu je gospa Krošnik v torbo dala nekaj kruha, vode in denarja. Tako se je Matej
odpravil na pot. Del poti je že malo poznal, saj sta se s teto velikokrat sprehajala tukaj. Hodil
je tri dni, dokler ni prišel do neke gozdne jase. Na zemljevidu je križ bil nekje tukaj. Kraj se mu
je zdel znan, čeprav še nikoli ni bil tu. Hodil je po gozdu, dokler ni našel potke. Potka je vodila
do majhne hišice. Čisto take kot v sanjah. »Od sanj se mi zdi ta kraj tako znan,« je bil začuden
Matej.
Potrkal je na vrata. Vrata je takoj odprla gospa, čisto taka kot v njegovih sanjah. Takoj je
prepoznala svojega sina in ga objela ter planila v jok.

23
Matej je končno našel svojo srečo. Skupaj z mamo je živel, dokler si ni ustvaril svoje družine, a
je mamo vedno obiskoval.
Mirjam Senica, 6. a
MOJA DETEKTIVSKA PRIGODA: Skrivnost rumenega nahrbtnika
Ta zgodba govori o neustrašnih prijateljih, Kaji in Juretu, ki ju na dan, ko ne bi nikoli
pričakovala, preseneti izginotje starih artefaktov iz muzeja …
Bil je deževen dan. Kaja je sedela pred oknom in gledala, kako dežne kapljice polzijo po oknu.
Jure pa je ležal na svoji postelji in gledal v strop. »Dolgčas mi je!«, je vzkliknil Jure. »Kaj greva
počet?« Kaja mu je odgovorila: »Ne vem, mami ni doma, zato je ne moreva vprašati za ideje.«
Kaja in Jure sta odšla v spodnje prostore hiše. Kar naenkrat pa sta zaslišala tresk. Hitro sta
stekla ven in sledila odmevu treska. Tresk ju ni vodil nikamor, a sta opazila svojega soseda
Marka. Kaja ga je vprašala: »Kaj počneš? Kaj se je zgodilo?« Povedal jima je: »Oropali so moj
muzej in ukradli stare muzejske artefakte!« Jure ga je vprašal, če je videl koga, ki bi jih lahko
ukradel. Mark jima je presenečeno odgovoril: »Ne vem, nikogar nisem opazil.« Ko se je
zmračilo, so odšli vsak na svoj dom. Zvečer sta Kaja in Jure sedela vsak na svoji postelji in se
pogovarjala o izginotju artefaktov. Jure je v trenutku zaspal, a Kaja je še nekaj časa ostala
budna. Kar naenkrat je zaslišala, da se je pripeljal avto. To se ji je zdelo čudno, saj je bilo že
zelo pozno. Hitro je stekla ven, da bi preverila, kam je avto pripeljal. A ker je bila zunaj tema,
ni videla ničesar, razen temne postave z rumenim nahrbtnikom. Slišala je, da se pogovarja po
telefonu. Bilo ji je čudno, saj v okolici še nikoli ni videla koga, ki bi imel takšen nahrbtnik. Stekla
je nazaj v svojo sobo. Vse skupaj se ji je zdelo nenavadno. Nato je tudi ona zaspala. Ko se je
naslednji dan zbudila, je takoj zbudila še Jureta. Najprej mu je povedala, kaj je včeraj pozno
zvečer videla. Jure je njeno pripovedovanje zelo pozorno poslušal, vse se mu je zdelo zelo
čudno. Skupaj sta preverila, če se pred sosedovo hišo dogaja kaj nenavadnega. Videla sta le
soseda Marka, ki se je pogovarjal po telefonu in nekaj zakopaval. Stekla sta do njega in ga
vprašala, če mu je kdo to noč kdo kaj ukradel. Mark jima je odgovoril: »Kaj? Ne razumem …
Hm, saj res … Ne, to noč mi ni nihče ničesar ukradel!« Jure si je vse zapisal v svojo beležko in
pogledal Kajo. Kaja je gledala, kaj Mark zakopava. Videla je košček rumenega predmeta, ki ga
je že nekje videla, a se tega v tem trenutku ni spomnila. Nato sta mu povedala, da bosta odšla
domov. Sporočila mu bosta, če bosta kaj odkrila. Ko sta prišla domov, sta si izmenjala svoje

24
ugotovitve. Jure je Kaji govoril svoje ugotovitve, Kaja pa je zamišljeno gledala v svojo beležko.
Jure jo je vprašal: »Kaj pa je, o čem tako razmišljaš?« Kaja mu je odgovorila: »Veš, ko si ti
spraševal Marka o njegovem muzeju, sem opazila na tleh rumeno barvo, ki sem jo že nekje
prej videla, a se ne spomnim, kje!« Nato sta Jure in Kaja vsak zase razmišljala, kje sta jo že
videla. Naenkrat pa je Kaja vzkliknila: »Pred Markovo hišo … včeraj … Mark! Mark je kriv!«
»Ja, Mark! Že od začetka je čuden! Pojdiva do njega!« Hitro sta stekla do Marka. » Ti si kriv!«
je rekla Kaja. »Zakaj si sam sebi ukradel artefakte?« je dodal Jure. »Vesta,« je začel Mark, »ko
sta zaslišala tisti tresk – no, tisto sem bil jaz … razbil sem svojo vazo. In ko sta prišla vidva, sem
si hitro nekaj izmislil, ker sta mi tako všeč. Želel bi, da bi bili prijatelji. No, s tistim avtom sem
se sam pripeljal, ker sem se ravno vrnil iz trgovine z novim nahrbtnikom. Vem, da sta dobra
detektiva, zato sem vaju malo preizkusil. Prosim, večkrat pridita na obisk, če ne mi je preveč
dolgčas. In, seveda, uspelo vama je rešiti primer!« Kaja in Jure sta ga začudeno gledala, nato
pa sta se začela smejati. Jure je dejal:« Seveda, ti si nama pripravil igro! Odlično si se odrezal!«
Mark ju je vprašal: »Si gremo ogledat muzej?« Kaja in Jure sta prikimala in Marku obljubila, da
ga bosta redno obiskovala, da mu ne bo dolgčas.
Katarina Starič, 6. a
ČAROBNI BALETNI ČEVELJČKI
Nekoč pred davnimi časi je v razpadajoči hišici živela deklica.
Nekega dne je deklica šla raziskovat hišo. Nazadnje je šla na podstrešje. V kotu podstrešja je
od praprababice našla baletne čeveljčke. Čeveljčki so ji bili zelo všeč. Potem pa jih je odnesla
v sobo, kjer jih je očistila.
Ko jih je pomerila, so ji bili kot uliti. Potem pa se je zgodil čudež, deklica je plesala, kot plešejo
le najboljše balerine. Tisti dan je spoznala, da je našla čarobne baletne čeveljčke.
Naslednji dan se je odločila, da se prijavi na baletno tekmovanje, kjer se pomerijo le najboljše
balerine.
Izkazalo se je, da je ona odplesala najlepši ples vseh časov in ker je s čeveljčki tako nadaljevala,
je na koncu postala tudi slavna.
Ota Tiršek, 3. r.

25
ZAJČKOV ZAKLAD
Nekega dne je zajček Piko našel zemljevid do zaklada. Ta je bil skrit za velikim štorom v gozdu.
Preden je odskakljal, mu je štor rekel: »Na poti do zaklada se pazi treh boter lisičk.« Piko se
mu je zahvalil za opozorilo in odskakljal naprej.
Na poti se je ustavil na travniku z dišečimi cvetlicami, kjer je imel okusno malico. Med njegovo
malico so ga opazile lisičke in skovale načrt. Zmenile so se, da mu na poti izkopljejo luknjo, v
katero se bo ujel, nato pa mu vzamejo zemljevid in ga pojejo. Njihov načrt je slišala ptička in
odletela zajčku povedat novico. Zajček je bil previden in hitro odskakljal po drugi poti. Še pred
večerom je prišel do zaklada. To je bil kristal, ki ti je izpolnil tri želje.
V zahvalo za pomoč je eno željo podaril štoru, eno ptički, eno pa je obdržal zase. Štor si je
zaželel, da bi na njegovem mestu zraslo novo drevo, ptička si je zaželela, da bi najlepše pela,
zajček pa si je zaželel, da bi bil najboljši športnik. Vsem so se želje uresničile in vsi so bili
najsrečnejši.
Zala Žibret, 3. r.
Eneja Rakun Drobež, 5. a

26
DETEKTIVSKI STRIP

28
Matevž Zvir, 6. a

29
MED NENAVADNIMI BITJI
SREČAL SEM MARTINA KRPANA
Ko sem nekega dne pešačil po cesti in prosjačil za kruh, sem srečal kosmatega gospoda, ki se
je pred menoj ustavil in me vprašal, kaj počnem v takem mrazu zunaj. Rekel sem, da iščem kaj
za pojest. Nato mi je podal hlebec kruha. Bil sem zelo vesel in rekel, da še nisem srečal tako
prijaznega gospoda. Vprašal sem ga, kako mu je ime. Odgovoril mi je: „Martin Krpan.”
Čez nekaj časa sva se spoprijateljila. Imel je majhnega konja, ki je bil zelo ubogljiv, rad je pa
tudi jedel. Ko sva nekega dne tihotapila angleško sol, sva srečala cesarja, ki se je peljal s kočijo
mimo naju. Martin je skočil s konja in ga kar sam prestavil na rob ceste. Cesar se je ustavil in
naju vprašal, kaj tovoriva. Krpan je rekel, da drva za podkurit. Cesar se je odpeljal in midva sva
prav tako odšla domov.
Nekega dne pa so ga poklicali, da se mora iti bojevat z velikanom Brdavsom. Tisti čas sem jaz
pazil na hišo.
Ko se je vrnil cel in zdrav, sem bil zelo vesel. Slišal sem, da so se mu odkupili s tem, da lahko
prenaša angleško sol. Imeli so ga zelo radi in mu ponujali vse, kar si je zaželel. Najboljše je bilo
pa to, da je dal malo tudi meni. In bil sem zelo srečen.
Jože Hriberšek, 7. r.
GLEDAL SEM DVOBOJ KRPANA IN BRDAVSA
Godilo se je to v tistih časih, ko je po Dunaju strašil in moril sam Brdavs.
Nekega popoldneva sem z očetom odšel na Dunaj, da bi izvedel, če je res prišel junak,
imenovan Krpan. Namreč zadnji, ki je padel v boju proti Brdavsu, ni bil nihče drug kot sam
cesarjev sin.
Ko sva z očetom prispela, me nikakor niso hoteli spustiti na grad, da bi spoznal Krpana. Nisem
se vdal in sem skušal najti drugo pot. Korakal sem okoli gradu, a nisem našel druge poti vanj
kakor skozi glavna vrata. Nato je k meni pristopil čuden neznanec s tako dolgo brado, da je z
njo pometal po tleh in v takšnih oblačilih, kakršna nosijo čarovniki. S hripavim, globokim in
tihim glasom mi je na uho šepnil, da mi morda lahko pomaga. Dejal je, da v grad ne bom prišel,

30
lahko pa mi pove, kje natanko se bosta Krpan in Brdavs pomerila med seboj. Pozorno sem ga
poslušal in oddrvel na kraj spopada. Tam sem videl lepo veliko košato lipo in splezal nanjo.
Čez nekaj ur sta prišla. Videl sem Brdavsa, kako je bil velik in močan, ampak tudi Krpan ni bil
od muh.
Ko sta se začela boriti, mi je zastal dih. „Pazi,
Krpan!” sem zakričal. Ampak Krpan je imel vse
pod nadzorom. Vrgel je Brdavsa na tla, mu
stopil na vrat in mu odsekal glavo.
Splezal sem z lipe, pritekel k njemu, se mu
zahvalil, da nas je rešil in ga vprašal, kako je
postal tako močan. Krpan se je zakrohotal in mi
odvrnil, da s prevažanjem soli.
Staš Breznik, 7. r.
Neli Mahorič, 6. b
MOJA BAJKA
Nekoč, nekje visoko pod goro Olševo je stala lesena hišica. Da se ne bi podrla, je bila podprta
s palicami, ki so same sebe komaj držale, kaj šele hišico. Okna so bila majhna, napol odprta,
napol polomljena, s kot pajčevina tankimi zavesami. V hiši je prebivala deklica Marjetica, ki ji
je kaj kmalu po porodu umrla mati. Sama se je preživljala in si iskala tisto malo hrane, ki jo je
našla v gozdu. Tu je živela že vrsto let in vse bi bilo lepo, če ji le ne bi nagajal sin vetrovnega
boga Arnesa.
Ta sin se je imenoval Vestorin. Bil je hudoben in še bolj nesramen. Ves čas je ljudem nagajal,
jim povzročal škodo, gorje in grozo. Ob nesreči drugih si je krajšal čas in se neizmerno zabaval.

31
Oče je bil tako zaposlen, da za sinovo nesramno početje ni vedel. Vestorin je nad deklico
Marjetico vsak dan pošiljal grom, strele, veter in dež. Vedno, ko je hotela po hrano v gozd, ji
je pot spremenil v grozo.
Nekega dne je odšla v gozd in pod Dantejevim grbom zagledala travnik, na katerem se je pasel
zajec. Ujela ga je in se odpravila domov. Vestorin je vse to videl in takoj pričel s svojimi
hudobijami. Nad njo je poslal veter, zatem strelo. Marjetica je tekla do Vodopivčevega
travnika. Tam se je za hip ustavila in si obrisala oči, saj je komaj kaj videla. Zajca je še držala.
Ko je hotela naprej, je Vestorin poslal nevihto. Strele so švigale sem in tja. Krušile so se skale
in lomila so se drevesa. Bilo je temno kot v rogu. Ker je med potjo nekajkrat padla, je imela
kolena vsa obtolčena. A zajca je tako dobro pazila, da mu ni bilo nič.
Ko ji je uspelo priti domov, je zajca položila v lesen zaboj v kuhinji. Nahranila ga je in z veseljem
opazovala njegova majhna usteca, kako so mlela deteljo. Sama pa je bila tako lačna, da se ji je
motilo pred očmi. Ker je zunaj še vedno divjala Vestorinova nevihta, se ni mogla odpraviti po
hrano. Vestorin je bil jezen, ker ji je uspelo najti zajca. Sedaj je vedel, da bo imela prijatelja in
ne bo več tako osamljena. To mu ni bilo všeč, zato se je odločil z neurjem podreti hišo. Točno
to je storil. Hiško je odpihnilo v zrak. Marjetica je tekala s svojim zajčkom sem ter tja. Skrivala
se je za vsemogoče rastlinje. Vestorin je še bolj divjal. Deklica se je spotaknila in padla v prepad.
Z zajcem vred sta oba na mestu umrla. Vestorin je bil zadovoljen in vrnil se je v očetovo
kraljestvo nad Olševo.
Vse, kar se je zgodilo, je z grozo z Dolenčevega brega opazoval Vestorinov oče Arnes. Spustil
se je z neba in stopil k deklici. Obudil je njo in zajčka. Vendar to ni bila več navadna deklica
Marjetica. V tistem trenutku je postala nesmrtna boginja Alvaresa. Arnes ji je podaril takšno
lepoto, da je sijala kot sonce. Zajec pa se je spremenil v angela Galosa, ki ji bo vedno na
razpolago, kadar bo kaj potrebovala in seveda za družbo. Arnes ji je pokazal svoje kraljestvo
nad Olševo. Preselil jo je tja in ji razkazal novo prebivališče. Alvaresa ni mogla verjeti, kako se
ji je življenje obrnilo. Nič več ni bila lačna, osamljena. Sčasoma je celo pozabila na strahote, ki
jih ji je povzročal Vestorin.
Ko je veličastni bog Arnes vse to uredil, je poiskal sina. Našel ga je, kako je preganjal pastirca
in njegove koze. Poklical ga je k sebi. Položil mu je roko na čelo in mu dejal:

32
„Za grozote tvoje dolgo nisem vedel,
ko vse to sem videl, sem se zmedel.
Z grozo v očeh sem obstal,
ko sem videl, kaj deklici si poslal.
Sedaj odvzamem ti božanski naziv,
lahko boš srečen, da boš sploh še živ.
A to bo le nekaj groznih let,
dokler bo trajal tvoj trpeč izlet.
Na poti ti bo močan veter pihal,
ob ogromne luže se boš spotikal.
Na koncu grdo boš padel,
ker ubogim življenja si kradel.
Svoje grdobije nazaj vase boš vdihnil
in kot navaden smrtnik v groznih mukah izdihnil."
Po teh besedah se je Vestorin spremenil v navadnega smrtnika in trpel do konca svojega
življenja.
Nikolaj Rakun, 7. r.
Zoja Emeršič, 4. r. Matic Časl, 8. r.

33
MLADA ČAROVNICA
Pred mnogo leti je v začaranem gozdu v mali hiški, ki je od starosti bila prekrita z mahom,
živela mlada čarovnica. Imela je 127 let in 2 dneva. Zraven nje je vedno stal njen krokar, ki pa
je bil star samo 3 leta.
Nekega dne sta pred svojo hiško začarala nebo, da so z neba padale žlice in volna. Smejala sta
se, dokler ni prišel dan kresovanja starih čarovnic, ki se je izvajal ob polnoči. Mlada čarovnica
si je močno želela iti na kresovanje. Krokar ji tega ni dovolil, saj je bilo kresovanje namenjeno
le starejšim čarovnicam. Mlada čarovnica je to razumela, a se ni vdala. Ob polnoči, ko je njen
krokar spal, se je ona zbudila, vzela svojo metlo in vzletela na nebo.
Prišla je in se tiho priključila plesu. Ni znala niti enega čarovniškega trika, ki so ga stare
čarovnice že znale. Nenadoma jo je opazila njena zlobna bratranka in jo zatožila glavni
čarovnici. Čarovnica ji je rekla, da se bo morala naučiti urokov iz debele knjige in se domov
vrniti peš. Njeno metlo so ji za kazen sežgale.
Po treh dneh je prispela domov. Krokar je bil zelo vesel, ko jo je videl. Ona pa je bila izčrpana
in ni imela moči. Naslednji dan je v roke vzela knjigo in se jo skupaj s krokarjem naučila do
zadnjega uroka.
Tako je naslednjo noč prišla do votline, kjer so čarovnice živele. Pokazala jim je, da zna več od
njih. Čarovnice so bile presenečene, saj niso vedele, da se bo toliko urokov naučila tako hitro,
ampak za njih to ni bilo dovolj. Naročile so ji, da se nauči še trikov z metlo. Čarovnica tega ni
mogla prenesti in je z znanjem, ki ga je imela, vsem čarovnicam odvzela njihove moči in jih vse
spremenila v žabe.
S krokarjem sta naredila svojo kresno noč in poklicala vse svoje prijatelje. Veselili so se do
jutra. Čarovnica je dobila svojo najnovejšo in najboljšo metlo.
Skupaj sta bila in se veselila vsake naslednje kresne noči.
Hefiza Sejdić, 6. b

34
MOJE SREČANJE S ČAROVNICO
Bilo je čudovito jutro, a ko sem pogledala skozi okno, je bilo povsod polno plakatov, na katerih
je pisalo, kako zlobne čarovnice pripravljajo napoj, da bi zastrupile ves svet. Zgrabila me je
groza. Šla sem povedat staršema, a mi nista verjela. Zaradi korona virusa, ki so ga prinesle
čarovnice, nismo smeli iz hiš. Virus ni bil smrtonosen za nas ljudi, dokler nisem izvedela, da te
coprnice pripravljajo koronazvarek, da bi vsi, razen njih, umrli.
Knjižnice so se že odprle, zato sem odšla iskat knjige. Našla sem jih, ampak v nobeni ni bilo nič
o čarovnicah. Izjema je bila ena − Modrost. V njej je pisalo o tistih čarovnicah, ki ljudem želijo
pomagati, in tistih, ki jim želijo slabo. Ko sem listala strani, sem našla čarovnico Uršulo in njene
pomočnice. Naenkrat sem se spomnila, da so na plakatih bile tudi te čarovnice, z Uršulo vred.
Trudila sem se najti njihov naslov in ga komaj našla, saj čarovnice svojih naslovov zlahka ne
dajo. Pisalo je: Čarovniški dol 153 a.
Odločila sem se, da jih grem poiskat. Ko sem že nekaj časa hodila, sem opazila naslov, ki je bil
v knjigi. Morala sem skozi zaraščen, trnov gozd, po zlomljenih stopnicah in skozi visoko travo.
Ko sem šla že drugič po stopnicah, sem videla hišo in pred njo metle. Seveda je na eni pisalo
Uršula.
Hodila sem okoli hiše in videla odprto okno ter se splazila noter. Prišla sem v hišo in slišala,
kako se čarovnice pogovarjajo o napoju. Ko so utihnile, sem se prikazala izza zidu. Vse smo se
prestrašile: jaz njih, one pa mene. Imele so grde bradavičaste nosove, strašno velike rdeče
ustnice in čisto raztrgane obleke. Ena čarovnica me je najprej hotela nagnati, a sem ji rekla, da
bi rada govorila z Uršulo. Njo sem vprašala, zakaj nas hoče vse ubiti. Ona pa se je samo
zasmejala in rekla, da pripravlja napoj, s katerim bodo vsi ljudje na svetu odporni na novi virus.
Ponudila mi je skodelico odličnega čaja in piškote.
Ugotovila sem, da je res prijazna in nam hoče pomagati. Ko sem odhajala domov, mi je
povedala za drugo pot, da sem še velikokrat hodila k njej na obisk.
Ajda Julija Ozimic, 5. b

35
DOL S ČAROVNICAMI
Tam na jasi sredi gozda
zbor čarovnic se je zbral,
da bi si napoj
za lepoto zakuhal.
Misija dlaka, kačja slina,
korenine in koprive,
netopirji, ptice sive,
ni da ni, kaj v kotel vse leti.
Voda v kotlu brbota,
čarovnice svoj ples igrajo,
tu pa tam še vsaka
svojo sestavino doda.
Zdaj napoj je dokončan.
Vse so spile
in zjutraj, ko so se zbudile,
namesto lepote pet novih bradavic
so dobile.
Luka Banko, 5. b
Daša Ovčar, 5. b

36
PRAVLJICE
PRAVLJICA O RESNEM ČLOVEKU I
Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami živel resen človek, ki mu je bilo ime Ferdinand.
Ferdinand je bil kralj v kraljestvu Resni vrh. Imel je ženo kraljico Eriko in hčerko Ano. Ana je
imela črne skodrane lase in ustnice rdeče kot jagode. Bila je zelo lepa princesa.
V kraljestvu Resni vrh se ljudstvo ni nikoli nasmejalo ali si pripovedovalo šal. Tudi kraljeva
družina se ni nikoli nasmejala. Pred davnimi časi je vse kraljestvo uročil Baron, ki je bil čarovnik
temne in temačne magije. Zato v kraljestvu že veliko
let ni posijalo niti sonce.
Nekega dne pa je mimo prijezdil princ na belem
konju, izgubil se je v gosti megli in prijezdil naravnost
do kraljestva Resni vrh. Kralja Ferdinanda je prosil za
prenočišče in pomoč. Ob kraljevi večerji je princ Filip
spoznal še kraljico Eriko in njuno prečudovito
princeso Ano. V hipu sta se zaljubila.
Neža Ugovšek, 4. r.
Princ Filip je prelepo Ano vprašal, zakaj so vsi v kraljestvu tako otožni. Zakaj se nihče ne smeje,
si pripoveduje šal, se zabava ali pleše. Princesa Ana mu je odgovorila, da jih je pred mnogimi
leti uročil Baron, ki je čarovnik temne magije. Princu je bilo nato vse jasno. Kljub vsemu mu je
bila princesa Ana neskončno všeč in se je hotel z njo poročiti. Princ je princeso poljubil in temni
oblaki nad kraljestvom so se razblinili. Posijalo je sonce.
Dolgoletnega uroka je bilo konec. Princ in princesa sta se nato poročila. Vsi navzoči so se
smejali drug drugemu, bili veseli, peli in plesali. Po poroki je kraljevi par kraljestvo preimenoval
v Veseli vrh. In tako so živeli do konca svojih dni.
Gal Gorkič, 3. r.

37
PRAVLJICA O RESNEM ČLOVEKU II
Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami živel resen človek po imenu Hans. Po poklicu je
bil kuhar. Čeprav je zelo dobro kuhal, ljudje niso hvalili njegove hrane, ker so se ga bali, saj je
bil tako resen. Hans je delal v restavraciji, ki se je imenovala restavracija Pri lipi.
Nekoč je Hans odšel v gozd in bil je zelo resen. Na poti je srečal palčka, ki sicer ni bil živ. Hans
ga je brcnil v grmovje in besen odšel domov. Ta palček je čez noč oživel. Palček se je podal na
pot, po nekaj dneh je prišel do majhne jase.
Tam je stala majhna hišica in v njej je živel Hans. Palček je potrkal na vrata. Vrata so se
nenadoma odprla in pred vrati je stal Hans.
Ponovno ga je brcnil in zaloputnil z vrati.
Palček je ponovno potrkal na vrata. Vrata so
se hitro odprla in palček je spregovoril.
Pozdravil je Hansa in mu povedal, da je
palček Pomagalček. Prosil ga je, če lahko živi
pri njem. Hans se je strinjal le pod pogojem,
da ga naredi srečnega. Palček je pritrdil in
poskusil. Delal je cele dni ali celo tedne in
končno mu je uspelo, da se mu je Hans prvič
nasmehnil.
Skupaj sta se igrala in zabavala in palčku je
uspelo.
Tine Rosenstein, 4. r.
Hans je bil končno vesel in se za to zahvalil palčku. Palček pa je moral še druge odresniti in se
podati na pot.
Hans pa še danes veselo živi. Če si resen, le pokliči palčka Pomagalčka, da ti pride pomagat.
Hana Globočnik, 3. r.

38
PRAVLJICA O RESNEM ŽUPANU
Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami živel resen človek. Živel je v resni hiši, imel je
resen avto. Bil je župan mesta. V mestu ni pustil nobenega rajanja. Meščani so se zato odločili,
da bodo resnega človeka spravili v smeh.
Na skrivaj so se dobili zato, da bi naredili načrt, kako bi razveselili župana. Slišali so za čarodeja,
ki ozdravi vse bolezni. Ponoči so se od tihotapili iz mesta, da bi čarodeja poiskali. Ko so prišli
do čarodeja, so ga vprašali, če bi jim dal napoj za smeh.
Prišli so nazaj v mesto, šli do resnega človeka in mu dali napoj. Ko ga je spil, je bil en mesec
vesel. Ko je napoj popustil, je bil spet resen, zato so šli poklicat čarodeja in on je prišel s
čarobno palico. Čarodej je začaral resnega človeka. Potem je resen župan postal vesel človek.
Tako se je končala zgodba, da so bili vsi veseli in v mestu so vse dni rajali.
Lovro Banko, 3. r.
PRAVLJICA O RESNI VILI
Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami živela resna vila, ki je živela v gradu, ime pa ji
je bilo Katarina. Po poklicu je bila učiteljica, a ni delala v nobeni šoli. Tistim, ki so potrebovali
pomoč, je pomagala, a se ni nikoli nasmehnila.
Nekega dne je prišel po pomoč njen najboljši prijatelj Tonček, ki je poleg vsega želel tudi
odgovor na vprašanje, zakaj se nikoli ne smeje in vedno zgleda žalostno. Vila Katarina mu je
odgovorila, da je po naravi zelo resna. Tonček je bil zelo začuden, saj ni vedel, kaj pomeni ta
beseda. Zato jo je prosil, naj mu razloži, kaj ta beseda pomeni. Vila Katarina mu je odgovorila,
da je osamljena, saj nima nikogar, ki bi bil vedno poleg nje in jo imel srčno rad.
Tonček je sklenil, da bo pripravil zabavo, ki bo nasmehnila vilo Katarino, da ne bo več ves čas
resna in da bo njeno življenje lepše. In res. Tonček je pripravil zabavo. Povabil je vse prebivalce
mesta in vsi so z veseljem prišli. Povabljena sem bila tudi jaz. Seveda nisem zamudila takšne
velike priložnosti in sem tudi jaz šla na zabavo. Bilo je odlično. Videla sem, da se je Katarina
ves čas smejala. Od tistega dne naprej se je vila Katarina veliko smejala in ni bila več tako resna
kot prej. Njeno življenje je bilo veliko lepše, saj je ugotovila, da je veliko ljudi, ki jo imajo radi.
Tjaša Zidarn, 3. r.

39
PRAVLJICA O PRINCU BENIJU
Nekoč pred davnimi časi, ko še ni bilo ljudi na tem svetu, je živel dinozaver Beni. Živel je za
devetimi gorami. Živel je sam.
Enkrat pa se je spustil v dolino. Hodil je in hodil in končno prispel v džunglo. Bil je velik kot
velikan. Imel je tako velike noge, da so mu nekatera drevesa segala do kolen. V džungli je lovil
metulje ali se podil za opicami.
Teodor Tominšek, 1. r.
Čez nekaj časa je prišel do dinozavrinje Miše. Vprašal jo je, če gre z njim naprej. Miša je rekla,
da lahko. In sta šla. Srečala sta opico Rogico. Vprašala sta jo, če gre tudi ona z njima naprej.
Rekla je, da ne gre, ker ima opičji ples. Šla sta naprej in tam videla starko, ki se jima je samo
nasmehnila in se skrila v grmovje.
Uročila je Benija, da je bil nesramen. Miša je morala poiskati protistrup. Preoblekla se je v
drugo starko, ker je zvedela, da ta starka da protistrupe vsem drugim starkam. In tako je Miša
šla k starki. Starka ji je dala protistrup in Miša je Benija spremenila nazaj v prijaznega. Starko,
ki je bila v resnici čarovnica, so vse živali iz džungle privezale ob drevo in plesale okoli nje.
Potem je starka izgubila čudežno moč.

40
Stemnilo se je, Beni pa ni našel poti nazaj do doma. Beni je rekel slonu Rilku, da ne najde
svojega doma in da mu ga Miša pomaga iskati. Beni in Miša sta šla v gorovje. Hodila sta in
hodila, prišla sta do njegove hiške. Beni je bil zelo vesel, da je našel svoj dom, zato je objel
dinozavrinjo Mišo.
Prišel je čas , da je Beni Mišo zaprosil za roko in Miša je rekla da. Poljubila sta se in Beni se je
spremenil v princa, Miša pa v prelepo princeso. Tako sta živela skupaj za devetimi gorami in
ostala srečna do konca svojih dni.
Če še nista umrla, še danes živita …
Maša Bric, 3. r.
VAMPIRSKI PRINC
Nekoč je v velikem gradu živel princ po imenu Edvard, ki je želel postati nesmrten. To je bilo
skoraj nemogoče doseči. Moral bi iti na goro smrti, kjer je živel čarovniški vampir. Da bi prišel
na goro, bi moral tvegati, da ga poje orjaški pajek, da pade v prepad z lavo, da ga ugrizne
volkodlak ali še kaj hujšega. Zato je poslal ponj tri svoje vojake. Niti eden se ni vrnil, zato je
princ sam šel iskat čarovniškega vampirja.
Vzpel se je na goro in videl veliko jamo. V njo se je prebil s težavo, ker je bila polna pajkovih
mrež.
Ampak Edvard je vzel nož in jih z njim razrezal.
Nenadoma je princa napadel gromozanski pajek.
Edvard je stegnil nož in pajku odrezal nogo. Pajek
pa je zbežal nazaj, od koder je prišel. Edvard je
odšel po jami naprej. Prišel je do prepada z lavo.
Nad prepadom je visel zelo star in ozek most.
Previdno je hodil po mostu, dokler se mu ni
zlomil. Edvard se je potegnil nazaj gor in previdno
hodil do roba mostu.
Vid Miklavžina, 1. r.

41
Že po nekaj metrih ga je napadel volkodlak. Zarjovel je in skočil na Edvarda, ampak Edvard se
mu je umaknil in volkodlak je zgrmel v lavo.
Edvard je odšel naprej do vrha gore. Na vrhu je bila majhna hišica. Edvard je potrkal na vrata.
Odprl jih je star vampir. Edvard ga je vprašal, če lahko tudi njega spremeni v vampirja.
Čarovniški vampir mu je rekel, da ga lahko spremeni, če mu prinese črno planiko, goreči
zdravilni zvonček in pojoči žafran.
Edvard je odšel v veliko luknjo v tleh in v njej je videl črno planiko. Ko je prišel k njej, ga je
napadla velika kača. Ampak on je vzel nož in ji odrezal glavo. Odtrgal je črno planiko in si jo dal
v žep. Ko je prišel na površje, je zagledal jamo in v njej goreči zdravilni zvonček, ampak zraven
njega je spal medved. Edvard je zelo tiho prišel do gorečega zdravilnega zvončka, ga odtrgal
pri korenini, kjer ni bil vroč, in zelo tiho odšel. Da bi prišel do pojočega žafrana, je moral iti na
drugi konec gore. Ko je dobil vse rastline, jih je odnesel čarovniškemu vampirju. Čarovniški
vampir je rekel, da Edvarda zdaj lahko spremeni v vampirja.
Čarovniški vampir ga je samo ugriznil in Edvard je postal vampir. Tako je živel do konca svojih
dni. Če jih je sploh bilo konec.
Jaka Škabar, 3. r.
Domen Bevc, 6. b

42
RAZMIŠLJALI SMO O …
Učenci 5. b razreda so ob slovenskem kulturnem prazniku razmišljali o našem največjem
pesniku. Razmišljali so, kaj so o Francetu Prešernu izvedeli na novo, kaj jim je o njem bilo všeč
in če jih je kaj o njegovem življenju presenetilo.
NOVO
Poslušali smo pesem Povodni mož, ki jo je napisal Andrej Rozman Roza.
VŠEČ
Da smo vsi skupaj v razredu zapeli vseh 8 kitic Zdravljice.
PRESENEČENJE
Nisem vedela, je imel tri nezakonske otroke ter da so Prešernove pesmi tudi v rock izvedbi. Na
koncu šolske kulturne prireditve smo dobili fige.
Ajda Julija Ozimic
NOVO
Izvedel sem, da je pesnik Andrej Rozman Roza napisal Povodnega moža v pogovornem jeziku
in da obstaja rok verzija Zdravljice.
VŠEČ
Najbolj mi je bila všeč pesnikova življenjska zgodba.
PRESENEČENJE
Bil sem presenečen, ko sem izvedel, da je imel tri nezakonske otroke in da se je njegov sošolec
poročil z njegovo največjo ljubeznijo Julijo.
Jaka Hrovat
NOVO
Izvedel sem, da je povodni mož Andreja Rozmana Roze imel motor, s katerim je zapeljal na
bankino.

43
VŠEČ
Všeč sta mi bila oba povodna moža in cela Zdravljica našega največjega pesnika Franceta
Prešerna. Ta ura slovenščine je bila zelo zabavna.
Urh Turk
NOVO
Izvedel sem, da ja tudi pesnik Andrej Rozman Roza napisal pesem Povodni mož.
VŠEČ
Zapeli smo celo Prešernovo Zdravljico.
PRESENEČENJE
Presenetilo me je, da so Prešerna tako kritizirali in da je imel tri nezakonske otroke.
Luka Banko
NOVO
Nisem vedel, da so Prešernu umrli vsi najbližji in najdražji ljudje ter da je velikokrat segel po
vinu.
PRESENEČENJE
Presenetilo me je, da je imel Prešeren tri nezakonske otroke.
Matija Glušič
Jaka Škabar, 3. r. Nicole Blatnik, 7. r.

44
PESNIŠKI KOTIČEK
Enej Vižintin, 7. r.
BALETNA MARVICA
Ko sonce posije in dež še rosi,
mavrica nas razveseli.
Zgodi se čarovnija, ki vsakega navduši,
čeprav ni romantik po duši.
Razpeta čez nebesni svod
v vsej svoji veličini
je mavrica zarisala barvni obod,
na nebu kljubuje vsej sivini.
Pravijo, da mavrica skriva zaklad,
če najdeš njen konec,
postal boš bogat.

45
A največje bogastvo ni skrinja zlata,
ne biserov mnogo ali milijarda srebra.
Bogastvo je sreča, je zdravje in čas,
ki preživiš ga z ljudmi, ki ti nasmeh privabijo na obraz.
Baletke smo na odru zbrane,
z mavričnimi barvami uigrane.
Na konec prišla je naša baletna mavrica,
upamo, da se dotaknila je vašega srca.
Katarina in Veronika Starič

46
GAZELA
Bila mi všeč je ena punca, ena punca dolgih las,
ko hotel sem jo pozdravit, močno tresel se je glas.
Vsak dan mimo mene je hodila, ena punca dolgih las,
le kaj vse bi jaz naredil, da za mene bi si vzela čas.
Pa naenkrat stala je pred mano, ena punca dolgih las,
da čisto nič ji nisem všeč, rekla mi je direkt v obraz.
Zdaj sploh me ne zanima več, ena punca dolgih las,
raje z nogometom in prijatelji ukvarjal se bom jaz.
pesem in slika: Nik Aljaž Grubelnik, 9. r.
VSE BO KUL
Upam, da ste zdravi vsi,
dobro se držimo mi,
tudi ostane naj tako,
da čim manj bolezni bo.
Držim pesti, da vse bo kul,
po šoli mi je dolgčas ful,
naj se stanje umiri,
da zopet sedemo v šolske klopi.
Madai Finkšt, 4. r.

47
Tia Gosar, 1. r.
MOJI MAMICI
Še ko pod srčkom si me nosila,
sva si zvestobo obljubila.
Sedaj sva skupaj že skoraj deset let,
odkar prijokal sem na svet.
Nikoli me nisi izdala, vedno si me ljubila.
Spremljaš me vseskozi,
v lepem in v grozi,
nikoli mi ne pokažeš hrbta.
Z atijem sta me rada imela in lepo vzgojila.
Naj bo ta dan srečen in v srcu večen.
Želiva pa, da boš med nama takšna še naprej bila.
Jakob Fortuna, 4. r.

48
DAN
Pride pa mine
pa gre med spomine.
Takšen je dan,
ampak ne pozabi nanj.
Lahko je lep,
zanimiv, očarljiv.
Ampak ne pozabi,
lahko je tudi siv.
Lahko je nezanimiv,
niti malo očarljiv.
Ampak ti veš,
da pozabiti ga ne moreš.
Ker je prišel
in odšel.
Odšel je med spomine,
v tvoje prelepe globine.
Vedno se ga boš spomnila,
tudi če bi hotela,
ga pozabiti ne bi mogla.
Če boš imela srečo,
ga boš srečala
še enkrat.
Na drugem koncu sveta.
Pa vendar tam,
kjer upanje ti gori zanj.
Vedno bo v tvojem srcu,
čeprav ga zunaj ne bo.
Najlepšo obleko boš nosila,
rdeča šminka
ustnice ti bo krasila.
Dan pa bo nasmejan
in najlepši pogled ti bo dan.
Če boš priložnost
še eno dobila,
je ne zapravi.
Nasmehni se mu nazaj,
uživaj v trenutku in vedi,
da si doživela pravi raj.
Še enkrat si ga srečala,
doživela,
si ga ogledala.
V malo drugačni preobleki,
pa vendar veš,
da je to ta dan,
ki ga pozabiti ne moreš,
nikdar.
Sedaj
ga ne izpusti.
Uživaj in si ga zapomni.
Sanjaj, da je tvoj.
Sanjaj, da ta dan
te zapustil ne bo.
Katja Kovač, 8. r.

49
Jure Blekač, 7. r.
Eva Volk, 7. r.

50
JAZ SEM HRUŠKA
Jaz sem hruška,
ti pa ne.
Mene nosijo na hrbtu,
tebe pa ne!
Jaz sem sladka,
ti pa ne.
Jaz padem z drevesa,
ti pa ne,
jaz se kotalim,
ti pa ne!
Žan Breznik, 5. a
JEZEN DEČEK
Učitelji danes cveke so delili,
saj so pri plonkanju nas dobili.
Nikoli še nisem dobil takšne slabe ocene,
za to pa je kriv moj sošolec Cene.
Zdaj sem besen kar se da,
vse mi gre na živce,
še mama in ata doma.
Zato sem danes jezen deček,
ker vsi ravnajo z mano,
kot da sem izmeček.
Florjan Češnovar, 5. a
Madai Finkšt, 4. r.

51
ŠKODA
Po vzoru pesmi spesnili učenci 3. razreda.
Škoda,
da so izumili stroge starše, tate in mame,
škoda,
da za otroke uboge veljajo prepovedi same,
škoda …
da ne živim v svetu sladkarij, ker je tam vse sladko ( Zala),
da ne raste denar na drevju, ker bi si lahko vsak dan kupil novo igrico (Nik),
da se naloge ne pišejo same, ker bi potem bile že vse zdavnaj napisane (Ota),
da ni vikend daljši, da bi imeli otroci več prostega časa (Maša),
da nisem star osemnajst let, ker bi lahko vozil avto (Niko),
da se kosila ne kuhajo sama, da mame ne bi imele toliko dela (Daša),
da starši ne ubogajo otrok in da niso počitnice vse leto (Lovro),
da nimam konja, da bi šla z njim naokrog (Ema),
da iz juda še nimam zlate plakete (Kristjan),
da ni vse po mojih pravilih (Gal G.).
učenci 5. a

52
ZMAGOVALCI BILI SMO VSI
Za zajtrk imeli smo smuti, kruh, maslo in med,
oh, škoda, da ne paše zraven še kakšen sladoled.
Ogreli smo se dobro,
da do poškodb ne bi prišlo,
nato pa začeli z igrami,
ob katerih zabavali smo se zelo.
Ping pong, odbojko in košarko smo igrali
in se tako še dodatno razgibali.
Popoldne sledil je kolesarski izlet,
v sončnem vremenu uživali smo spet.
Naj fotografije vam povedo,
kako nam je bilo lepo.
Na koncu zmagali smo vsi,
saj naše geslo se glasi:
»Pomembna zmaga ni,
z dobro voljo in sodelovanjem vse lažje se naredi.«
Na zmagovalnih stopničkah stali smo vsi,
za vzpodbudo pa se z zlato medaljo še fotografirali.
Veronika Starič, 9. r.

53
KONS
Hajdi Sevčnikar, 9. r.
LIKOVNA PESEM
Timotej Rakun, 9. r.

54
NAŠA ŠOLA
V ŠOLI NEKOČ
Stari starši so mi povedali …
Star ata Peter in stara mama Jana sta v OŠ Rečica ob Savinji hodila od 1957 do 1965.
»Takrat smo otroci hodili peš iz vseh krajev našega šolskega okoliša, tudi uro in pol do šole.
Zvezke, knjige in šolske potrebščine smo nosili v preprostih aktovkah, nahrbtnikih ali celo
cekarjih, ki smo jih velikokrat nasledili od starejših bratov in sester.
V razredih je bilo veliko otrok, tudi do 40 in več.
V stari šolski stavbi, ki so jo podrli leta 1972, je bila za ogrevanje v vsakem razredu velika
lončena peč na drva.
Za pisanje smo v prvih razredih uporabljali svinčnik in barvice, nato pa še nalivna peresa, ki so
se menjavala na držalu. Črnilo smo imeli v črnilnikih na klopeh. S temi pisali smo imeli nemalo
težav in packe v zvezku so nastajale zelo hitro.
V šoli je bila tudi šolska kuhinja. Posebej se spominjava, s kakšnim veseljem smo za malico jedli
kislo zelje in kruh.
Fantje smo si po pouku radi izposodili šolsko usnjeno nogometno žogo, da smo po pouku še
malo igrali nogomet na igrišču. To pa našim staršem ni bilo všeč, ker nas predolgo ni bilo
domov. Včasih za igro ni bilo časa, saj smo otroci po vrnitvi iz šole vsak dan morali pomagati
doma pri vsakdanjih opravilih.
Če v šoli nismo bili pridni, smo bili kaznovani tako, da smo morali mirno stati v kotu ali klečati.
V času prababice Neže pa so v osnovni šoli pisali še s kamenčki na kamnite tablice, ki so bile v
lesenem okvirju. Za brisanje so imeli gobice.«

55
Medea Finkšt, 6. a
Hafiza Sejdić, 6. b
Tian Finkšt, 6. a

56
ŠOLA REČICA OB SAVINJI DANES
Rada imam našo šolo Rečica ob Savinji, vendar mi ni všeč, da ima toliko pravil. So pa učitelji
prijazni in všeč mi je, da glavni odmor traja 10 minut in da imamo toliko različnih aktivnosti.
Zarja Breznik, 2. r.
Hodim v šolo, ki se je začela graditi leta 1998. Stara je 20 let, ima 9 razredov. Jaz hodim v 2.
razred. Ravnatelj je gospod Peter Podgoršek. Moj najljubši predmet je matematika. Danes je
petek in naša šola pripravlja dobrodelni koncert.
Domen Amadej Brinjovec, 2. r.
Gašper Matija Obojnik, 8. r.
MOJA SANJSKA ŠOLA
Naslednje zapise so drugošolci naredili na kulturnem dnevu ob obravnavi o 20-letnici šole.
Učenci so razmišljali o svoji sanjski šoli in zakaj radi hodijo v šolo.
Rada bi imela šolo, v kateri bi skakali po trampolinu, se igrali z žogo, se lovili. V dežju bi šli ven
in skakali po lužah.
Petra Lenko

57
Rada bi imela šolo, ki bi bila samo do 5. razreda. Preden bi prišla v šolo, bi bila v mali šoli. V 1.
razredu bi imeli vsak petek igralni dan. Manj bi se pogovarjali in več pisali. V 2. razredu bi
velikokrat rešitve pisali na tablo in vsak dan bi se naučili nekaj novega. V 3. razredu bi vsako
sredo prespali v šoli. V 4. razredu bi bili tako dobri, da bi se učili na računalnikih in v 5. razredu
bi samo barvali.
Zoja Hanžekovič
V mojo sanjsko šolo se vozim z letalom. Ima bazen in smučišče. Odmori so daljši. Telovadnica
ima pripomočke za telovadbo. Ni domačih nalog. Če komu kaj ne gre, mu pomaga robot. Ima
10 razredov.
Matic Kramer
Želim si, da bi imeli samo igrice in športno, da ne bi imeli pravil in da bi počeli, kar hočemo. Pa
da bi imeli zunaj bazen.
Nace Jurjevec
Jaz si sanjsko šolo predstavljam, da bi se pri vsakem predmetu igrali razne igre. Da bi tri dni v
tednu imeli samo športno, druga dva dneva pa bi igrali igrice v računalniški učilnici. Pri športni
bi počeli, kar bi hoteli. Tudi v šoli bi lahko spali. Če bi se med poukom utrudili, bi lahko počivali
na počivalniku. Ne bi se bilo treba učiti, ne pisati domačih nalog in ne testov. Vsak dan bi se
lahko drugam usedli. Za rojstni dan bi lahko prinesli 2 koša sladkarij. Če ne bi hotel v šolo, bi
lahko ostal doma.
Trine Rosenstein

58
Rad bi imel šolo, kjer bi igrali igrice, imeli več športne. Da bi se samo igrali. Za malico bi imeli
kosmiče in mleko, za kosilo pa pomfri in kečap in čokoladico. Super bi bilo, če bi lahko igrali
Brawl Stars.
David Ovčar
Žan Medenjak, 6. b
SAMO PET V 2. RAZREDU
Ta zapis je nastal, ko je bila v februarju »na pohodu« viroza in nas je cel teden bilo v razredu
zelo malo.
Mislil sem, da je bilo navadno zimsko jutro. Oblekel sem se, pojedel zajtrk in šel v šolo. Ko se
je začel pouk, sem ugotovil, da nas je bilo v drugem razredu od 23 učencev samo 5, vsi ostali
so bili bolni. To je bilo zame veliko presenečenje, ker nas še nikoli ni bilo tako malo v razredu.
V bistvu je bilo to nekako super, zato ker smo lahko veliko naredili, ker se nismo tako kregali
kot po navadi. En dan smo šli tudi ven in je bilo super.
Gašper Lomšek, 2. r.

59
PRVOŠOLCI NA ŠPORTNEM DNEVU
»Za športni dan sem izbrala kolesarjenje. Po sprehodu in zajtrku smo z mamico in sestro odšle
na pot. Ustavile smo se na kugli, da smo pojedle malico. Bil je sončen dan. Slišale smo ptičke,
čebele in žolno. Imele smo se lepo.«
Nina Zidarn
»Danes je bil športni dan. Šli smo na kolo. Rad kolesarim. Bilo je fajn. Želim vam lepe
počitnice.«
Gal Čretnik
»Z mojo družino smo šli na sprehod. Hodili smo čez travnik do gozda. Pot smo nadaljevali mimo
kokošje farme. Krog smo zaključili s potjo domov. Imeli smo se lepo.«
Val Žunter
»Zgodaj sem vstal. Šli smo na sprehod. Delali smo počepe. Igrali smo se z žogo. Lovili smo se.«
Igor Senica
»Vstal sem ob 7. uri in se ogrel s telovadbo. Nato sem se preoblekel in odšel na zajtrk. Po
domači nalogi sem odšel na sprehod v gozd. Pred hišo sem igral tudi nogomet. Mami in ati sta
pripravila kosilo. Nato sem zunaj igral nogomet, badminton in kolesaril pred hišo.«
Tim Čremožnik

60
»V petek smo se zbudili in pojedli zdrav zajtrk. Nato smo šli na pohod. Zraven smo vzeli našega
psa Atosa. Hodili smo po travnikih in gozdovih. Bil je lep sončen dan in domov smo prišli
prijetno utrujeni.«
Aleks Arnič
»Ta dan smo se odpravili na dolgo kolesarjenje. Ustavili smo se za Savinjo. Tam smo metali
kamenčke v vodo, jedli lučke in se zabavali. Nato smo spet sedli na kolo in kolesarili proti
domu.«
Saša Rozoničnik
Nik Rozoničnik, 3. r.

61
SODELOVALI SMO NA RAZLIČNIH NATEČAJIH
Likovni natečaj Cinkarne Celje
V letošnjem šolskem letu je Cinkarna Celje razpisala likovni natečaj z naslovom Skrbimo, da
lepše živimo.
Mladi so se lotili izdelovanja raznolikih, velikih in manjših okvirjev za očala, skozi njih pa
prikazali pogled na vse nove spremembe, napredek, razvoj tehnik za lepši jutri.
Naša šola je na natečaju sodelovala z osmošolci. Posebno nagrado za izstopajoče delo sta
prejela Nejc Knapič in Lovro Šinkovec za svoja VR očala, ki si jih lahko pogledate na fotografiji.
I

62
Naravne in druge nesreče – Bolje pripravljen kot poplavljen
VODA IMA MOČ
Dežek pada cele dni
in poplavo naredi.
Črni oblaki po nebu drvijo
in gasilci na intervencijo hitijo.
Reka prestopila je bregove
in porušila mostove,
mi pa vreče smo kupili
in jih pred hišo namestili.
Tudi živali v hlevih smo zavarovali
in jim hrano dali.
Mi na suhem smo doma,
dokler se neurje ne konča.
Ko vse je spet suho,
gremo ven, da pomagamo.
Ema Planovšek, 3. r.
GROZI POPLAVA, PAZI SE
Dežek, dežek, pada,
voda zbira se.
Vremenar opozarja,
da poplava bliža se.
Jurček se le smeje,
misli si tako:
»Hiša je na bregu,
brežina reke čista je,
žlebovi so pretočni,
pelerina, dežnik in škornji
za dež pripravljeni,
zato pri nas poplave ni.«
Urh Češnovar, 4. r.

63
NISI POPLAVLJEN, ČE SI
PRIPRAVLJEN
Dežuje, dežuje,
zelo nas skrbi,
da voda k nam pridrvi.
Prinesla bo blato,
uničila stvari, ki so v hiši,
zato bo vse za v smeti,
nam pa solze bodo prišle v oči.
A k sreči se to ni zgodilo,
ker smo upoštevali ukrep,
ki rešil je našo posest.
Če hočeš, da pred poplavo si varen
tudi ti,
upoštevaj, kar smo mi:
»Bolje je biti pripravljen,
kot poplavljen.«
Tako boš miren vse dni,
čeprav bo deževalo,
naj prav nič te ne skrbi.
Blažka Kolenc, 9. r.

64
POTOK
Zunaj zelo močno dežuje,
deklica pred oknom stoji in se sprašuje:
„Kaj se dogaja? Potok ob hiši nam rad
ponagaja.”
Škornje obuje, pelerino obleče
in na vrt hitro steče.
Potok vse večji in večji postaja,
deklica, brž stran od tega pobesnelega
zmaja!
Pokliče mamico in očeta ter jima pove, kaj
se dogaja:
„Potok gromozanski postaja!”
Očka hitro steče, s protipoplavnimi vrečami
zavaruje vse,
da nam voda slučajno v hišo ne priteče.
Še pravi čas preneha deževati,
tokrat nam potok k sreči ne more škodovati,
drugače bi morali še 112 poklicati.
Laura Polak, 5. a
Tia Ana Skok, 8. r.

65
Besedičica
Srečanje mladih literarnih ustvarjalcev z vseh zgornjesavinjskih osnovnih šol vsako leto poteka
v začetku decembra, ko praznujemo Ta veseli dan kulture. Srečanje letošnjega šolskega leta je
bilo v Mozirju, ko je vse zbrane pozdravila in nagovorila Gaja Kos, sodobna slovenska
prevajalka in publicistka. Na srečanju so s svojimi prispevki sodelovale tudi štiri učenke naše
šole. Vabljeni k branju njihovih zanimivih besedil.
LOV NA ZAKLAD
V majhni koči v gozdu sta bivala brat in sestra. Ime jima je bilo Nejc in Tina. Njuna mama je
bila raziskovalka. Umrla je že dolgo nazaj v džungli.
Bil je pomladni deževni dan, ko sta otroka v skrinji na podstrešju našla zemljevid do zaklada in
prvi namig. Zaklad je bil v okolici njunega doma. Odločila sta se, da ga bosta poiskala.
Nehalo je deževati in lov se je začel. Na prvem namigu je pisalo: »Ko mavrica na nebu pojavi
se, pojdi do konca njenega, tam drugi namig skriva se in sto zlatnikov še.« Na nebu se je
prikazala velika, močna mavrica. Nejc je vzkliknil: »Tina, glej mavrico, kakšno naključje!« Vzel
je nahrbtnik in odšel ven. Tina pa je vzela hrano in pohitela za njim.
Odhitela sta do konca mavrice. Hodila sta zelo dolgo in kar naenkrat sta zagledala njen konec.
Tam ni bilo ravno sto zlatnikov, bil pa je drugi namig. Na njem je pisalo: »Pojdi do močvirja,
kjer voda blizu žvrboli, tam naslednji namig tiči.«

66
Gozd sta poznala kot lasten žep. Odpravila sta se do močvirja. Paziti sta morala, da ne padeta
v graben ali stopita v živo blato. Ko sta prišla k močvirju, sta ugotovila, da je to močvirje, kjer
so vrtinci. Tina je rekla: »Če hočeva priti do namiga, morava prečkati močvirje.« Nejc ji je
odgovoril: »Ja, ampak kako?« »Že vem, poiščiva desko ali nekaj podobnega, da bova lahko šla
po njej,« se je spomnila Tina. Res sta našla desko in jo vrgla čez močvirje. Na drugi strani ju je
čakal naslednji namig. Pisalo je: »Rano zjutraj na travnik pojdi, tam križ velik je, kjer pod zemljo
namig skriva se.« Ker se je že znočilo, sta odšla domov.
Naslednje jutro pa sta se že zelo zgodaj odpravila na travnik. V okolici gozda je bil samo en
travnik. Ni bil daleč ob njune hiše, zato sta hitro prišla tja. Tina je rekla: »Travnik zjutraj izgleda
čisto drugače kot dopoldan ali proti večeru.« Nejc ji je odgovoril: »Se strinjam, ampak zdaj
morava najti križ in novi namig, ker mislim, da prihaja nevihta.« Komaj sta našla križ. Bil je
lesen in v visoki travi. Odkopala sta zemljo in našla skrinjo, v njej pa so bile slike njune mame
in namig. Pisalo je: »Draga Tina in Nejc, če to bereta, sta našla namig. Pojdita na podstrešje. V
zaklenjeni skrinji je nov in tudi zadnji namig. Ključ je pod preprogo. Rada vaju imam.«
Začelo je deževati. Stekla sta domov. Res sta na podstrešju našla namig, na katerem je pisalo,
da je zaklad pod njima. Vedela sta da to pomeni, da je zaklad pod hišo. Ampak zunaj je bila
nevihta.
Čez tri dni je nehalo deževati. Lotila sta se kopanja. Ko sta izkopala približno pol metra, sta
zadela v nekaj trdega. Našla sta zaklad. V veliki skrinji je bilo njuno družinsko drevo in ogromno
denarja.
S pomočjo družinskega drevesa jima je uspelo poiskati sorodnike. Izvedela sta tudi, kdo je bil
njun oče. Tudi on je že umrl. Preselila sta se k sorodnikom. Bili so zelo prijazni do njiju. Začela
sta se šolati. Postala sta raziskovalca kot njuna mama.
Ameli Hanžekovič, 6. b
učenci 6. a

67
NINA, NAJBOLJŠA DETEKTIVKA V VASI
V nekem mestu daleč stran je živela deklica Nina. Nina ni bila navadna deklica, saj ni sanjala o
tem, da bi postala princesa, ampak je želela postati prava detektivka. Njeni starši so jo pri tem
zelo podpirali, zato je Nina doma že raziskovala, kdo poje vso čokolado ali kdo ji postelje
posteljo … Ker je že hodila v šolo, je komaj čakala, da bo med počitnicami lahko obiskala babico
in dedka.
Končno so bile počitnice in Nina se je poslovila od staršev ter se z babico Emo in dedkom
Tonijem odpravila k njima domov na vas. Bila je majhna, veliko manjša od mesta, kjer je živela
Nina. Na vasi je imela Nina dva prijatelja, Lio in Anžeta. Z njima je želela ustanoviti skrivno
detektivsko društvo. V tem društvu naj bi med počitnicami raziskovali vaške skrivnosti.
Ko je Nina prispela v vas, je hitro stekla do Lie in Anžeta ter jima rekla, da bi te počitnice lahko
raziskovali staro skrivnostno hišo, za katero vsi pravijo, da v njej straši. Oba prijatelja sta bila
navdušena nad njeno idejo. Takoj naslednji dan so pričeli z raziskovanjem. Najprej so si hišo
ogledovali od zunaj. Opazili so stare kamnite zidove, napol podrto streho, razbite šipe na oknih
ter podrta vhodna vrata.
Vse, kar so opazili, so si skrbno zapisali v svoje detektivske zvezke. Ko so vse zapisali, so zaslišali
čudne zvoke, ki so prihajali iz hiše. Vstali so in se sprehodili okoli hiše, da bi videli, kdo zganja
takšen hrup. Nina se je spomnila, da bi lahko bili duhovi, o katerih govorijo ljudje v vasi. Anže
se s tem ni strinjal in odvrnil, da duhovi ne obstajajo.
Naslednji dan so se spet lotili raziskovanja. Ker so hoteli izvedeti, kdo povzroča hrup, so se
odločili vstopiti v hišo kljub temu, da je bilo nevarno. Nevarno je bilo zato, ker bi jim lahko na
glavo padel del strehe ali bi se lahko na njih kaj podrlo. Hiša je bila res stara. Ko so že hoteli
vstopiti, so spet slišali hrup, ki je prihajal od znotraj. Nato je vse potihnilo in pred njimi je stala
ljubka mucka. Zdaj je bilo mladim detektivom jasno, kdo je v stari hiši povzročal hrup. Vedeli
so, da je tisti duh iz vaških govoric le ta mucka. Takrat je Nina dobila idejo, da bi lahko ubogo
mucko, ki nima doma, obdržala kar sama. A najprej je morala za mucko vprašati svoje starše.
Vzela je mucko in se poslovila od Lie in Anžeta. Stekla je k dedku in babici, da bi jima pokazala
mucko. Ko je pritekla do hiše, je vstopila ter za kuhinjsko mizo poleg dedka in babice zagledala

68
sedeti še svojega očka in mamico. Vsi so jo začudeno pogledali, Nina pa se je le nasmehnila in
vprašala, če lahko mucko kar obdrži. Mama ji je po premisleku odgovorila, da lahko. Nina je
bila zelo vesela.
Ko so z mucko prišli domov, je z mamo odšla v trgovino po igračke. Tako so se z mucko zabavali
še zelo dolgo časa.
Neli Ugovšek, 6. a
Val Žunter, 1. r.
Ines Gubenšek Rovšnik, 6. a

69
JESEN
Jesen je prišla v vas,
res krasen je ta čas.
V barve odeta je narava,
to zdaj dežela je ta prava.
Veverica sem in tja skaklja
in gloda žira dva.
Pripravlja si ozimnico
za hladne zimske dni,
ko večina živali spi.
Kam lastovke hitite,
le kam se vam mudi?
V daljne tople kraje
poletite spet nazaj,
saj tam za vas je pravi raj.
Mi vsi pa hodimo v gozd,
nabirat vse dobrote,
ki ponuja jih jesen,
zato pretaknemo vse kote.
Katarina Starič, 6. a
Laura Polak, 5. a Zarja Breznik, 2. r.

70
HITRO NAOKROG JE LETO
Hitro naokrog je leto,
v vseh letnih časih kot vrtiljak,
vsako prinese nam darov nešteto,
ki vesel jih je vsak.
Spomladi se novo življenje začenja,
zvončki prvi začnejo cvetet',
mraz se s toplejšimi dnevi zamenja,
ljudje pa na vrtu začnemo hitet'.
Poletje nam sonca obilo prinese,
od hitrega tempa oddahnemo si,
hladen val skrbi nam odnese,
res na dopustu uživamo vsi.
Jeseni je v barve odeta narava,
na vsakem koraku je polno dobrot,
na mizi ponuja gostija se prava,
v brlog pa ježek utira si pot.
Pozimi pod belo preprogo je skrita
skrivnostna in hladna dežela vsa,
darila pod smrečico vsa so zavita,
na vrhu se zvezda zlato lesketa.
Klemen Lenko, 5. b

71
Baletni literarni natečaj Glasbene šole Nazarje
Glasbena šola Nazarje je v decembru razpisala natečaj, s katerim so želeli poiskati literarno
predlogo za baletno predstavo plesnega oddelka. Zmagovalka natečaja je bila s svojo zgodbo
Posebno darilo za princeso naša učenka Katarina Starič. Baletne plesalke z mentorico Tanjo
Pečenko so s pripravami na baletno predstavo pričele že pozimi. Nato je pomlad postregla z
edinstvenimi okoliščinami pouka na daljavo. Zato mlade baletke upajo in želijo, da bi
uprizoritev lahko potekala v prihodnjem šolskem letu. Katarinino zmagovalno zgodbo pa vam
v branje ponujamo že zdaj.
Nicole Blatnik, 7. r.

72
POSEBNO DARILO ZA PRINCESO
Nekoč je živel kralj. Imel je hčerko, ki ji je bilo vedno dolgčas. Dneve in dneve je žalostna
preživljala v svoji sobi. Kralj se je odločil, da bo na grad povabil vse, ki bi znali razveseliti
princeso. Naslednje jutro je pred gradom čakala dolga vrsta junakov, ki so prišli dokazat kralju,
da lahko razveselijo princeso. A nobenemu ni uspelo uresničiti kraljeve želje. Kralj je
razočarano sedel na svojem prestolu in čakal, da bi se našel kdo, ki bi razveselil njegovo hčerko.
Minil je dan, nato mesec in leto, a kralj je še vedno obupan sedel na svojem prestolu in čakal
…
Nekega dne je na princesino okno priletel golob. Princesa je okno odprla in začela sta se
pogovarjati. Princesa mu je povedala, da ji je vedno dolgčas, kljub temu, da ima veliko igrač,
knjig in služabnikov, ki ji nudijo vse. Golob ji je predlagal, da začne brati knjige, saj ko bo
vstopila v čudežni svet pravljic, bo dolgčas izginil. Princesa je upoštevala njegov nasvet.
Poslovila sta se, princesa pa je vzela v roke knjige in začela brati. Brala je dolgo v noč. Ugotovila
je, da vsaka zgodba nosi v sebi pomembno sporočilo. Branje jo je utrudilo, zato je zaspala.
V sanjah se je znašla na majhni kmetiji. Zagledala je račka, ki se je skrival za ograjo. Vprašala
ga je, kaj počne. Zaupal ji je, da se skriva, ker se vsi norčujejo iz njega in ga imajo za grdega
račka. Povedala mu je, naj se ne ozira na druge in naj bo ponosen na to, kar je.
Nadaljevala je pot in se kar naenkrat znašla na gozdni jasi. Slišala je glasove ter še bolj pozorno
prisluhnila. Zagledala je Rdečo kapico in njeno mamo. Mama je Rdeči kapici naročila, naj se ne
ustavlja in hodi le po znanih poteh. Rdeča kapica se je odpravila na pot. V gozdu je srečala
volka. Volk je Rdečo kapico hotel speljati na napačno pot. Takrat je v sanjah spet pristopila
princesa in opomnila Rdečo kapico, da naj upošteva mamin nasvet.
Za drevjem je kmalu zatem opazila majhna bitja. Eden za drugim so se z orodjem v roki
približevali majhni hiši. Na vratih jih je pozdravila Sneguljčica. Sneguljčica je komaj čakala, da
so se ji palčki pridružili. Usedli so se za mizo, se veselili in zabavali. Princesa je ugotovila, kako
je vse lepše in bolj zanimivo, če imaš prijatelje.
Z nasmehom na ustih se je prebudila. Hitro je stekla do kralja in mu povedala, kako lepe sanje
je imela. Kralj je bil zelo vesel. Princesa je hitro stekla nazaj v svojo sobo ter odprla okno, da bi
se zahvalila golobčku. Nato pa je zagledala lepo jato labodov, ki je letela mimo nje. Pristali so
na bližnjem jezeru. Golobček ji na uho prišepnil, da naj pogleda najlepšega laboda v sredini.

73
Princesa je ugotovila, da je to raček, ki ga je v sanjah srečala na kmetiji ter mu govorila, naj
zaupa vase. Bila je zelo vesela, da zdaj živi svoje sanje.
Od zdaj naprej je princesa veliko brala. V knjigah je našla zanimive zgodbe, ki so jo popeljale v
različne dogodivščine. Spoznala je veliko novih junakov in modrosti, ki jih sporoči vsaka
zgodba. Postala je vesela in zadovoljna, saj so njeno življenje obogatile različne knjige. Novica,
da je princesa končno spet vesela, se je razširila po vsem kraljestvu in tudi drugod. K njej so
prihajale princese iz drugih kraljestev. Skupaj so brale in se družile. Tako je princesa dobila kar
dve darili naenkrat – prijateljice princese in prijateljice knjige. Kralj je bil zelo ponosen. Po vsem
kraljestvu je ukazal, da morajo vsi prebivalci brati ali se udeleževati pravljičnih uric. To bo
pripomoglo k boljšemu razpoloženju v celotnem kraljestvu. In tako so živeli srečno do konca
svojih dni.
Blaž Potočnik, 8. r.

noviceZrečice 2020

Recommended

Recommended

More Related Content

Featured

Featured (20)

noviceZrečice 2020