2. DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA
Organizirana kriminaliteta v zvezi z umetninami - analize izbranih
primerov
Julij, 2012 Nejc Pantič
Mentor: izr. prof. dr. Bojan Dobovšek
3. "The criminal, like the artist, is a social explorer."
David Carson
Zahvala
Mentorju dr. Bojanu Dobovšku se
zahvaljujem za usmerjanje in
strokovno pomoč pri izdelavi
diplomskega dela.
Posebna zahvala staršem za moralno
in finančno pomoč v času dosedanjega
študija, pa tudi starim staršem za
izkazano podporo.
Zahvala gre tudi teti za koristne
nasvete pri izdelavi diplomske naloge
ter dekletu in prijateljem za njihovo
razumevanje in spodbudo.
4. 3
Kazalo
1 Uvod ................................................................................... 6
1.1 Opredelitev predmeta preučevanja........................................ 7
1.2 Cilji in namen diplomske naloge............................................ 8
1.3 Hipoteze........................................................................ 8
1.4 Metodološki pristop........................................................... 9
2 Opredelitev temeljnih pojmov............................................ 10
2.1 Organizirana kriminaliteta ................................................ 10
2.2 Kriminaliteta zoper umetnine............................................. 11
2.3 Organizirana kriminaliteta in kriminaliteta zoper umetnine ......... 11
2.4 Umetnina..................................................................... 13
2.5 Kulturna dediščina.......................................................... 13
2.6 Provenienca.................................................................. 14
3 Problemi preiskovanja........................................................ 17
4 Analiza izbranih primerov .................................................. 24
4.1 Tatvina Caravaggieve slike »Rojstvo«.................................... 25
4.2 Tatvina umetnin iz muzeja Isabelle Stewart Gardner................. 27
4.3 Tatvina iraških antikvitet.................................................. 32
4.4 Tatvina slik iz švicarske zbirke Fundacije E. G. Bührle. .............. 36
4.5 Tatvina Groharjevih slik leta 2007 ....................................... 40
4.6 Sklepna analiza.............................................................. 41
5 Zaključek .......................................................................... 44
5.1 Odgovori na hipoteze....................................................... 46
6 Uporabljeni viri ................................................................. 48
5. 4
POVZETEK
Do šestdesetih let prejšnjega stoletja je kriminaliteta zoper umetnine veljala za tisto
vrsto kriminalitete, v katero se vključujejo predvsem osebe, ki prihajajo iz višjih
slojev. V zadnjih petdesetih letih pa je nenehna rast vrednosti umetnin botrovala
temu, da so umetnine postale zanimive tudi organiziranim kriminalnim združbam, ki
dobiček od trgovine z umetninami večinoma vlagajo v druge nezakonite posle, z
nakupom umetnin operejo denar, pridobljen z nezakonitimi posli, ali pa jim
umetnine služijo kot sredstvo blagovne menjave za drugo prepovedano blago.
Pri preiskovanju organizirane kriminalitete, povezane z umetninami, se preiskovalci
srečujejo z najrazličnejšimi problemi. V prvi vrsti je znotraj večine policijskih služb
premalo znanja za preiskovanje in odkrivanje tovrstne kriminalitete. Eden
pomembnejših problemov je tudi ozaveščenost javnosti, katera se ne zaveda, kako
pomembno je trgovanje z umetninami za organizirane kriminalne skupine. Pogosto se
tudi dogaja, da oškodovanci zaradi različnih razlogov kaznivih dejanj ne prijavljajo,
kar pomeni, da ima policija malo delovne prakse na področju preiskovanja tovrstne
kriminalitete in ji posledično posveča (pre)malo pozornosti. Obstajajo seveda tudi
izjeme, saj imajo nekatere države znotraj policije ustanovljene posebne oddelke
zgolj za preprečevanje in preiskovanje kriminalitete, povezane z umetninami.
Iz analize primerov bo v diplomskem delu mogoče razbrati osnovne probleme
preiskovanja kaznivih dejanj, povezanih z umetninami, razvidno bo, katere metode
preiskovanja lahko pripeljejo do uspeha, mogoče pa bo tudi ugotoviti, katere so tiste
lastnosti, ki se po navadi pojavljajo soodvisno, ko je organizirana kriminaliteta
vpletena v kazniva dejanja, povezana z umetninami.
Ključne besede: organiziran kriminal, kriminaliteta zoper umetnine, policija,
kulturna dediščina, umetnine, antikviteta.
6. 5
SUMMARY - Organized art related crimes – selected case studies
Up until the 60’s of the previous century, art crime was most often thought of as
being perpetrated by the people of the higher social classes. But in the last fifty
years, increasing appreciation of art products has been one reason why they became
popular among organized crime groups. Profits, created by these organized crime
groups trading art, is then most often invested in diverse illicit transactions (like drug
trade, for example) and/or in purchase of artworks with intention to launder the
illegally obtained money. Also, the objects of art are part of trade exchange for
other prohibited goods.
Investigating the organized art related crimes has its problems which for the
investigators are difficult to overcome. Firstly, there is a major problem within most
police departments - the lack of knowledge and experience to investigate art crime.
Second noticeable problem is the lack of awareness among public which consequently
leads to not knowing how important art crime is to organized crime groups. Often
there is the case of owner not reporting the offence for various reasons. The
consequence of this phenomenon is that police has no art crime cases to work on,
which leads to inexperienced police force and consequentially police won’t pay much
attention to this type of crime because they see it as irrelevant. Of course, there are
also some exceptions of the mentioned attitudes. Some of the police forces of
different nations have established special sections which are focused solely on
prevention and investigation of art crime.
Through reweaving the selected case studies the diploma thesis presents the basic
problems of art crime investigation. It also informs about the important investigative
methods used by the law enforcement agencies that are most likely to be successful.
Furthermore, the properties of certain characteristics that usually co-occur when the
organized crime is related with art crime (like violence for example), are presented.
Keywords: organized crime, art crime, police, cultural heritage, artworks,
antiquities.
7. 6
1 Uvod
Organiziran kriminal v današnjem svetu nastopa kot pereč pojav z mednarodnim
pridihom, ki ga je težko opredeliti. Ker je organiziran kriminal dobro skrit, mu to
omogoča, da se pojavlja v vseh sferah našega javnega življenja. Kljub temu se še
vedno ne zavedamo njegovega pomena in vpliva na našo ožjo in tudi globalno družbo.
Želja po dobičku in moči je pripeljala problem organizirane kriminalitete tako daleč,
da nekatere organizirane kriminalne združbe delujejo vzporedno z državnim
sistemom, v nekaterih državah pa celo že prevzemajo njegovo vlogo. Zaradi naštetih
vzrokov je tudi odkrivanje organizirane kriminalitete precej oteženo, organi pregona
pa največ svojega časa znotraj odkrivanja organizirane kriminalitete namenijo
prepovedani trgovini z drogo in orožjem, ki organiziranim kriminalnim združbam
predstavljata najdonosnejši panogi (Dobovšek, 2012).
Na tretjem mestu po zaslužku organiziranih kriminalnih skupin, torej takoj za drogo
in orožjem, so umetnine (Charney, 2009). Pod pojem »kriminaliteta zoper umetnine«
štejemo vse od tatvine, tihotapljenja, namernega poškodovanja, ponarejanja,
uničenja in malomarnega ravnanja do goljufije in nelegalne trgovine. Na splošno je
za kriminaliteto zoper umetnine značilna visoka vrednost predmetov, zoper katera se
stori kazniva dejanja, in posledično tudi visoka škoda (Dobovšek in Petrović, 2010).
Potrebno je še poudariti, da s tem, ko nekdo stori kaznivo dejanje zoper umetnine,
oškoduje državo in njen socialni kapital, ta škoda pa je precej večja od finančne, saj
se umetnina razume kot nekaj, kar je na voljo vsem in ne le posameznikom.
V okviru dejavnosti organiziranih kriminalnih skupin, umetnine najpogosteje
nastopajo kot mehanizem pranja denarja ali pa se uporabijo za financiranje drugih
dejavnosti (Dobovšek in Slak, 2012). V primeru pranja denarja organizirane
kriminalne skupine dobiček predstavijo kot legalen, poleg tega pa si s polastitvijo
umetnine zvišajo status v družbi (Conklin, 1994). Umetnine namreč že same po sebi
pomenijo neko razkošje in lastnika uvrščajo najmanj v višji sloj, če ne že med elito
(tudi pogosto vpletene v nelegalno trgovino z umetninami). Charney, (2009) še
dodaja, da se v okviru financiranja drugih dejavnosti dobiček od kriminalitete zoper
umetnine največkrat porabi za prej omenjeno nelegalno trgovino z drogami in
orožjem.
V zadnjem času je raziskanih primerov kaznivih dejanj zoper umetnine, za katerimi
stoji organiziran kriminal, relativno malo. Trenutno najbolj izpostavljen primer v
8. 7
Sloveniji sta zagotovo tatvini Groharjevih slik, pri tem pa je pri prvi tatvini mogoče
prepoznati povezave z organiziranim kriminalom. Prvič je leta 2007 šest slik izginilo
iz slikarjeve rojstne hiše, kasneje pa še tri slike iz Loškega muzeja leta 2011
(Ukradene Groharjeve slike..., 2012). Ni pa to edini primer, saj so leta 2004 iz
Galerije Riemer izginile številne umetnine, tatvina pa velja za največjo na območju
Slovenije (Belaj, 2010).
Na območju Evrope je primerov, ko za tatvinami in drugimi kaznivimi dejanji v zvezi
z umetninami stoji organizirani kriminal, veliko več. Munchov Krik je bil tarča kar
dvakrat. Prvič leta 1994 in drugič deset let kasneje, vendar pa gre za različni verziji
slike (Hill, 2008). Zelo dejavna na področju kriminalitete zoper umetnine je bila
italijanska mafija, predvsem v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega
stoletja, kar je botrovalo ustanovitvi prve enote za odkrivanje kaznivih dejanj zoper
umetnine, in sicer v okviru italijanskih carabinierjev (Charney, 2007). Za največjo
tatvino slik v Evropi velja tatvina iz muzeja v Zürichu iz leta 2008, ko so oboroženi
roparji ukradli dela Degasa, Moneta, Van Gogha in Cezanna (Belaj, 2010).
V svetovnem merilu za eno večjih tatvin zagotovo velja tatvina iz Gardnerjevega
muzeja v Bostonu leta 1990. Še danes niso odkrili nobene od 13 ukradenih umetnin
največjih mojstrov (Charney, 2007). Največ govora v današnjem času pa je o
plenjenju arheoloških najdišč v Egiptu (Belaj, 2010) in Iraku ter o tatvinah iraških
muzejev (McCalister, 2005).
Razlogov, zakaj organizirane kriminalne skupine posegajo po umetninah, je torej
več, gotovo pa k temu pripomore tudi nizka stopnja pozornosti organov pregona na to
vrsto kriminalitete. Problem preiskovanja ne izvira le iz organiziranih kriminalnih
skupin, ampak k njemu prispevata tudi represivna oblast in družba nasploh, ki v
primerjavi z nelegalno trgovino z drogami in orožjem ne kažeta pretiranega interesa
za prijetje storilcev kaznivih dejanj zoper umetnine, pa naj bo storilec posameznik
ali organizirana kriminalna združba.
1.1 Opredelitev predmeta preučevanja
V diplomski nalogi bomo predstavili organizirano kriminaliteto in njeno prepletenost s
kriminaliteto zoper umetnine. Sprva bomo pojasnili nekatere pojme, katerih
razumevanje je bistveno za razumevanje celotne diplomske naloge, nato bomo
9. 8
predstavili probleme, s katerimi se srečujemo pri preiskovanju organizirane
kriminalitete in kriminalitete zoper umetnine. Sledi primerjava definicij različnih
avtorjev in njihov pogled na organizirano kriminaliteto v povezavi s kriminaliteto
zoper umetnine.
Za konec pa sledita še vpogled in analiza nekaterih odmevnejših primerov od
šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes, ko naj bi za kriminaliteto zoper
umetnine stale organizirane kriminalne združbe.
1.2 Cilji in namen diplomske naloge
Cilji diplomske naloge so naslednji:
- opredeliti temeljne pojme v zvezi z organizirano kriminaliteto in kriminaliteto
zoper umetnine;
- predstaviti problematiko preiskovanja tega pojava;
- predstaviti in primerjati definicije organizirane kriminalitete v zvezi z
umetninami skozi poglede različnih avtorjev;
- predstaviti udejstvovanje organizirane kriminalitete na področju kriminalitete
zoper umetnine;
- predstaviti najodmevnejše primere kriminalitete zoper umetnine, za katerimi
naj bi stale organizirane kriminalne skupine.
1.3 Hipoteze
Z diplomsko nalogo bomo skušali potrditi ali zavrniti hipotezi, ki smo ju postavili na
podlagi poznavanja tematike ter prebrane literature:
- hipoteza 1: organizirana kriminaliteta v zvezi z umetninami je dobro
definirana;
- hipoteza 2: v kraje znanih umetnin so vpletene organizirane kriminalne
skupine.
10. 9
1.4 Metodološki pristop
V diplomskem delu smo sprva uporabili metodo preučevanja različne literature, gre
torej za primerjalno analizo virov. Zbrali in pregledali smo domačo in tujo literaturo
s področja kriminalitete zoper umetnine in organizirane kriminalitete. Literatura
zajema znanstvene monografije, znanstvene članke in/ali elektronske vire. Enako
velja za strokovne članke, ki so pridobljeni predvsem iz elektronskih informacijskih
virov, nekaj pa jih je tudi iz pisnih virov, ne nazadnje pa je bilo uporabljeno tudi
drugo, bolj poljudno internetno gradivo.
Kasneje smo pisne vire analizirali ter z deskriptivno metodo poskušali kar se da
natančno predstaviti tematiko organizirane kriminalitete v zvezi z umetninami.
Primeri so opisani v posebnem poglavju in z enako metodo. Pri definicijah različnih
avtorjev na to temo je bila uporabljena primerjalna metoda.
11. 10
2 Opredelitev temeljnih pojmov
V tem poglavju bodo predstavljeni pojmi, ki so bistveni za razumevanje nadaljnje
tematike diplomskega dela. Tema organiziran kriminal v zvezi z umetninami v prvi
vrsti zahteva razumevanje pojma organizirane kriminalitete in njenega delovanja.
Potrebno je tudi razumevanja kriminalitete, povezane z umetninami, in njenega
razmerja z organiziranim kriminalom. Za celovito razumevanje diplomskega dela so
proti koncu poglavja razloženi še pojmi umetnine, kulturne dediščine in
provenience.
2.1 Organizirana kriminaliteta
Enotno sprejete definicije pojma organiziranega kriminala ni, predvsem zaradi
hitrega razvoja in spreminjajočih se oblik, v katerih se organiziran kriminal pojavlja
(Dobovšek, 1996). Zaradi navedenega je organiziran kriminal kot slon. Težko ga je
opisati, vendar pa ga prepoznaš takoj, ko ga vidiš, to pa je tudi razlog, da ima veliko
definicij, šaljivo navajata Van Duyne in Van Dijck (2007). Izmed vseh je morda
najbolj celovita definicija tista, ki pravi, da je kriminalna dejavnost razlog za
združevanje oseb v organizirane kriminalne skupine. Te osebe pri svoji dejavnosti,
pridobivanju nezakonitega blaga in storitev ali pa nezakonito pridobljenega legalnega
blaga, na primer s krajo ali goljufijo, sledijo podjetniškemu mišljenju, da je treba
svoj tržni delež razširiti (Dobovšek, 2012). Verjetno najbolj sprejeta definicija v
današnjem času je definicija Konvencije Organizacije združenih narodov, po kateri
organizirano kriminalno združbo razumemo kot »strukturirano skupino treh ali več
oseb, ki v daljšem časovnem obdobju usklajeno deluje z namenom storitve enega ali
več hujših kaznivih dejanj po tej konvenciji, da bi neposredno ali posredno pridobila
finančno ali kakšno drugo premoženjsko korist« (Proulx, 2011). Konvencija
predstavlja prvi poskus vključitve vseh pojmov, predstav in aktivnosti za boj proti
transnacionalnemu organiziranemu kriminalu na globalni ravni, znotraj enega samega
obvezujočega dokumenta (Dobovšek, 2012).
Glavno vodilo organiziranih kriminalnih skupin sta torej dobiček ali moč, do obeh pa
pridejo z najrazličnejšimi dejavnostmi. Najbolj dobičkonosni sta trgovina z drogo in
trgovina z orožjem, ki sta hkrati tudi močno povezani, saj se pogosto ena dobrina
zamenja za drugo. Nekatere druge dejavnosti so še: prostitucija, trgovina z ljudmi,
12. 11
tihotapljenje jedrskih snovi, trgovina s človeškimi organi, ponarejanje, pranje
denarja, korupcija (Dobovšek, 2012) pa tudi trgovina z umetninami.
Ena izmed glavnih lastnosti organiziranih kriminalnih skupin je tudi njihova struktura.
Ta je v veliki meri podobna organizacijam v policiji in vojski pa tudi gospodarskih
korporacij. Za navedene je tako kot za organizirane kriminalne skupine torej značilna
»hierarhija, delitev dela, specializacija, pisna komunikacija, strokovnost, določena
pravila vedenja in neosebnost pri delu« (Dobovšek, 2012).
2.2 Kriminaliteta zoper umetnine
Kriminaliteto zoper umetnine lahko enostavno opredelimo kot vsa kazniva dejanja, ki
se vršijo proti umetninam oziroma umetniškim delom (Conklin, 1994). Poznamo več
skupin kaznivih dejanj, ki so lahko storjena v povezavi z umetninami: tatvine
umetnin, tihotapljenje umetnin, namerno poškodovanje umetnin oziroma
vandalizem, ponarejanje umetniških del in razkrivanje ponaredkov, uničenje umetnin
kot posledica vojne, malomarno ravnanje z umetninami in goljufije ter nelegalna
trgovina. Njihova značilnost je velika vrednost ukradenih predmetov in veliki zaslužki
(Dobovšek in Petrović, 2010). Kursar-Trček (2002) navaja, da kriminaliteta zoper
umetnine spada med najbolj prefinjene oblike kriminalitete. Za razliko od večine
drugih vrst kriminalitete so storilci kaznivih dejanj, povezanih z umetninami,
opremljeni s specifičnim znanjem o umetnosti, o umetninah ter drugih dragocenostih
in ne z orožjem, kaznivih dejanj pa ne izvršujejo na ulicah in v revnih okoliših,
ampak v prostorih uglednih muzejev, dražbenih hiš, restavratorskih delavnic in
galerij. Tovrstna kriminaliteta je mešanica kriminalitete belega ovratnika in
premoženjske kriminalitete, saj vsebuje marsikatero lastnost, značilno za obe (na
primer tatvina, ponarejanje, utaja davkov, podkupovanje, zavarovalniška tatvina
itn.)
2.3 Organizirana kriminaliteta in kriminaliteta zoper umetnine
Ker je že organizirano kriminaliteto samo po sebi težko definirati, je najbolj
enostavno združiti definicijo organiziranega kriminala in kriminalitete zoper
umetnine. Proulx (2011) v svojem članku navaja že prej omenjeno definicijo iz
13. 12
konvencije združenih narodov, ki organizirano kriminalno skupino razume kot
»strukturirano skupino treh ali več oseb, ki v daljšem časovnem obdobju usklajeno
deluje z namenom storitve enega ali več hujših kaznivih dejanj po tej konvenciji, da
bi neposredno ali posredno pridobila finančno ali kakšno drugo premoženjsko korist«.
Če k tej definiciji dodamo definicijo kriminalitete zoper umetnine, za katero Passas
in Proulx (2011) pravita, da zajema vse od tatvine oziroma zaplembe umetnine,
vandalizma, ponarejanja do prepovedanih izkopov in izvoza umetnin, antikvitet ter
drugih arheoloških materialov, dobimo relativno celovito definicijo organizirane
kriminalitete, povezane z umetninami.
Organizirana kriminaliteta je tesno povezana s krajo in nelegalno trgovino umetnin.
Glavni namen organiziranih kriminalnih združb so lahko zaslužek, pranje denarja ali
višji socialni status (Conklin, 1994). Z vpletenostjo organizirane kriminalitete v
kriminaliteto, povezano z umetninami, se strinjata tudi Dobovšek in Slak (2012), ki
prejšnjo trditev dopolnjujeta. Dodajata, da umetnine v razmerju do organiziranega
kriminala nastopajo v različnih vlogah in sicer: 1.) umetnine kot interes organiziranih
kriminalnih združb; 2.) umetnine kot mehanizem pranja denarja organiziranih
kriminalnih združb; 3.) umetnine kot sredstvo korupcije; 4.) umetnine kot način
plačila oziroma blagovne menjave; 5.) umetnine kot sredstvo za izvršitev goljufije
(motiv je lahko koristoljubje in/ali maščevanje) in 6.) umetnine kot sredstvo
tihotapljenja mamil in orožja. Dodajata še, da je bolj pomembno povezavo med
organizirano kriminaliteto in kriminaliteto zoper umetnine iskati v lastnostih in
načinih izvršitve in ne toliko v definiciji sami. Conklin (1994) tudi pravi, da je
tveganje ki se pojavlja pri izvrševanju kaznivih dejanj, povezanih z umetninami,
bistveno manjše od tveganja, ki se pojavlja na primer pri nelegalni trgovini s
prepovedanimi drogami, kar še dodatno spodbuja vpletenost organiziranega kriminala
v to nelegalno panogo, medtem ko Mackenzie (2011) trdi, da so v razmerje med
organizirano kriminaliteto in kaznivimi dejanji, povezanimi z umetninami, pogosto
vključeni tudi skorumpirani politiki, birokracija, vojska ali sprte paravojaške enote.
Chappell in Polk (2009), ki za osnovne značilnosti organizirane kriminalitete razumeta
nezakonito delovanje, hierarhično strukturo, uporabo nasilja, dobiček in/ali moč kot
vodilo, mednarodni značaj in povzročanje korupcije pa v nasprotju s prej navedenimi
avtorji pravita, da je vsaka oblika kriminalitete zoper umetnine v nekem trenutku
organizirana, vendar pa to še ne pomeni da je posledica delovanja organizirane
kriminalne skupine. Ne glede na to, kako odvisni se ti dve obliki kriminalitete zdita
14. 13
ena od druge, obstajajo ključni elementi, ki kriminaliteto zoper umetnine
ločijo/razlikujejo od standardnih oblik organizirane kriminalitete:
- pri povpraševanju se umetnine prikazujejo kot legalne;
- pri povpraševanju so potrošniki pogosto pripadniki družbenih elit;
- kriminaliteta zoper umetnine redko pritegne pozornost organov pregona;
- za razliko od organiziranega kriminala in njegovih klasičnih oblik je pri
izvršitvi kaznivega dejanja redka uporaba nasilja.
2.4 Umetnina
Definirati umetnino je relativno težko, saj ima vsak posameznik svojo subjektivno
predstavo, kaj umetnina je. Dobovšek (2007) pravi, da je skozi oči etimologije in tudi
v prvotnem smislu umetnina izdelek človeških rok, ki tako kot vsak drug izdelek sodi
na področje materialne kulture. Razlika med umetnino in drugimi izdelki človeških
rok je v uporabnosti. Pri drugih izdelkih je smisel izoblikovanega predmeta obsežen v
njegovi uporabni smotrnosti, medtem ko je pri umetnini smotrnost spojena s
prvinami, ki za uporabnost niso neizogibno potrebne, četudi opredeljujejo njen
umetniški značaj. Enostavnejšo definicijo ponuja Belaj (2010), ki pravi, da je
umetnina delo nekega avtorja z veliko estetsko vrednostjo, Conklin (1994) pa
umetnine definira kot predmete, ki so ponavadi razstavljeni v muzejih. Predstavi tudi
več tipologij umetnin in deli umetnine, ki sodijo v:
- likovno umetnost (slike, fotografije, grafike, risbe, skulpture);
- dekorativno umetnost;
- antikvitete (starine);
- etnografske predmete;
- orientalsko in islamsko umetnost;
- druge predmete (na primer kovanci, medalje, knjige, ščiti itn.).
2.5 Kulturna dediščina
Zakon o varstvu kulturne dediščine (2008) slednjo opredeljuje kot »dobrine,
podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki
italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti ter druge državljanke
15. 14
in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot,
identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike
okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas.«
Kursar-Trček (2002) kulturno dediščino definira v širšem in ožjem smislu. V širšem
smislu kulturna dediščina zajema spomenike, jezik, zgodovinske dogodke, ki so
zaznamovali določena obdobja, in verstvo, skozi katera se nek narod identificira. V
ožjem pomenu pa kulturna dediščina združuje slikarska in kiparska dela, arhitekturne
podrobnosti, predmete ljudskega izročila, obredne predmete, dvorce, kapelice,
gradove, palače, cerkve, arheološke predmete itn. Skratka, gre za vsa umetniška
dela narejena/zgrajena s človeškimi rokami.
2.6 Provenienca
Provenienca je dokument, v katerem je opisana zgodovina lastništva neke umetnine
(Durney, 2011). Pojavlja se v obliki kratke zgodovine razstav in menjave lastnikov,
naštetih v opombah prodajnega dražbenega kataloga. Provenienca je tudi zbirka
dokumentov, ki so ponavadi pritrjeni na hrbtno stran (Lenardič, 2010). Popolno
provenienco najdemo le redko. Pogosto se umetnine prodajajo in kupujejo
anonimno, včasih lastniki pred smrtjo ne razkrijejo, kje je bila umetnina shranjena,
velikokrat pa tudi trgovci nimajo podatkov o izvoru umetnine, s katero trgujejo
(Provenance research, 2012). Popolna provenienca vsebuje informacije o lastnikih,
datirana obdobja lastništva, način prenašanja umetnine, informacije o dedovanju, o
trgovcu in dražbeni hiši, ki je sliko prodajala, in informacije o lokacijah hranjenja
umetnine od njenega nastanka do danes (Provenience guide, 2012).
Na splošno je provenienca pomembna, saj lahko veliko prispeva k potrditvi pristnosti
umetnine. To s pridom izkoriščajo ponarejevalci, ki skušajo s ponarejeno provenienco
dokazati, da gre za izvirnik. Iz tega razloga se avtentičnost umetnine nikoli ne določa
zgolj preko provenience. S potrditvijo pristnosti naraste tudi cena umetnine. Ta je v
primeru, ko se umetnina prodaja skupaj s provenienco precej višja kot če izvirna
slika ne bi imela priložene provenience (Provenance guide, 2012).
Potrebno je omeniti, da slovenski pojem provenience v angleščini nima enakega
pomena, saj se angleška beseda proveniance nanaša na prvotno najdišče nekega
16. 15
predmeta (antikvitete), medtem ko angleška beseda provenance pomeni tisto, kar mi
razumemo pod besedo provenienca (Durney, 2011).
Iz poglavja se da razbrati, da so opredeljeni pojmi različno, vendar pa v veliki meri
dobro definirani. Čeprav je organizirano kriminaliteto zaradi hitrega razvoja in
spreminjajočih oblik težko opredeliti, je definirana dovolj obširno in hkrati tudi
dovolj specifično. Težko bi rekli, da definiciji, ki ju navajata Dobovšek in Proulx,
zajemata tudi dejavnosti, ki sicer ne spadajo v okvir organizirane kriminalitete.
Conklinova definicija kriminalitete zoper umetnine je relativno enostavna, široka in
dobra, vendar pa jo je treba omejiti z Dobovškovo opredelitvijo skupin kaznivih
dejanj, povezanih z umetninami. Kursar-Trček pa bolj kot o opredelitvi kriminalitete,
povezane z umetninami, govori o poznavanju tematike storilcev in specifičnosti
krajev izvršitve tovrstnih kaznivih dejanj. Obe, tako organizirana kriminaliteta kot
kriminaliteta zoper umetnine, sta torej posamezno relativno dobro definirani. Ni pa
tako tudi, ko pojma združimo.
Organizirana kriminaliteta, povezana z umetninami, je relativno slabo definirana.
Najbolj celovita definicija je morda združena definicija Proulxa in Passasa ter
Proulxa, medtem ko Dobovšek in Slak govorita predvsem o vlogi umetnin v odnosu do
organiziranega kriminala. Mackenzie in Conklin v svojih delih govorita o lastnostih, ki
pogosto nastopajo v soodvisnosti med organizirano kriminaliteto in kriminaliteto,
povezano z umetninami, Chapell in Polk pa organizirano kriminaliteto, povezano z
umetninami, razumeta in definirata zelo specifično in preozko. Enotno sprejete
definicije organizirane kriminalitete, povezane z umetninami, torej ni. K temu
najverjetneje pripomore specifičnost organizirane kriminalitete, zanesljivo pa tudi
ignorantski odnos večine represivnih organov do kriminalitete, povezane z
umetninami. Kljub temu je potrebno izpostaviti, da bi enotna definicija k reševanju
primerov, ko so organizirane kriminalne skupine vpletene v kriminaliteto zoper
umetnine, bolj malo zalegla. Zato se gre strinjati z Dobovškom in Slakom, ki pravita
da je bolj pomembno povezavo med navedenima pojmoma iskati v lastnostih in
načinu izvršitve in ne toliko v definiciji.
Pojem umetnine je precej široko, vendar dobro definiran. Tako je najverjetneje
zaradi subjektivne presoje vsakega posameznika. V definiciji, ki jo navaja Dobovšek,
je na primer uporabna smotrnost tista, ki je lahko del subjektivne presoje, v
definiciji, ki jo navaja Belajeva, pa je subjektivna presoja lahko estetska vrednost.
Dobro definicijo kulturne dediščine navajata Zakon o varstvu kulturne dediščine in
17. 16
Kursar-Trčkova. Kulturno dediščino definirata precej podobno, in sicer kot predmete,
vrednote, običaje, jezik in podobno, kar povezuje nek narod, ki se preko vsega
navedenega identificira. Tudi pojem provenience je dobro definiran, edina težava, ki
se lahko pojavi pri sodelovanju s tujimi organi, je prevod oziroma prevzem besede iz
angleškega v slovenski jezik. Enak pomen, kot mi pripisujemo slovenski besedi
provenienca, angleški jezik pripisuje besedi provenance, medtem ko se beseda
proveniance v angleščini nanaša na prvotno najdišče nekega predmeta. Pri prevodu
torej uporabljamo eno besedo, vendar pa pri tem mislimo na pomen druge, kar je
potrebno pri mednarodnem sodelovanju upoštevati.
18. 17
3 Problemi preiskovanja
V tem poglavju bodo predstavljeni nekateri problemi, ki se pojavljajo pri
preiskovanju kriminalitete, povezane z umetninami. Že odkrivanje organizirane
kriminalitete je precej težavno (pogosto zahteva usklajevanje in sodelovanje s
pravnimi inštituti na mednarodni ravni), ko pa k temu dodamo še nekatere specifične
lastnosti kriminalitete zoper umetnine, ki so prav tako problematične same po sebi in
brez vpliva organizirane kriminalitete, je preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj
toliko bolj zapleteno in zahtevno. Kljub navedbi, da je kriminaliteta zoper umetnine
tretja najbolj dobičkonosna panoga organiziranega kriminala, je še vedno deležna
premalo pozornosti organov pregona. Izjema so oddelki organov pregona v nekaterih
državah in druge (tudi neprofitne) organizacije, katerih zaposleni so usposobljeni za
preiskovanje in preprečevanje kriminalitete zoper umetnine. Omenjeni oddelki in
organizacije bodo na kratko opisani proti koncu poglavja.
Razlogov, zakaj organi pregona tovrstni kriminaliteti ne posvečajo toliko pozornosti,
je več. V prvi vrsti javnost podcenjuje obsežnost in pomembnost kriminalitete zoper
umetnine. Ob povezavi med pojmoma »kriminaliteta« in »umetnine« večina ljudi
najprej pomisli na hollywoodsko verzijo tatvine, ki je delo enega samega zločinca.
Od šestdesetih let prejšnjega stoletja je ta verzija bolj izjema kot pravilo, saj je
nenehna rast vrednosti umetnin prispevala k razmahu organiziranega kriminala
znotraj te ilegalne panoge. Zaslužki, pridobljeni preko kaznivih dejanj zoper
umetnine, se na ta način porabijo za prepovedano trgovino z drogo in orožjem, česar
se malokdo zaveda. Z informiranjem splošne javnosti o pomembnosti nelegalnih
poslov z umetninami za organiziran kriminal bi ta vrsta kriminalitete zanesljivo dobila
veliko več pozornosti (Chraney, Denton in Kleberg, 2012), posledično pa bi pritisk
javnosti lahko pripeljal do višje stopnje uspešnosti policijskih preiskav, ker bi bili
ljudje bolj izobraženi na tem področju, zato pa tudi previdnejši pri trgovanju in
upravljanju z umetninami (Conklin, 1994).
Naslednji v vrsti razlogov je verjetno tudi, da javnost prvenstveno zahteva
preiskovanje umorov in podobnih kaznivih dejanj, kar pripelje do tega, da so policisti
usposobljeni predvsem na teh področjih, nimajo pa dovolj znanja tisti, ki preiskujejo
kazniva dejanja, povezana z umetninami. Charney et al. (2012) v zvezi s tem
navajajo, da večina državnih uprav kaznivih dejanj, povezanih z umetninami, ne
jemljejo dovolj resno, da bi znotraj policije vzpostavili poseben oddelek, namenjen
izključno reševanju tovrstnih kaznivih dejanj. Dobovšek in Škrbec (2007) za tovrstno
19. 18
problematiko na slovenskem področju pravita, da znotraj policije ni preiskovalcev, ki
bi imeli potrebno znanje tako s področja preiskovanja običajnih deliktov kot
specifičnega znanja, ki ga zahteva preiskovanje kaznivih dejanj v povezavi z
umetninami. Hkrati izpostavljata problem pomanjkljivega izobraževanja, ki bi
navedeno specifično znanje lahko zagotavljalo.
Malo policistov se torej spozna na umetnost in malo je policistov, ki so člani
umetniških skupnosti (Charney et al., 2012), zaradi česar si morajo preiskovalci pri
preiskovanju kriminalitete, povezane z umetninami, pomagati oziroma vzpostaviti
sodelovanje z različnimi viri informacij, na primer s trgovci z umetninami, galeristi,
zbiratelji, restavratorji, umetnostnimi zgodovinarji, zaposlenimi v muzejih in
dražbenih hišah (Dobovšek in Petrović, 2010), ali pa v primeru še živečih umetnikov
neposredno z ustvarjalci (Naylor, 2008). Pomembno je, da policija po prijavi
kaznivega dejanja od navedenih oseb čim prej dobi kar se da enotne informacije. Na
ta način se lahko osebe, ki imajo določeno znanje s področja umetnosti, vključijo v
preiskavo, pogosto pa policija na podlagi pridobljenih informacij sodeluje še s tajnimi
policijskimi delavci in sodelavci (Dobovšek in Petrović, 2010).
Policija bi v primeru kaznivih dejanj v povezavi z umetninami morala več sodelovati s
tajnimi policijskimi sodelavci, čeprav je to težavno, ker slednji niso del policije in
pogosto dajejo napačne informacije. Hkrati bi morali biti v preiskavo prepovedane
trgovine z umetninami bistveno bolj vključeni tajni policijski delavci, saj so pogosto
ključni člen pri preiskovanju. Charney (2009) o tem pravi, da so tudi storilci tovrstnih
kaznivih dejanj ugotovili, da največ tvegajo takrat, ko sliko prodajajo, saj je kupec
lahko policist, ki opravlja delo pod krinko.
Ko policijska preiskava pripelje do odkritja umetnine, je potrebno sliko oceniti in
preveriti njeno pristnost. Ker policisti večinoma nimajo potrebnega znanja, policija k
sodelovanju ponovno povabi prej navedene osebe iz umetniških skupnosti in na ta
način pridobi izvedeniško mnenje. Velikokrat se zgodi, da so iste osebe hkrati tudi
žrtve (na primer, če je slika ukradena iz muzeja in njeno avtentičnost potrdi
zaposleni v muzeju). Vprašanji in posledično tudi dva bistvena problema, ki se
pojavljata v zvezi z izvedeniškim mnenjem, sta predvsem, ali ima oseba, ki naj bi
podala izvedeniško mnenje, dovolj znanja in kakšni so njeni motivi. Collin (1993)
pravi, da osebje muzeja premore potrebno znanje za ocenjevanje umetnin,
verodostojnost pa se dodatno poveča, če ocenjevalec prihaja iz muzeja, ki velja za
ugledno in kakovostno ustanovo. Conklin (1994) dodaja, da izvedeniško mnenje
20. 19
močno vpliva na ceno v primeru nadaljnje prodaje umetnine. Navaja tudi primere, ko
so lastniki umetnin podkupovali izvedence, ki so umetnino ocenili kot dragoceno
(čeprav je bila v resnici ponaredek), nato pa so lastniki umetnin s pomočjo
izvedeniškega mnenja izpeljali zavarovalniško goljufijo. Do neprijetne izkušnje lahko
pride tudi zaradi površnosti oziroma neznanja izvedenca, ki kljub dobrim namenom
umetnino oceni za manjvredno, včasih celo za ponaredek.
Rešitev navedenih problemov je, da v najkrajšem možnem času umetnino oceni čim
več med seboj neodvisnih strokovnjakov. Na ta način se izognemo nemoralnim
motivom ocenjevalcev, saj je malo verjetno, da bodo vsi, ki bodo umetnino
ocenjevali, tudi podkupljeni. Pri tem se je treba zavedati, da bo vsak strokovnjak,
četudi je bil usposobljen na istem področju in na enak način kot drugi, umetnino
ocenil s svojim znanjem in lastnim pogledom na njeno vrednost, zato se lahko ocene
razlikujejo. Velika razlika v cenitvah še ne pomeni, da ima izvedenec sumljive
namene, ampak da je lahko zgolj podal svojo subjektivno oceno. Pri umetninah je
pač tako, da je malo vpeljanih standardov in meril, po katerih se ocenjuje vrednost
slike. Večinoma je cena socialni konstrukt, zato so posledično tudi ocene izvedencev
različne.
Eden izmed večjih problemov preiskovanja kriminalitete zoper umetnine je
preiskovanje in odkrivanje antikvitet, predvsem tistih, ki so ukradene iz arheoloških
najdišč in iz morskih razbitin. V praksi je nemogoče zaščititi vsa arheološka najdišča,
še najmanj tista, za katera se niti ne ve, da obstajajo (Gill, 2009). Če najprej
predstavimo kulturološki problem, ki se pojavlja ob plenjenju arheoloških najdišč, se
težave kažejo v dodatni škodi. Plenilci arheoloških najdišč iščejo predvsem
predmete, zanimive za kupce, pri tem uničijo celoten kontekst arheološkega najdišča
in hkrati še marsikatero drugo antikviteto, iz katere bi se lahko ogromno naučili
(Fincham, 2009). V primerjavi s preiskovanjem drugih kaznivih dejanj, povezanih z
umetninami, katerih izvor in prejšnjega lastnika je lažje ugotoviti, je pri nelegalnem
izkopavanju in plenjenju z arheoloških najdišč to praktično nemogoče, saj izkopani
predmeti v sodobnem svetu še niso bili videni, zato niso označeni oziroma
dokumentirani, kaj šele da bi imeli ustrezno provenienco. To preprečuje, da bi bila
antikviteta prepoznana kot ukradena, ko se pojavi na nelegalnem trgu. Izjema so
primeri, ko država lahko zagotovi dokaze, ki nedvoumno kažejo, da je bila
antikviteta izkopana znotraj njenih meja (Durney in Proulx, 2011). Za policiste je
preiskovanje kriminalitete v zvezi z antikvitetami torej najtežje, saj ne morejo iskati
predmetov, če ne vedo niti, kaj je bilo iz arheoloških najdišč ali iz morja
21. 20
odnesenega. Poleg tega so antikvitete vpletene v večino (do 75 odstotkov) vseh
kaznivih dejanj, povezanih z umetninami. Dodatni problem povzroča prodaja.
Antikvitete s ponarejenimi proveniencami se tudi na črnem trgu prodajajo za polno
ceno (Charney, 2009), medtem ko druge umetnine zamenjajo lastnika zgolj za 7 do
10 odstotkov vrednosti, ki bi jo dosegle, če bi se prodajale na legalnem trgu (Charney
et al., 2012). Policija si pri preiskovanju kaznivih dejanj, povezanih z antikvitetami,
lahko le redko pomaga s tajnim policijskim delovanjem, saj je trg s starinami
relativno zaprt, transakcije so zaupne narave, anonimnost trgovcev in kupcev pa je v
nelegalnih krogih že ustaljena praksa (Massy, 2008). Mnogokrat se na državni ravni
zavira odkrivanje tovrstne kriminalitete, saj so v veliko državah, kjer se plenijo
arheološka najdišča, v nečedno delo vpleteni tudi javni uslužbenci (Lane, Bromley,
Hicks in Mahoney, 2008).
Problem preiskovanja kriminalitete, povezane z antikvitetami, je eden opaznejših in
bolj zaskrbljujočih na tem področju. Policija ima omejene možnosti, saj ji poleg
tajnih policijskih delavcev težko pomagajo še drugi strokovnjaki iz umetniških
skupnosti. Obsežnost problema je zaskrbljujoča že sama po sebi, hkrati pa
antikvitete na črnem trgu in s ponarejeno provenienco zmanjšujejo ceno pristnim
antikvitetam z veljavno in preverljivo provenienco, ki se pojavljajo na legalnem trgu.
Kupci zaradi tega niso pripravljeni sprejeti tveganja, saj je težko oceniti, kdaj se
katera od številnih »umazanih« antikvitet pojavi na legalnem trgu.
Neprijavljena kazniva dejanja, povezana z umetninami, so morda celo eden od
temeljih problemov. V muzejih pogosto ne prijavijo kraje ali vandalizma zato, ker bi
s tem razkrili svoje šibkosti in ranljivost svojih kolekcij, saj bi to odvrnilo morebitne
darovalce umetnin ali pa privabilo več tatov in vandalov. Podobno je tudi z zasebnimi
zbiratelji, ki zamolčijo kazniva dejanja zato, da ne bi razkrili vrednosti svojih zbirk in
posledično privabili tatove. Zbiratelji antikvitet redko prijavljajo kazniva dejanja
zato, ker se zavedajo da antikvitete ne prihajajo z legalnih trgov in bi jih v državi
izvora zahtevali nazaj. Pogost pojav je tudi, da zasebni zbiratelji niso želeli plačati
višjega davka na premoženje in zaradi tega niso prijavili kaznivih dejanj. V primeru
prevare dražbene hiše, odgovorni redko prijavijo kaznivo dejanje, ker s tem ohranijo
zaupanje javnosti v njeno delo in verodostojnost (Conklin, 1994).
Eden od razlogov za neprijavljena kazniva dejanja je verjetno tudi nizka stopnja
raziskanosti kaznivih dejanj, povezanih z umetninami. Odstotek rešenih primerov
tovrstne kriminalitete se giblje med 2 in 6 odstotki (podatek pridobljen iz Charney et
22. 21
al., 2012), kar lahko bistveno prispeva k večanju števila neprijavljenih kaznivih
dejanj. V tem primeru bi lahko rekli, da gre za nekakšen začarani krog, saj muzeji in
druge ustanove ter zbiratelji kaznivih dejanj ne prijavljajo iz prej navedenih
razlogov. To pripelje do tega, da policija nima veliko delovne prakse, saj preiskuje
malo primerov, povezanih z umetninami, za tiste ki pa jih preiskuje, pa posledično
nima dovolj izkušenj. Žrtev, ki je kaznivo dejanje prijavila, opazi nemoč policije pri
preiskovanju tovrstne kriminalitete, kar vodi do nezaupanja in žrtev naslednjič
morda prav zaradi neizkušenosti policije, kaznivega dejanja ne bo prijavila.
Zaradi neprijavljenih kaznivih dejanj, povezanih z umetninami, policija težko zbira
podatke in ustvarja baze podatkov (Charney, 2009). Baze podatkov so za preiskovalce
zelo pomembne, saj z njihovo pomočjo policisti lažje usmerijo preiskavo, poleg tega
pa lahko z njimi pridobijo tudi informacije, povezane z žrtvami oziroma ustanovami,
proti katerim se je kaznivo dejanje storilo (Durney, 2011). Za policiste je zelo
pomembno, da vedo, kakšna je iskana umetnina in katere so specifičnosti, po katerih
jo je lahko prepoznati (na primer poškodbe, restavratorska dela, napisi na hrbtni
strani …) (Dobovšek, 2007). Ta problem je opazen predvsem pri policijah brez
strokovnjakov za delo na področju kriminalitete, povezane z umetninami. Takšnim
policijam (pa tudi vsem drugim) so na voljo Interpolovi obrazci CRIGEN/ART, ki jim
skupaj s fotografijo služijo kot osnovni dokument za vnašanje v bazo podatkov
(Breznik, 2010). Do nje imajo od leta 1999 naprej dostop vse države članice Interpola
(Kind, 2011).
V nadaljevanju poglavja bo pozornost posvečena nekaterim oddelkom organov
pregona različnih držav, katerih primarni cilj in dejavnost je preiskovanje in
preprečevanje kriminalitete, povezane z umetninami. Ti oddelki oziroma
organizacije so ustanovljeni predvsem v državah, ki razpolagajo z ogromno kulturno
dediščino in tovrstne organe zato nujno potrebujejo za njeno ohranitev.
Verjetno najbolj znana in hkrati najstarejša enota za boj proti kriminaliteti, povezani
z umetninami, je italijanska Enota za varstvo kulturne dediščine (TPC), ki je del
italijanske policije. Enota je bila ustanovljena leta 1969 kot odgovor na tatvino
Caravaggieve slike iz cerkve v Palermu (primer je opisan v naslednjem poglavju), ki
jo je zagrešila organizirana kriminalna združba Cosa Nostra. Med podobnimi enotami
je ta najuspešnejša in hkrati tudi največja, saj ima zaposlenih več kot 300 oseb.
Število osebja ni presenetljivo glede na število kaznivih dejanj, povezanih z
umetninami, ki jih zaznajo v Italiji – med 20 in 30 tisoč letno (Charney et al., 2012).
23. 22
Ob obsežnem delu so ustvarili bazo podatkov, v kateri je zabeleženih več kot 120
tisoč primerov kaznivih dejanj, več kot 3 milijone umetnin in skoraj 400 tisoč
njihovih fotografij. Preko Interpola enota sodeluje tudi v mednarodnih akcijah in
zagotavlja specializirano podporo v mirovnih operacijah (Nistri, 2011).
Oddelek za preiskovanje kaznivih dejanj, povezanih z umetninami, ima tudi Scotland
Yard. Tako kot enota italijanske policije je bil tudi oddelek Scotland Yarda
ustanovljen leta 1969, kmalu razpuščen in ponovno ustanovljen leta 1989. Čeprav
oddelek pokriva samo področje Londona, je dokaj uspešen, saj jim je v preteklih
letih tatvine v muzejih v londonskem okrožju uspelo zmanjšati kar za 60 odstotkov
(Charney et al., 2012).
Ekipa za preprečevanje kriminalitete pri Zveznem preiskovalnem uradu (FBI) je bila
ustanovljena leta 2004. Do danes so uspešno razrešili kar nekaj primerov in odkrili
preko 2600 predmetov, na legalnem trgu vrednih okoli 140 milijonov dolarjev.
Kriminaliteta zoper umetnine v Združenih državah Amerike (ZDA) ni prav pogost
pojav, so pa zato ZDA pogosto ciljna država za marsikatero umetnino, kar pomeni da
ekipa FBI v veliki meri pomaga pri tajnem policijskem delovanju v sodelovanju z
drugimi državami (Charney et al., 2012).
Tako kot Italija je tudi Francija ena tistih evropskih držav, ki razpolaga z ogromno
kulturne dediščine. Zato so v Franciji ustanovili posebno enoto za boj proti
kriminaliteti, povezani z umetninami (OCBC). Enota, ki je del notranjega ministrstva,
je odgovorna za usklajevanje delovanja na področju kriminalitete, povezane z
umetninami, med policijo, žandarmerijo, carino in ministrstvom za kulturo (Bavec,
2005).
Opisani oddelki, enote in ekipe so v državah, v katerih delujejo, izredno pomembni
za ohranjanje kulturne dediščine ter za preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj,
povezanih z umetninami. Rešenih primerov je v državah, v katerih imajo
ustanovljene oddelke, ki se ukvarjajo zgolj s to problematiko, bistveno več. Število
zaposlenih v navedenih enotah je prvenstveno kazalec, kako zelo država spoštuje
svojo kulturno dediščino, kaže pa tudi, kako resno se zaveda problemov, ki jih s seboj
prinaša kriminaliteta, povezana z umetninami. Kako resen je problem organizirane
kriminalitete in njene vpetosti v kriminaliteto zoper umetnine, kaže tudi delovanje
mednarodnih organizacij, kot sta UNICEF on Interpol. Delo teh organizacij na tem
področju ni zanemarljivo, saj skupaj z nacionalnimi oddelki in enotami tvorijo
odlično ogrodje za preprečevanje in preiskovanje mednarodne kriminalitete zoper
24. 23
umetnine. Najmanj, kar lahko naredijo druge države in njihovi represivni organi, ki
nimajo enot, oddelkov ali za to področje izobraženih posameznikov, je, da
problematiki posvetijo bistveno več pozornosti, saj si glede na razsežnosti in škodo,
ki jo povzroča, to definitivno zasluži.
25. 24
4 Analiza izbranih primerov
Poglavje analiza izbranih primerov zajema opise petih primerov, ko je šlo za storitev
kaznivega dejanja zoper umetnine, pri katerih obstaja velika verjetnost, da je
vpleten organizirani kriminal. Prva je opisana tatvina Caravaggieve slike iz cerkve v
Palermu. Primer je bil izbran zato, ker predstavlja mejnik v boju proti kriminaliteti,
povezani z umetninami, saj je bila zaradi tatvine ustanovljena prva enota za boj
proti tovrstni kriminaliteti. Naslednji primer je bil izbran zato, ker gre za največjo
uspešno tatvino v zgodovini, in sicer za krajo v muzeju Isabelle Stewart Gardner. V
tatvini je bilo ukradenih trinajst umetnin vrhunskih mojstrov, več kot dvajset let
kasneje pa ni bila odkrita niti ena. Primer tatvine iraških antikvitet je opisan, ker
ponuja širok vpogled v problem odkrivanja antikvitet, hkrati pa kaže tudi na
vpletenost tako organiziranega kriminala kot terorizma v kriminaliteto, povezano z
umetninami. V tem poglavju je opisana še tatvina švicarske zbirke Fundacije E. G.
Bührle. Tatvina je najbolj sveža, saj so zadnjo sliko odkrili šele v začetku leta 2012,
opisana pa je tudi zaradi nedvomne vpletenosti organizirane kriminalitete. Za konec
je opisan še slovenski primer s tatvino Groharjevih slik leta 2007, pri kateri je možno
prepoznati vpletenost organizirane kriminalitete.
Vire za navedene primere smo črpali iz raznih spletnih časopisov, knjig, strokovnih
člankov, člankov strokovnih elektronskih revij, elektronskih baz podatkov in iz raznih
poročil nekaterih organov (na primer Interpol). Opisa slovenskega primera in primera
tatvine švicarske zbirke temeljita na virih iz poljudnih člankov spletnih časopisov, saj
informacij o primerih drugje ni bilo mogoče najti. Tatvina Gardnerjevega muzeja je v
veliki meri opisana na podlagi Boserjeve knjige in člankov tujih poljudnih
elektronskih časopisov. Na podlagi strokovnih člankov, knjig in tujih poljudnih
časopisnih člankov je opisan primer tatvine slike Caravaggia. Za opis primera tatvine
iraških antikvitet so kot glavni viri nastopali strokovni članki, zbrani v knjigi
Manacorde in Chappella, drugi strokovni članki in uradna poročila. Omenjeno
literaturo smo za vsak primer posebej skrbno preučili, izločili neprimerno vsebino in
vsebino, ki govori o drugih, neizbranih, primerih, nato pa z deskriptivno metodo kar
se da natančno predstavili tematiko.
Z analizo primerov smo poskušali ugotoviti, v kolikšni meri je organiziran kriminal
vpleten v kriminaliteto zoper umetnine in predstaviti primere, ki vpletenost
organiziranega kriminala v kriminaliteto, povezano z umetninami, potrjujejo.
Problem se kaže v malo opisanih primerih, ko je organiziran kriminal vpleten v
26. 25
kriminaliteto, povezano z umetninami, pa tudi o opisanih primerih ni veliko
literature. Zato je kar nekaj literature pridobljene iz poljudnih spletnih časopisov.
Pri prebiranju literature je torej presenetilo majhno število opisanih primerov in
majhno število odkritih umetnin. A bi se vendarle ob večjem obsegu naloge našel
prostor še za kakšen primer. Primeri, ki so bili analizirani v nalogi, so bili izbrani iz
prej navedenih razlogov.
4.1 Tatvina Caravaggieve slike »Rojstvo«
Tatvina Caravaggieve slike »Rojstvo« ima danes v Italiji mitski status. V povezavi s
tatvino se je pojavljalo ogromno scenarijev, bolj ali manj verjetnih in celo bizarnih.
Kaj se je s sliko zares zgodilo, še danes ni znano, zanesljivo je le to, da je bila v
tatvino vpletena italijanska mafija.
V noči na 18. oktober leta 1969 so tatovi sliko izrezali iz okvirja in jo odnesli iz
cerkve v Palermu. Več kot 27 let o sliki ni govoril nihče, nato pa je kot priča v
sojenju Giuliu Andreottiju, nekdanjemu premierju Italije, ki je bil obtožen
sodelovanja z mafijo, nastopil Marino Mannoia, nekdanji pripadnik mafije. Bil je
zanesljiva priča, saj je med drugim povedal, kje je mafija zakopavala trupla
likvidiranih (Jones, 2008). Na pričanju je Mannoia priznal, da je bil eden od tatov
slike. Povedal je, da so tatvino izvedli po naročilu (Lev, 2009), pri kraji pa naj bi pet
kvadratnih metrov veliko sliko močno poškodovali, saj so jo zaradi lažjega transporta
zvili. Ko so sliko želeli predati kupcu oziroma naročniku, je zaradi hudo poškodovane
mojstrovine planil v jok (Lanzanova, 2009).
Peter Robb, avstralski strokovnjak s področja delovanja mafije in poznavalec
Caravaggievih del, trdi, da se je Mannoia na pričanju zmotil. V tistem časovnem
obdobju naj bi poleg Caravaggieve slike v Palermu izginila še ena slika in Mannoia naj
bi bil, kot pravi Robb, odgovoren za drugo tatvino in ne za krajo Caravaggieve
umetnine (Jones, 2008).
Težko je verjeti, da bi se Mannoia na pričanju tako zelo zmotil, saj je bil označen kot
zanesljiva priča in ni imel razloga, da bi lagal o sliki. Najbrž v svojem življenju ni
ukradel toliko slik, da ne bi vedel, od kod so ali kje jih je izmaknil. Nenazadnje, se
njegovo pričanje ujema tudi z nekaterimi, v nadaljevanju predstavljenimi teorijami.
27. 26
Conklin (1994) navaja, da naj bi mafija sliko ukradla iz maščevanja Rodolfu Sivieru,
ki je dolga leta preiskoval in razreševal kazniva dejanja zoper umetnine, ki so delo
mafije. Siviero je umetnino sprva poskušal odkriti sam, vendar se je kasneje odločil,
da bo sprejel pomoč britanskega novinarja Petra Watsona. Skupaj sta za Watsona
izdelala novo identiteto in na ta način povečala njegovo kredibilnost. Na eni od
dražb, na katerih je Watson dražil in kupoval pod imenom A. John Blake, je sedel
poleg preprodajalca umetnin iz Londona, ki je bil hkrati tudi eden izmed osumljencev
Siviera. Watson je kupil sliko Delacroixa, po dražbi pa je navedeni preprodajalec
umetnin iz Londona prosil Watsona, naj mu sliko proda. Watson je za sliko zahteval
povrnjeno plačano vsoto in informacije o ukradenem Caravaggiu. Tako je Watson,
čeprav navedene slike Delacroixa ni prodal, prišel do imena preprodajalca umetnin iz
Neaplja. Na njunem prvem srečanju je Watson povedal, da bi sliko rad kupil in jo
prodal kupcu iz Združenih držav Amerike. Dogovorila sta se za vsoto 130 milijonov
italijanskih lir. Na naslednjem sestanku je Watson dobil fotografijo slike in s tem
dokaz da je preprodajalec iz Neaplja res razpolagal z umetnino. S fotografije je bilo
razvidno, da je umetnina poškodovana, a jo je Watson vseeno želel kupiti. Dogovorila
sta se za zadnji sestanek, na katerem naj bi izmenjali denar za umetnino, vendar je
novembra 1980, nekaj pred dogovorjeno izmenjavo, Neapelj stresel uničujoč potres.
Do prodaje ni prišlo, saj Watson ni mogel več vzpostaviti stika s preprodajalcem
umetnin.
Zakaj Watson ni mogel ponovno vzpostaviti kontakta, ni znano. Morda je bil
preprodajalec v potresu poškodovan ali je celo umrl, možno je tudi, da si je
preprosto premislil in slike ni želel več prodati, v najhujšem primeru pa je bila v
potresu slika uničena. Watsonova zgodba v določeni meri potrjuje pričanje Mannoie,
saj sta oba trdila, da je slika poškodovana. Mannoia je tudi povedal, da je naročnik
sliko zavrnil in logično bi bilo, da bi se sliko kljub temu poskušalo prodati naprej.
Watson je bil izmed vseh potencialnih kupcev, ki bi sliko predali organom pregona,
najverjetneje najbližje.
Mannoia ni edini nekdanji mafijec, ki si je upal spregovoriti o Caravaggievi umetnini.
Gaspare Spatuzzo, nekdanji plačani morilec mafijske združbe Cosa Nostra, je na
pričanju leta 2009 povedal, da mu je njegov nekdanji nadrejeni Filippo Graviano v
zaporu razkril, da je bila slika zažgana v osemdesetih letih. Razlog naj bi bil v slabi
hrambi. Slika naj bi bila shranjena v nekem skednju, kjer naj bi jo pojedle podgane
in prašiči. Ker je bila preveč uničena, so ostanke zažgali (Lev, 2009).
28. 27
Spatuzzova zgodba je ena težje verjetnih. Ob dejstvu, da je mafija sliko želela
prodati, bi umetnino najverjetneje spravili na prostor, kjer bi bilo poškodovanje slike
manj verjetno in ne v skedenj. Če pa na skrivanje slike pogledamo skozi oči mafijcev,
ugotovimo, da policija slike najverjetneje ne bi iskala med prašiči in podganami.
Kljub temu bi tisti, ki so s sliko razpolagali, najverjetneje poskrbeli, da bi bila na
nenavadnem kraju bolje zavarovana.
Poleg navedenih obstajajo še teorije, o katerih ni tako (ne)posrednih informacij,
ampak sodijo bolj med govorice. Lanzanova (2009) navaja, da naj bi neki
prekupčevalec z drogo sliko zakopal nekje na vasi, skupaj s petimi kilami kokaina in
nekaj milijoni dolarjev. Manj verjetna je tudi teorija, da je sliko ukradla neka manjša
mafijska združba, da bi si pridobila ugled pri Cosi Nostri. McMahon (2005) navaja
naslednje teorije: slika naj bi bila uničena kmalu po tatvini, slika naj bi bila prodana
zbiratelju iz vzhode Evrope in slika naj bi bila še vedno v rokah mafije, medtem ko
Passas in Proulx (2011) navajata, da naj bi bila slika podarjena enemu izmed
pripadnikov mafijske združbe kot poročno darilo.
Danes, več kot 40 let po tatvini, ne vemo, kje je slika, niti kako zelo je poškodovana.
Znano je zgolj, da je bila v tatvino v veliki meri vpletena mafija. Mafijske združbe že
mnogo let nadzorujejo jug Italije, posebej močne pa so bile v času tatvine
Caravaggieve umetnine. Nikakršnega protiargumenta ni, ki bi kazal, da je sliko
ukradel posameznik ali nekdo, ki ni bil v nikakršni povezavi z mafijo. Še več, ob
prebiranju literature o tatvini umetnine se zdi, da je vpletenost mafije v krajo v
Italiji javna skrivnost. Navedene teorije torej ne obetajo nič pozitivnega. V
najboljšem primeru umetnina še danes visi na steni nekega bogatega zbiratelja. Če
in ko bo prišla v prihodnosti ponovno v javnost, bo najverjetneje precej
poškodovana. V najslabšem primeru pa je uničena, s čimer bi bil italijanski narod
posledično oškodovan za eno pomembnejših umetnin svojih največjih mojstrov.
4.2 Tatvina umetnin iz muzeja Isabelle Stewart Gardner
V tem podpoglavju bomo predstavili verjetno najobsežnejšo nerešeno tatvino v
zgodovini. Izginilo je 13 umetnin največjih mojstrov, še danes pa se niti približno ne
ve, kje se umetnine nahajajo in v kakšnem stanju so (so uničene, poškodovane ali
nepoškodovane). Neznano je tudi, kdo so osebe, ki so tatvino izvedle. Med preiskavo
29. 28
so se pojavljala razna predvidevanja, kdo bi lahko bil odgovoren za tatvino. Tudi ta
so opisana v nadaljevanju.
Bostonski muzej Isabelle Stewart Gardner, zgrajen v tradicionalnem beneškem slogu
po vzoru renesančnih palač, je bil oropan na dan svetega Patrika v noči na 18. marec
leta 1990. Čeprav je bilo varnostnikom naročeno, da pod nobenim pogojem ne smejo
v muzej spustiti nikogar, se varnostnika tiste noči navodil nista držala. Storilca sta
bila dva moška v policijskih uniformah, v muzej pa sta prišla pod pretvezo, da so
dobili obvestilo o nemiru na muzejskem dvorišču. Varnostnik, ki jima je odprl, je
moral poklicati drugega, ki je bil v času vstopa tatov na rutinskem obhodu muzeja.
Oba varnostnika sta bila vklenjena, ne da bi tatova pri tem uporabila orožje in brez
povzdignjenega glasu. Dobro sta preučila varnostni sistem muzeja in med tatvino
delovala umirjeno. Za krajo sta si vzela kar 81 minut (Boser, 2009). Iz muzeja je
izginilo trinajst umetnin, katerih vrednost je danes ocenjena med 300 in 500
milijonov dolarjev, navkljub petmilijonski nagradi pa slik še danes niso odkrili (Belaj
2010).
Tatvino sta nepridiprava začela z Rembrandtovo sliko »Nevihta na Galilejskem
jezeru« (prevod po Belajevi, 2010), edino umetnikovo sliko, ki upodablja morski
prizor. Sledila je druga Rembrandtova slika »Gospa in gospod v črnem«. Tretja slika,
ki sta jo tatova malomarno ločila iz okvirjev, je bila »Koncert« Johannesa Vermeerja.
Gre za štiristo let staro olje na platnu in je zgolj eno izmed šestintridesetih (Furtado
(2012) navaja številko sedemintrideset) Vermeerjevih del ter hkrati najdragocenejša
umetnina, ukradena tistega dne. Nekateri njeno vrednost ocenjujejo do 300
milijonov dolarjev. Naslednji ukradeni sliki sta bili »Pokrajina z obeliskom« Govaerta
Flincka in Rembrandtov samoportret v velikosti poštne znamke. Šesta ukradena
umetnina je bila bronasta čaša iz dinastije Shang, ena najstarejših umetnin v
muzejski zbirki. Nato sta se tatova lotila petih slik Edgarja Degasa (nekatere od njih
so nedokončane) in vrhnjega dela zastave Napoleonove straže v obliki orla. Kot
trinajsto in hkrati zadnjo sta si tatova prisvojila Manetevo sliko, katere okvir sta
posmehljivo nataknila na stol direktorja muzeja. Preden sta zapustila muzej, sta se
odpravila še v nadzorno sobo, iz katere sta vzela videokasete, na katerih je bila
posneta celotna kraja (Boser, 2009).
Tatvina in dejanja zmikavtov so pustila kar nekaj stvari nejasnih. Nepridiprava sta
delovala mirno in si za krajo vzela skoraj poldrugo uro časa, a sta hkrati z
umetninami ravnala malomarno, čeprav bi jih lahko iz okvirjev ločila na lepši, slikam
30. 29
manj škodljiv način. Poleg tega ima muzej marsikatero umetnino, ki je vredna precej
več od ukradenih. Nedokončana slika Degasa zanesljivo ni vredna toliko kot na primer
slike Michelangela, Raphaela, Boticellija ali Tiziana, ki so bile prav tako v zbirki
muzeja (Isabella Stewart Gardner Museum Collection, 2012). Nekatera dejanja torej
kažejo, da sta bila tatova amaterja, medtem ko druga kažejo na umirjenost in
profesionalno izvajanje tatvine. Iz tega bi se najverjetneje dalo sklepati, da sta
tatova izkušena, vendar ne na področju tatvin umetnin.
FBI je primer preiskoval od prvega dne po tatvini naprej. Sprva sta bila glavna
osumljenca oba varnostnika, vendar so pozneje sume opustili. Predvidevali so, da sta
varnostnika preveč nerodna in ne pretirano bistra, da bi lahko izpeljala tako
zahtevno kaznivo dejanje. Deset mesecev po tatvini je sled nakazala na Gerryja
Kaplana, nekdanjega obsojenca, ki je imel v lasti trgovino z antikvitetami, v Boston
pa je priletel iz San Diega tri dni pred tatvino in ga zapustil dan po njej. Po dvakrat
prestanem poligrafskem testu se tudi ta sled ni več zdela verjetna. Naslednji v vrsti
osumljencev je bil Brian McDevitt, znani bostonski prevarant, ki je v preteklosti
poskušal oropati eno izmed zbirk v New Yorku. Pozornost so vzbudile vzporednice
med tatvino Gardnerjevega muzeja in newyorške zbirke. V primeru slednje je bil
McDevitt oblečen v dostavljavca FedExa, s seboj je imel lisice in samolepilni trak,
policiji pa je povedal, da je iz galerije želel ukrasti Rembrandtovo sliko. McDevitt je
umrl leta 2004, še preden bi agenti lahko odkrili, ali je bil vpleten v tatvino ali ne
(Boser, 2009).
Organi pregona in zasebni detektivi, ki so se ukvarjali z Gardnerjevo tatvino, so prve
konkretnejše informacije začeli dobivati ob koncu devetdesetih let prejšnjega
stoletja. Myles Connor je bil v času tatvine v zaporu, kljub temu pa je v nekem
pogovoru z detektivom izjavil, da ve, kateri osebi sta tatvino izvršili. Prvi naj bi bil
Bobby Donati, Connorjev prijatelj in mafijski sodelavec. Skupaj s Connorjem naj bi
celo načrtovala tatvino, vendar je moral Connor za zapahe. Druga storilec naj bi bil
David Houghton, nekdanji zapornik in prekupčevalec z antikvitetami. Po tatvini naj bi
Donati obiskal Connorja v zaporu in mu obljubil, da ga bo poskušal v zameno za
katero od ukradenih umetnin spraviti iz ječe. Leta 1991, torej leto po tatvini, je bil
Donati najden mrtev v avtomobilu, zaboden kar osemindvajsetkrat. Njegov sodelavec
je umrl leto kasneje zaradi srčnega napada. Nadaljevanje preiskave v tej smeri je
bilo nemogoče (Boser, 2009).
31. 30
Naslednji v vrsti osumljencev je bil James »Whitney« Bulger. Bulger se je več let
pojavljal na tiralicah FBI. Bil je eden najbolj iskanih zločincev v Ameriki, po uboju
Osame bin Ladna pa je bil dobro leto dni celo prvi na seznamu najbolj iskanih
zločincev v ZDA. Obtožen naj bi bil devetnajstih umorov (O'Neill, 2011), aretiran pa
je bil 22. junija 2011 v Santa Monici v Kaliforniji (Nagourney in Lovett, 2011). V času
tatvine Gardnerjevega muzeja je bil Bulger eden najmočnejših mafijcev v Bostonu,
saj je vodil irsko-ameriško mafijo, poleg tega je imel dobre povezave s policijo in
agenti FBI, ki so bili na trenutke celo odvisni od njegovih informacij. Na ta način se
je Bulger vedno znova reševal iz primeža kazenskega pregona, hkrati pa je v svet
organiziranega kriminala korupcije zvabil marsikaterega agenta FBI. Kmalu po tatvini
muzeja naj bi Bulger umetnine ponujal v zameno za deset milijonov dolarjev, vendar
kupca ni našel. Bulgerjev sodelavec Joe Murray je bil v zgodnjih devetdesetih letih
prejšnjega stoletja eden od večjih prekupčevalcev z drogo na vzhodni obali Amerike.
Leta 1992 naj bi Murray agentu FBI priznal, da ima dostop do ukradenih umetnin.
Nekaj tednov kasneje je bil najden mrtev, ubila pa naj bi ga žena. Že takrat so se
pojavljala ugibanja, ali je žena fizično lahko izvedla umor na način, kot je bil razbran
iz dokazov, ali pa je pri umoru sodeloval Bulger, ter zakaj nikoli niso izprašali članov
Murrayjeve družine (Boser, 2009).
Možno je, da je Bulger imel nadzor nad slikami, vendar najverjetneje pred letom
1995, preden se je odločil za življenje na begu. Če bi z umetninami še vedno lahko
upravljal, bi jih najverjetneje po ujetju leta 2011 uporabil kot protiutež za obtožbe
devetnajstih umorov.
Preko Bulgerja in Murrayja naj bi do slik prišla celo Irska republikanska armada (IRA).
Murray in Bulger naj bi leta 1984 organizirala obsežno čezoceansko pošiljko orožja,
namenjeno Irski republikanski armadi. Na enak način naj bi čez Atlantski ocean
spravila tudi plen iz Gardnerjevega muzeja. Ukradene umetnine naj bi IRA znala
spretno unovčiti na nelegalnem trgu, saj je v preteklosti to že počela, vpletena pa
naj bi bila tudi v precej tatvin umetnin, tako da bi bile umetnine iz Gardnerjevega
muzeja za njih zanesljivo zanimive (Boser, 2009).
Eden glavnih osumljencev za tatvino Gardnerjevega muzeja je bil David Turner, znan
tudi kot zlati deček bostonske mafije. Iskanje dokazov, ki bi Turnerja povezali s
tatvino, je bilo za policijo in druge organe na trenutke pretežko in preveč
»umazano«. Charlie Pappas , Turnerjev tesni sodelavec in eden boljših prijateljev,
naj bi potem, ko ga je policija prijela zaradi posedovanja kokaina, povedal za precej
32. 31
kaznivih dejanj, za katera je bil odgovoren Turner. Med drugim naj bi Pappas policiji
začel dajati informacije v zvezi s tatvino Gardnerjevega muzeja, ko sta ga dva
zamaskirana moška večkrat ustrelila pred lastno hišo. Neil Cronin, agent FBI, ki je
prevzel primer, naj bi se s Turnerjevim sodelavcem Carmellom Merlinom poskušal
dogovoriti za predajo umetnin (Merlino je že v preteklosti ponujal slike za
zmanjšanje zaporne kazni). Cronin je Merlinu in Turnerju ponudil popolno imuniteto,
ne samo za primer tatvine Gardnerjevega muzeja, pač pa za vsa kazniva dejanja,
storjena do takrat, vendar pa Merlino očitno ni imel dostopa do umetnin, zato načrt
agenta Cronina ni uspel (Boser, 2009).
V prejšnjem odstavku navedena dejstva niso edina, ki povezujejo Turnerja s tatvino
muzeja Isabelle Stewart Gardner. Boser (2009) navaja, da je Turner pred dnevom, ko
je bila izvršena tatvina, najel hišo, ki je zgolj deset minut vožnje odmaknjena od
muzeja, dan po tatvini pa se je odpravil na počitnice na Florido. Zanimive so tudi
vzporednice Turnerjevih prejšnjih kaznivih dejanj s tatvino Gardnerjevega muzeja.
Na dan finalne tekme ameriškega nogometa je oropal pošiljko z denarjem in
dragocenostmi, na praznik dela je oropal neki bar, Charlieja Pappasa je umoril na
večer zahvalnega dne. Tatvina Gardnerjevega muzeja se je zgodila na dan svetega
Patrika. Prav tako je David Turner ustrezal opisu enega izmed storilcev, medtem ko
naj bi bil drugi (glede na opis tatov) George Reissfelder. Nobeden od njiju ni vedel
veliko o umetnosti, kar je še eden od indicev, da bi lahko bila storilca, saj smo že
omenili, da sta tatova z umetninami ravnala neprevidno in malomarno, pa tudi izbira
umetnin ni bila najbolj strokovna.
V iskanju povezav med Turnerjem in tatvino so torej umrle štiri osebe, ki bi lahko
podale ključne informacije, da bi umetnine spravili nazaj, kamor spadajo. Lenny
DiMuzio je bil ustreljen takoj, ko je policija od njega želela informacije v zvezi s
tatvino. Bobby Donati, ki je sodeloval tudi s Connorjem, je bil prav tako ustreljen.
Enaka usoda je doletela Charlieja Pappasa, medtem ko je George Reissfelder umrl
zaradi zastrupitve s kokainom. Vsi štirje so bili na nek način povezani z Davidom
Turnerjem (Boser, 2009). Zakaj so te osebe izgubile življenje, najverjetneje ne bo
nikoli pojasnjeno, prav tako se ne bo zanesljivo vedelo, ali je Turner kdaj nadzoroval
umetnine ali ne. David Turner danes prestaja osemintridesetletno zaporno kazen
(Lambert, 2008).
Povsem mogoče je, da je imel tako kot Bulger dostop do umetnin tudi Turner. Morda
je bil tudi eden od tatov muzeja, vendar pa je to težko z gotovostjo trditi, čeprav na
33. 32
njegovo vpletenost kaže precej sumljivih smrti in drugih indicev, povezanih s tatvino.
Tako kot za Bulgerja enako velja za Turnerja, ki danes prestaja zaporno kazen. Če bi
le lahko, bi verjetno umetnine ponudila v zameno za zmanjšanje kazni, vendar se to
ni zgodilo.
Čeprav je izmed vseh možnih osumljencev največ indicev kazalo na Turnerja, je
nemogoče trditi, da je tat prav on. Dvaindvajset let od tatvine so umetnine
najverjetneje že v obtoku in povsem mogoče je, da je bostonsko podzemlje v nekem
časovnem obdobju dejansko upravljalo z umetninami. Morda to počne še danes.
Vendar je malo verjetno, da bi umetnine tako dobro poniknile, če bi bila storilca
posameznika, ki ne pripadata nobeni organizirani kriminalni skupini, in brez
učinkovitih sodelavcev. Tudi če bi bile umetnine ukradene po naročilu in bi bile
naročnikom dostavljene, bi se za katero od trinajstih umetnin najverjetneje
razvedelo. Težko je torej verjeti, da umetnine ne bi bile v lasti organiziranih
kriminalnih skupin, ki so umetnine najverjetneje zamenjali za drugo blago (na primer
droge), ali jih prodali zbirateljem, ki so prav tako del podzemlja. Povsem mogoče je
tudi, da si jih lastijo bogati zbiratelji, ki niso del podzemlja, a se zavedajo izvora
umetnin. Izvora umetnin se najverjetneje zaveda kdor koli ima slike v lasti, pa naj
bodo to zbiratelji ali organizirane kriminalne skupine. V nasprotnem primeru bi po
dvaindvajsetih letih katero od umetnin najverjetneje že našli.
4.3 Tatvina iraških antikvitet
Tatvine umetnin na področju Iraka so večinoma posledica mnogih vojn, v katere je
bila država vpletena v zadnjih treh desetletjih. Ob besedi Irak večina ljudi sprva
pomisli na vojne ali morda na zdaj že pokojnega voditelja Sadama Huseina. Malokdo
najprej pomisli na kulturno dediščino, ki jo Irak, država ki stoji na področju nekdanje
Mezopotamije, premore. Kulturna dediščina v zibelki civilizacije ni pomembna zgolj
za Irak, ampak za celotno civilizacijo in proučevanje njene zgodovine. Posledično
okrnitev tako pomembne kulturne dediščine pomeni, da bomo verjetno za vedno
prikrajšani dela lastne zgodovine.
Sadam Husein je v času svoje vladavine med leti 1979 in 2003 veliko truda vložil v
ohranitev antične dediščine Iraka, z načinom, kako je to počel, pa je hkrati utrjeval
svoj položaj v državi. Kraje iraških antikvitet je pogosto kaznoval s smrtjo,
poškodovanje pa je pomenilo, da poškodbe utrpi tudi storilec. Muzeji po vsem svetu
34. 33
cenijo antikvitete s področja Iraka, dolgoletno pomanjkanje tovrstnih umetnin na
mednarodnem trgu pa je zgolj povečalo njihovo vrednost. Vse skupaj je pripeljalo do
množičnega plenjenja arheoloških najdišč ob prvi zalivski vojni v začetku
devetdesetih let prejšnjega stoletja. Nič drugače ni bilo niti ob drugi zalivski vojni
leta 2003, ko se je plenjenje razširilo še na največji in hkrati najpomembnejši Iraški
narodni muzej in arheološka najdišča (McCalister, 2005), v Narodni arhiv in v prostore
ministrstva za verske zadeve (Kellner, 2004). Vse skupaj je pripeljalo do ponovnega
zaprtja trga z iraškimi antikvitetami, saj sta dve največji dražbeni hiši Sotheby's in
Christie's (posledično pa še večina manjših) leta 2003 nehali poslovati s predmeti iz
Iraka oziroma s predmeti, katerih kraj izvora je bil sumljiv (Brodie, 2011).
V nadaljevanju podpoglavja se bomo osredotočili predvsem na dogajanje iz leta
2003, saj je vpletenost organiziranega kriminala v tem primeru precej bolj očitna kot
pri primeru iz prve zalivske vojne.
Ob zavzetju Bagdada je bilo v načrtu ameriške vojske, da najprej zavarujejo ključne
inštitucije kot so Centralna banka, palača Abbasid ter Iraški narodni muzej, vendar
načrta niso uspeli izpolniti (Lawler, 2003). V dneh med 8. In 12. aprilom 2003, tri
tedne po začetku vojne, so pripadniki iraške vojske zavzeli muzej in njegov položaj
izkoristili za napade na ameriške vojake. V tistem času se je razmahnilo tudi
plenjenje muzeja, ki se je končalo 12. aprila z vstopom ameriških vojaških enot v
muzej. Nekaj pozneje so ameriške vojaške enote prevzele nadzor tudi nad
pomembnejšimi arheološkimi najdišči v Iraku, saj so se čuvaji, ki so bili na ukaz
Sadama Huseina odgovorni za varnost in preprečevanje plenjenja najdišč, v času
vojne umaknili in na ta način omogočil prost dostop do arheoloških najdb (Bogdanos,
2003). Garcia (2007) v svojem prispevku trdi, da ima država, ki zasede drugo, pravno
obveznost zavarovati kulturno dediščino, preprečiti plenjenje in zaščititi vojne
ujetnike, česar pa Združene države Amerike niso storile. Bogdanos (2011), ki je v
dneh po 12. aprilu vodil preiskavo v zvezi z opustošenjem iraške kulturne dediščine,
pa navaja, da bi ameriška vojska lahko v tistih dneh uporabila katera koli sredstva,
da bi odpravila nevarnost, ki ji je pretila. To pomeni, da bi lahko iraško vojsko, ki je
položaj muzeja izkoristila za obstreljevanje, napadli tudi z zračnimi silami.
Odločitev, da so počakali nekaj dni in nato zavzeli muzej, je označil za »vojaško
napačno, vendar kulturološko briljantno«.
Ameriška vojska se je v času, ko so na nitki visela življenja njihovih vojakov, odločila
trezno. Niso tvegali lastnih življenj, poleg tega so iraško dediščino ogrozili v
35. 34
najmanjši možni meri. Kakršen koli drugačen ukrep bi se najverjetneje končal z
občutno večjo škodo, ki kljub temu ni bila majhna.
Bogdanos (2003) navaja zanimiva dejstva, ki jih je izluščila preiskava. V mesecih pred
začetkom vojne so bili mnogi najvrednejši artefakti prestavljeni v skladišča muzeja.
Informacije o nahajališču skladišča in katere umetnine so tam shranjene, so imeli le
nekateri zaposleni v muzeju. Na ta način so preprečili poškodbe najvrednejših
zakladov muzeja, iz katerega je kljub vsemu izginilo več kot 13.000 predmetov.
McCalister (2005) navaja, da so preiskovalci plenjenje muzeja razdeli na tri širše
kategorije, pogojene s prostori, iz katerih so predmeti izginili: 1.) plenjenje prvega
in drugega nadstropja skladiščnih prostorov muzeja, iz katerih je izginilo 3138
predmetov. V tem primeru je razvidno, da je bilo plenjenje naključno, saj so tatovi
praznili celotne police in s seboj odnesli marsikatero repliko ali celo ponaredek,
nedotaknjeni pa so ostali več vredni keramični in tekstilni izdelki; 2.) plenjenje javne
galerije muzeja, iz katere je izginilo 40 eksponatov. Opazna je bila izbirčnost tatov,
ki so pustili nedotaknjene kopije in manjvredne predmete ter si prilastili vrednejše;
3.) plenjenje po kletnem skladiščnem prostoru, v katerega je mogoč dostop zgolj s
skritimi ključi, za katere so vedeli le nekateri zaposleni. Iz najbolj odročnega
kletnega prostora je izginilo 10.337 predmetov, med drugim nakit, glinene ploščice in
klinopisi. Da bi bilo iskanje teh predmetov še težje oziroma kar nemogoče, veliko
ukradenih predmetov ni bilo uradno zaznamovanih in označenih. Ashcroft (2003) na
podlagi dokazov trdi, da so tatovi natančno vedeli, kaj iščejo, in da so skoraj
zagotovo del organiziranih kriminalnih skupin.
Po načinu kraje in selektivnem delovanju tatov lahko tudi te razdelimo na tri vrste.
Plenjenje prvega in drugega nadstropja skladiščnih prostorov je spremljala
neorganiziranost in naključnost izbire, kar kaže, da so bili za krajo najverjetneje
odgovorni bližnji prebivalci, ki so izkoristili kaotično stanje v muzeju. Pri plenjenju
javne galerije muzeja je opaziti precejšno mero selektivnosti, kar pomeni, da so bili
tatovi teh prostorov najverjetneje profesionalci. Plenjenje po kletnem skladiščnem
prostoru pa je najverjetneje delo organizirane kriminalne združbe, ki je imela
notranjo informacijo o lokaciji, ključih ter vsebini in vrednosti ukradenih predmetov.
Za nameček so si tatovi prisvojili predvsem manjše predmete in predmete, ki se jih
da relativno lahko skriti. Povsem možno je tudi, da so profesionalni tatovi za seboj
namerno pustili odprta vrata in na ta način omogočil plenjenje bližnjih prebivalcev,
ki so ob nečednem početju zabrisali marsikatero sled (Bogdanos, 2011).
36. 35
Bogdanosu in Ashcroftu, ki trdita da je tatvina v določeni meri delo organiziranih
kriminalnih skupin, velja pritrditi. Zaradi Huseinovega dolgoletnega varovanja iraške
kulturne dediščine so imele organizirane kriminalne skupine možnost dobro proučiti
zahteve nelegalnega trga s področja antikvitet. Ko se je v začetku leta 2003 začela
napovedovati vojna, so organizirane kriminalne skupine zgolj čakale na svojo
priložnost. Najverjetneje so v primeru tatvine Iraškega nacionalnega muzeja ocenili,
da bodo najlažje zaslužili z majhnimi in neoznačenimi predmeti, katerih izvor bo
težko dokazati, transport teh predmetov v druge države pa bo relativno enostaven.
Prav transportu predmetov v druge države (kar je eden od dokazov za vpletenost
organiziranih kriminalnih združb v tatvino iraških antikvitet, tako iz muzeja kot z
arheoloških najdišč) pa bo pozornost v določeni meri posvečena v nadaljevanju.
Hitro ukrepanje ameriške vojske po zavzetju muzeja in takojšnja vpeljava preiskave
so pripeljali do precejšnje uspešnosti pri iskanju in vračanju antikvitet. Preiskovalci
so do leta 2009 zasegli ali pa so bili vrnjeni muzeju skoraj vsi predmeti, ukradeni iz
prvega in drugega nadstropja skladiščnih prostorov. Manj uspešni so bili pri iskanju
ukradenih predmetov iz javnih galerij, saj so od 40 ukradenih pridobili le 16 umetnin,
vendar pa je bilo med temi šestnajstimi tudi šest najvrednejših predmetov,
ukradenih iz tega dela muzeja. Še manj uspešni so bili pri iskanju zakladov iz kletnih
prostorov, saj so od več kot 10.000 predmetov po vsem svetu odkrili nekaj manj kot
3000 kosov (Bogdanos, 2011).
Če pogledamo delež predmetov, ki so bili odkriti in nato vrnjeni muzeju v last, po
prostorih, iz katerih so bili ukradeni, je razvidno, da v precejšnji meri potrjuje
teorijo o treh vrstah tatov. Jasno je, da so v prvem in drugem nadstropju skladiščnih
prostorov plenili okoliški prebivalci, ki so izkoristili priložnost, niso pa želeli svojega
naroda prikrajšati za kulturno dediščine oziroma niso imeli priložnosti, da bi
predmete prodali naprej. Podobno je z drugima dvema kategorijama tatov, saj delež
odkritih predmetov sorazmerno kaže na njihovo usposobljenost.
Preiskava ni pripeljala zgolj do vračanja predmetov, ukradenih iz muzeja, ampak
tudi z arheoloških najdišč. Do leta 2008 so preiskovalci samo znotraj Iraka odkrili
okoli 62.000 umetnin. Prav tako je do istega leta osem držav Iraku vrnilo več kot
5200 antikvitet, predvidoma ukradenih med vojno. Jordanija je Iraku vrnila preko
2400 predmetov, Združene države Amerike več kot 1000, Italija čez 800, Sirija 700,
Dubaj 100, Libanon 57, Kuvajt 38 in Saudska Arabija 18 predmetov (Bogdanos, 2011).
Dobovšek (2009) v zvezi s tem pove, da je plenjenje arheoloških najdišč in posledično
37. 36
preprodaja antikvitet eden glavnih virov zaslužka terorističnih skupin, saj je s
ponarejeno provenienco antikvitete mogoče prodati po polni ceni.
V zahodne dežele so umetnine najverjetneje potovale po ustaljenih poteh in skupaj z
drugimi nedovoljenimi dobrinami, medtem ko so bile v sosednjih državah
najverjetneje po večini uporabljene kot sredstvo blagovne menjave za iste dobrine
ali pa so bile namenjene financiranju terorističnih skupin.
Malo verjetno je, da bi bližje živeči prebivalci, katerih prva skrb v vojnih časih je
preživetje, izpeljali tako dobro organizirano tatvino in svojo državo opeharili lastne
kulturne dediščine, pri tem pa bi jim bila prva misel zaslužek. Vpletenost
organiziranega kriminala je v primeru plenjenja Iraškega narodnega muzeja
nesporna. Tatvina več tisoč manjših, neoznačenih ter nevpisanih predmetov,
plenjenje v najbolj odročni sobi skladišča, dostop do ključev, katerih prostor so
poznali samo nekateri zaposleni, in konec koncev tudi odstotek odkritih in vrnjenih
predmetov, ukradenih iz tega prostora, kaže na vpletenost organiziranega kriminala v
plenjenje muzeja. Do določene mere so organizirane kriminalne skupine
najverjetneje vpletene tudi v plenjenje arheoloških najdišč. Četudi so predmete,
ukradene z arheoloških najdišč, vračali z različnih koncev sveta, imajo v tem primeru
najverjetneje bistveno večjo vlogo kot organizirane kriminalne skupine teroristične
skupine, katerih plenjenje arheoloških najdišč je eden od glavnih virov zaslužka. Da
bi se ukradeni artefakti nekoč v prihodnosti ponovno znašli v muzejih ali na
arheoloških najdiščih, je malo verjetno, saj so najverjetneje že v lasti bogatih
zbirateljev, mafijskih šefov, v zasebnih zbirkah terorističnih voditeljev in morda celo
v rokah katerega od zaposlenih v muzeju, ki je k tatvini prispeval ključne
informacije, potrebne za izvedbo tatvine.
4.4 Tatvina slik iz švicarske zbirke Fundacije E. G. Bührle.
Tatvina iz zbirke Fundacije E. G. Bührle velja za eno večjih v Evropi in je hkrati
najbolj aktualen primer organizirane kriminalitete, vpletene v kriminaliteto zoper
umetnine. Iz zbirke v Zürichu so bile leta 2008 ukradene 4 slike vrhunskih umetnikov,
in sicer slike Van Gogha, Degasa, Moneta in Cezanna. Zanimivo je, da se je nekaj dni
pred tatvino zgodila še ena kraja v predmestju Züricha, v kateri sta bili ukradeni dve
sliki Pabla Picassa. Možno je, da sta kriminalni dejanji povezani.
38. 37
Trije zamaskirani roparji so 10. februarja 2008 pol ure pred zaprtjem vstopili v muzej
(Markovič–Subota, 2009), eden je prisilili člane osebja in obiskovalce, da ležejo na
tla, druga dva pa sta iz galerije v pritličju zbirke ukradla štiri slike. »Makovo polje pri
Vetheuilu« Clauda Moneta, »Cvetoče kostanjeve veje« Vincenta van Gogha, »Grofa
Lepica in njegovi hčerki« Edgarja Degasa in najdragocenejša v zbirki »Deček v
rdečem telovniku« Paula Cezanna so ukradene slike, vredne preko 112 milijonov
evrov. Po navedbah prič naj bi storilci rop izvedli v pičlih treh minutah, odpeljali pa
so se v belem avtomobilu (Belaj, 2010). Povedali so tudi, da naj bi eden od storilcev
govoril nemško s slovanskim naglasom. Takoj po tatvini je züriška policija razpisala
nagrado v vrednosti 100 tisoč švicarskih frankov za kakršno koli informacijo, ki bi
vodila do odkritja umetnin ali storilcev (Marković-Subota, 2009).
Teden dni po tatvini je uslužbenka bolnišnice obvestila švicarsko policijo o sumljivem
avtomobilu na parkirišču bolnišnice. V njem so našli 44 milijonov evrov vredni sliki
Moneta in Van Gogha (Belaj, 2010).
Hitra izvedba ropa ter bliskovita nevtralizacija osebja in obiskovalcev kažeta, da je
bil rop dobro načrtovan. Tudi izbira slik je dokaj logična. Tatovi so s seboj odnesli
najvrednejšo sliko v zbirki in dela svetovno znanih mojstrov. Nikakor pa ni jasno,
zakaj so storilci dve sliki pustili v zapuščenem avtomobilu. Možno je, da so sliki
ukradli nenačrtovano, po tatvini pa so ugotovili, da ju ne bodo mogli prodati oziroma
za njiju ne bodo mogli najti kupca, medtem ko so za drugi dve sliki že imeli
naročnika. Lahko pa so pretehtali, da bi bila prodaja štirih slik na črnem trgu za njih
prevelik zalogaj in so zato obdržali le dve, med drugim tudi Cezannovo umetnino, s
katero bi lahko ogromno zaslužili.
Že leta 2009 je policija prvič prišla na sled dvema osumljencema. Za tatvino iz
muzeja naj bila odgovorna državljana Srbije (Marković-Subota, 2009). Po dveh letih
obširne preiskave je srbska policija v sodelovanju s policijami iz drugih držav prišla
do informacije, da naj bi se slika nahajala v Beogradu, kjer naj bi jo osumljenci
poskušali prodati. 12. aprila 2012 so policisti v akciji, ki so jo načrtovali nekaj
mesecev in je pripeljala do odkritja Cezannove slike, aretirali štiri člane kriminalne
združbe Pink panter: vodjo skupine Ivana Pekovića, Draška Mladenovića, ki naj bi bil
eden od treh roparjev zbirke, Bobeja Nedeljkovskega, ki naj bi bil prvi Pekovićev
pomočnik in je v njegovi hiši prišlo do prodaje slike, ter Gorana Radojevića.
Cezannovo sliko so policisti odkrili med streho avtomobila in notranjo prevleko. V
hišnih preiskavah, ki so sledile, je policija od že predanih 2,8 milijona evrov kupnine
39. 38
našla le poldrugi milijon evrov (celotna dogovorjena vsota za odkup je bila 3,5
milijona evrov) in 60 tisoč švicarskih frankov. Zaplenili so tudi štiri vozila (Marković-
Subota, 2012a in Uhapšen i četvrti kradljivac … 2012) in nekaj kosov strelnega orožja
(Nova hapšenja … 2012). Kljub navedenemu so osumljenci z vsem kapitalom, ki so ga
imeli, ravnali preudarno in se v javnosti pojavljali kot običajni ljudje. Peković je na
primer vozil wolksvagnov avtomobil golf 2, medtem ko je svoj delež denarja,
pridobljenega z nelegalnimi posli, opral z vlaganjem v gradnjo bivalno-poslovnih
objektov v Beogradu. Njegov sodelavec Mladenović je bil zaposlen v pekarni v Čačku,
kjer si je z nelegalno pridobljenim denarjem kupil stanovanje (Marković-Subota in
Nikitović, 2012).
Na to, da je skupina res delovala kot organizirana kriminalna združba, kaže več
ugotovitev preiskave. Poleg nelegalne trgovine z umetninami so se člani očitno
ukvarjali še s krajo in tihotapljenjem avtomobilov ter z nelegalno trgovino z orožjem,
ne nazadnje pa tudi s pranjem denarja.
Čeprav so bili člani kriminalne združbe previdni in so iskali zanesljivega kupca, je
odgovornim v službi za boj proti organiziranemu kriminalu v Srbiji z njimi uspelo
navezati stik preko tajnega policijskega delavca, ki je sprva vzpostavil kontakt z
vodjo skupine, nato pa še drugimi člani. Medtem ko mu je bila v kriminalni združbi
zaupana vloga voznika, je policiji neprestano posredoval informacije o članih
kriminalne združbe. Kljub temu niti policija niti njihov tajni sodelavec do odkritja
umetnine v nobenem trenutku niso vedeli, kje se slika nahaja (Markovć-Subota,
2012a).
Glede na to, da je imel avtomobil, v katerem je bila slika transportirana, slovensko
registrsko oznako, in da so naši policisti sodelovali s srbskimi in švicarskimi (Z
dragoceno sliko … 2012), je povsem mogoče, da je bil tajni policijski delavec
uslužbenec slovenske policije. Srbska policija v srbsko podzemlje najverjetneje zelo
težko vpelje svojega delavca, saj jih člani kriminalnih združb v precejšnji meri že
poznajo. Tudi na splošno je v podobnih primerih vedno več sodelovanja s tujimi
policijami, saj se tuj policist lažje poveže s kriminalnimi skupinami, te pa težje
preverijo njegovo legendo.
V nadaljevanju preiskave se je izkazalo, da bi slika pristala v galeriji tudi v primeru,
če policija ne bi preiskovala primera, saj so člani kriminalne združbe sliko prodali
zasebnemu detektivu, ki ga je leto pred odkritjem slike najela Fundacija E. G. Bührle
(Markovć-Subota, 2012b).
40. 39
Švicarska policija je od Fundacije E. G. Bührle najverjetneje dobivala informacije o
delovanju zasebnega detektiva in jih posredovala srbski policiji. Na ta način so zadeli
dobitno kombinacijo, saj bi slika v vsakem primeru končala v muzeju, kar je bilo
najbolj pomembno. Četudi policiji ne bi uspelo vzpostaviti stika z organizirano
kriminalno skupino, bi v najslabšem primeru z detektivom dobili zanesljivo pričo, ali
pa vsaj koristne informacije o članih združbe. Po finančni plati zgodbe bi izgubo
najverjetneje krila zavarovalnica (te pogosto pomagajo detektivom), saj bi bila
vsota, plačana kriminalni združbi, nižja od zneska zavarovalnine, izplačane lastniku
umetnine.
Zavoljo uspešne preiskave, ki bi pripeljala do najdbe Cezannovega Dečka v rdečem
telovniku je policija nekaj mesecev tajila, da so v Srbiji odkrili 10 milijonov vredno
Degasovo sliko »Grof Lepic in njegovi hčerki«. To pomeni, da so bile vse štiri slike
vrnjene lastniku. Edina poškodovana slika je bila umetnina Paula Cezanna, a se da
raztrganine restavrirati in sliko povrniti v prvotno stanje (Lopovi iz Srbije … 2012).
Očitno so člani kriminalne združbe pretehtali, da je kupec zanesljiv, saj bi v
nasprotnem primeru zaradi odkritja Degasove slike nekaj mesecev pred prodajo
Cezannove, najverjetneje s prodajo še malo počakali.
Kot je bilo že omenjeno v uvodu, se je zgolj štiri dni pred tatvino zbirke Fundacije E.
G. Bührle, zgodila še ena tatvina umetnin in sicer v mestu Pfaeffikon, ki je 20
kilometrov oddaljen od Züricha. Tatovi so z razstave ukradli dve sliki: »Glavo konja«
ter »Kozarec in vrč«. Obe sliki Pabla Picassa sta bili za razstavo sposojeni iz
hannovrskega muzeja. Tatovi so po zaprtju razstave ostali v muzeju, ukradli sliki in
pobegnili, šele nato se je vklopil alarm. Na namig detektiva Richarda Ellisa je policija
v sefu v Srbiji odkrila obe sliki. Kdo je bil najemnik sefa, ni znano (Vuković in Adžić,
2011).
Očitne vzporednice pri obeh tatvinah kažejo, da bi Peković in drugi člani kriminalne
združbe lahko bili odgovorni tudi za to tatvino. V petih dneh sta se v Zürichu in
njegovi okolici zgodili dve tatvini umetnin. Ob dejstvu, da pojav tatvine umetnin ni
prav pogost, če se pa zgodi v nekaj dneh in na relativno majhni razdalji med kraji
zločina, vzbuja sume in verjetnost, da sta dejanji povezani. Ukradene slike iz obeh
tatvin, ki so zapustile Švico, so bile najdene v Srbiji, kar pomeni, da imajo slike poleg
prej naštetega skupno še ciljno lokacijo. Vse to govori v prid temu, da sta tatvini
povezani in da je za obema tatvinama stala ista kriminalna združba.
41. 40
Redko se zgodi, da policija požanje tak uspeh pri preiskovanju kriminalitete zoper
umetnine, če pa je vpletena še organizirana kriminaliteta, je to še toliko težje.
Naveden primer je torej eden tistih, pri katerem je sodelovanje med policijami,
oškodovanci in zasebnimi detektivi obrodilo sadove. Aretacija storilcev, zaplemba
vozil, orožja in denarja je v tem primeru sekundarnega pomena. Pomembno je, da so
bole umetnine vrnjene lastnikom in bodo kmalu tam, kjer jih najraje vidimo – na
stenah muzejev.
4.5 Tatvina Groharjevih slik leta 2007
Tatvina Groharjevih slik v letu 2007 velja za eno večjih na področju Slovenije, hkrati
pa je tudi ena redkih, ko je v določeni meri opazen vpliv organizirane kriminalitete.
Pa čeprav je sprva kazalo, da je storjeno kaznivo dejanje oportunistične narave.
Septembra leta 2007, nekaj dni po poplavah v občini Železniki, je iz Groharjeve
rojstne hiše, ki stoji v omenjeni občini, izginilo šest umetnikovih slik (Hanc in Ankele,
2011). Tatovi so izkoristili izredne razmere in se okoristili z 200.000 evrov vrednimi
slikami. Leta 2012 so se slike vrnile v muzej, vendar so bile precej poškodovane in
potrebne restavriranja, ki bo stalo več deset tisoč evrov (Groharjeve slike vrnjene
muzeju … 2012).
Slike so našli med hišno preiskavo pri Dejanu Vidmarju, vendar pa hišna preiskava ni
bila posledica iskanja slik, temveč iskanja dokazov, povezanih z verjetno
najobsežnejšim ropom v slovenskem prostoru, in sicer ropom SKB banke leta 2005. V
preiskavi je bilo ugotovljeno, da je bila večina denarja, ukradenega iz banke,
investiranega v nezakonite posle zunaj slovenskih meja, medtem ko je le majhen del
ostal na slovenskih tleh (Groharjeve slike našli..., 2012). Vidmar je bil med drugim
vpleten tudi v kazniva dejanja, povezana s prepovedanimi drogami in pranjem
denarja. Jeseni 2011 naj bi pri Vidmarju policisti zaplenili nekaj kokaina ter mu v
skladu s postopkom odvzeli prstne odtise in bris ustne sluznice. Prav DNK je bil tisti,
ki je potrdil, da je bil Vidmar vpleten v rop banke, saj se je vzet vzorec v primeru
najdenega kokaina ujemal z biološkimi sledmi na kraju ropa, najverjetneje pa to ni
edina sled, ki povezuje Vidmarja z ropom (Lovšin, 2012).
Ni znano, ali je Vidmar član katere od organiziranih kriminalnih skupin ali z njimi
zgolj sodeluje kot zunanji subjekt, očitno pa je, da je vpleten v marsikatero kaznivo
42. 41
dejanje, ki jih te skupine ponavadi izvršujejo. Da je osumljen pranja denarja, niti ni
presenetljivo, saj je, če je dejansko bil eden od roparjev, svoj del ukradenega
denarja nekako moral oprati oziroma vložiti v legalne posle. Med drugim je vpleten
tudi v trgovino z drogo, če že ne kot preprodajalec, pa najverjetneje kot končni
potrošnik, s čimer je podpiral dejavnost organiziranih kriminalnih združb. Ne
nazadnje, je bilo v preiskavi ugotovljeno tudi to, da je večino denarja vložil v
nezakonite posle zunaj slovenskih meja. V katere posle je vlagal, ni znano, vendar
vse to kaže, da je Vidmar v določeni meri vpleten v delovanje organiziranih
kriminalnih skupin. Slike, ukradene iz muzeja, je Vidmar najverjetneje izmaknil z
namenom, da bi jih na ilegalnem trgu prodal oziroma zamenjal za kakšno drugo
nelegalno dobrino, kar se z umetninami pogosto dogaja. Groharjeve slike niso
zanimive na mednarodnem nelegalnem trgu in posledično nimajo velike vrednosti,
kar je verjetno razlog, da slik ni uspel prodati.
4.6 Sklepna analiza
Kakor kažejo primeri, postaja organizirana kriminaliteta vedno bolj in v vedno večji
meri vpletena v kriminaliteto zoper umetnine. Razlog za vpletenost organizirane
kriminalitete je v prvi vrsti lahek zaslužek, saj za razliko od nelegalne trgovine z
drogami in z orožjem policija kriminaliteti, povezani z umetninami, ne posveča
dovolj pozornosti. Kot kaže zadnji primer, iz katerega se lahko ogromno naučimo, je
za uspešno preiskovanje organizirane kriminalitete, povezane z umetninami,
potrebno sodelovanje na različnih ravneh. Pomembno je, da policija kar se da
nemoteno sodeluje s policijami drugih držav, zasebnimi detektivi, oškodovanci in
drugimi, ki premorejo znanje s področja umetnosti in umetnin. Le to lahko, kot kaže
zadnji primer, pripelje do uspešnega odkritja umetnin, kar pa se zgodi le redko.
Skupno vsem primerom je torej že v osnovi vpletenost organiziranega kriminala.
Razen v primeru tatvine Groharjevih slik (pri kateri je dejanje morda oportunistične
narave) je mogoče opaziti tudi doseganje ciljev s pomočjo nasilja, kar je ena od
glavnih značilnosti organizirane kriminalitete. Opaziti je tudi, da člani organiziranih
kriminalnih združb ne znajo skrbeti za umetnine in se te posledično poškodujejo.
Poškodovane naj bi bile slike, ukradene iz muzeja Isabelle Stewart Gardner,
Caravaggieva slika naj bi bila popolnoma uničena, poškodovane so našli Groharjeve
slike, pa tudi Cezannov »Deček v rdečem telovniku« je potreben restavracije. Celo
iraškemu narodnemu muzeju so umetnine (vaze, skulpture …) vračali po kosih.
43. 42
Pogosto se dogaja, da policija umetnine odkrije naključno pri preiskovanju drugih
kaznivih dejanj, povezanih z organizirano kriminaliteto. Slovenska policija je na ta
način pri preiskovanju kaznivega dejanja ropa odkrila Groharjeve slike. Podobno se
je dogajalo tudi v primeru odkrivanja iraških antikvitet in na splošno drugim
policijskim službam, saj večinoma ne preiskujejo kriminalitete zoper umetnine,
ampak se raje osredotočijo na druga kazniva dejanja – na primer na trgovino z
drogami in orožjem. In pri tem odkrijejo ukradene umetnine. To kaže, da so v večini
primerov, ko organizirana kriminaliteta trguje z umetninami, umetnine za
organizirane kriminalne skupine na nek način sekundarnega pomena. Redko se zgodi,
da umetnine ostanejo znotraj kriminalne združbe, povedano drugače, da jih člani
organizirane kriminalne združbe obdržijo zase. Večinoma je tatvina izvedena po
naročilu, ali pa je preprosto namenjena blagovni menjavi za druge dobrine, kot sta
prepovedana droga in orožje.
Če primerjamo starejše tatvine s kasnejšimi, je opaziti težnjo, da člani organiziranih
kriminalnih združb v današnjem času vedo, da je najbolj prestižne umetnine na
črnem trgu težko prodati, saj bodo zaradi publicitete vsi potencialni kupci vedeli, da
je umetnina ukradena. Prestižnim umetninam je posvečene tudi več policijske
pozornosti. Organizirane kriminalne združbe danes zato večinoma trgujejo z
umetninami srednjih vrednosti, kar je razvidno v primeru tatvine švicarske zbirke
(razen Cezannove slike, ki je sama vredna precej več kot druge tri skupaj), ali pa
kradejo umetnine, katerih izvor je neznan, kot je to v primeru najvrednejših
predmetov, ukradenih iz iraškega muzeja. Na drugi strani v primeru tatvine
Caravaggieve slike in tatvine Gardnerjevega muzeja vidimo, da so v preteklosti
organizirane kriminalne združbe trgovale predvsem z najprestižnejšimi umetninami.
Pri vseh primerih najbolj izstopa dejstvo, da so izmed vseh ukradenih umetnin, ki so
navedene v primerih, našli le peščico. V primeru tatvine Groharjevih slik in v primeru
tatvine švicarske zbirke so bili organi pregona uspešni, medtem ko so bili v drugih
primerih precej neuspešni. Preiskava Gardnerjevega muzeja ni pripeljala do
nobenega odkritja, prav tako ni bila odkrita Caravaggieva slika, v primeru tatvin
iraških antikvitet pa je bilo odkritih zgolj majhno število umetnin.
Posebno pozornost bi torej morali odgovorni posvetiti varovanju arheoloških najdišč,
tako pod morjem kot na kopnem, saj omogočajo lahek zaslužek organiziranim
kriminalnim skupinam in terorističnim organizacijam. Najhuje je, da se ob odkritju
oplenjenega arheološkega najdišča, iz njega ne moremo ničesar naučiti o naši
44. 43
zgodovini. Poleg tega je preiskovanje teh primerov praktično nemogoče, ker
preiskovalci niti ne morejo vedeti, kaj naj iščejo. S ponarejeno provenienco se lahko
antikvitete, oplenjene iz arheoloških najdišč, za razliko od drugih umetnin na črnem
trgu prodajajo po polni ceni. Ta zgodba je najverjetneje doletela večino ukradenih in
(še) neodkritih umetnin iz Iraka, na račun katerih so se zanesljivo obogatile
organizirane kriminalne in teroristične skupine.
Analize izbranih primerov so lahko tudi poučne, saj uspešno rešeni primeri kažejo (na
primer tatvina švicarske zbirke), kaj pri preiskovanju kriminalitete, povezane z
umetninami, policija počne dobro, kaj je za odkritje umetnin koristno narediti, po
kakšnih poteh ukradene umetnine potujejo in kje jih iskati. Na drugi strani nas
nerešeni primeri opominjajo na napake, ki jih je policija pri preiskovanju počela, in
kakšne so morebitne posledice.
Iz opisanih primerov lahko razberemo glavne težave, s katerimi se policija in drugi
organi, ki so za to odgovorni, srečujejo. Zavedati se moramo, da k problemom
prispevamo tudi sami, saj za razliko od drugih kaznivih dejanj pri kriminaliteti zoper
umetnine nad policijo ne vršimo toliko pritiska, kar v določeni meri pripelje do njene
nezainteresiranosti za reševanje tovrstnih kaznivih dejanj. K temu pripomore tudi
izbira, da organizirane kriminalne skupine posegajo po umetninah srednjih vrednosti
in ne več najbolj prestižnih. Zato je pomembno, da ozaveščamo javnost o tem, kako
si organizirane kriminalne skupine pomagajo pri ustvarjanju zaslužka in kako
pomemben segment pri tem predstavljajo umetnine.
45. 44
5 Zaključek
Organizirana kriminaliteta danes steguje lovke malodane po vsem, kar bi ji lahko
prineslo dobiček, in se posledično prepleta tudi s kriminaliteto, povezano z
umetninami. To ni nič nenavadnega, če pogledamo na visoko vrednost umetnin,
vendar si mnogi kot storilca tovrstne kriminalitete predstavljajo posameznika višjega
sloja z nadpovprečnimi sposobnostmi in ne člana organizirane kriminalne združbe.
Kriminaliteta, povezana z umetninami, je glede na zaslužek organiziranih kriminalnih
združb na tretjem mestu, takoj za trgovino z drogami in orožjem. Neprestana rast
vrednost umetnin bi zato lahko v prihodnosti povečala dejavnost vpletenih
organiziranih kriminalnih združb. To je zaskrbljujoče, saj so umetnine del kulturne
dediščine in kot takšne ogledalo nekega naroda.
Medtem ko je večina temeljnih pojmov za razumevanje organizirane kriminalitete,
povezane z umetninami, dobro definiranih, je ključna definicija organizirane
kriminalitete, povezane z umetninami, slabo definirana. Prave, dobre, celovite,
dovolj široke in hkrati specifične definicije ne poznamo, kaj šele da bi bila
mednarodno sprejeta in uporabljana. Čeprav sama definicija ne bi toliko vplivala na
pozitivno reševanje primerov kriminalitete zoper umetnine, bi pozitivno vplivala na
rešitve pri drugih, pomembnejših problemih.
Policija ima torej težko delo pri preiskovanju kaznivih dejanj kriminalitete, povezane
z umetninami, katere storilci so organizirane kriminalne združbe. V prvi vrsti se
srečujejo s težavami preiskovanja organizirane kriminalitete same (na primer z
meddržavnim sodelovanjem in usklajevanjem), nato pa še s specifičnimi lastnostmi
kriminalitete zoper umetnine. Mnogo lastnikov umetnin iz različnih razlogov ne
prijavo storitve kaznivih dejanj, zato posledično policija nima informacij, kar
pripelje do splošne miselnosti, da je policija pri preiskovanju kriminalitete, povezane
z umetninami, neuspešna. Znanja s tega področja v policiji (z nekaterimi izjemami)
praktično ni, zato preiskovanje kaznivih dejanj, povezanih z umetninami, zahteva
sodelovanje z drugimi osebami, ki to znanje imajo. Tako kot lastniki umetnin pa
imajo lahko tudi oni svoje (tudi nemoralne) motive. Potrebno je še poudariti, da
policija pogosto umetnine odkrije naključno oziroma pri preiskovanju drugih kaznivih
dejanj.
Kot kažejo dejanski primeri, opisani v tej nalogi, enako pa tudi teorija, bi si zaradi
zapletenosti odkrivanja posebno pozornost pri preiskovanju kriminalitete zoper
