Unlocking the Power of ChatGPT and AI in Testing - A Real-World Look, present...
Internetni praktikum
1. Klasično vs. spletno
novinarstvo
Kako je splet spremenil novinarstvo in
novinarje.
2. Vsebina predavanja
Kako se je spremenilo delo novinarja na prehodu iz
klasičnega v spletno novinarstvo?
Kaj so naloge, ki jih opravlja spletni novinar in kakšna
orodja pri tem uporablja?
Kako gledamo na spletne novinarje?
3. Splet včasih in danes
Včasih Danes
Splet je bil orodje namenjeno
Splet 2.0 obrne stvari na glavo.
izjemno ozkemu spektru ljudi.
Splet postane enostavno orodje,
Z njim so delali le tisti, ki so bili
s katerim zna upravljati vsak.
za to usposobljeni.
Mi smo tisti, ki ustvarjamo
Vsebino so ustvarjali le redki
vsebino.
posamezniki.
4. Začetki spletnega novinarstva
Glavni razlog za nastanek.
Koncept javnega novinarstva.
Klasično novinarstvo postopoma izginja?
Kaj so današnji problemi klasičnega novinarstva?
6. Multumedialnost
Prepletanje različnih medijev sporočanja
Prispevki so sestavljeni iz teksta, videa, zvoka, slik ...
Novinar ni omejen s časom in prostorom običajnih medijev
Prejemnik novic lahko izbere čemu bo posvetil več pozornosti
8. Interaktivnost
Več in enostavnejša komunikacija med avtorjem in bralci
Več-senzorna izkušnja za same novinarje
Boljša izkušnja prejemanja informacij za bralce
Lahko kdorkoli komentira karkoli?
9. Razlika med klasičnim in spletnim novinarjem
Delo spletnih novinarjev se spreminja
Delo spletnega novinarja je veliko bolj nepredvidljivo in
naključno
Novinarji dobivajo nove naloge, ki jih v klasičnih medijih ne
opravljajo
Velik vpliv na naloge imajo nove tehnologije
10. Večopravilnost spletnih novinarjev
Novinar ni več samo novinar
Novinar je poznavalec multimedije
Novinar je fotograf
Novinar je snemalec, montažer in voditelj
Zelo zamegljena meja med novinarskim delom in delom
tehnologov
11. “Copy - Paste”
Reciklaža drugih vsebin istega medija
Kopiranje izjav za javnost in preurejanje novic, ki jih
objavljajo tiskovne agencije
12. Spletno novinarstvo v Sloveniji
Slovenski spletni mediji so večinoma podaljški klasičnih
medijev
Problematičen položaj spletnih novinarjev
Križanje tradicionalnega, interaktivnega in
participativnega novinarstva
Zelo omejena interaktivnost
15. Zaključek
Naloge klasičnih in spletnih novinarjev se še vedno
prepletajo
Spletni novinarji morajo poleg klasičnih nalog obvladati še
naloge, ki se uporabljajo samo na internetu
Novinarji vedno bolj uporabljajo multimedialnost,
hipertekstualnost in interaktivnost spleta
Splet je imel in še vedno ima na novinarstvo velik vpliv. Spremenil je tako način podajanja informacij, kot način sprejemanja informacij, spremenil pa je tudi način na katerega delajo novinarji.
Danes vam bom tako skušal pokazati kako se je spremenilo delo novinarja na prehodu iz klasičnega novinarstva v spletno novinarstvo, posvetil pa se bom tudi delu in vlogi, ki jo imajo spletni novinarji. Poleg tega vam bom tudi pokazal naloge spletnega novinarja in orodja, ki jih za izpolnjevanje teh nalog uporablja.
V zadnjem desetletju se je vloga interneta temeljito spremenila. Internet se je iz medija, ki je bil namenjen zelo ozkemu spektru ljudi, ki so z njim znali delati, spremenil v nekaj, kar lahko uporablja vsakdo. Postal je tudi najpomembnejši vir informacij, hkrati pa tudi eden bolj, če ne celo najbolj dostopnih virov informacij. Z uvedbo t.i. 2.0 različice spleta, pa se ni približal le prejemnikom novic ampak tudi ustvarjalcem novic.
Največji problem klasičnega novinarstva v 90. letih 20. stoletja v Združenih državah Amerike je bila velika vpetost novinarstva v politični, ekonomski in kulturni sistem. Novinar je tukaj še vedno kot nek katalizator med posamezniki in skupnostjo, vendar je koncept javnega novinarstva strogo proti profesionalizaciji in elitizaciji novinarstva (2007).
Kot odgovor na to krizo klasičnega novinarstva, se nasproti tradicionalnemu novinarstvu, skozi prizmo spletnih potencialov (interaktivnost, multimedialnost in arhivskost) postavlja koncept javnega novinarstva, ki izhaja iz generične pravice do komuniciranja.
Seveda. O tem je pisal že Dahlgren, vendar je poudaril, da ni in tudi ne bo popolnoma izginilo, saj se prilagaja in modernizira.
Tukaj pa Dahlgren opozori na dve stvari. Pri modernem novinarstvu se mu problematična zdita predvsem količina in gostota informacij. Obe se namreč stalno povečujeta, kar je pripeljalo do zasičenosti medijskega prostora z informacijami in do tekmovanja za pozornost gledalcev. No kljub veliki količini in gostoti informacij, pa je količina informacij, ki bi jih lahko označili kot novinarske zelo majhna. Po domače rečeno, nas mediji posiljujejo z informacijami, ki jih ne rabimo in nas ne zanimajo.
Drugi problem, ki ga je izpostavil Dahlgren pa je zabrisana meja med novinarstvom in ne-novinarstvom na spletu. Dejstvo je namreč, da je koncept infotainmenta postaja vedno bolj sprejet za legitimnega.
Za razumevanje nalog spletnega novinarja moramo najprej določiti kaj spletno novinarstvo sploh je. Kaj so njegove karakteristike, in kaj so njegove prednosti in slabosti v primerjavi s klasičnim novinarstvom.
Ward je leta 2002 zapisal, da so glavne značilnosti spletnega novinarstva hipertekstualnost, interaktivnost in multimedialnost.
Kot že beseda sama pove, gre pri multimedialnosti za možnost prepletanja različnih medijev znotraj enega samega medija. Multimedialnost tako novinarjem omogoča, da v prispevke vpletajo slike, animacije, grafike ter audio in video material.
Do samega materiala različni spletni mediji pridejo na različne načine. Večina slovenskih spletnih medijev so podaljški že obstoječih klasičnih medijev. To jim omogoča, da material, ki je bil recimo predstavljen v video obliki na TV-ju enostavno vstavijo poleg teksta, ki so ga pripravili za splet.
Novinar je na spletu tako osvobojen omejitev, ki mu jih predstavljajo klasični mediji. V časopisu je to količina teksta, na TV-ju dolžina prispevka isto na radiju. Novinar tako lahko svoj tekst dopolni s prispevki, ki jih je o tej temi pripravil on ali so jih pripravili njegovi kolegi. Prav tako lahko za razliko od časopisa objavi veliko več fotografij, ki pomagajo pri razumevanju določenega primera.
Splet torej ne pozna omejitev, ki jih poznajo klasični mediji. Na spletu teh omejitev ni, saj je uporabnik tisti, ki se odloči koliko časa bo posvetil določeni temi.
Spremembe pa multimedialnost prinaša tudi samim prejemnikom novic. Prejemniki se lahko namreč odločajo, če imajo izbiro seveda, čemu bodo posvetili svoj čas. Lahko se odločijo, da bodo prebrali in si pogledali vse kar je novinar pripravil, lahko pa pogledajo le video, ki je povzetek teksta.
Prav multimedialnost je tista, ki je prinesla največ sprememb v delo in naloge novinarjev. Postali so namreč veliko več kot samo novinarji, k čemur se bom vrnil kasneje.
Hipertekstualnost kot prvo omogoča pomikanje med stranmi medija. Omogoča navigacijo med različnimi rubrikami, temami ... Poleg tega omogoča tudi iskanje sorodnih novic, ki so povezane s temo o kateri beremo. To pa seveda najbolj pomaga pri samem razumevanju konteksta zgodbe.
V slovenskih spletnih medijih se hipertekstualnost vedno bolj uveljavlja. Vendar na način, ki meni osebno ni všeč. Povezave namreč pogosto najdemo le na dnu teksta, vodijo pa nas na sorodne novice, ki so bile že prej objavljenje v tem mediju.
Način, ki se meni zdi dober je sprotno povezovanje pojmov, ki se pojavljajo v zgodbi, z viri, ki jih je novinar prebral in so mu omogočili nek boljši vpogled v samo zgodbo.
Ne glede na kvaliteto in količino uporabe, pa je hipertekstualnost velika prednost interneta pred drugimi mediji.
Interaktivnost preprosto pomeni, da ima vsak bralec ali gledalec na spletu možnost, da se vključi v debato.
To novinarjem omogoča komunikacijo s samimi bralci, kar mnogi slovenski novinarji že s pridom uporabljajo. Pogosto se v komentarjih razkrije tudi kakšna podrobnost, ki skozi tekst novinarja ni bila znana in tako je tudi novinarju dana priložnost, da dopolni svoj prispevek (če je informacijo, ki je prišla skozi komentarje možno preveriti). Prav to vpletanje glasov, ki so ponavadi izpuščeni, v diskurz o neki temi, ustvarja več-senzorno izkušnjo za same novinarje, ki takšne interakcije v klasičnih medijih niso navajeni.
Interaktivnost pa ni boljša samo za novinarje. Boljše je poskrbljeno tudi za same bralce, ki skozi komentarje vidijo, kaj si o temi mislijo drugi in si tako lahko lažje ustvarijo lastno mnenje o zadevi.
Seveda ta odprtost prinaša tudi negativne posledice, kot so recimo necivilni komentarji, ki jih je splet prepoln. Zato se pojavlja vprašanje, če lahko kdorkoli komentira karkoli? Tega se različni mediji lotevajo različno. Kot primer bi tukaj navedel spletna medija Delo.si in 24ur.com. Medtem ko so se prvi popolnoma oddaljili od komentarjev in njihovega popravljanja in brisanja, so se na 24ur.com odločili, da bodo prebrali vse komentarje in nato neprimerne (po njihovi presoji seveda) odstranili.
Za razliko od klasičnih medijev ima delo spletnih novinarjev veliko bolj oseben pristop k delu.
Deloma so za to krive naloge novinarjev, ki se stalno spreminjajo, delno pa tudi same tehnologije s katerimi imajo novinarji opravka in stalno napredujejo.
Velik vpliv na samo delo novinarjev ima, kot je rekel Steensen, odsotnost preiskovalnega novinarstva in rokov za oddajo člankov. Kot še pravi, so te dve lastnosti nadomestili neposrednost poročanja, večopravilnost novinarjev, copy paste mentaliteta spletnih novinarjev in štirindvajset urni roki za oddajo člankov.
Od prej naštetih sprememb oz. novih nalog, ki jih imajo spletni novinarji bi izpostavil večopravilnost. Predstavil bom pa tudi koncept copy paste mentalitete, ki sem jo prej omenil.
Večopravilnost je v bistvu največja nova naloga, ki jo opravljajo spletni novinarji in je niso opravljali že klasični novinarji.
Tehnologija namreč omogoča, da novinar ni več samo novinar, ampak je tudi ekspert za multimedijo, saj je novinar sam tisti, ki novice pripravlja za splet. Ponavadi pa se lastnosti spletnih novinarjev ne končajo pri sposobnosti obdelave fotk, ki jih vstavijo v prispevek in sposobnosti grafično predstaviti neko zadevo. Vedno več spletnih novinarjev je namreč tudi sposobnih posneti, zmontirati video prispevke, ki jih nato še pripravijo za objavo na spletu.
No in ravno ta zamegljenost med novinarskim delom in dejansko precej tehničnim delom, ki ga vedno pogosteje opravljajo spletni novinarji je tista, ki megli tudi samo mejo med novinarstvom in nenovinarstvom, ki sem jo omenil že na začetku.
Ko pa govorimo o copypejstanju v novinarskem delu, v grobem govorimo o dveh oblikah reciklaže oz. kopiranja novic.
Najprej je tukaj še najmanj sporna reciklaža vsebin istega medija. Kot sem že verjetno omenil, so spletni mediji najpogosteje le podaljški običajnih medijskih hiš. To pomeni, da jim je omogočen vpogled v in uporaba velikih arhivov, ki so jih mediji ustvarili v preteklosti in jih še vedno ustvarjajo. Tudi ekipe, ki ustvarjajo prispevke za TV so veliko večje od ekip, ki pripravljajo vsebine za internet. Zato se pogosto (še posebej pri spletnih medijih, ki so podaljški klasičnih) zgodi, da se zadeva, ki je bila predvajana v neki dnevno informativni oddaji pripravi tudi za objavo na spletu pogosto z malo ali nič spremljujočega teksta.
Druga reciklaža ki jo bom tukaj omenil pa je omejena predvsem na lenobo novinarjev in spet majhne ekipe, ki pripravljajo vsebine. Veliko lažje je namreč le predelati ali pa dobesedno skopirati izjavo za javnost, ki jo je na uredništvo poslala neka PR sekcija oz. ki so jo v uredništvo prejeli od neke tiskovne agencije, kot se o zadevi lastnoročno pozanimati, zavrteti par telefonov, intervjujati nekaj oseb ...
Kot sem že povedal so slovenski spletni mediji predvsem podaljški njihovih klasičnih medijev. Druga značilnost slovenskih spletnih medijev je pa to, da so večinoma spletni časopisi, kar nekako še omejuje njihovo multimedialnost.
Zaradi te institucionalne vpetosti v dejavnost klasičnega medija tudi spletni mediji pogosto le reproducirajo že uveljavljena organizacijska okolja in reprezentacijske prakse. Tukaj gre predvsem za uredniške politike in uredniško organizacijo, ter za recikliranje že objavljenih zgodb iz klasičnih medijev.
Drugi problem, ki ga tukaj izpostavljam je položaj spletnih novinarjev v Sloveniji. Tukaj namreč spletni novinarji veljajo bolj za urejevalce zgodb in niso ustvarjalci zgodb, kot njihovi klasični kolegi. To je seveda pri vsakem mediju drugače. Novinarji spletnih medijev kot so RTV-slo in siol.net recimo, veliko urejajo zgodbe in samo preurejajo že objavljene vsebine. Za razliko od teh, pa so novinarji spletnih medijev kot je recimo Vest.si in Studio Delo veliko bolj ustvarjalci zgodb in to na ta klasičen večopravilen način, ki sem ga prej opisal. Sami morajo namreč poskrbeti za vse aspekte zgodbe.
Poblematično je tudi križanje tradicionalnega, interaktivnega in participativnega novinarstva, ki ga lahko zasledimo v Sloveniji. Med temi tremi pa še vedno, tudi na spletu, prevladuje klasično novinarstvo, v katerem je novinar tisti, ki vodi novinarski sporočanjski proces, v katerem ostajajo vloge novinarjev in naslovnikov pretežno nespremenjene. Novinar je torej tisti, ki zgodbo piše, naslovnik pa tisti, ki jo bere.
Kar pa pripelje do naslednjega problema, in sicer zelo omejene interaktivnosti slovenskih spletnih medijev. Ne moremo reči, da interaktivnosti v slovenskih spletnih medijih ni, je pa zelo okrnjena, saj komentarjev avtorji ne berejo (večinoma zaradi kvalitete komentarjev) in jih tudi ne vključujejo v svoje zgodbe. Bralci so torej vedno tisti, ki enostransko sodelujejo v sporočanjskem procesu.
Slovenski mediji poznajo dve vrsti interaktivnosti, vsebinsko in medosebno.
Vsebinsko interaktivnost dosegajo predvsem skozi RSS nastavke, ki omogočajo personalizirano spremljanje novinarskih vsebin, kar jim omogoča odmik od hierharizirane in nelinearne organizacije novinarskega sporočanja. Pod vsebinsko interaktivnost pa štejemo tudi brskanje po arhivih spletnih objav nekega medija.
Kot medosebno interaktivnost pa štejemo možnos komentiranja posameznih novinarskih prispevkov. Kot sem povedal, se tega različni mediji lotevajo različno. Nekateri komentarje prebirajo in objavljajo le primerne, nekateri pa objavijo vse, kar ljudje napišejo.
Kot sem že pri prejšnjem slajdu povedal, je ta interaktivnost zelo omejena. Nekateri mediji Siol.net recimo se sicer odločajo za forume in bloge, kjer lahko sodelujejo vsi državljani, vendar blogerjev in komentatorjev na njihovih forumih aktivno ne vključujejo v produkcijo novic oziroma v teh okoljih iskati informacije za pripravo prispevkov po zgledu javnega novinarstva in sorodnih idej.
Podobno mnenje imajo tudi na Vesti, kjer so mnenja, da kultura v Sloveniji onemogoča, da bi bilo državljansko novinarstvo uspešno. Urednik Jani Sever pravi, da je najbolj radikalna tovrstna izkušnja Svet na Kanalu A, kjer gledalce ves čas pozivajo naj pošilajo pripsevke, potem pa vsak dan gledamo slike psov, mač k in otrok.
Glavni namen take participacije ni povečanje gledanosti ali pa števila klikov, ampak predvsem iskanje in odpiranje še enega kanala informacij, ki bi bil neodvisen od služb za odnose z javnostmi, ki so danes glavni vir informacij.
Kot sem že povedal je glavna slabost medsebojne interaktivnosti v Sloveniji enosmernost toka informacij, saj so komentarji, četudi so tehtni in bi morda dopolnili novinarjev izdelek, obrazložili ozadje dogodka in kakorkoli propomogli k celovitosti sporočanja, s strani novinarja pogosto prezrti in ne dosežejo odziva.
Seveda tukaj veliko vlogo igra sama kvaliteta ali pa kultura komentarjev, ki je v Sloveniji na zelo nizkem nivoju, saj je med komentarji veliko takih, ki osebno žalijo avtorja ali osebe ki so omenjene v prispevku, velikokrat so pa komentarji tudi rasistični in pozivajo k nasilju.
Za konec bi na hitro predstavil še dva samo spletna slovenska medija, Siol.net in Vest.si in malo osvetlil kaj je novinarstvo na spletu in kdo je spletni novinar. Kako poteka delo na Siolu je podrobno opisal Igor Vobič, o tem, kako poteka delo na spletnem mediju Vest, pa lahko povem par besed kar iz prve roke.
Spletni medij SIol.net je uredniško precej klasično urejen, delo novinarjev pa je, zaradi zahteve po kontinuirani produkciji prispevkov, vpeto v ponavljajoče postopke. Novinarji so pod velikim časovnim pritiskom in zato rutinirano zbirajo in upovedujejo informacije v uredništvu, ki ga med delovnim časom redko zapustijo. Tukaj gre torej za copy paste mentaliteto o kateri sem govoril že prej, saj novinarji večinoma preurejajo in kopirajo novice, ki so jih prejeli od PR služb in tiskovnih agencij. Na teren redno odhajajo le novinarji športne in avtomobilistične redakcije, ki imajo malce bolj razgibano delo. Naloge, ki jih opravljajo novinarji Siol.net se torej ne razlikujejo veliko od nalog, ki jih opravljajo klasični novinarji, saj uporabljajo isto tehnologijo in opremo, kot oni.
Malce drugače pa je na spletnem mediju Vest.si. Od novinarjev tega medija v uredništvu pričakujejo, da znajo poleg novinarskega dela uporabljati tudi kamero, zmontirane posnetke objavljati na strani YouTube in jih nato od tam vključevati v svoje prispevke. Seveda se z objavljenimi prispevki na spletnem mediju Vest.si grobo odmikajo od novinarskih konvencij snemanja in montiranja posnetih vsebin, ki se med drugim kažejo v nemirnih kadrih, zaporedju kadrov in pogosto zaradi kakovosti tona težko razumljivem govoru novinarjev in virov informacij, kar pa se v zadnjem času popravlja. Do vseh teh nepravilnosti, ki prihaja zato, ker smo novinarji spletnega medija Vest.si večinoma študentje, ki jim video montaža predstavlja hobi in se s tem nikoli prej niso profesionalno ukvarjali.
No in kako se je spremenilo delo novinarja na prehodu iz klasičnega novinarstva v spletno novinarstvo? Kot sem pokazal enostavnega odgovora na to vprašanje ni, saj se naloge spletnih in klasičnih novinarjev še vedno prepletajo. Spletni novinarji morajo večinoma obvladati iste naloge, kot klasični novinarji, saj je večina spletnih medijev le podaljškov klasičnih medijev. Spletni novinarji morajo poleg teh osnovnih nalog obvladati tudi naloge, ki so značilne samo za internet, saj ta omogoča veliko več, kot klasični mediji.
Največja razlika je hipertekstualnost, okoli katere je zgrajen celoten splet in omogoča pomikanje po straneh in med njimi, bralcu pa tudi omogoča, da se še dodatno izobrazi o ozadju nekaterih zgodb.
Na spletu pa je zelo pomembna tudi interaktivnost, katere pa nekateri slovenski mediji ne znajo izkoriščati. Kljub temu, da imajo skoraj vsi spletni mediji možnost komentiranja in s tem sodelovanja državljanov v debati, le redki informacije, ki so jih prejeli skozi komentarje, tudi uporabijo. Menim, da je to še največja pomanjkljivost slovenskih spletnih medijev, vendar to ni le njihova krivda, saj so komentarji v večini primerov neuporabni in včasih celo neprimerni.
Spletni novinarji se torej trudijo najti ravnotežje med klasičnimi novinarskimi nalogami in nalogami, ki so značilne le za spletno novinarstvo. Področje spletnega novinarstva in naloge novinarjev bi bilo seveda potrebno še veliko bolj raziskati, vendar upam, da sem uspel pokazati, da se spletni novinarji še vedno srečujejo s spremembami v načinu dela in nalogah, ki jih opravljajo.
