2.
MAGISTRSKO DELO
Socialnopsihološki vidik kibernetskega ustrahovanja
Junij, 2015 Nejc Pantič
Mentor: red. prof. dr. Peter Umek
3. “My pain may be the reason for somebody's laugh. But
my laugh must never be the reason for somebody's pain.“
Charlie Chaplin
Zahvala
Mentorju dr. Petru Umeku se
zahvaljujem za usmerjanje in
strokovno pomoč pri izdelavi
magistrskega dela.
Hvala staršem in starim staršem za
potrpežljivost, izkazano moralno
podporo in finančno pomoč, teti pa za
uporabne nasvete, tekom študija in pri
izdelavi magistrskega dela.
Hvala tudi prijateljem za vse vesele
trenutke, ki so popestrili čas izven
študijskih obveznosti.
4. 3
Kazalo
1 Uvod............................................................................................9
1.1 Opredelitev predmeta preučevanja ............................................. 11
1.2 Cilji in namen magistrskega dela................................................. 11
1.3 Domneve .............................................................................. 12
1.4 Metode ................................................................................ 13
2 Opredelitev temeljnih pojmov ......................................................... 14
2.1 Klasično ustrahovanje ............................................................. 14
2.2 Kibernetsko ustrahovanje......................................................... 15
2.2.1 Kanali izvajanja kibernetskega ustrahovanja............................. 18
3 Problematika kibernetskega ustrahovanja v socialnopsihološkem kontekstu. 21
3.1 Teorija socialne dominance ...................................................... 25
3.2 Teorija strukturnega pritiska.................................................... 27
3.3 Opredelitev bistvenih razlik med klasičnim in kibernetskim ustrahovanjem
............................................................................................... 30
3.3.1 Anonimnost v kontekstu modela SIDE...................................... 30
3.3.2 Nezmožnost opazovanja žrtvine reakcije ter odsotnost fizičnega
elementa ................................................................................. 32
3.3.3 Pomanjkanje družbenega nadzorstva...................................... 33
3.4 Motivi kibernetskega ustrahovalca .............................................. 36
3.4.1 Psihološki profil storilca kibernetskega ustrahovanja ................... 38
3.5 Profil žrtve kibernetskega ustrahovanja ....................................... 39
3.6 Posledice kibernetskega ustrahovanja.......................................... 42
3.7 Soočanje s kibernetskim ustrahovanjem ter vloga pristojnih oseb in
organov v povezavi z obvladovanjem pojava....................................... 44
3.7.1 Vloga staršev .................................................................. 46
3.7.2 Vloga opazovalcev ............................................................ 48
3.7.3 Vloga izobraževalnih ustanov in njihovih zaposlenih .................... 51
3.7.4 Pomen projektov in vloga organizacij, ki jih izvajajo................... 55
3.7.5 Vloga medijev ................................................................. 57
4 Metoda....................................................................................... 60
4.1 Populacija in vzorec................................................................ 60
4.2 Zbiranje podatkov.................................................................. 61
4.3 Opis vprašalnika .................................................................... 62
6. 5
Kazalo tabel
Tabela 1: Struktura vzorca glede na starost ................................................61
Tabela 2: Izračun koeficienta zanesljivosti - Cronbachov koeficient alfa..............63
Tabela 3: Izračunani kazalci za vprašanje o seznanjenosti s pojmom 'kibernetsko
ustrahovanje'................................................................................64
Tabela 4: Prečni izračun kazalcev: seznanjenost s pojmom 'kibernetsko ustrahovanje'
glede na starost ............................................................................64
Tabela 5: Prečni izračun kazalcev: pripravljenost učiteljev in profesorjev za
reševanje težav, povezanih s kibernetskim ustrahovanjem, glede na starost
izpraševancev ...............................................................................66
Tabela 6: Izračunani kazalci za storilce kibernetskega ustrahovanja v zadnjem letu 67
Tabela 7: Izračunani kazalci za viktimiziranost v zadnjem letu .........................69
Tabela 8: Prečni izračun kazalcev: kibernetsko ustrahovanje izpraševancev glede na
njihovo viktimiziranost ....................................................................69
Tabela 9: Izračunani kazalci za pogostost viktimiziranosti v zadnjem letu ............70
Tabela 10: Skupinska statistika ...............................................................72
Tabela 11: T-test – storitev kibernetskega ustrahovanja in viktimiziranost glede na
spol ...........................................................................................73
Tabela 12: Skupinska statistika ...............................................................73
Tabela 13: T-test – storitev kibernetskega ustrahovanja in viktimiziranost glede na
starost........................................................................................74
Tabela 14: Prečni kazalci za žrtve in storilce kibernetskega ustrahovanja glede na
starost........................................................................................74
7. 6
Kazalo slik
Slika 1: Struktura vzorca po spolu ........................................................... 60
Slika 2: Odgovori izpraševancev o viru seznanitve s kibernetskim ustrahovanjem... 65
Slika 3: Poznavanje organizacij in projektov, ki delujejo na področju kibernetskega
ustrahovanja ............................................................................... 66
Slika 4: Načini kibernetskega ustrahovanja izpraševancev .............................. 67
Slika 5: Viktimiziranost izpraševancev glede na način kibernetskega ustrahovanja . 68
Slika 6: Poročanje izpraševancev o dogodku............................................... 70
Slika 7: Pregled ustreznosti prejetih navodil, usmeritev in pomoči glede na subjekte
............................................................................................... 71
8. 7
Povzetek
Kibernetsko ustrahovanje ni nov problem. Navkljub resnim posledicam, ki mu lahko
sledijo, pa marsikdo s tem pojmom ni seznanjeni. Posledica tega je, da so v prvi vrsti
kibernetskemu ustrahovanju največkrat izpostavljeni posamezniki, ki se pred njim ne
znajo zavarovati oziroma soočiti z njim. Tudi odgovorne osebe (starši, učitelji,
socialni delavci ipd.) zaradi lastne neseznanjenosti podcenjujejo resnost problema,
zato ga ne morejo adekvatno obvladovati, se soočiti z njim oziroma se o njem
izobraziti/osvestiti na širši družbeni ravni.
Čeprav je kibernetsko ustrahovanje abstraktno, so njegove posledice za žrtev resne
in realne. V primerjavi z ustrahovanjem v realnem svetu sta lahko storilec ali žrtev
kdorkoli. Tudi odrasli, ki v realnem svetu za storilca morda predstavljajo nekakšno
avtoriteto, lahko postanejo žrtve ustrahovanja. Kibernetski prostor omogoča poleg
širokega občinstva tudi večjo stopnjo anonimnosti, nižjo stopnjo nadzora,
nezmožnost opazovanja žrtvine reakcije ter izključuje fizično nasilje. Pomembno je
tudi dejstvo, da je posameznik danes prek informacijsko-komunikacijske tehnologije
nenehno dosegljiv in kot tak tudi potencialno izpostavljen ustrahovanju. Kibernetski
prostor namreč omogoča, da se dinamika odnosov iz realnega sveta popolnoma
preoblikuje. Vse to so razlogi, zaradi katerih se lahko kibernetsko ustrahovanje in
njegove posledice za žrtve stopnjujejo bistveno hitreje kot pri klasičnem
ustrahovanju.
Zato si kibernetsko ustrahovanje zasluži več pozornosti. Pristop k obvladovanju
pojava in soočanju z njim mora biti celovit in obsegati vse segmente naše družbe.
Kibernetsko ustrahovanje namreč ni problem posameznika, pač pa celotne družbe.
S primerjalno analizo virov, opravljenimi raziskavami in intervjuji smo ugotovili, da
je osveščenost/izobraženost o kibernetskem ustrahovanju med slovenskimi
uporabniki spletnega socialnega omrežja Facebook slaba in da si nekateri pristojni
organi premalo prizadevajo za reševanje tovrstnih problemov. Prav tako smo
ugotovili, da so posledice za žrtev odvisne od tega, kako resno sama dojema
kibernetsko ustrahovanje, in ne nazadnje, da poročanje medijev o kibernetskem
ustrahovanju lahko negativno vpliva na žrtve.
Ključne besede: ustrahovanje, kibernetsko ustrahovanje, IKT, žrtev, storilec,
družba.
9. 8
Summary – Cyberbullying: the sociopsychological
approach
Cyberbullying is not a new problem and although it can lead to serious consequences,
many are still not familiar with this phonomenon. This means that most of individuals
exposed to cyberbullying will not be able to properly attend to and deal with the
phenomenon. Even those individual responsible for spreading the knowledge about
cyberbullying and informing others how to deal with it (parents, teachers, social
workers, etc.) underestimate the seriousness of cyberbullying. This leads to their's
inability to adequately inform others about coping mechanisms on a wider social
level.
Regardles of the abstract nature of cyberbullying, consequences for the victims, can
be serious and real. When compared to the real world, in cyberspace a perpetrator,
as well as a victim, can be anybody. That includes the adults, who may in the real
world present some sort of authority to the perpetrator. Not only does cyberspace
provide wider audience, it also enables greater level of anonimity, less control, the
inability to observe victim’s reaction and impairs physical violence. In addition,
accessibility of an individual in the digital age is significantly greater if not
permanent. With this in mind, one can say that in cyberspace, dynamics of the real-
world relationships can significantly reshape and transform, which is why
cyberbullying itself, along with the gravity of the consequences, can escalate much
faster than the forms of face-to-face bullying do.
It is obvious that cyberbullying deserves more attention. Every part of society should
take part in controlling and confronting the cyberbullying. Nonetheless, cyberbullying
is not a problem of an individual, but of society as a whole.
Through literature review, empirical survey and completed interviews, our findings
show that awareness of and/ or familiarity with cyberbullying among Slovenian
Facebook users is poor and that not every agency is eager in contributing to solving
the problem of cyberbullying. Also, we ascertained that the gravity of the
consequences depend on victims 's own perception of the seriousness of
cyberbullying. Last but not least we established that mass media reporting on
cyberbullying can have negative effects on the victims.
Keywords: bullying, cyberbullying, ICT, victim, perpetrator, society.
10. 9
1 Uvod
Razvoj informacijske tehnologije je omogočil, da se je marsikatero že obstoječe
deviantno in kaznivo dejanje preneslo iz realnega v kibernetski prostor. Živimo v dobi
medgeneracijskega digitalnega razkoraka, kot Bauman (2009) poimenuje razkorak v
dovzetnosti za uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (v nadaljevanju
IKT) med mlajšimi in starejšimi generacijami. Zato ni nenavadno, da je eno tovrstnih
dejanj, ki so se preselila iz realnega v kibernetski prostor, tudi ustrahovanje. Le-to
se najpogosteje pojavlja med mladostniki, vendar pa so mu izpostavljeni tudi odrasli,
še posebno, kadar se izvaja s pomočjo informacijske tehnologije.
Razširitev ustrahovanja v kibernetski prostor je prinesla precej posledic. Glavna je
ta, da v kibernetskem prostoru zaradi njegove narave komuniciramo brez nekaterih
komunikacijskih ključev (na primer neverbalnih, čustvenih, odnosnih ipd.). Zato ne
dobimo vseh informacij, ki jih sicer sprejemamo pri neposredni komunikaciji, kar
lahko vpliva na dojemanje sporočila. Tovrstna komunikacija tako hitro postane
neinhibirana in nasilna ter omeji čustveno toplino in medsebojno prijaznost znotraj
interakcije. Oseba, ki pošilja sporočilo, namreč nima toliko možnosti, da spremeni
ton sporočila (Ule, 2009a: 401).
Kibernetski prostor ponuja tudi več možnosti za izvajanje ustrahovanja in daljšo
izpostavljenost žrtve. Pride namreč do permanentne izpostavljenosti žrtve; o njej
govorimo, ko je žrtev priložnostno (na primer v šoli) ustrahovana na klasičen način,
ko pa to ni možno, je nadlegovana še prek IKT (Tokunaga, 2010). Tudi za storilca
kibernetskega ustrahovanja je IKT odlično okolje, saj si lahko v virtualnem svetu
relativno enostavno zagotovi anonimnost in s tem zmanjša možnost za svoje odkritje.
S prenosom ustrahovanja v kibernetski prostor se torej kakršnokoli razmerje moči ali
položaj avtoritete anulira (Dimc in Dobovšek, 2012), kar omogoča zamenjavo vlog, ko
na primer žrtev klasičnega ustrahovanja postane storilec kibernetskega ustrahovanja
ali ko oseba, ki se v realnem svetu iz različnih razlogov ne bi lotila ustrahovanja,
začne kibernetsko ustrahovati. V takšnih primerih se nemalokrat zgodi, da so žrtve
kibernetskega ustrahovanja tudi starejše, odrasle osebe (Pietrowski, 2012), ki
predstavljajo za storilca v realnem svetu nekakšno avtoriteto. Na podlagi navedenega
lahko ugotovimo, da ponuja storilcu kibernetsko ustrahovanje ogromno različnih
možnosti, kar rezultira v večjem številu žrtev, potencialno pa tudi v pojavu resnejših
11. 10
psiholoških, čustvenih in socialnih problemov, ki se dolgoročno odražajo v nasilnih
dejanjih, poškodbah in celo smrtih (Patchin in Hinduja, 2006).
V prid žrtvam kibernetskega ustrahovanja prav gotovo ni niti lastnost kibernetskega
prostora, ki nekako zagotavlja večnost objavljene vsebine. Vse informacije, ki se
pošljejo, objavijo, shranijo ipd. v kibernetskem prostoru, je v prihodnosti možno
obnoviti.
Kibernetsko ustrahovanje je problematično tudi zaradi večje stopnje anonimnosti,
saj se primeri klasičnega ustrahovanja pogosto dogajajo ob fizični prisotnosti drugih,
medtem ko pri kibernetskem ustrahovanju ni tako (Tokunaga, 2010), žrtve same pa le
redko spregovorijo (Parris, Varjas, Mayers in Cutts, 2012). To pomeni, da je
odkrivanje in obvladovanje kibernetskega ustrahovanja ter soočanje z njim še toliko
težje, hkrati pa tudi nujnejše. Za razliko od klasičnih oblik ustrahovanja, kjer
poznamo poleg fizičnega tudi psihično in socialno povzročanje bolečin in strahu, je
pri kibernetskem ustrahovanju fizični element odsoten. Storilec torej v želji po
čimprejšnji degradaciji žrtve, ki je ne more doseči s fizičnim napadom, stopnjuje
psihično nasilje (Pantič, 2013). Ker simbolno nasilje, kot nasilje jezika poimenuje
Žižek (2007), včasih vpliva na žrtev slabše kot fizično nasilje, lahko kibernetsko
ustrahovanje še hitreje pripelje do (za storilca) želenega učinka oziroma posledice.
Kibernetsko ustrahovanje je torej resen problem, ki se ga morajo poleg žrtev, ki so
večinoma mladostniki, še posebno zavedati odgovorne osebe (na primer starši,
učitelji, socialni delavci itd.) (Hinduja in Patchin, 2009) ter pristojne organizacije in
institucije (na primer nevladne organizacije, policija, mediji itd.). Prav našteti so
namreč tisti, ki bi morali prvi osveščati in izobraževati o resnosti posledic
kibernetskega ustrahovanja, hkrati pa po potrebi tudi pomagati pri soočanju z njimi,
ko le-te nastopijo.
To onemogočata prej omenjeni medgeneracijski digitalni razkorak in hitri tempo
življenja, zaradi katerega starši kibernetskega ustrahovanja zaradi njegove
abstraktnost bodisi ne dojemajo kot resničnega oziroma dovolj resnega, da bi morali
o njem seznanjati mlajše, bodisi nimajo časa za spopadanje z njim. Prav tako so
lahko starši, pa tudi učitelji preslabo seznanjeni s problematiko in ukrepi za njeno
omejevanje, da bi bili sposobni ponuditi ustrezno pomoč, ki jo potrebujejo
posamezniki izpostavljeni kibernetskemu ustrahovanju. Po drugi strani pa pristojne
organizacije, ki morda imajo znanje, da bi posameznikom pomagale in jih
izobraževale o problemu, težko dosežejo rizične skupine (mladostnike), hkrati pa
12. 11
tudi posameznike okoli njih (starše, učitelje), ki bi lahko vplivali na njihovo
percepcijo problema in soočanje z njim, tako preventivno kot post festum.
1.1 Opredelitev predmeta preučevanja
V magistrskem delu smo predstavili problematiko kibernetskega ustrahovanja.
Najprej je opredeljen pojem klasičnega ustrahovanja, nato pa kibernetsko
ustrahovanje in kanali izvajanja te oblike ustrahovanja. V nadaljevanju smo
problematiko kibernetskega ustrahovanja umestili v kontekst teorije socialne
dominance in teorije strukturnega pritiska ter izpostavili nekatere bistvene razlike
med klasičnimi in kibernetskimi oblikami ustrahovanja.
Nato smo se v magistrskem delu osredotočili na motive storilcev kibernetskega
ustrahovanja in njihov psihološki profil. Izpostavili smo tudi nekatere lastnosti žrtev
kibernetskega ustrahovanja in posledice, ki jih lahko žrtve utrpijo. Nazadnje smo se
v teoretičnem delu osredotočili še na soočanje s kibernetskim ustrahovanjem in
vlogo, ki jo imajo pri tem starši, opazovalci, izobraževalne ustanove, organizacije in
projekti ter mediji.
Za potrebe magistrskega dela smo v okviru praktičnega dela opravili raziskavo med
slovenskimi uporabniki Facebooka o razširjenosti kibernetskega ustrahovanja in
seznanjenosti z njim. V tem delu smo sprva predstavili populacijo in vzorec,
opredelili način zbiranja podatkov in opisali v raziskavi uporabljeni vprašalnik ter
preverili njegovo zanesljivost. V nadaljevanju so predstavljeni rezultati, ki so
interpretirani v razpravi, vmes pa smo odgovorili na na domneve.
Proti koncu dela smo izpostavili najprimernejše strategije obvladovanja
kibernetskega ustrahovanja in soočanja z njim za mladostnike in starše ter podali
zaključne misli.
1.2 Cilji in namen magistrskega dela
Cilji magistrskega dela so:
− umestiti kibernetsko ustrahovanje v socialnopsihološki teoretski okvir,
− prikazati razliko med klasičnim in kibernetskim ustrahovanjem,
13. 12
− predstaviti metode oziroma načine kibernetskega ustrahovanja,
− ugotoviti, kdo kibernetsko ustrahuje koga in zakaj (profil),
− predstaviti, kakšne so (morebitne) posledice za žrtev in kako se soočati z
njimi,
− raziskati, kakšna je vloga pristojnih organov/oseb pri odkrivanju in
obvladovanju kibernetskega ustrahovanja ter soočanju z njim in kakšno vlogo
pri tem opravljajo mediji (medijsko kulturo smo preučili samo na način in v
kontekstu kot medijsko poročanje zadeva problematiko kibernetskega
ustrahovanja),
− na podlagi ugotovitev (tako teoretičnega kot tudi empiričnega dela)
predvideti najboljšo strategijo obvladovanja kibernetskega ustrahovanja in
soočanja z njim, ki bo uporabna predvsem za mladostnike in njihove starše.
1.3 Domneve
V magistrskem delu smo poskušali potrditi ali zavrniti domneve, postavljene na
podlagi poznavanja obravnavane teme, prebrane literature in praktičnega dela
naloge:
− domneva 1: pristojni (policija, učitelji, starši) so premalo zainteresirani za
reševanje tovrstnih problemov, saj so mnenja, da kibernetsko ustrahovanje ni
njihov problem;
− domneva 2: posledice pri kibernetskem ustrahovanju nastopijo hitreje kot pri
klasičnih oblikah ustrahovanja;
− domneva 3: poročanje medijev lahko na žrtev vpliva negativno;
− domneva 4: splošna osveščenost/izobraženost o kibernetskem ustrahovanju je
slaba;
− domneva 5: zaradi širokega konteksta v katerem se nahaja problem
kibernetskega ustrahovanja (mediji, šole, nove tehnologije,...) je potrebno
izoblikovati priporočila, ki se nanašajo neposredno na konkretne probleme
konkretnih posameznikov.
14. 13
1.4 Metode
Magistrsko delo oziroma njegov teoretični del temelji na primerjalni analizi virov s
področja kriminologije, sociologije in socialne psihologije, empirični del pa je bil
opravljen z anketnim vprašalnikom (objavljenim na spletu) in polstrukturiranimi
intervjuji z akterji. Anketni vprašalnik smo obdelali s statističnimi metodami, s
katerimi smo poskušali identificirati razširjenost problema med slovenskimi
uporabniki določenega socialnega omrežja (osredotočili smo se predvsem na
Facebook) in opredeliti rizično skupino, ki je izpostavljena kibernetskem
ustrahovanju. Intervjuji so bili uporabljeni kot kvalitativno dopolnilo teoretskim
ishodiščem dela.
15. 14
2 Opredelitev temeljnih pojmov
V tem poglavju so pojasnjeni bistveni pojmi za razumevanje magistrskega dela. Ker
se je kibernetsko ustrahovanje s pomočjo IKT razvilo iz tradicionalnih oblik
ustrahovanja, najprej opredeljujemo pojem klasičnega ustrahovanja. Predstavljena
je definicija pojma, namen in prostor, kjer se dogaja ter pojavne oblike v praksi.
Nato je predstavljen še pojav kibernetskega ustrahovanja oziroma problem
njegovega definiranja, tipologija aktivnosti kibernetskega ustrahovanja in kanali, ki
jih ponuja IKT in prek katerih storilci ustrahujejo svoje žrtve.
2.1 Klasično ustrahovanje
Ustrahovanje je pojav, katerega pojavne oblike pogosto opredeljujemo kot
mladostniško nasilje, medvrstniško nasilje ali medvrstniško trpinčenje in ga uvrščamo
v okvir teh pojmov. Danes najširše sprejeto definicijo ustrahovanja je razvil Olweus
(1993), ki pravi, da je ustrahovanje namerno in ponavljajoče se agresivno vedenje, ki
se izvaja zoper nemočno žrtev. Namen tovrstne agresije je prizadeti oziroma
poškodovati drugo osebo ter hkrati vzpostaviti nesorazmerje moči, torej, dominacijo
ustrahovalca na eni in nemoč žrtve na drugi strani (Smith, 2013). Pri tem je potrebno
poudariti, kot navajajo Kowalski, Morgan in Limber (2012), da ne govorimo nujno o
fizični moči, temveč gre lahko tudi za statusno nesorazmerje ali nesorazmerje v
specifičnem znanju, katerega storilec izrabi sebi v prid. Prav tako tudi ni nujno, da
dominantnejša oseba ustrahuje sama, saj lahko ustrahovanje izvaja tudi skupina
(manj dominantnih) posameznikov (Smith, 2009).
Kadar govorimo o ustrahovanju, imamo večinoma v mislih nasilje, ki se dogaja med
otroci in adolescenti v šolah in njihovi okolici, vendar pa, kot navajata Bertok in
Meško (2012), se lahko pripeti tudi kjerkoli drugje, na primer v cerkvi ali športnih
ustanovah, znotraj družine, doma ali v soseski, vpleteni pa so lahko tudi odrasli
(Juvonen in Graham, 2014), bodisi kot storilci bodisi kot žrtve ustrahovanja. Glede na
navedeno lahko pojav ustrahovanja splošnejše definiramo kot sistematično zlorabo
kakršnekoli oblike moči (Smith in Sharp, 1994), ki se lahko pojavi v različnih
kontekstih in okoljih, vse od otroštva, skozi adolescenco, pa tudi skozi dobo
odraslosti (Monks et al., 2009).
16. 15
Dejanja, ki jih najpogosteje prepoznavamo kot ustrahovanje, so fizični napadi
(udarjanje, porivanje, brcanje itd.), žaljenje, zmerjanje, grožnje, socialno
izključevanje (Seals in Young, 2003), širjenje govoric, norčevanje, nadlegovanje
(Fluck, 2014), jemanje denarja, itd. (Bertok in Meško, 2012). Na podlagi pojavnih
oblik ustrahovanja, sta bili do sedaj predstavljeni dve klasifikaciji ustrahovalnih
dejanj. Smith (2009) jih deli na dva načina:
1. neposredno in posredno ustrahovanje ter
2. fizično, verbalno in psihološko ustrahovanje.
Namen neposrednih pojavnih oblik ustrahovanja je pogosto zastraševanje,
poniževanje in omalovaževanje žrtve, medtem ko je namen posrednih oblik
ustrahovanja zmanjšanje socialnega statusa in škodovanje družbenemu ugledu žrtve,
pri čemer identiteta storilca oziroma izvajalca ustrahovanja ostaja prikrita (Juvonen
in Graham, 2014). Če navedeno klasifikacijo predstavimo v praksi, lahko rečemo, da
gre za neposredno ustrahovanje, kadar nekdo fizično obračuna z žrtvijo ali jo žali, o
posrednem ustrahovanju pa lahko govorimo, kadar nekdo poskrbi, da posameznika
izključijo iz ožje družbe, ga socialno izolirajo. Vsa tri navedena dejanja lahko
uvrstimo tudi v drugo klasifikacijo: v primeru socialnega izključevanja gre bolj za
psihološko ustrahovanje, v primeru žaljenja lahko govorimo o verbalnem (do neke
mere pa tudi o psihološkem) ustrahovanju, primere fizičnega obračunavanja pa lahko
uvrstimo med fizično ustrahovanje. Za slednjega Juvonen in Graham (2014) pravita,
da z leti upada oziroma ga je vedno manj. S staranjem torej upada tendenca po
fizični nadvladi nad žrtvijo. Vendar pa se zdi na tej točki primerno zastaviti
naslednje vprašanje: Je z odraščanjem ustrahovanja resnično manj ali ustrahovalci
postanejo dovolj pametni, izkušeni in pretkani, da se ne vpletajo v fizične obračune
na očeh drugih in se raje poslužujejo prikritejših metod?
2.2 Kibernetsko ustrahovanje
Razvoj informacijske tehnologije je v zadnjih dveh desetletjih drastično spremenil in
vplival na to kako medosebno komuniciramo. Novejša, boljša in vedno bolj
optimizirana strojna oprema nam vseskozi zagotavlja prenos informacij na hitrejši,
enostavnejši in zabavnejši način (Sticca in Perren, 2013), tehnološki razvoj pa
vzporedno omogoča prenos nekaterih tradicionalnih oblik deviantnega vedenja v
drugo, kibernetsko okolje (Tokunaga, 2010). Eno takšnih dejanj, pri katerem je
17. 16
prenos v drugo okolje omogočil nove načine izvajanja, je prav gotovo tudi
ustrahovanje oziroma, če upoštevamo novo okolje, kibernetsko ustrahovanje. Ravno
zaradi nenehnega spreminjanja kibernetskega okolja, posledično pa tudi
ustrahovanja, še vedno nimamo splošno uveljavljene definicije tega pojma.
Belsey (2015) kibernetsko ustrahovanje definira kot uporabo IKT, ki se je poslužujeta
posameznik ali skupina pri namernem, ponavljajočem se in sovražnem vedenju,
katerega namen je škodovati drugim. Juvonen in Gross (2008) kibernetsko
ustrahovanje razumeta malo drugače, in sicer kot uporabo interneta in drugih
digitalnih komunikacijskih naprav z namenom nekoga žaliti ali mu groziti. Slonje in
Smith (2008) pa pravita, da gre za obliko agresivnega vedenja, ki se izvaja prek
sodobnih tehnoloških naprav, predvsem mobilnih telefonov in interneta. V nasprotju s
prvo (Belsey) lahko v naslednjih definicijah (Juvonenin in Gross ter Slonje in Smith)
opazimo odsotnost elementa kontinuiranosti, kar pomeni, da lahko skladno s to
definicijo kot kibernetsko ustrahovanje razumemo tudi samostojna, izolirana in
enkratna dejanja, kar pa že zaradi definicije klasičnih oblik ustrahovanja (iz katerega
se je razvilo kibernetsko ustrahovanje) ni najbolj primerno. Tudi definicija, ki pravi,
da je kibernetsko ustrahovanje namerno in ponavljajoče se škodovanje prek
elektronskega besedila (Patchin in Hinduja, 2006) ni najbolj primerna, saj je stisko
pri žrtvi moč doseči tudi na kakšen drug način, na primer z objavo neprimernega
slikovnega materiala ali zvočnega posnetka.
Zanimiv pogled na pojav predstavita Ševčikova in Šmahel (2009), ki pravita, da je
kibernetsko ustrahovanje ponavljajoči se vzorec agresivnega vedenja in neravnovesja
moči, ki izvira iz anonimnosti. Drži, da si jo je v kibernetskem prostoru relativno
enostavno zagotoviti, vendar pa to ne pomeni, da se vsi kibernetski ustrahovalci
skrivajo za 'zaveso' anonimnosti.
Morda najširše sprejeto definicijo kibernetskega ustrahovanja navajajo Smith et al.
(2008), ki kibernetsko ustrahovanje razumejo kot dalj časa trajajoče in ponavljajoče
se agresivno ter namerno dejanje skupine ali posameznika z uporabo elektronskih
oblik komuniciranja, in zoper žrtev, ki se težko brani. Navedena definicija zajema
vse značilnosti klasičnih oblik ustrahovanja (ponavljanje in načrtno agresivno vedenje
ter nesorazmerje moči med žrtvijo in storilcem), hkrati pa specificira tudi način
ustrahovanja (prek elektronskih naprav, s katerimi dosežejo žrtev).
Iz navedenih definicij je enostavno ugotoviti, da je razlika med kibernetskimi in
klasičnimi oblikami ustrahovanja v odsotnosti fizičnega elementa. Kljub temu to ne
18. 17
pomeni, da je kibernetsko ustrahovanje manj nevarno, saj odsotnost fizičnega nasilja
nadomesti vrsta drugih dejanj, ki niso nujno manj problematična za žrtve. S kakšnimi
aktivnostmi se srečujejo žrtve v kibernetskem prostoru, najboljše opisuje tipologija
Willardove (2007), ki pravi, da kibernetsko ustrahovanje zajema:
− 'flaming': to je kratkotrajni prepir, v katerem pride do izmenjave žaljivih in
vulgarnih sporočil, nemalokrat pa tudi do groženj. Običajno se tovrstne
izmenjave dogajajo na javnih kanalih kot so klepetalnice ali internetne igre;
− nadlegovanje: ponavljajoče se pošiljanje žaljivih sporočil posamezni osebi, ki
načelno traja dlje od 'flaminga', se pa pogosteje dogaja znotraj zasebnih
komunikacijskih kanalov;
− očrnitev: širjenje škodljivih, neresničnih (govorice), krutih sporočil ali
fotografij, ki škodujejo ugledu žrtve. Naslovniki tovrstnih sporočil so navadno
tretje osebe, lahko pa se škodljiva vsebina objavi tudi v skupini, kjer
participira oseba, na katero se nanaša. Pogoste tarče očrnitve so učitelji;
− impersonacija: storilec se predstavlja za drugo osebo in v njenem imenu
objavlja vsebino, ki tej osebi škoduje;
− razkritje in prevara: javno objavljanje, pošiljanje in posredovanje osebnih
pogovorov (zasebnih informacij) ali slik osebam, ki do teh informacij niso
upravičene, z namenom, da žrtev osramotijo;
− izključitev: izključevanje žrtve iz določenih skupin bodisi na spletu bodisi s
pomočjo mobilne telefonije; najpogosteje se dogaja med mladimi;
− kibernetsko zalezovanje: zasledovanje udejstvovanja neke osebe na spletu in
ponavljajoče se pošiljanje škodljivih sporočil, ki vsebujejo grožnje, žaljivke in
izsiljevanje; dogaja se pogosteje kot nadlegovanje;
Ker se kibernetsko okolje nenehno razvija, z njim pa tudi medosebni odnosi, načini
interakcije in želje/težnje uporabnikov, lahko navedenim aktivnostim dodamo še
dve, ki sta novejši in posledica (mladostniške) nezmožnosti predvidevanja ter
normativne ocene vedenja v kibernetskem prostoru (Žakelj, 2013):
− 'sexting': objavljanje in širjenje posnetkov spolnih aktov ali golih delov telesa;
takšno početje postane oblika nasilja takrat, ko pošiljatelj ni avtor posnetkov;
19. 18
− 'happy slapping': snemanje in širjenje posnetkov nasilja, ko mladostnik udari
žrtev ter zbeži, nato pa objavi posnetek brez njenega dovoljenja. Rečemo
lahko, da gre za kombinacijo klasičnih oblik ustrahovanja in očrnitve po
Willardovi.
Tudi 'sexting' bi lahko postavili v okvir očrnitve po definiciji Willardove, vendar je
zaradi svoje razširjenosti v zadnjem času pritegnil pozornost javnosti, kar je najbrž
vplivalo na distanciranje od tipologije Willardove in tako poudarilo problematiko
pojava.
Tako kot klasične oblike ustrahovanja lahko tudi prej navedene aktivnosti delimo na
neposredno in posredno kibernetsko ustrahovanje. O neposrednih oblikah govorimo
takrat, kadar so elektronska sporočila naslovljena neposredno na žrtev. Neposredno
kibernetsko ustrahovanje poteka večinoma po zasebnih komunikacijskih kanalih z
uporabo takojšnjega sporočanja, tekstovnega ali multimedijskega sporočanja,
elektronskih sporočil itd. (Langos 2012). Za neposredno kibernetsko ustrahovanje pa
gre lahko tudi takrat, ko je elektronsko sporočilo naslovljeno na žrtev, sporočilo pa ni
zasebno in ga lahko vidijo tudi drugi člani socialnega omrežja ali klepetalnice, da bi
se žrtev počutila osramočena. O posrednih oblikah kibernetskega ustrahovanja pa,
kot pravi Hale (2013), govorimo, kadar storilec objavi neprimerno vsebino na spletnih
socialnih omrežjih, spletnih straneh, ki so ustvarjene izključno za ustrahovanje,
blogih ali kakršnemkoli drugem javnem delu kibernetskega prostora.
2.2.1 Kanali izvajanja kibernetskega ustrahovanja
Kot je razvidno iz prejšnjih odstavkov, je možno kibernetsko ustrahovanje izvajati na
več načinov (tipologija Willardove), s kakšnimi metodami, pa je predstavljeno v tem
poglavju.
V osnovi lahko kibernetsko ustrahovanje delimo na tisto, ki se izvaja prek
telekomunikacij, in tisto, ki se izvaja prek spleta. Seveda je meja med
telekomunikacijami in spletom zaradi težnje po medsebojni kompatibilnosti
informacijsko-tehnoloških naprav in programske opreme vedno tanjša in bolj
zabrisana. Večina današnjih telefonov namreč poleg telekomunikacijskih kanalov
zagotavlja tudi enostaven dostop do interneta, kar pomeni, da je poleg pošiljanja
besedil, slik in videoposnetkov prek sporočil SMS, možno (in to se dogaja vedno
20. 19
pogosteje) kibernetsko ustrahovati tudi z metodami, za katere potrebujemo dostop
do interneta in se navadno izvajajo prek osebnega računalnika.
Ena takšnih metod je na primer takojšnje sporočanje (instant messaging), pri
katerem uporabljamo programsko opremo, ki omogoča hitro (v realnem času)
medosebno in sinhrono komunikacijo na spletu, hkrati pa tudi ohranjanje
anonimnosti oziroma samorazkritje (Dolev-Cohen in Barak, 2013). Najpogostejša
tovrstna programska oprema je Windows Live Messenger, AOL Instant Messenger (Xie,
Wu in Wang, 2012), Skype, svojo izvedbo pa ima tudi Facebook. Na mobilnih
napravah za takojšnje sporočanje najpogosteje uporabljamo Viber, WhatsApp ter
iMessage. Chapin (2014) navaja tudi možnost kibernetskega ustrahovanja po
elektronski pošti, pri čemer neprimerno vsebino pošiljajo v žrtvin elektronski poštni
predal. Kowalski, Limber in Agaston (2012) poudarjajo, da je glavni problem
kibernetskega ustrahovanja prek takojšnjega sporočanja ali po elektronski pošti ta,
da s tema dvema metodama dosežemo veliko širše občinstvo.
Spletna socialna omrežja (kot so Facebook, Twitter, LinkedIn, Instagram, Vine, itd.)
so lahko z vidika kibernetskega ustrahovanja nevarna iz več razlogov. Prvi je ta, da
ljudje na spletnih socialnih omrežjih objavljamo ogromno podatkov, ki jih lahko
(vzete iz konteksta) uporabijo proti nam (Haynes in Robinson, 2015). Prav tako lahko
prek spletnih socialnih omrežji objavljamo neprimerne vsebine, ki jih vidi večje
število ljudi in so zato najprikladnejše okolje za storilca kibernetskega ustrahovanja,
ki želi očrniti žrtev ali javno objaviti njene zasebne informacije (glej tipologijo po
Willardovi). Lieves (2011) opozarja, da je problematično tudi to, da je na spletnih
socialnih omrežjih zabrisana meja med zasebnim in javnim, objavljene vsebine pa so
obstojne, ponovljive in jih je možno poiskati za nazaj. Nazadnje lahko kot
problematični element spletnih socialnih omrežij izpostavimo, da storilcu omogočajo
dostop do žrtvinega profila. Do tega lahko pride s socialnim inženiringom, druga
možnost pa je, da ga doseže kar prek naprave. Zaradi težnje po kompatibilnosti in
uporabniku prijazni programski opremi in nastavitvah je to relativno enostavno. Da
pride do kibernetskega ustrahovanja, zato zadošča že kratkotrajni dostop storilca do
žrtvinega telefona ali osebnega računalnika.
Med metode kibernetskega ustrahovanja lahko štejemo tudi ustrahovanje v spletnih
klepetalnicah, na spletnih straneh, kamor lahko storilec naloži škodljivo vsebino (na
primer Youtube ali posebno za to narejena spletna stran) (Kowalski et al., 2012), in
prek igričarskih spletnih strani ali igralnih konzol, ki omogočajo medsebojno
interakcijo in komunikacijo igralcev, ki se lahko hitro stopnjuje do ustrahovanja
21. 20
(Teng, Tseng, Chen in Wu, 2012). Pri kibernetskem ustrahovanju s katerokoli od
navedenih metod si je dokaj enostavno zagotoviti anonimnost z (lažnim)
uporabniškim imenom, ki je lahko tudi žrtvino (impersonacija).
22. 21
3 Problematika kibernetskega ustrahovanja v
socialnopsihološkem kontekstu
Ko govorimo o postmoderni družbi, mislimo na družbo brez celostnih identitetnih
podob, jasnih koherentnih in enoznačnih identifikacijskih procesov, brez fiksnih in
trajnih avtoritet (Lyotard, 2002). V takšni družbi vedno manj sledimo tradicionalnim
prehodom, ki omogočajo dokaj stabilne in prepoznavne oblike udeležbe
posameznikov v določenih institucijah, hkrati pa jim pomagajo preseči krize, ki so
lahko posledica negotovosti zaradi teh prehodov. Danes imamo na voljo številne
izbire, udeležbe in socialne vloge ter ravno toliko različnih načinov udejanjanja teh
vlog. Institucije, v katere vstopamo ali izstopamo tekom življanja, si ne sledijo v
strogo določenem zaporedju, temveč vstopamo in izstopamo vanje v različnih
življenjskih obdobjih. Ti prehodi so zdaj destandardizirani in deregulirani (Ule in
Kuhar, 2003). Posledica tega je, da prehodov ne doživljamo več generacijsko
(nekateri po končani srednji šoli nadaljujejo šolanje, drugi iščejo zaposlitev, si
ustvarjajo družine ipd.), pač pa posamezno ali pa vsaj bolj generacijsko
razdrobljeno. Destandardiziranost in dereguliranost prehodov onemogočata jasno,
čvrsto in trajno identifikacijo z vrstniki v podobnih situacijah, kar se lahko pri
posamezniku pokaže kot negotovost in druge oblike stresa. Kljub spremembam, ki jih
družbi prinaša postmodernost, temeljna življenjska vprašanja mladih ostajajo enaka
tistim, ki so jih imele generacije pred njimi (Metelko Lisec, 2003). Tako mora
mladostnik poiskati lastno identiteto, si zgraditi samopodobo in odnos do lastnega
telesa. Ustvariti si mora svojo spolno vlogo, odnose z vrstniki, starši in drugimi
avtoritetami ter se opredeliti glede prihodnosti (Bertok, 2013). Vse to v družbi, kjer
je težko slediti nekdanjim tradicionalnim vzorcem.
Za mlade v današnji družbi še posebno velja spremenljivi, neorganizirani in
nehierarhični sklop vrednot, ciljev in idealov. Tisto, kar posameznike privlači ali
odbija, ni več odvisno od njihovih ukoreninjenih vrednot, pač pa so vrednote odvisne
od konteksta, vsakokratnih socialnih okoliščin, obveščenosti, skupinskih povezav in
osebnih preferenčnih izbir. Vrednote tako niso več principi po katerih bi posameznik
živel vse svoje življenje, pač pa življenjski vzorci, ki jih ljudje dosežejo pri
'trgovanju' z različnimi ponudbami življenjskih stilov (Ule, 2007). Ker pravzaprav
prihaja do razvrednotenja tradicionalnih vrednot, je v naši družbi vedno bolj prisoten
nihilizem. Iz izkušenj verjamemo v neko vrednoto, ki jo nato čez čas opustimo in
23. 22
zamenjamo z drugo. Vedno več je opuščenih in preseženih vrednot in vedno bolj je
opazna njihova praznina in revščina (Galimberti, 2010).
Prevladujoči ideologiji postmodernega stanja družbe, neokonservatizem in
neoliberalizem, imata pomembno vlogo pri razvrednotenju vrednot ali, bolje rečeno,
pri pretapljanju tradicionalnih vrednot v druge, bolj profitabilne. Kot navaja Ule
(2010), ti dve filozofiji uničujeta institucije, ki temeljijo na solidarnosti, in
uveljavljata jasno, striktno logiko profita, uničujeta podporne mehanizme
mladostniške kulture in njihova družbena gibanja.
Izobrazba kot tradicionalna vrednota, ki naj bi omogočala vzpon po družbeni
hierarhični lestvici ter posledično kakovostnejše življenje, danes tega ne more
zagotoviti. Zato smo v zadnjih nekaj desetletjih priča tektonskim spremembam med
mladimi glede dojemanja tradicionalnih vrednot. V te vrednote preprosto ne
verjamejo več, družba pa nima moči, da bi jim dokazala, da še vedno obstajajo in
veljajo. Ker izobrazba ne vodi do zaposlitve, se mladi znajdejo v nenavadni
kontradikciji. Kot navajajo Ule, Tivdar in Živoder (2011), mladi izgubijo voljo do
izobraževanja in hkrati vztrajajo v šoli, saj nimajo druge možnosti. Osebna in
materialna investicija tako postane dvomljiva, saj je dobiček, ki naj bi ga mladim
prineslo izobraževanje, vedno manj napovedljiv.
Vse to pripelje do zabrisanih mej med razvojnimi obdobji osebnosti. Moderni
psihosocialni razvoj poteka nekonsistentno, s pospeški na enih ter zastoji in
prekinitvami na drugih področjih. Odrasli posameznik je lahko v določenem
pomembnem vidiku še adolescent ali otrok in obratno. Tako dobivamo novo
kategorijo mladih odraslih, ki po tradicionalnih merilih ne sodijo več v kategorijo
mladih, ker pa še niso dosegli socialnega statusa po tradicionalnih merilih (na primer:
niso ekonomsko samostojni, nimajo redne zaposlitve, nimajo lastne družine ipd.), ne
spadajo niti v kategorijo odraslih (Ule in Kuhar, 2003). Mladostniki, ki jim ne uspe
vzpostaviti relativno trdne in družbeno sprejemljive identitete ter iz različnih
razlogov ne izpeljejo ugodnega prehoda v odraslost, tvegajo, da bodo potisnjeni v
marginalne dele družbe (Mohar, 2009).
Predvsem od družbenih razmer je torej odvisno, ali prinaša prihodnost mladim
občutek perspektivnosti ali ne. Če mladi ne verjamejo v napredek družbe, v kateri
živijo, so tudi njihove želje po osebnem napredku abstraktne in neutemeljene (Ule,
Tivdar in Živoder, 2011). Mladi tako v prihodnosti ne vidijo več obljube, pač pa
grožnjo. Motivacije je dovolj, kadar je prihodnost videti svetla. Ta pa je za današnje
24. 23
generacije pogosteje vir negotovosti, nestalnosti ali zaskrbljenosti, kot pa razlog za
optimizem (Galimberti, 2010). Če so nekoč mladi razmišljali v smislu odrekanja in
garanja za boljši jutri, se danes usmerjajo k vedenju, ki vodi v čim manj odrekanja in
čim več užitka, saj niso prepričanii, kaj prinaša jutri (Kordeš, 2001).
Kadar mladi ne vidijo svetle prihodnosti, tudi starši in učitelji izgubljajo avtoriteto, s
katero bi jim lahko pokazali pot. Zato se med mladimi in odraslimi vzpostavi
pogodbeni odnos, čigar posledica je občutek dolžnosti, da se morajo starejši za svoje
odločitve nenehno opravičevati mladim, kar lahko razumemo tudi kot egalitarni
odnos med obojimi. Toda pojav tega odnosa je po mnenju nekaterih sociologov
mladine in družbenih teoretikov napaka, kajti če mladega dojemamo kot sebi
enakega, to pomeni, da mu ne pokažemo mej, predvsem pa ga pustimo samega z
njegovimi vzgibi in tesnobo, ki iz teh vzgibov izhaja (Galimberti, 2010). Socialna
vloga starejših kot vzgojiteljev ali celo vodij mladih, ki bi jim morali pokazati pot in
jim na tej poti predajati svoje izkušnje, se izgublja. Druga plat (ki je morda najbolj
problematična s stališča identitetnih procesov) tega egalitarnega pogodbenega
odnosa med generacijami je dejstvo, da se je tradicionalna, avtoritarna vzgoja
spremenila v modernejšo obliko permisivnega pokroviteljstva, kjer je vzgoja
usmerjena v omogočanje čim večje svobode izbir mladostnika, kateri so
komplementarna vedno višja pričakovanja do njega.
Danes se v procesu oblikovanja identitete (čas adolescence) zmanjšuje tudi vloga
vrstniških skupin in mladinskih (sub)kultur (Ule, 2002). Tako pride do tega, da je
čustvena vzgoja mladih prepuščena naključju zaradi česar imajo današnje mlajše
generacije tudi več čustvenih težav. Primanjkuje jim čustvenih sposobnosti, s
katerimi bi izgradili samozavest, samoobladanje in empatijo ter brez katerih težko
poslušajo druge, sodelujejo z njimi in rešujejo spore. Depresija tako ni več konflikt
med normami in njihovo kršitvijo, ki ji sledi obžalovanje, pač pa izvira iz
nezmožnosti doseganja pričakovanj drugih, po katerih vsak meri svojo vrednost
(Galimberti, 2010).
Včasih so se mladi družno, kot člani nekih gibanj upirali normam in tradicijam
institucij in odraslih. Danes se z izbiranjem in kupovanjem identitet, stilov in imidžev
udejstvujejo v odrasli družbi. Informacijska tehnologija in nove oblike zabave, ki jih
ponuja, so mlade vrnile iz javnosti v zasebnost, v njihove sobe in računalniška okolja
(Ule, 2002). Že res, da informacijska tehnologija na eni strani razširja obzorja,
omogoča mladim spoznavanje drugih kultur in življenjskih slogov ter jih osvobaja
tradicionalnih nacionalnih ujetosti, vendar pa po drugi strani omogoča in povzroča
25. 24
pojav novih stisk in negotovosti (Ule, 2007), med katere lahko prav gotovo štejemo
tudi kibernetsko ustrahovanje.
Brez moralnega zaledja starejših in različnih subkultur mladostnik čuti, da mora za
to, da pride do družbenega položaja, nekaj narediti sam. Zanj se bojuje v konkurenci
z drugimi, ki se prav tako trudijo doseči omejene vire in se uveljaviti prek njih (Ule,
2002). To tekmovanje lahko vodi v deviantno vedenje bodisi zaradi nezmožnosti
oziroma spoznanja, da bo cilje težko dosegel, bodisi zaradi kompetitivnosti in
vedenja po makiavelističnem vodilu, da 'cilj opravičuje sredstva'.
Sodobni individualizem, kot ta pojav poimenuje Ule (2009b: 476-477), tako na eni
strani povečuje zavzemanje za osebne pravice, svobodo, osebno odgovornost in
avtonomnost, vendar pa na drugi strani prinaša egoistično in narcistično samo-
zaverovanost in neskončno željo po osebnih dosežkih in zadovoljstvih, ne ozirajoč se
na ostale. Vse več je brezbrižnosti do drugih in vedno močnejši so pritiski, da svojo
samopodobo uskladimo s tisto, ki si jo želimo in ki jo od nas pričakujejo pomembni
posamezniki v našem življenju in/ali mediji. Doživljanje in razumevanje samega sebe
tako postaja vedno močnejši izvir različnih psihičnih pritiskov in drugih oblik
novodobnih pobegov pred vsakdanjimi težavami.
Ker mladi danes (legitimno) težko dosegajo zastavljene cilje, ni nenavadno, da se
tako pogosto obračajo k tehnologiji. Tako kot ti uporabniki, ki jih nihilizem 'požira'
vase, tudi tehnologija, kot pravi Galimberti (2012), ne stremi k nekim ciljem in ne
spodbuja nekega smisla, ne odpira rešilnih načrtov, ne odrešuje, ne osvobaja, ne
razkriva resnice, pač pa funkcionira. Hkrati jim omogoča, da svojo identiteto
zamenjujejo z oglaševanjem podobe (to omogoča anonimnost) in se tako pretvarjajo,
da niso posamezniki, ki iščejo sami sebe, pač pa reklamo iz katere je narejen
(Galimberti, 2010). Njihova oglaševalska podoba je zato zanje resničnejša od prave
identitete, saj lahko prvo v nasprotju z drugo izoblikujejo, kakorkoli si želijo.
Tako se je bistveno preoblikovalo tudi komuniciranje. V nasprotju z medosebnim
komuniciranjem se elektronsko podprto komuniciranje pogosto odvija med
anonimnimi posamezniki. Zaradi pomanjkanja komunikacijskih ključev (na primer
neverbalnih, čustvenih, odnosnih ipd.), kar omogoča takšna komunikacija, izražanje
hitro postane neinhibirano in agresivno. Brez neverbalnih znakov ima komunikator
manj možnosti, da spremeni ton sporočila. To omeji čustveno toplino in medsebojno
prijaznost interakcije (Ule, 2009a: 401). Posameznik lahko torej nekemu sporočilu
nezavedno doda oziroma ustvari manjkajoče čustvene ključe in ga razume popolnoma
26. 25
drugače in v drugačnem tonu, kot je bilo sprva mišljeno. Ugotovimo lahko, da se pri
komuniciranju prek IKT pojavljajo nekateri ključi, ki so precej specifični za to
komunikacijsko okolje (na primer anonimnost). Te ključe lahko uporabniki zlorabijo
in uporabijo kot orodje pri deviantnem vedenju, kar lahko rezultira v tem, da
konflikt ni naključje, pač pa primarni cilj tovrstne komunikacije. Po drugi strani pa
odsotnost nekaterih komunikacijskih ključev omogoča, da se neka situacija pri
komuniciranju prek IKT eskalira do konflikta, kar se pri fizični medosebni
komunikaciji verjetno ne bi zgodilo.
Mladi torej kot uporabniki IKT nastopajo v kibernetskem prostoru, še preden se sploh
naučijo komuniciranja in normativnega vedenja v realnem svetu. Zato jim, kot
navaja Žakelj (2013), primanjkuje izkušenj in znanja za razumevanje potencialnih
tveganj, hkrati pa tudi za spopadanje s problematiko, ki jo prinaša pojav
kibernetskega ustrahovanja.
V nadaljevanju poglavja je kibernetsko ustrahovanje predstavljeno s pomočjo dveh
teorij, in sicer teorije socialne dominance in teorije strukturnega pritiska. Za tem
smo opredelili bistvene razlike med klasičnim in kibernetskim ustrahovanjem. Sledijo
poglavja o motivih storilca kibernetskega ustrahovanja, profilu žrtve kibernetskega
ustrahovanja in njegovih posledicah. Pozornost je posvečena še obvladovanju pojava
oziroma vlogi pristojnih oseb in organov, opazovalcev ter medijev pri soočanju s
kibernetskim ustrahovanjem.
3.1 Teorija socialne dominance
Teorija socialne dominance pojasnjuje, kako dejavniki, kot so barva kože, starost,
spol in družbeni razred, vplivajo na razvrščanje socialnih skupin (Sidanius, Pratto,
van Laar in Levin, 2004). Glavna predpostavka teorije je ta, da so človeške težnje
(oziroma njihove manifestacije) po oblikovanju in ohranjanju hierarhičnih in na
družbenih skupinah temeljujočih sistemov družbene organizacije glavni razlog za vse
večje oblike medskupinskih konfliktov (Starkl, 2010). Da bi bilo medskupinskih
konfliktov čim manj, družba sprejme soglasje glede ideologij, ki promovirajo
dominantnejše skupine (Pratto, Sidanius, Stallworth in Malle, 1994). Torej lahko
rečemo, da danes sprejete družbene ideologije in posledično norme, s katerimi te
ideologije vzpostavljajo, niso sprejete zato, ker so najboljše, najbolj demokratične
itd., pač pa zato, ker ustrezajo dominantnejši skupini, ki si jih je izmislila prav zato,
da ostane dominantnejša. Hkrati jih je zato, ker prevladuje, uspela tako ali drugače
27. 26
uveljaviti tudi med manj dominatnejšimi družbenimi skupinami. Ali rečeno v bolj
standardnem marksističnem idiomu: vladujoča ideologija je ideologija vladajočega
razreda.
Po tej teoriji torej posamezniki, ki so agresivnejši, ki imajo višji socialni položaj,
status ali moč, viktimizirajo posameznike z nižjim socialnim položajem, statusom ali
močjo, da bi ohranjanili družbeno hierarhijo znotraj skupinske strukture
(Washington, 2015). Žižek (2007) se glede tega sprašuje, kako smo ljudje zmožni
nasilja do drugih, če pa izkazujemo čutečo humanost in nežno skrb za pripadnike
lastne skupine. S tovrstnim vedenjem prepogosto ne priznavamo osnovnih etičnih
pravic tistih, ki so zunaj naše skupnosti.
Posameznikova orientacija k socialni dominaciji (social domination orientation) je
pomebni segment teorije socialne dominacije, saj ocenjuje psihološko usmerjenost
(Walker, Sockman in Koehn, 2011) oziroma nagnjenost posameznika k razmejevanju
med dominantno skupino, katere član je, in podrejeno (zunanjo) skupino ali
posamezniki (Lalonde, Giguere, Fontaine in Smith, 2007). Navezujoč se na Žižkovo
navedbo orientacija k socialni dominanci ocenjuje, kako daleč smo pripravljeni iti,
da ohranimo medskupinske razlike, oziroma koliko smo nagnjeni h kršitvam
spontanega etičnega nagnjenja in brutalni represiji zoper posameznike drugih
skupnosti.
Kopičenje oziroma agregacija diskriminatornih dejanj posameznikov je torej tisto,
kar producira medskupinske razlike v družbeni moči oziroma skupinsko osnovano
družbeno hierarhijo (group-based social hierarchy) (Medarič, 2009). Slednja je tako
posledica mreženja diskriminacije (s strani posameznikov) na več ravneh, in sicer na
individualni ravni, institucionalni ravni ter na ravni medskupinskega sodelovalnega
procesa. Diskriminacija na teh ravneh je prilagojena tako, da favorizira dominantne
skupine pred podrejenimi prek (prej omenjenih) družbenih oziroma splošno sprejetih
ideologij ali legitimiranih mitov (Pratto, Sidanius, Levin, 2006), ki lahko hierarhijo
oziroma medskupinske razlike krepijo ali blažijo (Pratto in Stewart, 2012).
V praksi predstavljeni problem mreženja na več ravneh lahko opišemo takole:
posameznik, ki je član dominantnejše skupine, bo imel možnost obiskovati boljše
izobraževalne ustanove kot njegovi vrstniki iz deprivilegiranih skupin (individualna
raven). Imel bo boljše možnosti znotraj izobraževalnega sistema (boljši odnos z
učitelji, višje ocene itd.), zdravstvenega sistema (manj čakanja na preglede, boljše
usluge idr.), kazensko-pravnega sistema (boljši odvetniki, nižje kazni itd.) in drugih
28. 27
sistemov (institucionalna raven). Ker bo kot član dominantnejše skupine v sistemu
uspešen, se bo zavzemal za enak sistem (raven medskupinskega sodelovalnega
procesa) in tako ohranjal skupinsko osnovano družbeno hierarhijo. Tega ne bo počel
zato, ker je dejanjsko boljši od drugih, pač pa zato, ker bo njegova orientacija k
socialni dominaciji, torej njegova psihološka nagnjenost in usmerjenost k
razmejevanju med skupinami večja.
Če teorijo socialne dominance apliciramo na kibernetsko ustrahovanje, ugotovimo,
da se z legitimiranjem mitov na spletu lahko ustvari okolje, kjer bo kibernetsko
ustrahovanje splošno sprejeto in celo zaželeno s strani dominantnih posameznikov.
Pri tem se je treba zavedati, da je razlika v moči že po definiciji vpeta v pojav
(kibernetskega) ustrahovanja. Dominantni posamezniki (storilci) morajo kot skupina z
visoko stopnjo orientacije k socialni dominanci vsiliti svojo ideologijo oziroma
legitimirati mit, da je kibernetsko ustrahovanje zaželeno. To pomeni, kot pravi
Washington (2015), da bo posameznik, ki bo sprejel tovrstno deviantno vedenje (to
ne pomeni nujno, da se bo sam vedel tako, dovolj je že, da ne bo ničesar naredil
proti temu; več o tem v poglavju o vlogi opazovalcev) znotraj IKT, legitimiral mit
oziroma okrepil ideologijo, da je kibernetsko ustrahovanje zaželeno. Walker et al.
(2011) še dodajajo, da tehnologija temu boju za moč omogoča, da obstaja in se
odvija prikrito, daleč od nadzora.
Družbene hierarhije, ki se pojavi pri kibernetskem ustrahovanju, ne moremo vedno
umestiti oziroma aplicirati na teorijo socialne dominance, saj IKT omogoča, da si
posamezniki v kibernetskem prostoru ustvarijo lastne identitete (Washington, 2015),
ki so povsem drugačne od njihovih identitet v realnem svetu. Tako lahko posameznik,
ki sicer ne pripada višji družbeni skupini, ustvari identiteto, ki ga predstavlja kot
takega (Galimberti, (2010) pravi da ne gre toliko za identiteto pač pa za oglaševanje
podobe). Skladno s to identiteto in principi teorije socialne dominance lahko nekdo
kibernetsko ustrahuje druge posameznike, ki jih dojemajo kot posameznike z nižjim
družbenim statusom.
3.2 Teorija strukturnega pritiska
Teorija strukturnega pritiska pojasnjuje, kako pritiski iz okolice (npr. brezposelnost,
pripadnost marginalnim skupinam itd.) vplivajo na delinkventno vedenje
posameznika (Magdič, 2012). Ta teorija za pojav delinkvence pri posamezniku krivi
stres in frustracije, ki se pojavijo zaradi neskladja med družbenimi cilji (od
29. 28
posameznika se pričakuje, da jih bo dosegel) in sredstvi, ki jih ima na voljo za
doseganje teh ciljev. Navedenemu neskladju se lahko prilagodi oziroma se sooči z
njim na pet možnih načinov, in sicer (Merton, 1938):
− konformizem (sprejema cilje in sredstva),
− inovacija (sprejema cilje, ne pa sredstev),
− ritualizem (ne sprejema ciljev, sprejema pa sredstva),
− umik (ne sprejema ne ciljev ne sredstev) in
− upor (zavrača tako cilje kot sredstva in jih zamenjuje s svojimi).
Medtem ko se večina različic teorije socialnega pritiska osredotoča na delinkvenco
kot posledico pritiskov, ki jih povzroča ekonomska deprivacija (Hay in Meldrum,
2010), Agnew svojo različico teorije pritiska pojasnjuje predvsem z negativnimi
razmerji in odnosi (Vegh, 2011), v katerih posameznik ni obravnavan, kot bi si želel,
ali pa je razplet teh razmerij zanj nezaželen (Hay in Meldrum, 2010). Tovrstni odnosi
in razmerja so lahko ignoranca ali nasilje staršev ter druge družinske težave,
viktimizacija ali socialno izključevanje s strani vrstnikov, negativne izkušnje v šoli
ipd., Wright in Li (2013) pa dodajata tudi kibernetsko viktimizacijo.
Agnew (1992) v svoji različici oziroma nadgradnji Mertonove teorije navaja tri
kategorije pritiska, ki lahko privedejo do delinkventnega vedenja:
− nezmožnost doseganja pozitivno ovrednotenih ciljev,
− grožnja z ali dejanska odstranitev pozitivne spodbude,
− grožnja z ali dejanska prisotnost škodljive ali negativno ovrednotene
spodbude.
Pri prvi kategoriji gre pravzaprav za bistvo Mertonove teorije, saj se posameznik
vede delinkventno zaradi nezmožnosti doseganja zastavljenih ciljev z danimi
sredstvi. Druga kategorija lahko privede do delinkventnega vedenja, kadar
odstranimo pozitivna spodbudo. Patchin in Hinduja (2011) navajata kot primer konec
ljubezenskega razmerja. Primer tretje kategorije (prisotnost škodljive spodbude) pa
predstavlja fizično nasilje.
Tudi kibernetsko ustrahovanje lahko obravnavamo skladno s tretjo kategorijo kot
grožnjo ali prisotnost škodljive ali negativno ovrednotene spodbude. Moon in Jang
30. 29
(2014) pravita, da so pritiski, ki jih v povezavi s preverjanji znanja, izkušnjo
viktimizacije ter fizičnega in emocionalnega kaznovanja učiteljev občutijo
posamezniki, močno povezani z ustrahovanjem, ki je, kot pravijo Wallace, Patchin in
May (2005), pri žrtvah pogosto obravnavano kot vir strukturnega pritiska.
Po drugi strani Agnew (2001) navaja, da kot posledica ustrahovanja obstaja večja
verjetnost, da se bo tudi žrtev vedla deviantno, če ne kar kriminalno. Čeprav
kibernetsko ustrahovanje ne vodi nujno in neposredno v delinkventno ali kriminalno
vedenje, vodi v občutenje negativnih emocij kot so jeza, strah, potrtost in
nezadovoljstvo. Posameznik, ki občuti tovrstne emocije, si želi izboljšati
samopodobo, (Patchin in Hinduja, 2011) in delinkventno vedenje je ena od možnosti
(Agnew, 2008).
Kibernetsko ustrahovanje je torej lahko vzrok (izvor) ali posledica (rezultat)
strukturnega pritiska. Kadar posameznik lastno viktimizacijo pri ustrahovanju občuti
kot strukturni pritisk, ki ga sili k delinkvenci, lahko ustrahovanje razumemo kot izvor
oziroma vzrok za strukturni pritisk. Kadar pa posameznik iz različnih razlogov občuti
strukturni pritisk, ki ga kanalizira v kibernetsko ustrahovanje tako, da je to tisto
delinkventno vedenje, lahko rečemo, da je kibernetsko ustrahovanje posledica
oziroma rezultat strukturnih pritiskov.
Tako lahko pride do pojava, ko posamezniki, ki doživljajo strukturne pritiske skozi
viktimizacijo pri tradicionalnih oblikah ustrahovanja, v kibernetskem prostoru
sprostijo te pritiske v obliki kibernetskega ustrahovanja (Jang, Song in Kim, 2014).
IKT, njena orodja in anonimnost, namreč posameznikom, ki se sicer ne bi želeli
odzvati na strukturni pritisk ali pa ne bi imeli te možnosti, omogočajo, da se s
kibernetskim ustrahovanjem znesejo nad nekom z minimalnim tveganjem in
zaskrbljenostjo, da jih bo doletelo takojšnje povračilo (Patchin in Hinduja, 2011). To
lahko pripelje do zamenjave vlog med storilcem in žrtvijo ustrahovanja, in sicer
tako, da žrtev klasičnih oblik ustrahovanja prek IKT kibernetsko ustrahuje svojega
storilca (več o vlogah v odnosu storilec-žrtev v naslednjem poglavju). Takšen pojav
klasičnega in kibernetskega ustrahovanja v kontekstu teorije strukturnega pritiska
lahko pripelje do začaranega kroga med dvema posameznikoma, ko strukturni pritisk
kot vir ustrahovanja pripelje do kibernetskega ustrahovanja. Oba posameznika sta
tako v vlogi storilca in žrtve, kar lahko povzroči hitro stopnjevanje agresivnega
vedenja z ene ali druge strani.
31. 30
3.3 Opredelitev bistvenih razlik med klasičnim in kibernetskim
ustrahovanjem
V tem poglavju je predstavljena problematika kibernetskega ustrahovanja in
pomembnejše razlike med klasičnimi in kibernetskimi oblikami ustrahovanja. Najprej
je z modelom SIDE (Social Identity Model of deindividuation effects) pojasnjeno,
kako možnost, da nekdo ostane anonimen, vpliva na posameznikovo vedenje v
kibernetskem okolju in zakaj je to tako velik problem. V poglavju govorimo o vplivu
skupinskih norm oziroma socialne identitete na vedenje posameznika in kako
anonimnost vpliva na okrepitev in zamenjavo vlog med storilcem in žrtvijo v
primerih, ko se ustrahovanje prenese iz realnega okolja v kibernetsko. Na tej točki je
kot posledica ohranitve oziroma okrepitve vlog predstavljen še problem
parmanentnega ustrahovanja, ki se pojavlja v kombinaciji klasičnih oblik s
kibernetskim ustrahovanjem. Nato obravnavamo tudi problematiko nezmožnosti
opazovanja žrtvine reakcije, potencialno neomejenega občinstva ter odsotnosti
fizičnega elementa pri kibernetskem ustrahovanju. Proti koncu omenimo še problem
pomanjkanja družbenega nadzorstva pri kibernetskem ustrahovanju, ki je postavljen
v kontekst teorije odvračanja in teorije rutinskih aktivnosti. Na koncu povzemamo
bistvene razlike med klasičnimi oblikami ustrahovanja in kibernetskim
ustrahovanjem.
3.3.1 Anonimnost v kontekstu modela SIDE
Anonimnost ima pomembno vlogo pri pojavu kibernetskega ustrahovanja, saj se
precej storilcev (ne pa vsi) trudi ostati anonimnih. Nemalokrat je tako zato, ker jim
to predstavlja vir moči, saj se zavedajo, da jih njihove žrtve ne morejo prepoznati
(Cappadocia, Craig in Pepler, 2013). Nesorazmerje moči, eden glavnih elementov
ustrahovanja, se tako dokaj enostavno vzpostavi že na samem začetku interakcije
med storilcem in žrtvijo, saj prvi ve, kdo je žrtev, ne pa tudi obratno. Hkrati daje
anonimnost, kot navaja Sabo (2013), storilcu občutek varnosti in zmanjšuje strah, da
bi bila njegova dejanja odkrita, na drugi strani pa povečuje strah in tesnobo žrtve,
saj je lahko storilec vsak, tudi zaupanja vreden prijatelj. Meja med javnim
prostorom, ki ga pogosto dojemamo kot prostor, od koder prihaja nevarnost, in
zasebnim prostorom, ki je nam predstavlja vir občutka varnosti (Meško in Umek,
1999), se v kibernetskem prostoru zabriše.
32. 31
Teoretsko razlago o tem, kako anonimnost vpliva na posameznika in njegovo vedenje
znotraj skupin, ustvarjenih v kibernetskem prostoru, nam ponuja model SIDE.
Vizualna anonimnost, ki smo ji priča v kibernetskem prostoru, namreč ne izključuje
normativnega vedenja in privlačnosti (Postmes, Spears in Lea, 2000). To pomeni, da
lahko manipulacije deindividualizacije (percepcija sebe kot člana skupine namesto
samostojnega in edinstvenega posameznika) vplivajo na okrepitev dojemanja
pomembnosti skupine in konformnost skupinskim normam. Te manipulacije se
pojavljajo v obliki anonimnosti, kohezije skupine, pripadnosti oziroma vpetosti v
skupino (Postmes in Spears, 1998) ter nižje stopnje samozavedanja in samoregulacije
(Li, 2010). Tako se ustvari socialna identiteta, ki predstavlja povezave in odnose s
skupinami ali socialnimi kategorijami, s katerimi se posameznik identificira (Umek,
2013). Prek interakcije z drugimi in potrjevanja z njihove strani si posameznik
izboljšuje samopodobo in potrditev, s tem pa se povečuje njegov (ne samo osebni,
pač pa tudi socialni) identitetni kapital (Ule, 2011). Skladno s socialno identiteto bo
posameznik v primeru konflikta tako raje upošteval norme skupine kot pa katerekoli
druge (splošno sprejete) norme (Postmes in Spears, 1998). Kognitivna komponenta
modela SIDE (druga je strateška komponenta) razlaga, da pride do tega najverjetneje
takrat, ko v skupini vlada anonimnost, saj je tako antisocialno vedenje znotraj
skupine pogosteje odobravano sprejeto in smatrano kot 'kul' (Wade in Beran, 2011).
Če zgoraj navedeno za lažje razumevanje praktično predstavimo, lahko vpliv
anonimnosti na posameznika razumemo takole: če posameznik meni, da se skladno z
njegovo socialno identiteto oziroma skupinskimi normami od njega pričakuje
deviantno vedenje, je večja verjetnost, da se bo tudi dejanjsko vedel deviantno, ne
glede na to, da njegova osebna identiteta ne sprejema takšnih teženj oziroma mu
druge norme narekujejo, da njegovo vedenje ni sprejemljivo. Še lažje pa bo
upošteval skupinske norme (v smislu deviantnega vedenja), če se bo lahko skrival za
anonimnostjo in hkrati pred odgovornostjo.
V primerih posredne komunikacije (kot je ta v kibernetskem prostoru) celo
predhodno vzpostavljene skupine (na primer šolski razredi) vzpostavijo nove načine
interakcije, ki lahko bistveno spremenijo skupinsko dinamiko in socialno identiteto
njenih članov (Festl, Scharkow in Quandt, 2014).
Da bi bolje razumeli to navedbo, moramo vedeti, da kibernetsko ustrahovanje v
nasprotju s klasičnim ni vezano na čas in prostor (Kubiszewski, Fontaine, Potard, in
Auzoult, 2015), kar pomeni, da je žrtev lahko kibernetsko ustrahovana kjerkoli in
kadarkoli (Kowalski, Giumetti, Schroeder in Lattanner, 2014). Prav tako je treba
33. 32
poudariti, da so žrtve tradicionalnih oblik ustrahovanja pogosto hkrati tudi žrtve
kibernetskega ustrahovanja (Gradinger, Strohmeier in Spiel, 2009), ni pa to nujno,
saj anonimnost omogoča tudi zamenjavo vlog (Schneider, O’Donnell, Stueve in
Coulter, 2012). Če se vrnemo na prejšnji odstavek, lahko na podlagi navedb
ugotovimo, da se lahko skupinska dinamika in socialna identiteta v predhodno
vzpostavljenih skupinah bistveno spremenita. Vloge se lahko ohranijo in celo utrdijo
(ko je žrtev tradicionalnih oblik tudi žrtev kibernetskega ustrahovanja) ali pa se
zamenjajo (ko je storilec kibernetskega ustrahovanja žrtev klasičnih oblik
ustrahovanja).
Na tej točki se zdi primerno predstaviti pojav permanentne izpostavljenosti, do
katerega pride v primerih, ko se vlogi storilca in žrtve ohranita in se ustrahovanje iz
realnega prenese v kibernetski prostor (Patchin in Hinduja, 2006). Problem takšnega
ustrahovanja je, da žrtev ne more ubežati storilcu, saj jo ta lahko doseže neposredno
ali posredno, prek IKT, pri tem pa ni pomembno kje oziroma v kakšnem socialnem
okolju se žrtev nahaja (Stewart, Drescher, Maack, Ebesutani in Young, 2014). Tako je
žrtev na primer ustrahovana na klasičen način v šoli, na avtobusu, ob športnih
aktivnostih, itd., izven navedenih okolij pa prek IKT. Sorazmerno z višjo stopnjo
izpostavljenosti ustrahovanju in žrtvino percepcijo tega (nekatere žrtve resnejše in
bolj emocionalno dojemajo ustrahovanje kot druge), so primerljivo večje tudi
posledice.
3.3.2 Nezmožnost opazovanja žrtvine reakcije ter odsotnost fizičnega
elementa
Značilnost kibernetskega ustrahovanja v primerjavi s klasičnimi oblikami
ustrahovanja je tudi ta, da storilec nima možnosti opazovati žrtvine reakcije (Sticca,
Ruggieri, Alsaker in Perren, 2013) oziroma ne dobi takojšnje povratne informacije.
Prav tako se pri komuniciranju prek računalnika ne prenašajo neverbalni elementi in
čustva, ki so pomembni del medosebnega komuniciranja v realnem svetu (Papič,
2011). Kibernetski prostor nam tako zaradi neosebne oziroma posredne interakcije z
drugimi (prek IKT) nekako odvzame občutek za težo naših dejanj in posledic, ki jih
povzročamo drugim. Nezmožnost opazovanja žrtvine reakcije je razlog, da se do
določene stopnje zmanjša tudi empatičnost storilca oziroma stopnja samozavedanja
in samoregulacije (glej model SIDE). Posledica tega je, da je v kibernetskem okolju
lažje prestopiti mejo, ki je v realnem okolju morda ne bi prestopili.
34. 33
Zaradi anonimnosti, potencialno neskončnega občinstva (Sabo, 2013) in večje stopnje
agresije v napadih žrtve čutijo, da so v boju proti storilcem nemočne (Deely, Carroll,
McDermott in Killeen, 2014). Zaradi navedenih lastnosti kibernetskega prostora je
pojav kibernetskega ustrahovanja praktično tudi nemogoče ustaviti in omejiti, pravi
Zdenka Švaljek iz telefona TOM (osebni intervju, 4. 6. 2015). Vse to vodi žrtev v
občutenje strahu, osamljenosti in zaskrbljenosti (Parris, Varjas in Meyers, 2014).
Tako se vzpostavi razmerje moči, ki je tako v očeh žrtve kot tudi storilca percipirano
močno v korist storilcu. Ni nujno, da je razmerje moči dejanjsko takšno, dovolj je
že, da žrtev tako zaznava svoj položaj. Če poenostavimo in praktično predstavimo
problem, lahko rečemo: zaradi žrtvine neizobraženosti glede rešitev, ki so ji na
voljo, zaznava svoj položaj precej bolj tragično, kot dejanjsko je, pri tem pa so
posledice zanjo skladne z njihno zaznavo in dojemanjem nastalega položaja.
Anonimnost in hkratna odsotnost fizičnega elementa omogočata izvedbo
kibernetskega ustrahovanja z minimalno stopnjo planiranja v primerjavi s klasičnimi
oblikami (Tokunaga, 2010), kar lahko vodi v pogostejšo in agresivnejšo interakcijo
med storilcem in žrtvijo, odraža pa se lahko tudi v hujših posledicah za slednjo.
3.3.3 Pomanjkanje družbenega nadzorstva
Pri pojavu kibernetskega ustrahovanja je pogosto odsotno ali pa vsaj pomanjkljivo
tudi družbeno nadzorstvo (Patchin in Hinduja, 2006), tako formalno kot neformalno.
Formalnega družbenega nadzorstva glede kaznivih dejanj v kibernetskem prostoru je
zelo malo, hkrati pa kazenske sankcije posameznika ne odvrnejo nujno od izvedbe
dejanja, še posebno, če se zaveda majhne verjetnosti, da jih zalotijo pri dejanju.
Razlogov za odsotnost neformalnega družbenega nadzorstva je precej. V prvi vrsti
lahko omenimo nezainteresiranost staršev in drugih bližnjih za omejevanje
mladostnikov pri njihovem udejstvovanju v kibernetskem prostoru. Starejši pogosto
tudi menijo, da se mladim ne more nič zgoditi, saj dojemajo problem abstraktno in si
ne predstavljajo, kako lahko težave, ki jih prinaša kibernetski prostor, vplivajo na
mlade. Tudi učitelji se redko odzovejo na tovrstno problematiko, saj ne vedo, kako
bi se soočili z njo, in menijo, da nimajo pooblastil, ali pa mislijo, da to sploh ni
njihov problem, saj se ne dogaja na šolskih hodnikih in med poukom (kot klasične
oblike ustrahovanja).
35. 34
Na pomanjkanje nadzorstva pri kibernetskem ustrahovanja vpliva tudi to, da se mladi
lažje učijo in nasploh držijo korak s tehnološkim razvojem. Bauman (2009) zato
navaja, da ne moremo več govoriti o medgeneracijskem razkoraku, pač pa o
medgeneracijskem digitalnem razkoraku, do katerega pride takrat, kot navaja Zupan
(2013), ko se starejša in mlajša generacija razlikujeta po deležu uporabnikov.
Kljub zadnji trditvi se zdi, da ne gre toliko za razliko v deležu uporabnikov, saj
razlika v uporabi med starši in mladostniki danes ni več tako očitna (tudi starši
adolescentov vsakodnevno uporabljajo osebne računalnike, mobilne telefone in druge
naprave). Pomembnejše je poudariti razliko pri izkoriščanju funkcij, ki jo omogoča
tehnologija. Mladi namreč v večji meri uporabljajo socialna omrežja, takojšnje
sporočanje in druge podobne funkcije, medtem ko odrasli uporabljajo informacijsko
tehnologijo za tiste stvari in funkcije, ki jih dejanjsko potrebujejo. Tu nastane pravi
razkorak, saj star(ej)ši mlajšim včasih ne znajo predstaviti varne uporabe in omejitev
teh funkcij, saj jih sami ne uporabljajo.
Mladi si tako v realnem svetu zagotovijo določeno stopnjo zasebnosti pred subjekti
nadzorstva (starši, učitelji, itd.) pri uporabi IKT, kar pa ne pomeni, da je bodo
deležni tudi pri uporabi teh tehnologij v kibernetskem prostoru. Heyman, De Wolf in
Pierson (2014) navajajo, da bi morala zasebnost v kibernetskem prostoru prav zaradi
kibernetskega ustrahovanja in njemu podobnih pojavov uživati več pozornosti.
Problematiko pomanjkanja družbenega nadzorstva lahko postavimo v teoretični
kontekst s teorijo odvračanja. Ta predpostavlja, da se storilec ne bo odločil za
storitev kaznivega dejanja, če se boji grožnje ali kazni. Odvračanje je lahko splošno
in se navezuje na odvračanje potencialnih storilcev z grožnjo sankcij (kaznovanje je
v tem primeru sredstvo za odvračanje) ali pa specifično, ki poskuša storilca odvrniti
od nadaljnjih kaznivih dejanj skozi kaznovalni proces. Kljub temu so najučinkovitejše
sankcije neformalne, torej obsojanje deviantnega vedenja s strani družbe oziroma
posameznikov, ki so blizu potencialnemu storilcu. Podobno razlaga pojav
kriminalitete tudi teorija rutinskih dejavnosti. Ta pravi, da so za pojav oziroma
izvedbo kaznivega dejanja ključni trije dejavniki: motiviran storilec, primerna žrtev
in odsotnost primernih varoval oziroma nadzora. Ključni dejavniki za pojav
kriminalitete in deviantnega vedenja na splošno torej niso socialni vzroki, kot sta
brezposelnost in revščina, pač pa pomanjkanje ustreznega nadzora in pregona (Dimc
in Dobovšek, 2012).
36. 35
Ko govorimo o kibernetskem ustrahovanju, sta tako formalno, kot neformalno
družbeno nadzorstvo pomankljiva. Prav zato je v kibernetskem okolju težko
pričakovati bistveno zmanjšanje deviantnega vedenja. Mladostnikom še vedno več
pomeni upoštevanje norm skupine, ki ji pripadajo, in njeno potrjevanje njihovih
dejanj, saj tako utrdijo svoj položaj in vlogo v njej (model SIDE). Kljub temu, da gre
za mladostnike, je treba tovrstna deviantna vedenja sankcionirati, pa naj to počnejo
učitelji, starši ali ustrezna zakonodaja. Ta mora začeti hitreje vključevati
spremembe, ki jih prinaša tehnološki napredek, in spremeniti zakonske opise
nekaterih kaznivih dejanj, ki se jih lahko izvede prek IKT, da bo enoznačno jasno,
katera dejanja se štejejo pod kibernetsko kriminaliteto in pod katerimi pogoji se
posledično kaznujejo. Kot navajata Bernik in Meško (2011), je nesmiselno sprejemati
novo zakonodajo, ki bi bila prilagojena izključno kibernetskemu okolju. Bolj kot nove
zakone potrebujemo pri odzivu na kibernetsko kriminaliteto specializacijo in
sposobnost zbiranja dokazov, da lahko storilce kibernetskih kaznivih dejanj ustrezno
nadzorujemo in kaznujeno. Večja stopnja odkrivanja in sankcioniranja tovrstne
kriminalitete bi v prvi vrsti rezultirala v resnejši percepciji problema, posledično pa
bi spodbudila tudi večjo stopnjo neformalnega družbenega nadzorstva.
Kot precedens na področju kazenskopravne obravnave kibernetskega ustrahovanja bi
se lahko uveljavil primer Delfi AS proti Estoniji. Evropsko sodišče za človekove
pravice je v juniju 2015 potrdilo sodbo estonskega vrhovnega sodišča v navedenem
primeru. Podjetje Delfi AS je bilo obsojeno za kaznivo dejanje obrekovanja, saj s
svojega novičarskega spletnega portala ni pravočasno umaknilo žaljivih komentarjev.
Umaknili so jih šele šest tednov po objavi, ko je administratorje spletnega portala na
to opozoril posameznik, na katerega so bili naslovljeni (European Court of Human
Rights, 2015). Administratorji in lastniki spletnih strani se morajo zavedati, kako
pomembno vlogo imajo pri kibernetskem ustrahovanju, zato je njihova ažurnost pri
odstranjevanju spornih vsebin še kako pomembna. Kljub temu, pravi storilci
kaznivega dejanja (avtorji komentarjev) niso bili kaznovani. Tudi sama sodba, čeprav
je bila potrjena od Evropskega sodišča za človekove pravice, temelji na estonski
zakonodaji, kar pomeni, da ni nujno, da bi prišlo do enake sodbe tudi v podobnih
primerih v drugih članicah Evropske unije. Te se morajo najprej zavzeti za obravnavo
tovrstne problematike znotraj lastnih kazenskopravnih sistemov.
Če povzamemo vse pomembnejše razlike med klasičnim in kibernetskim
ustrahovanjem, lahko ugotovimo, da je glavna razlika način izvajanja, saj se klasično
ustrahovanje izvaja osebno, kibernetsko pa prek oziroma s pomočjo IKT. Slednja
37. 36
omogoča anonimnost, ki v realnem svetu prav gotovo ni enako prisotna, definitivno
pa ne predstavlja tako obširnega problema kot v kibernetskem ustrahovanju. Prav
tako je pri kibernetskem ustrahovanju zagotovljeno praktično neomejeno občinstvo,
ni pa možnosti opazovanja žrtvine reakcije in fizičnega obračunavanja. Ne nazadnje
lahko izpostavimo še pomanjkanje družbenega nadzorstva, ki je v takšni ali drugačni
obliki pogosteje prisoten pri klasičnem ustrahovanju, medtem ko lahko pri pojavu
kibernetskega ustrahovanja komajda govorimo o njegovi prisotnosti.
3.4 Motivi kibernetskega ustrahovalca
V prejšnjih poglavjih smo posredno že navedli nekaj razlogov, ki storilca vodijo v
kibernetsko ustrahovanje. Smiselno je izpostaviti, da so motivi za kibernetsko
ustrahovanje precej podobni tistim pri klasičnih oblikah ustrahovanja. Ne nazadnje
se razmerje med storilcem in žrtvijo pri klasičnem ustrahovanju pogosto ohrani v
kibernetskem prostoru, kar pomeni, da tudi motivi ostajajo enaki.
Toda ker v kibernetskem prostoru primanjkuje nadzora in je omogočena anonimnost,
ni nenavadno, da se vloge pogosto obrnejo in storilec klasičnega ustrahovanja v
kibernetskem prostoru postane viktimiziran s strani žrtve. Maščevanje, kot navajajo
König, Gollwitzer in Steffgen (2010), je še posebno pogost motiv kibernetskega
ustrahovanja, saj lahko posameznik z izkoriščanjem prej navedenih lastnosti
kibernetskega prostora precej prikrito ustrahuje tiste, ki na klasičen način
ustrahujejo njega.
Že po definiciji je cilj kibernetskega ustrahovanja doseči nesorazmerje moči med
storilcem in žrtvijo, kar že samo po sebi implicira, da je lahko motiv, ki
potencialnega storilca spodbudi h kibernetskemu ustrahovanju, želja po moči in
boljšem socialnem statusu (Compton, Campbell in Mergler, 2014). Tudi pri tem
motivu sta lahko anonimnost in pomanjkanje družbenega nadzorstva razloga, ki
povečata možnost za pojav kibernetskega ustrahovanja, saj omogočata ustrahovanje
tistim, ki teh vzgibov prek klasičnih oblik ustrahovanja ne želijo ali nočejo realizirati.
Mladi danes porabijo precej časa ob uporabi tehnoloških naprav. Ker se morda ne
znajo zabavati drugače (ali pa se jim zdi ta način najprikladnejši), kibernetsko
ustrahujejo druge za lastno zabavo (Wegge, Vandebosch, Eggermont in Pabian,
2014). Storilci ustrahujejo tudi iz dolgočasja (Baas, de Jong in Drossaert, 2014) ali
zaradi želje po eksperimentiranju. Za oba navedena razloga lahko do neke mere
38. 37
krivimo prekomerno uporabo tehnoloških naprav, saj postane posameznikom po
dolgotrajni uporabi dolgčas, želijo poskusiti kaj novega oziroma početi, kar jih
zabava, svoje pa seveda prispeva tudi splošna družbena klima nihilizma, brezciljnosti
in brezperspektivnosti.
Že v poglavju, ki postavlja kibernetsko ustrahovanje v okvir teorije strukturnega
pritiska, smo navedli, da je ustrahovanje lahko tudi vir ali pa posledica nekega
družbenega pritiska, ki lahko vodi v kibernetsko ustrahovanje. Večina tovrstnih
razlogov izvira iz težav v medosebnih razmerjih (Schenk, Fremouw in Keelan, 2013).
Vedenje storilca je zato lahko posledica domnevne žrtvine provokacije ali pa jo žrtev
celo percipira kot samoobrambo (Fluck, 2014). V to kategorijo razlogov za
kibernetsko ustrahovanje lahko štejemo željo po moči, socialnem položaju,
pomanjkanje družbenega nadzorstva, pripadnost skupini (Fluck, 2014) oziroma željo
po odobravanju skupine (Baas et al., 2014), hrepenenje po pozornosti, razdrtje
ljubezenskega ali prijateljskega razmerja (Schenk et al., 2013), slaba družinska
kohezija (Patchin in Hinduja, 2011), pa tudi pritisk vrstnikov (Compton et al., 2014).
Storilca h kibernetskemu ustrahovanju pogosto prisilijo njegovi občutki, ki jih pusti
za seboj katera od prej naštetih socialnih situacij. Tako na primer vodijo v
kibernetsko ustrahovanje občutenje jeze oziroma frustracije (Compton et al., 2014),
žalost (Schenk et al., 2013), pomanjkanje empatije, nizka samozavest in čustvena
nestabilnost ter depresivnost (Patchin in Hinduja, 2011). To služi kot ventil za
sproščanje čustvene napetosti in stresa. Razdrtju ljubezenskega razmerja na primer
sledijo občutki ljubosumja (Lampridis, 2015) zato nekdanji partner kibernetsko
ustrahuje osebo, s katero se je razšel, njene prijatelje ali nove partnerje.
Nazadnje lahko kot razloge omenimo še sovražna in/ali diskriminatorna prepričanja.
Storilci se spravijo na žrtev zaradi zunanjega videza (na primer debelosti) (DeSmet et
al., 2014), osebnostnih lastnosti (sramežljivost, negotovost, dobrosrčnost,
prestrašenost, dolgočasnost ipd.), prijateljev s katerimi se druži, zaradi njene spolne
usmerjenosti (Baas et al., 2014), verskih prepričanj, družbenega statusa, etničnega
porekla (Fluck, 2014) ali kakršnekoli drugačnosti, ki jo težko sprejemajo in
odobravajo. Poudariti je treba, da storilci svoja dejanja ne glede na motiv in razloge
pogosto racionalizirajo in minimalizirajo v smislu “saj sem se samo šalil/zabaval”.
Kibernetsko ustrahovanje se jim zato zdi neškodljivo in nedolžno, medtem ko lahko
žrtvi pusti hude posledice (Žakelj, 2013). Ker storilci, pa tudi opazovalci in s
problemom seznanjene odgovorne osebe ne morejo opazovati žrtvine reakcije tudi
sami dojemajo ustrahovanje kot nepomembno in ga racionalizirajo v smislu “saj gre
39. 38
zgolj za besede, izrečene v šali”. Ker je kibernetsko ustrahovanje v primerjavi s
klasičnimi (ne fizičnimi, pač pa psihičnimi) oblikami ustrahovanja še subtilnejše
(Žakelj, 2013), ga zato vse vpletene strane (z izjemo žrtve) redkeje prepoznajo kot
ogrožujoče.
3.4.1 Psihološki profil storilca kibernetskega ustrahovanja
Storilcev kibernetskega ustrahovanja ne moremo opredeliti glede na starost ali spol.
Praktično kdorkoli, ne glede na starostno obdobje, je lahko storilec kibernetskega
ustrahovanja, drži pa, da so vanj največkrat vpleteni adolescenti. Pri tem je treba
opozoriti, da je profil storilca kibernetskega ustrahovanja enak profilu storilca
klasičnih oblik ustrahovanja, kadar se razmerje med žrtvijo in storilcem ohrani in se
iz realnega prenese v kibernetsko okolje (permanentno ustrahovanje).
Z vpogledom v glavne osebnostne značilnosti posameznikov, ki kibernetsko
ustrahujejo, lahko bolje razumemo, zakaj in kako nekateri prej našteti motivi ženejo
storilce k ustrahovanju. Pri kibernetskem ustrahovanju lahko moč storilcev izvira iz
njihovega socialnega statusa znotraj vrstniške skupine ali pa iz njihove spretne
uporabe tehnoloških naprav in zmožnosti ohranjanja anonimnosti. Socialni status je
zato lahko vzrok ali posledica kibernetskega ustrahovanja. Ker pri kibernetskem
ustrahovanju ne moremo takoj zaznati žrtvine reakcije, lahko opazovalci dejanje
pogosto odobravajo. Zato ima lahko storilec v kibernetskem prostoru več zunanje
podpore, kot bi jo imel sicer (Wegge et al., 2014), posledično pa se mu zdi, da ni
kibernetsko ustrahovanje nič napačnega (Kowalski et al. 2014). Ker opazovalci ne
naredijo ničesar, se ob tem celo zabavajo in tako tudi sami posredno marginalizirajo
žrtve, se storilci ne bojijo njihovih reakcij (sankcij), hkrati pa se jim zdi, da
ustrahovanje ni nezaželeno, temveč prav nasprotno (več o tem v poglavju o vlogi
opazovalcev).
Mnogo storilcev kibernetskega ustrahovanja ima zato zaradi povratnih informacij
opazovalcev visoko ali celo prenapihnjeno samopodobo (Juvonen in Graham, 2014).
Če prištejemo zraven še atribucijsko napako, s katero posameznik racionalizira svoja
dejanja na način, da dejanja drugih pripisuje njihovi osebnosti, lastna dejanja pa
situaciji, v kateri se je znašel (Selič, 2009), lahko ugotovimo, zakaj se dobro počuti,
ko to počne, in zakaj se praktično ne zaveda posledic, ki jih s tem povzroča drugim
(Juvonen in Graham, 2014). Izgovore za svoja dejanja vedno poišče v dejanjih drugih,
češ da je bil izzvan.
40. 39
Za storilce kibernetskega ustrahovanja je poleg agresivnega in drugega deviantnega
vedenja v kibernetskem prostoru značilno tudi antisocialno vedenje zunaj njega.
Pogosto so vpleteni v vandalizem, fizično nasilje in premoženjska kazniva dejanja. V
primerjavi s storilci klasičnih oblik ustrahovanja pogosteje zlorabljajo alkohol in
prepovedane droge, imajo slabše odnose s starši (Schenk et al., 2013), so tudi sami
pogosto žrtve različnih oblik nasilja in z njim velikokrat rešujejo svoje težave, saj
morda ne znajo drugače. Prav tako svoje žrtve praviloma poznajo (Klančnik, 2013),
kar pa ne pomeni, da do njih čutijo empatijo, prej ravno nasprotno. Pri
udejstvovanju v kibernetskem prostoru so samozavestni, spretni, iznajdljivi,
občutljivi in nepredvidljivi. So brez občutka krivde ali sramu (Blažič, 2014) in so
ekstrovertirani (Festl in Quandt, 2013).
Patchin in Hinduja (2006) opišeta storilce kibernetskega ustrahovanja kot zlonamerne
agresorje, ki v zlorabah iščejo implicitno ali eksplicitno zadovoljstvo oziroma korist.
Pri tem ustvarijo dejanjsko ali zgolj simbolično moč nad svojimi žrtvami. Tudi
Workman (2010) poudarja, da so storilci kibernetskega ustrahovanja pogosto nagnjeni
k uživaštvu, zaradi česar zanemarjajo morebitne negativne posledice. Prav tako
lastna prepričanja in ideologije pogosto dojemajo kot univerzalna, splošno sprejeta,
kar jih nemalokrat pripelje v konflikt z ideologijami drugih. Storilci pogosto trpijo za
narcisistično osebnostno motnjo, zato se v iskanju zadoščenja do drugih pogosto
vedejo agresivno, sovražno, nesramno in nenaklonjeno. Izkoriščevalske težnje v
interakciji z drugimi, nevrotičnost in občutenje potrebe po odobravanju drugih so
tako posledica narcistične, uživaške in v lastne ideologije zatopljene osebnosti, lahko
pa gre tudi, kot pravita Starčević in Aboujaoude (2015), za manifestacijo drugih
vedenjskih motenj, antisocialno osebnostno motnjo ali za kakšno drugo
psihopatologijo.
3.5 Profil žrtve kibernetskega ustrahovanja
Največ žrtev kibernetskega ustrahovanja ima med 12 in 26 let (Love, 2012),
natančneje je žrtev kibernetskega ustrahovanja vsak četrti posameznik v tem
starostnem obdobju (Li, 2006). Kljub temu tega pojava ne moremo omejiti na
kategorijo adolescentov in mlajših odraslih, saj kibernetski prostor zaradi
anonimnosti omogoča, da je žrtev kdorkoli, tudi posameznik, ki ni uporabnik IKT.
Kibernetski prostor prav tako omogoča, da se kakršenkoli položaj moči ali avtoritete,
ki velja in obstaja v realnem svetu, izniči. Dimc in Dobovšek (2012) tako poudarjata,
41. 40
da se vsi odnosi začnejo z enakega izhodišča. To pomeni, da imajo posamezniki vso
možnost ustvariti drugačno dinamiko teh odnosov, kot je tista v realnem svetu.
Podobno pogosto kot adolescenti so v kibernetsko ustrahovanje vpleteni tudi odrasli.
Pogosto se dogaja na delovnem mestu oziroma med sodelavci (Piotrowski, 2012).
Tudi profesorji so s strani študentov, dijakov in učencev nemalokrat tarče spletnih
objav spornih vsebin in tako žrtve kibernetskega ustrahovanja (Minor, Smith in
Brashen, 2013). Kot domači primer, ki ustrezno predstavlja obrnjen položaj moči in
anuliranje avtoritete, lahko izpostavimo objavo posnetka ravnatelja neke mariborske
srednje šole. Ob koncu leta 2014 naj bi eden od dijakov te šole posnel in na spletu
objavil posnetek, ki ravnatelja domnevno prikazuje med spolnim odnosom z
učiteljico. Zaradi pritiskov najrazličnejših strani (družina, učenci, učitelji, mediji
ipd.), ki jih je doživel po objavi posnetka, je ravnatelj storil samomor.
Obstaja velika verjetnost, da bo žrtev, ki jo storilec ustrahuje na klasičen način, s
strani istega storilca ustrahovana tudi v kibernetskem prostoru (Holt, Fitzgerald,
Bossler, Chee in Ng, 2014). V teh primerih lahko žrtvi pripišemo anksiozen osebnostni
vzorec, kombiniran s fizično šibkostjo. Skozi opazovanje žrtvinega vedenja in navad
dobi storilec občutek, da se žrtev počuti negotovo, nemočno ter se v primeru napada
ne bo branila ali maščevala, ker je plašna, nedružabna in pasivna, kaže malo
zanimanja za druge, ima neučinkovite socialne sposobnosti ter se na trenutke vede
obsesivno. Prav tako negativno ocenjuje svoje intelektualne sposobnosti in
privlačnost, se počuti manj vredno, težko pridobi podporo vrstnikov, je socialno
izolirana in sama težko premaguje težave (Kanduč, 2002). Skratka, razlogi za
kibernetsko ustrahovanje so enaki tistim, zaradi katerih so žrtve prvotno ustrahovane
na klasičen način. Zaradi permanentnega ustrahovanja je tudi sam profil žrtve
kibernetskega ustrahovanja enak profilu žrtve klasičnih oblik ustrahovanja. Seveda
samo v primerih, ko se razmerje med žrtvijo in storilcem ohrani in se iz realnega
prenese v kibernetsko okolje.
Nekaj lastnosti, ki povečujejo možnost, da se nekateri posamezniki znajdejo med
žrtvami kibernetskega ustrahovanja, lahko razberemo tudi iz motivov storilca.
Storilci za žrtve izbirajo posameznike, ki so kakorkoli drugačni od njih (Connell,
Schell-Busey, Pearce in Negro, 2014), ne glede na to ali izstopajo s pozitivnimi
(boljše ocene) ali negativnimi lastnostmi (so nasilni, lažejo). Viktimizacija je torej
verjetnejša, če storilec in žrtev prideta v medkulturni konflikt (Barlett et al., 2014),
ko storilca moti žrtvina (domnevna) spolna usmerjenost (Prati, 2012), njene
osebnostne značilnosti in osebne lastnosti, verska prepričanja, etnično ozadje ipd. To
42. 41
je skladno s teorijo rutinskih aktivnosti, ki pravi, da bo do viktimizacije najverjetneje
prišlo takrat, kadar je več priložnosti za takšna dejanja, na primer večje število
potencialnih žrtev ali pomanjkanje varoval (Dimc in Dobovšek, 2012). Če navedemo
apliciramo na kibernetsko ustrahovanje, lahko rečemo, da se zgodi, ko se žrtev in
motivirani storilec znajdeta v tvegani situaciji brez primernih varoval, ki jih je v
kibernetskem okolju prav gotovo premalo. Več časa kot potencialna žrtev preživi na
blogih, v spletnih govorilnicah, na spletnih socialnih omrežjih itd., skratka, v okoljih,
kjer obstaja določeni delež motiviranih storilcev, večje so možnosti, da bo tudi
dejansko viktimizirana oziroma kibernetsko ustrahovana (Holt et al., 2014). Prav
gotovo drži, da pogosta uporaba IKTpovečuje tveganje za viktimizacijo, hkrati pa je
treba poudariti, da je najbž bolj odvisna od motiviranega storilca. Kibernetski prostor
namreč omogoča, da je žrtev viktimizirana tudi v času, ko ne uporablja IKT (medtem
ko drugi širijo neprimerne vsebine v njeno škodo) ali jo uporablja pasivno (sporočila
poslana na žrtvin telefon ali druge naprave preko sporočil SMS ali po elektronski
pošti).
Predstavnice ženskega spola so v kibernetskem prostoru videne kot primernejše tarče
in so v primerjavi s klasičnim ustrahovanjem pogosteje ustrahovane kibernetsko (Holt
et al., 2014). To si lahko razlagamo na dva načina. Prvič: predstavniki moškega spola
raje kibernetsko ustrahujejo svoje vrstnice, saj na primer v šoli ni primerno, da se
spravijo na dekle, v kibernetskem prostoru pa se lahko skrivajo za anonimnostjo. In
drugič: ker kibernetski prostor omogoča prikritejše načine delovanja, se zdi
primernejši tudi dekletom, ki se spravijo na svoje vrstnice.
Žrtve kibernetskega ustrahovanja so emocionalno nestabilne, introvertirane, skrbne,
zadržane ter socialno izolirane, natančne in vestne. So odprtejše tako v smislu
objavljanja osebnih podatkov (Vandebosch in Van Cleemput, 2009) kot tudi v smislu
novih izkušenj. Oboje je lahko tudi dejavnik tveganja, saj jih lahko storilci zaradi teh
lastnosti percipirajo kot lahke ali celo upravičene tarče (Festl in Quandt, 2013).
Žrtve kibernetskega ustrahovanja pogosto trpijo za socialno anksioznostjo, izražajo
strah pred negativnim ovrednotenjem drugih, novim situacijam se izogibajo, saj
takrat občutijo stisko, strah jih je javnega nastopanja, socialno pa so manj spretni od
posameznikov, ki niso žrtve kibernetskega ustrahovanja (Navarro, Yubero, Larrañaga
in Martínez, 2012).
Za žrtve je značilno tudi, da imajo malo pravih prijateljev, manj družbene podpore
in da so manj samoučinkovite (Eden, Heiman in Olenik-Shemesh, 2014). Kažejo malo
interesa za šolo, zato so njihove ocene slabše (Connell et al., 2014), kar pa ni nujno,
43. 42
saj so lahko zaradi zavidanja žrtve tudi posamezniki, ki so na šolskem področju
superiornejši od storilcev (Smith, Dempsey, Jackson, Olenchak in Gaa, 2012). Žrtve
kibernetskega ustrahovanja se pogosteje od neviktimiziranih posameznikov slabše
razumejo s starši, ki so hkrati tudi pogosteje ločeni, možnost za viktimizacijo pa
povečuje tudi višji socialno-ekonomski status žrtvinih staršev oziroma družine (Yen et
al., 2014).
Večje tveganje za kibernetsko ustrahovanje lahko predstavljajo tudi različne
vedenjske in čustvene motnje. Posamezniki, ki trpijo zaradi motenj učenja (Heiman
in Olenik-Shemesh, 2015), zmanjšanih ali slabših intelektualnih sposobnosti
(Christensen, Fraynt, Neece in Baker, 2012), pomanjkanja pozornosti in motnje
hiperaktivnosti (Attention deficit hyperactivity disorder – ADHD) ter zaradi t. i.
Aspergerjevega sindroma imajo v realnem svetu težave z medosebno interakcijo.
Zato lahko poskušajo za te odnose najti kompenzacijo v kibernetskem prostoru in
pogosteje uporabljajo IKT ter povečujejo tveganje za lastno viktimizacijo (Kowalski
in Fedina, 2011), ne samo zaradi nezmožnosti vzpostavitve normalnih socialnih
odnosov, pač pa tudi zaradi pogostega udejstvovanja v kibernetskem prostoru.
3.6 Posledice kibernetskega ustrahovanja
Kibernetski prostor v povezavi z ustrahovanjem omogoča vrsto elementov, ki žrtvam
tovrstnega ustrahovanja otežujejo spopadanje s samim pojavom oziroma storilcem in
posledicami, ki jih prinaša. Te so pogosto podobne tistim, ki jih občuti žrtev pri
klasičnih oblikah ustrahovanja (Tokunaga, 2010). Kljub temu lahko zaradi številnih
razlogov, na primer možnosti, da je žrtev parmanentno ustrahovana (tako v šolskem
okolju kot tudi v kibernetskem prostoru), nezmožnosti opazovanja žrtvine reakcije in
odsotnosti fizičnega elementa, anonimnosti, neomejenega občinstva, pomanjkanja
družbenega nadzorstva ipd. storilec svoje napade izvaja pogosteje, intenzivnejše in
prikritejše, zato lahko žrtev hitreje občuti posledice in so te hujše kot pri klasičnih
oblikah ustrahovanja. Vse navedeno pripomore tudi k občutku nemoči pri žrtvi, ki se
je prisiljena soočati z raznovrstnimi psihosocialnimi posledicami, za katere Davison in
Stein (2014) pravita, da so lahko kratkoročne ali dolgoročne.
Med kratkoročne psihosocialne posledice štejemo nekatera čustva, ki jih žrtev občuti
ob nastopu kibernetskega ustrahovanja. To so lahko jeza, nemoč, žalost, strah (Hoff
and Mitchell, 2009), osramočenost (Goebert, Else, Matsu, Chung-Do in Chang, 2010),
napetost, razdraženost, zaskrbljenost, izoliranost, osamljenost, lahko pa žrtev tudi
44. 43
ne občuti ničesar (Ortega, Elipe, Mora-Merchán, Calmaestra in Vega, 2009) oziroma
se na kibernetsko ustrahovanje ne odzove čustveno. Od vsakega posameznika je
odvisno, kako dojema okoliščine kibernetskega ustrahovanja, saj je učinek stresa v
največji meri odvisen od posameznikove presoje, da zahteve okolja ali njegove
notranje zahteve presegajo njegove zmožnosti spoprijemanja s stresom in njegovega
obvladovanja (Umek in Dobovšek, 2010). Objavljene vsebine, čeprav neprimerne, ne
bodo enako učinkovale na vsako žrtev, saj ljudje različno dojemamo situacije,
predvsem pa imamo različne osebnosti. To pa še ne pomeni, da se žrtve večinoma
enostavno soočajo s kibernetskim ustrahovanjem. Prej nasprotno; soočanje s
kibernetskim ustrahovanjem je za večino zelo stresno.
Stres je avtonomni odziv na nevarnost oziroma na občutke ogroženosti. Ker nemočne
žrtve kibernetskega ustrahovanja ne morejo odstraniti vzrokov ogroženosti, to
preobremeni njihov organizem, moti njegovo presnovo in psihofizično ravnovesje.
Kot prilagoditev na neravnovesje se pojavijo različne čustvene težave
(vznemirjenost, zaskrbljenost, strahovi, obsesije), vedenjske spremembe (motnje
hranjenja) in različne zasvojenosti (kajenje, zloraba drog in alkohola ipd.). Kot
posledica posameznikove nezmožnosti, da konstruktivno rešuje nenehni stres, se
pojavi depresija (Umek in Dobovšek, 2010).
Dolgoročna izpostavljenost zgoraj naštetim čustvenim posledicam torej lahko privede
do resnejših psiholoških in vedenjskih težav, ki se lahko med seboj vzročno-
posledično prepletajo. Pomanjkanje samozavesti, do katerega pride zaradi
morebitne neprestane osramočenosti pred obširnim občinstvom, ki ga omogoča
kibernetski prostor, lahko vodi v slabšo sprejetost in neodobravanje posameznikovega
socialnega okolja (Patchin in Hinduja, 2010). Kibernetsko ustrahovanje se lahko
odraža tudi v sovražnem (Ayas in Deniz, 2014) in agresivnega vedenju do drugih.
Pojavijo se težave v šoli (Barlett et al., 2014), kot so slabši učni uspeh, pogostejši
izostanki od pouka (Klančnik, 2013), pogoste šolske kazni in nošenje orožja v šolo
(Ybarra, Diener-West in Leaf, 2007). Žrtve se tudi pogosto vedejo nenavadno,
zadržano, so zaskrbljene in kažejo znake pomanjkanja energije. Pojavijo se tudi
različne motnje: motnje razpoloženja, čustvovanja, počutja, spanja, hranjenja,
psihosomatske motnje in napadi panike (Klančnik, 2013).
Posledice kibernetskega ustrahovanja se kažejo tudi v slabših socializacijskih
sposobnostih ter v problematičnih in ne posebno dobrih odnosih s sovrstniki in
družinskimi člani (Ayas in Deniz, 2014), zaradi česar so žrtve obupane in izgubljene
(Davison in Stein, 2014). Če vemo, da družinska identiteta močno določa samopodobo
45. 44
posameznika (Selič in Umek, 1990) in da je v času adolescence za posameznikovo
samopodobo pomembno tudi, da se čuti sprejetega in odobravanega v družbi, potem
odsotnost navedenih, nujnih karakteristik za ustrezno samopodobo prinaša vsaj toliko
socioalnopsiholoških posledic kot samo kibernetsko ustrahovanje.
Žrtvin psihosocialni razvoj je lahko zaradi kibernetskega ustrahovanja otežen.
Posameznik se težje spopada s težavami, ne samo s tistimi, ki jih prinaša kibernetsko
ustrahovanje, pač pa tudi z drugimi. Njegova sposobnost iskanja podpore pri drugih
je slaba, primanjkuje mu empatije (Rafla, Carson in DeJong, 2014), svojih problemov
ne želi deliti z drugimi (Klančnik, 2013). Žrtev lahko postane socialno anksiozna
(Juvonen in Gross, 2008) ali celo depresivna (Magaud, Nyman in Addington, 2013), te
posledice pa lahko trajajo tudi do odrasle dobe (Patchin in Hinduja, 2006).
Ekstremne kombinacije psihosocialnih posledic lahko privedejo tudi do resnejših
vedenjskih motenj in delinkventnega vedenja. Pojavi se lahko zloraba drog in
alkohola (Davison in Stein, 2014) ter nasilna dejanja, kot so telesni napadi, umori
(Patchin in Hinduja, 2006), samopoškodovanje (Elgar et al., 2014), pa tudi
samomorilske misli, tako tendence kot tudi (poskusi) realizacije (Hinduja in Patchin,
2010). Vendar je težko opredeliti samomorilnost le kot posledico kibernetskega
ustrahovanja (Sabella, Patchin in Hinduja, 2013). To sicer lahko pomembno vpliva in
spodbuja samomorilnost, pa tudi druge vrste deviantnega vedenja, vendar je za
pojav takšnega vedenja navadno kriva spirala posledic, ki vodijo druga v drugo, se
sočasno pojavljajo in vzajemno krepijo. Za nasilna dejanja je torej navadno kriva
kombinacija različnih (socialnih, psiholoških, vedenjskih ipd.) težav, s katerimi se
sooča žrtev kibernetskega ustrahovanja.
3.7 Soočanje s kibernetskim ustrahovanjem ter vloga pristojnih
oseb in organov v povezavi z obvladovanjem pojava
Soočanje s kibernetskim ustrahovanjem, tako preventivno kot kurativno, je
večplasten problem, s katerim se v prvi vrsti spopada posameznik sam, nato pa še
njegova družina in bližnji, prijatelji, izobraževalne ustanove ter druge organizacije.
Skratka, spopadanje s kibernetskim ustrahovanjem je naloga celotne družbe.
Na prvem mestu je naloga posameznika, da poskusi znižati stopnjo tveganja za
viktimizacijo. Zato se mora posameznik oziroma uporabnik IKT seznaniti z možnimi
grožnjami v kibernetskem prostoru, se izobraziti glede varnosti ter se seznaniti s
