1. 12 sobota, 2. junija 2012
vSoboto
MARKO BUCIK
Malo opazovalce še dvomi, da
se Evropska unija (EU) trenutno
nahaja v najtežjem obdobju vse od
zametkov svojega obstoja. Več kot
tri leta po bankrotu ameriške inve-
sticijske banke Lehman Brothers,
ki je svetovno gospodarstvo pre-
plavil z nezaupanjem, okrepil kre-
ditni krč ter odprl vrata krize v
svet, EU še vedno išče pot iz naj-
hujše gospodarske krize po veliki
depresiji 30. let prejšnjega stoletja.
Vendar se zdi, da se je med voditelji
šele sedaj oblikovalo zavedanje, da
je kriza postavila EU na življenjsko
razpotje.
Po zmagi socialista Hollanda na
predsedniških volitvah v Franciji
ter strmem vzponu leve radikalne
koalicije Siriza na parlamentarnih
volitvah v Grčiji je čas, da si prizna-
jo dvoje. Prvič, nadaljnje kolebanje
in kozmetični popravki tlakuje-
jo pot v pekel, ne v raj. Morebi-
tni izstop Grčije iz evroobmočja,
nevarnost zaostrovanja dolžni-
ške krize v Španiji in Italiji ter vse
glasnejši dvomi o sami vzdržnosti
evra niso marginalne teme, temveč
temeljna vprašanja o obstoju EU.
Slednja zato ne potrebuje novih
začasnih rešitev, ampak dokončen
načrt za izhod iz krize.
Drugič, voditelji si morajo prizna-
ti, da sta edini dolgoročni rešitvi
nadaljnja delitev suverenosti med
članicami EU in evroobmočja ter
obnova legitimnosti EU. Iskanje
odgovorov zgolj v krepitvi tako
imenovanih finančnih "požarnih
zidov" ter novem tiskanju evrov
bi bilo izguba časa in popotnica za
brodolom.
Izvor krize
Sedanja kriza v evroobmočju je v
grobem rezultat štirih med seboj
povezanih dejavnikov: poka inve-
sticijskih balonov, (ne)zmožnosti
dodatnega javnega zadolževanja
držav evroobmočja, odsotnosti
učinkovitega nadzora nad finanč-
nimi trgi ter strukturnih pomanj-
kljivosti evra.
Do poka investicijskih balonov je
prišlo po dolgem obdobju, ko je
bilo denarja na pretek. Referenčne
obrestne mere tako v ZDA kot v EU
so bile zadnje desetletje na zgodo-
vinsko nizkih ravneh ter so vzpod-
bujale dodatno zadolževanje za ne
nujno vzdržne in smiselne naložbe,
predvsem v gradbeništvu. Znotraj
evroobmočja je ta pojav še okrepila
uvedba evra, ki je dodatno poceni-
la zadolževanje. Svetovna kriza je
odplaknila zaupanje, številni viri
financiranja so nenadoma usah-
nili, investicije propadle, banke in
posamezniki pa zašli v rdeče šte-
vilke.
Drugi pomemben dejavnik je bila
(ne)zmožnost dodatnega javnega
zadolževanja držav evroobmočja.
Nekatere države so v krizo vstopi-
le z visoko stopnjo javnega dolga,
nekatere z neugodno javnofinanč-
no sliko, nekatere z obojim. Vendar
sama stopnja zadolženosti ni nujno
kazalec vzdržnosti dolga. Japon-
ski javni dolg presega 200 odstot-
kov bruto domačega proizvoda
(BDP), pa država kljub nedavnemu
potresu in cunamiju ter pričako-
vanemu dodatnemu zadolževa-
nju nima težav s kredibilnostjo
na mednarodnih finančnih trgih.
Ameriški javni dolg presega 100
odstotkov BDP, pa so investitorji
v vsesplošnem stanju nezaupanja
na mednarodnih trgih kljub temu
pripravljeni Združenim državam
plačati za to, da jim lahko posoja-
jo denar.
Po drugi strani sta Španija in
Irska v krizo vstopili z razmero-
ma nizko stopnjo javnega dolga.
Španija je imela še leta 2008 javni
dolg v višini približno 40 odstot-
kov BDP, prav tako Irska. Zato je za
oceno vzdržnosti pomembno po-
znati izvor zadolževanja. Nekate-
re države evroobmočja, med njimi
tudi Slovenija, so ob izbruhu krize
in upadu prihodkov potrebovale
dodatno zadolževanje predvsem za
blaženje negativnih socialnih po-
sledic krize ter reševanje bančnega
sektorja. Sočasno so zaradi nespre-
jetja nekaterih nujnih in dokaj sa-
moumevnih strukturnih reform
nekatere države evroobmočja,
med njimi tudi Slovenija, vstopale
v krizo z neugodno javnofinanč-
no sliko. Kriza je bistveno ojača-
la skrbi o dolgoročni vzdržnosti
dolga, zaostrila pogoje za novo za-
dolževanje na mednarodnih trgih
ter pahnila nekatere države v jav-
nofinančne težave.
Banke, močnejše od države
Tretji dejavnik je bila odsotnost
učinkovitega nadzora nad finanč-
nimi trgi. V EU, in vedno bolj v
celem svetu, se kapital prosto giblje
v iskanju čim bolj donosnih inve-
sticij. Večje banke in bančne skupi-
ne tako že dolgo ne delujejo zgolj v
državah, kjer imajo sedež, temveč
nastopajo na mednarodnih trgih.
Tovrstno poslovanje bank ima dve
pomembni posledici.
Prvič, investicije se vse bolj nasla-
njajo na ocene zunanjih nebančnih
akterjev, saj banke same ne zmo-
rejo več ocenjevati vseh obstoje-
čih finančnih instrumentov. Vloga
kreditnih agencij, ki tovrstne in-
formacije prodajajo, je zato ključna,
a velikokrat sporna – predvsem ko
se izkaže, da so bile ocene propa-
dlih naložb pretirano optimistič-
ne. Drugič, brez ustreznih omejitev
lahko velikost bank bistveno pre-
seže BDP države, kjer imajo sedež.
Najbolj znan je primer Islandije,
kjer so banke pred zlomom leta
2008 upravljale sredstva, ki so bila
desetkrat večja kot islandski BDP.
Na Irskem je bil obseg sredstev več
kot štirikrat večji kot BDP, v Ame-
riki - v nasprotju s splošnim prepri-
čanjem - pa zgolj nekoliko večji od
letnega BDP.
Nacionalni finančni regulator-
ji tako velikokrat niso imeli niti
primernega pravnega okvirja za
nadzor nad novimi finančnimi in-
strumenti niti niso imeli zadostnih
pristojnosti za nadziranje poslo-
vanja bank na mednarodnih trgih
- oboje je prispevalo h kopičenju
nezanesljivo ovrednotenih ter s
tem tveganih naložb. Ko je bančni
sektor zašel v težave, je njegovo re-
ševanje z davkoplačevalskim de-
narjem dodatno obremenilo javne
finance posameznih držav.
Zadnji in najpomembnejši dejav-
nik, ki je prispeval k akutnosti
težav v evroobmočju, so struktur-
ne pomanjkljivosti evra. Države,
ki so prevzele evro, so se namreč
odrekle svoji monetarni politiki in
jo zaupale neodvisni Evropski cen-
tralni banki (ECB), niso se pa od-
rekle svoji fiskalni politiki in tako
ohranjajo suverenost pri upravlja-
nju javnih financ. To je imelo dve
pomembni posledici. Prvič, ECB v
skladu s svojimi statutarnimi ob-
veznostmi skrbi za nizko inflacijo
v evroobmočju, manj pa se ubada s
trenutnimi potrebami posameznih
gospodarstev. Stabilnost je tako po-
stala bolj pomembna od nujne pri-
lagodljivosti, ki bi v času krize – in
kreditnega krča – lahko pomagala
gospodarstvom z nižjimi obrestni-
mi merami in morebitno devalva-
cijo evra.
Drugič, odločitev, da države ohra-
nijo popolno suverenost nad fi-
skalno politiko, je pomenila, da
so lahko vlade v evroobmočju ko-
pičile javni dolg, vendar niso več
imele nadzora nad valuto, v kateri
je bil ta izdan. V skrajnem primeru
svojih obveznosti tako ne morejo
več poplačati s tiskanjem doda-
tnih bankovcev - kar seveda ni
ravno dobra praksa, je pa učinko-
vita. Prav tako pričakovanja, da
bodo čez čas posamezna gospodar-
stva znotraj evroobmočja samoi-
niciativno dosegla enake stopnje
konkurenčnosti (tj. da bo recimo
višina plač v Grčiji premo soraz-
merna s produktivnostjo grških
delavcev ter višina plač v Nemčiji
premo sorazmerna s produktivno-
stjo nemških delavcev), niso bila
uresničena. Države, ki so skrbele za
javnofinančno vzdržnost, vztraja-
le pri odgovorni socialni politiki
in pravočasno sprejele potrebne
reforme, so kljub dolgotrajni krizi
danes v relativno solidnem stanju.
Države, ki tega niso storile, pa so
počasi, a vztrajno večale trgovinski
primanjkljaj in javni dolg. Najbolj
tragičen primer je Grčija, vendar za
vgrajene strukturne napake evra
plačujemo vsi.
EU na razpotju
Kriza je sedaj blizu vrelišča. Iz-
jemno visoke stopnje brezposel-
nosti, nižanje socialnih pravic,
omejevanje javnih storitev, v Grčiji
tudi počasna razgradnja države
so pripeljale do resnih družbenih
nemirov. Težko razumljivi zaple-
ti na finančnih trgih so se hitro
spremenili v zelo dobro občutene
težave posameznikov in družbe-
nih skupin, s finančnih strani se je
kriza preselila na naslovnice časo-
pisov.
Vendar se zdi, da evropski voditelji
do sedaj niso dojeli zgodovinskih
razsežnosti krize, ki ogroža tako
obstoj evra kot tudi EU. Odzivali
so se prepočasi ter s presenetljivo
slabim političnim čutom. Njiho-
va neodločnost in oklevanje sta
načela legitimnost EU in spodje-
dla medsebojno solidarnost. Utr-
ditev nacionalnih stereotipov tako
danes resno zmanjšuje politični
manevrski prostor za dosego so-
glasja o novem načinu reševanja
krize, ki je nujno.
Kljub nekaterim pomembnim iz-
boljšavam na področju nadzo-
ra finančnih trgov, oblikovanja
posebnega finančnega "požarne-
ga zidu", ki naj bi zagotovil zašči-
to pred širjenjem dolžniške krize,
kljub dogovoru o novi fiskalni po-
godbi, ki naj bi kaznovala neodgo-
vorno finančno obnašanje držav, je
evroobmočje v vedno večjem krču.
Grčija tudi po dveh t. i. "reševalnih"
svežnjih Mednarodnega denarnega
sklada in EU v višini 240 milijard
evrov, delnem bankrotu in odpisu
dolga nikakor ne kaže znakov
okrevanja, kvečjemu nasprotno.
Zato nas vzpon radikalnih levih
strank ne sme presenečati.
V Španiji kriza dobiva izredne raz-
sežnosti, vlada je v preteklih dneh
delno nacionalizirala eno izmed
propadajočih bank, posamezne
regije pa so na robu bankrota, pred
čimer jih lahko reši le dodatno za-
dolževanje Madrida. Vsak četrti
dela sposobni španski državljan
je brez službe. Razvoj dogodkov v
Španiji pozorno spremljajo v Rimu,
kjer tehnična vlada Maria Montija
počasi, a vztrajno izgublja politič-
no podporo zaradi vse bolj bole-
čih učinkov varčevalnih ukrepov.
Medtem ko bi bilo reševanje Špa-
nije morebiti še mogoče, je jasno,
da bi zdrs Italije pomenil konec
evrske zgodbe.
Portugalska in Irska, prav tako
prejemnici finančne pomoči, sta v
nekoliko boljšem položaju, ampak
tudi onidve se podobno kot Grčija
še vrsto let ne bosta vrnili na med-
narodne finančne trge ter bosta
tako odvisni od dobre volje plačil-
no sposobnih članic EU.
Korak naprej
Pred evropskimi voditelji so zato
ključni tedni. Zaustaviti morajo ne-
gativno spiralo nezaupanja, ki bi
lahko potopila Španijo, kasneje Ita-
lijo in spodnesla temelje EU. Izziv
namreč ni zgolj ekonomske narave.
Uspeh ali neuspeh reševanja evra
je v svojem bistvu odsev politič-
ne ambicije nadaljevanja procesa
evropskega združevanja.
Prvič, voditelji morajo sprejeti do-
končno rešitev za evro. Nadaljnje
oklevanje bi nedvomno okrepi-
lo dvome o njegovem preživetju
in zelo verjetno pomenilo razpad
evroobmočja. Kompromis bo
moral najti ravnotežje med pre-
nosom pristojnosti za nadzor in
reguliranje bančnega sektorja na
evropsko raven, delno združitvijo
bremena obstoječih javnih dolgov
držav evroobmočja, dodatnimi
Morebitni izstop Grčije iz evroobmočja, nevarnost zaostrovanja dolžniške krize
v Španiji in Italiji ter vse glasnejši dvomi o sami vzdržnosti evra niso marginalne
teme, temveč temeljna vprašanja o obstoju EU
Atene, 25. maja letos (Reuters)
vreliščaBlizuvrelišča
Aktualno

2. vSobotosobota, 2. junija 2012 13
ukrepi ECB za lajšanje kreditnega
krča ter odločitvijo o usodi Grčije.
Največje banke v evroobmočju bi
tako postale "evropske" banke, za
njihovo sanacijo in garancijo depo-
zitov pa bi bile odgovorne članice
evroobmočja ne glede na to, kje bi
banke imele sedež. Breme obstoje-
čih dolgov posameznih držav bi se,
z določenimi omejitvami, porazde-
lilo med vse članice evroobmočja,
novo zadolževanje pa bi potekalo v
okviru skupnih izdaj t. i. evroobve-
znic. To bi bistveno razbremenilo
tiste države, ki imajo sedaj težave z
dostopom do mednarodnih trgov
kapitala, obenem pa ohranilo
nizke stroške zadolževanja sedaj
najbolje stoječih držav. ECB bi, s
tiho privolitvijo Berlina, lahko za-
gotovila dodatno likvidnost, ki bi
okrepila bančni sektor in prispeva-
la k vnovičnemu zagonu gospodar-
ske aktivnosti.
Ključna je odločitev o Grčiji. Sle-
dnja lahko postane prva država
evroobmočja, ki bi razglasila ban-
krot, ali celo prva država, ki bi za-
pustila evro. Bankrot, ob istočasni
ohranitvi evra, je najbolj realna
možnost, ki bi sicer povzročila
veliko jeze, vendar tudi zaključi-
la boleče poglavje in omogoči-
la premik naprej. Vprašanje je, ali
bi EU kljub bankrotu ter verjetni
zmagi Sirize, ki vztrajno zavrača
varčevalne ukrepe, vgrajene v do-
sedanja reševalna paketa, ponudila
Grčiji nadaljnjo podporo. Po drugi
strani bi bil izstop iz evra velik
udarec tako za evroobmočje kot za
Grčijo - vendar bi Grkom povrnil
občutek, da odločajo o svoji usodi.
To je odločitev, ki jo morajo sprejeti
predvsem Grki sami.
Drugič, EU mora poiskati bolj urav-
notežen pristop do reševanja krize,
ki bo več pozornosti namenil ukre-
pom za spodbujanje rasti. Pri tem
je seveda pomemben dejavnik
Hollandova zmaga v Franciji, ki je
prisilila Berlin v iskanje politične-
ga kompromisa. Dosedanji nem-
ško-francoski direktorij je delno
izgubil legitimnost, saj je v očeh
levice zagovarjal konzervativni
recept varčevanja kot edine reši-
tve. Z zmago Hollanda levica ostaja
brez izgovora, da ne more vpliva-
ti na odločitve - francoski predse-
dnik bo namreč imel pomembno
vlogo in odgovornost pri oblikova-
nju rešitev.
Prav tako je dokaz politične ne-
vzdržnosti trenutnega pristopa
izjemen vzpon radikalne levice
v Grčiji. Ne glede na to, kaj si mi-
slimo o delavnosti in poštenosti
Grkov, je njihovo mnenje o reševa-
nju Grčije pomembno, a je bilo vsa
ta leta zanemarjeno. Prehod glasov
k Sirizi ter njena verjetna zmaga na
ponovnih volitvah 17. junija tako
ne bi smela biti presenečenje. Brez
podpore znotraj držav, ki zaidejo v
težave, je še tako zajeten reševalni
paket obsojen na neuspeh. In neu-
speh posamezne države je neuspeh
celotnega evroobmočja.
Tretjič, EU ne sme zanemariti de-
mokratičnih načel. Dogovarjanje
med Parizom in Berlinom se je ne-
varno približalo temu, da postane
edini način odločanja. Širše soglas-
je – tudi med tistimi državami, ki
so v finančnih težavah – je nujno.
Prav tako je treba vzpon tehno-
kratskih vlad kot edine možnosti
za zagotovitev finančne odgovor-
nosti podpreti z zadržkom. V de-
mokraciji je edina legitimna oblast
tista, pridobljena na volitvah – tudi
čas najhujše krize tega pravila ne
sme spremeniti.
Četrtič, voditelji se morajo resno
odzvati na porast nacionalizma
v EU. Uspeh Švedskih demokra-
tov, Pravih Fincev, Zlate zarje v
Grčiji, moč Geerta Wildersa na Ni-
zozemskem ter premoč Orbano-
vega Fidesza na Madžarskem nas
morajo skrbeti. Zgodovina Evrope
je prekrvavljena z zanemarjenimi
vzponi sovraštva in netolerance v
času ekonomskih težav. Mirno so-
bivanje je vsekakor vredno veliko
več kot nekaj sto milijard evrov –
ali pač?
Petič, voditelji morajo zgraditi
zgodbo o prihodnosti EU. Stopimo
za trenutek korak nazaj. V EU tre-
nutno živi približno pol milijarde
ljudi, v Grčiji enajst milijonov. Ne
glede na neodgovorno upravlja-
nje Grčije bi njena marginalizacija
imela močno simbolno sporoči-
lo - pol milijarde ljudi ni moglo,
ali želelo, rešiti enajstih milijonov
iz finančnih težav. EU kot projekt
solidarnosti in gospodarskega so-
delovanja bi izgubil vsako kredi-
bilnost. Zato morajo odgovorni
evropski politiki prepričljivo pred-
staviti pomen in smisel evropskega
integriranja - brez propagandnih
sloganov ter populističnega poe-
nostavljanja v stilu "nemško-fran-
coskih" vlakov. Enostavno: kako si
zamišljajo EU čez deset, dvajset let?
Nova evropska družbena
pogodba
EU se nahaja na pomembnem
razpotju. Narediti mora zave-
sten korak naprej in sprejeti novo
družbeno pogodbo, ki bi pomiri-
la strasti in pomenila nov začetek.
V nasprotnem bo svojo prihodnost
prepustila pritiskom finančnih
trgov in naključjem. Časa za iskanje
popolnih rešitev ni. Sedanje med-
sebojno obtoževanje, v katerem so
prebivalci južnega dela EU označe-
ni za skorumpirane lenuhe, sever-
njaki pa za avtoritarne brezčutne
zatiralce, je nevarna igra z ognjem.
Prav tako je neodgovorno poeno-
stavljanje receptov za rešitev dol-
žniške krize zgolj z varčevanjem ali
novim zadolževanjem. Najboljša
rešitev – ki bo tudi politično ure-
sničljiva – se nahaja nekje vmes.
Namesto da voditelji sledijo dnev-
nim nihanjem javnega mnenja, naj
raje dokažejo, da razumejo, kako
pomembna je EU za prihodnost
Evrope ter kako katastrofalen bi bil
njen razpad – tako za Nemčijo in
Grčijo kot tudi za Slovenijo.
V luči vse večje skepse do trenutne-
ga delovanja EU ter erozije medse-
bojnega zaupanja bo pridobivanje
podpore za nadaljnjo delitev suve-
renosti pri državljanih težko, a ne
nemogoče. Še težje bi bilo namreč
razložiti, da leta 2012 voditelji EU
niso mogli zbrati toliko politične
modrosti, da bi brez zamer in ob-
toževanj našli izhod iz gospodar-
ske krize. Ostane nam upanje, da
poznajo vsaj del sodobne zgodovine
Evrope ter da razumejo, da je njiho-
va odgovornost zagotavljanje priho-
dnosti, ne vračanje v preteklost. •
Namesto
da voditelji sledijo
dnevnim nihanjem
javnega mnenja,
naj raje dokažejo,
da razumejo, kako
pomembna je
EU za prihodnost
Evrope ter kako
katastrofalen
bi bil njen razpad –
tako za Nemčijo
in Grčijo kot tudi
za Slovenijo
Aktualno