Ivan Maček - Drugi oče UDBE
Ivan Maček -Matija je bil profesionalni revolucionar zločinec tako kot nekateri drugi
vodilni slovenski komunisti, izšolan v Sovjetski zvezi, na Leninski šoli, kjer so se šolali
poklicni revolucionarji v okviru Kominterne (komunistične internacionale). Tja je
odpotoval avgusta 1935 in šolanje za poklicnega revolucionarja končal junija 1937. Na
tej šoli je poučeval Edvard Kardelj, edini, ki je bil nad njim v hierarhiji. Maček je
načeloval zločinski organizaciji VOS, predhodnici Ozne in kasneje Udbe. VOS sta 15.
avgusta 1941 ustanovila zločinec Edvard Kardelj in zločinka Zdenka Kidrič – Armić
(žena Borisa Kidriča), ki se je prav tako pred tem šolala na Leninski šoli v Moskvi.
Čeprav se je VOS uradno imenovala Varnostno-obveščevalna služba OF, je bila kot
organizacija strogo podrejena le najožjemu vrhu KPS oziroma samo Edvardu Kardelju.
Tudi pri Udbi je bil »siva eminenca« Ivan Maček-Matija.
Dušan Bravničar je dne 9. junija 1994 na 16. seji Pučnikove komisije pričal, da je konec
junija 1945 Ivan Maček - Matija od njega zahteval, naj " počisti " sovražne ranjence iz
ljubljanskih bolnišnic. Bravničar se je tej direktivi uprl in se skliceval na mednarodne
konvencije. Zato je bil premeščen na mesto sekretarja veleposlaništva v Albaniji od
koder se je vrnil šele 1947 leta. Po njegovi oceni je bilo število pobitih domobranskih
ranjencev, ki so jih odstranili iz bolnic, približno 100 - 150, v Vojni bolnišnici Moste pa
naj bi bilo " odstranjenih " okoli 100 nemških in drugih ranjencev z osebjem. Ker je
Bravničar to odklonil, je potem poboj teh ranjencev izvršil nad narodom zločinec
Leopold Krese - Čoban.
(drugi del besedila je objavljen pri Janez Drnovšku)
Ivan Maček - Drugi oče UDBE
Ivan Maček -Matija je bil profesionalni revolucionar zločinec tako kot nekateri drugi
vodilni slovenski komunisti, izšolan v Sovjetski zvezi, na Leninski šoli, kjer so se šolali
poklicni revolucionarji v okviru Kominterne (komunistične internacionale). Tja je
odpotoval avgusta 1935 in šolanje za poklicnega revolucionarja končal junija 1937. Na
tej šoli je poučeval Edvard Kardelj, edini, ki je bil nad njim v hierarhiji. Maček je
načeloval zločinski organizaciji VOS, predhodnici Ozne in kasneje Udbe. VOS sta 15.
avgusta 1941 ustanovila zločinec Edvard Kardelj in zločinka Zdenka Kidrič – Armić
(žena Borisa Kidriča), ki se je prav tako pred tem šolala na Leninski šoli v Moskvi.
Čeprav se je VOS uradno imenovala Varnostno-obveščevalna služba OF, je bila kot
organizacija strogo podrejena le najožjemu vrhu KPS oziroma samo Edvardu Kardelju.
Tudi pri Udbi je bil »siva eminenca« Ivan Maček-Matija.
Dušan Bravničar je dne 9. junija 1994 na 16. seji Pučnikove komisije pričal, da je konec
junija 1945 Ivan Maček - Matija od njega zahteval, naj " počisti " sovražne ranjence iz
ljubljanskih bolnišnic. Bravničar se je tej direktivi uprl in se skliceval na mednarodne
konvencije. Zato je bil premeščen na mesto sekretarja veleposlaništva v Albaniji od
koder se je vrnil šele 1947 leta. Po njegovi oceni je bilo število pobitih domobranskih
ranjencev, ki so jih odstranili iz bolnic, približno 100 - 150, v Vojni bolnišnici Moste pa
naj bi bilo " odstranjenih " okoli 100 nemških in drugih ranjencev z osebjem. Ker je
Bravničar to odklonil, je potem poboj teh ranjencev izvršil nad narodom zločinec
Leopold Krese - Čoban.
(drugi del besedila je objavljen pri Janez Drnovšku)
Svetlana Makarovič - Aleksandar RankovićLom Buchela
"Svetlano rodijo 1. januarja 1939 v Mariboru. Mama Otilija je iz ugledne mariborske katoliške družine. Ker se zaljubi v ateista Abdona iz Nabrežine pri Trstu, jo starši ob poroki razdedinijo. V zakonu se jima rodijo trije otroci, poleg Svetlane še Gorazd, ki bo pozneje umetnostni zgodovinar, in Jan, ki bo profesor sociologije. Ob bombardiranju Maribora družina pobegne v Ljubljano. Naselijo se v stanovanju očetovih staršev v Šiški, kjer se otepajo s hudo revščino. Zaradi podhranjenosti ima Svetlana že v prvem razredu velike težave pri telovadbi. Najbolj sovraži skupinske igre z žogo, zato jih prešprica. Zaradi velikega števila neopravičenih ur ji vedenje ocenijo kot komaj dobro. Tudi sicer ni ravno zgled marljivosti. Pri večini predmetov je zadostna, izjema je le ruščina, kjer je najboljša na šoli. Doma obsedeno vadi klavir, še zlasti, kadar želi preglasiti prepiranje staršev. Postane najboljša učenka klavirja na glasbeni šoli. Po očetovi strani je deležna liberalne vzgoje, po materini ortodoksno klerikalne. Obiskuje verouk, hodi k maši in poje v frančiškanskem zboru. "
(vir: http://www.mladina.si/91517/ ) V tej zgodbici je najbrž vse izmišljeno, a nekaj se le lahko izlušči. V predvojnem Mariboru je bila srbska prostozidarska loža zelo dejavna. Ranković je zelo rad hodil "na Slovenke", saj ima v Sloveniji kup pankrtov in se kasneje z eno Slovenko tudi poročil. Svetlanina sterejša polbrata Jan (1934) in Gorazd (1936) imata lepi slovenski imeni, polsestra pa povsem srbsko, kar kaže, da je tudi oče (očim) vedel, da Svetlana ni njegov otrok. Kot Tržačan, prebežnik pred italijanskim fašizmom, se je verjetno v Mariboru pridružil srbskim prostozidarjem. Znotraj masonskih vrst je spolnost zelo izprijena.... Loža je po drugi vojni za Svetlano tudi poskrbela, šolala se je v Belgradu na igralski akademiji (hkrati pa so jo verjetno urili tudi v skrivnostih masonov), kasneje pa je bila precenjena umetnica, ki so jo do skrajnosti poveličevali.
Svetlana Makarovič - Aleksandar RankovićLom Buchela
"Svetlano rodijo 1. januarja 1939 v Mariboru. Mama Otilija je iz ugledne mariborske katoliške družine. Ker se zaljubi v ateista Abdona iz Nabrežine pri Trstu, jo starši ob poroki razdedinijo. V zakonu se jima rodijo trije otroci, poleg Svetlane še Gorazd, ki bo pozneje umetnostni zgodovinar, in Jan, ki bo profesor sociologije. Ob bombardiranju Maribora družina pobegne v Ljubljano. Naselijo se v stanovanju očetovih staršev v Šiški, kjer se otepajo s hudo revščino. Zaradi podhranjenosti ima Svetlana že v prvem razredu velike težave pri telovadbi. Najbolj sovraži skupinske igre z žogo, zato jih prešprica. Zaradi velikega števila neopravičenih ur ji vedenje ocenijo kot komaj dobro. Tudi sicer ni ravno zgled marljivosti. Pri večini predmetov je zadostna, izjema je le ruščina, kjer je najboljša na šoli. Doma obsedeno vadi klavir, še zlasti, kadar želi preglasiti prepiranje staršev. Postane najboljša učenka klavirja na glasbeni šoli. Po očetovi strani je deležna liberalne vzgoje, po materini ortodoksno klerikalne. Obiskuje verouk, hodi k maši in poje v frančiškanskem zboru. "
(vir: http://www.mladina.si/91517/ ) V tej zgodbici je najbrž vse izmišljeno, a nekaj se le lahko izlušči. V predvojnem Mariboru je bila srbska prostozidarska loža zelo dejavna. Ranković je zelo rad hodil "na Slovenke", saj ima v Sloveniji kup pankrtov in se kasneje z eno Slovenko tudi poročil. Svetlanina sterejša polbrata Jan (1934) in Gorazd (1936) imata lepi slovenski imeni, polsestra pa povsem srbsko, kar kaže, da je tudi oče (očim) vedel, da Svetlana ni njegov otrok. Kot Tržačan, prebežnik pred italijanskim fašizmom, se je verjetno v Mariboru pridružil srbskim prostozidarjem. Znotraj masonskih vrst je spolnost zelo izprijena.... Loža je po drugi vojni za Svetlano tudi poskrbela, šolala se je v Belgradu na igralski akademiji (hkrati pa so jo verjetno urili tudi v skrivnostih masonov), kasneje pa je bila precenjena umetnica, ki so jo do skrajnosti poveličevali.
