"Svetlano rodijo 1. januarja 1939 v Mariboru. Mama Otilija je iz ugledne mariborske katoliške družine. Ker se zaljubi v ateista Abdona iz Nabrežine pri Trstu, jo starši ob poroki razdedinijo. V zakonu se jima rodijo trije otroci, poleg Svetlane še Gorazd, ki bo pozneje umetnostni zgodovinar, in Jan, ki bo profesor sociologije. Ob bombardiranju Maribora družina pobegne v Ljubljano. Naselijo se v stanovanju očetovih staršev v Šiški, kjer se otepajo s hudo revščino. Zaradi podhranjenosti ima Svetlana že v prvem razredu velike težave pri telovadbi. Najbolj sovraži skupinske igre z žogo, zato jih prešprica. Zaradi velikega števila neopravičenih ur ji vedenje ocenijo kot komaj dobro. Tudi sicer ni ravno zgled marljivosti. Pri večini predmetov je zadostna, izjema je le ruščina, kjer je najboljša na šoli. Doma obsedeno vadi klavir, še zlasti, kadar želi preglasiti prepiranje staršev. Postane najboljša učenka klavirja na glasbeni šoli. Po očetovi strani je deležna liberalne vzgoje, po materini ortodoksno klerikalne. Obiskuje verouk, hodi k maši in poje v frančiškanskem zboru. " (vir: http://www.mladina.si/91517/ ) V tej zgodbici je najbrž vse izmišljeno, a nekaj se le lahko izlušči. V predvojnem Mariboru je bila srbska prostozidarska loža zelo dejavna. Ranković je zelo rad hodil "na Slovenke", saj ima v Sloveniji kup pankrtov in se kasneje z eno Slovenko tudi poročil. Svetlanina sterejša polbrata Jan (1934) in Gorazd (1936) imata lepi slovenski imeni, polsestra pa povsem srbsko, kar kaže, da je tudi oče (očim) vedel, da Svetlana ni njegov otrok. Kot Tržačan, prebežnik pred italijanskim fašizmom, se je verjetno v Mariboru pridružil srbskim prostozidarjem. Znotraj masonskih vrst je spolnost zelo izprijena.... Loža je po drugi vojni za Svetlano tudi poskrbela, šolala se je v Belgradu na igralski akademiji (hkrati pa so jo verjetno urili tudi v skrivnostih masonov), kasneje pa je bila precenjena umetnica, ki so jo do skrajnosti poveličevali.