1. 11/3/2014 IGRA O ANTIKRISTU: Oratorij po mariborski nadškofiji | Radio Študent
http://radiostudent.si/kultura/teater-v-eter/igra-o-antikristu-oratorij-po-mariborski-nad%C5%A1kofiji 1/3
ZALA DOBOVŠEK (/LJUDJE/ZALA-DOBOV%C5%A1EK) / 28. 10. 2014 - 13:00
/ TEATER V ETER (HTTP://RADIOSTUDENT.SI/KULTURA/TEATER-V-ETER)
(http://radiostudent.si/sites/default/files/slike/2014-10-26-teater-v-eter-igra-o-antikristu-oratorij-po-mariborski-
nad%C5%A1kofiji-33312.jpg)
IGRA
O
ANTIKRISTU:
ORATORIJ
PO
MARIBORSKI
NADŠKOFIJI (/KULTURA/TEATER-
V-ETER/IGRA-O-ANTIKRISTU-
ORATORIJ-PO-MARIBORSKI-
NAD%C5%A1KOFIJI)
2014-­10-­28-­teater-­v-­eter-­igra-­o-­antikristu-­oratorij-­po-­mariborski-­
nadškofiji.mp3 (http://radiostudent.si/sites/default/files/posnetki/2014-­10-­28-­teater-­v-­
eter-­igra-­o-­antikristu-­oratorij-­po-­mariborski-­nad%C5%A1kofiji.mp3)
Visoka pričakovanja so vselej slaba popotnica premieram, toda ob tolikšnem dvigu prahu,
medijskem pompu in žgoči obravnavani temi, kot jih je prinašala Igra
o
antikristu:
Oratorij
po
mariborski
nadškofiji, je bilo težko predvideti kaj drugega kot nestrpno masovno čakanje
velikega dogodka, ki je bil za povrhu v celotnem formatu uprizorjen samo enkrat.
Spektakularnost je bila torej dogodku vpisana, še preden se je ta zgodil. In spektakularnost
se je nadaljevala tudi na umetniško interpretativnem nivoju, plazila se je po odru Gallusove
dvorane, kot da bi na vsak način želela zapolniti njen veličastni volumen, pri tem pa
pozabila na svojo vsebino in namen.
In vendar – kdo ne bi bil poln pričakovanj? Provokativne tematike o zlomu mariborske
nadškofije in njihovih huronskih dolgovih se je lotil angažiran umetniški kolektiv Was
ist
Maribor?
(Sebastijan
Horvat,
Andreja
Kopač,
Matjaž
Latin,
Aljoša
Ternovšek), poznan
kot pronicljiv, kritičen in oster oznanitelj ter interpret družbenih anomalij. Načeloma sicer
fokusirani na lokalne problematike so z obravnavo škandalov mariborske nadškofije
vendarle posegli v vseslovenski interes. Navsezadnje se ustvarjalci tudi v spremnem
00:00:00 00:00:00
ARHIV
IščiProgram Politika Glasba Kultura Družba RTVŠ

2. 11/3/2014 IGRA O ANTIKRISTU: Oratorij po mariborski nadškofiji | Radio Študent
http://radiostudent.si/kultura/teater-v-eter/igra-o-antikristu-oratorij-po-mariborski-nad%C5%A1kofiji 2/3
WAS IST MARIBOR? (/USTVARJALCI/WAS-IST-MARIBOR) SEBASTIJAN HORVAT (/USTVARJALCI/SEBASTIJAN-HORVAT)
ALJOŠA TERNOVŠEK (/USTVARJALCI/ALJO%C5%A1A-TERNOV%C5%A1EK)
ANDREJA KOPAČ (/USTVARJALCI/ANDREJA-KOPA%C4%8D) MATJAŽ LATIN (/USTVARJALCI/MATJA%C5%BE-LATIN)
NANA FORTE (/USTVARJALCI/NANA-FORTE)
ZAVOD MASKA (/INSTITUCIJE/ZAVOD-MASKA) CANKARJEV DOM (/INSTITUCIJE/CANKARJEV-DOM)
LJUBLJANA (/LOKACIJE/LJUBLJANA)
(http://www.facebook.com/sharer.php?u=http://radiostudent.si/kultura/teater-v-eter/igra-o-
besedilu sklicujejo na dejstvo, da gre za največjo dolžniško zgodbo v času države
Slovenije, ki kronološko pomeni začetek razkroja socialne države.
Pomislek bi namreč bil, da bo dogodek zaradi prostorske premestitve – prvenstveno naj bi
bil izveden v SNG Maribor – izgubil težo in neposredno sporočilnost, da zaradi
dislociranosti naslovnikom ne bo dovolj »u fris« povedal, kar jim gre. Toda to se je izkazalo
kot še najmanjši problem oziroma sploh ne. Nad odrom se je namreč razpenjala ogromna
zračna panoramska fotografija mariborskega Slomškovega trga, bilo je jasno: gre za
Maribor in smo v Mariboru.
Povedni, a suhoparni fotografski dokument, ki je nastopal le kot informacija, ne pa tudi
interpretacija, se je na koncu izkazal enakovreden v učinku kot vse ostalo nadaljnje
dogajanje na odru. Vsebina oratorija, glasbo zanj je ustvarila Nana
Forte, se je naših vrlih
kardinalov lotila tako plakatno in zamejeno, da se je nemogoče znebiti občutka, kako je
mogoče, da je bila tako »idealna« priložnost, da se končno javno in z vso neizprosno
ostrino spregovori o temnih lisah RKC, povožena, kastrirana in v svoji kritičnosti
zreducirana na minimum. Kaj se je zgodilo, da je kolektiv podlegel tako sploščeni in
drznosti oropani postavitvi?
V ideji sicer inovativno in obetajoče spajanje vzvišenega, sakralnega opernega petja in
»pritlehne«, z materializmom in napuhom prepojene vsebine, se je v realizaciji izkazalo kot
medlo in nekomunikativno, zgolj v službi forme in estetike, nikakor pa ne provokativno, kaj
šele kot moment žlahtne distance ali komičnega učinka. Pa morda to še ne bi bilo tako
usodno, če ne bi bila besedilna predloga in posledično razvoj dogodkov tako naivno, kot
slikanica, že skoraj boleče strahopetno zastavljena. Kolektiv se je očitno odločil, da se ne
bo vrgel v raziskovalno delo, da ne bo dregnil v nadškofijsko osje gnezdo na avtorski način
in z lastno raziskovalno interpretacijo, ampak za material uporabil že obstoječe informacije,
ki so znane vsakemu povprečnemu konzumentu množičnih medijev.
Zdi se, da uprizoritev kot svoj osrednji komentatorski adut jemlje nekakšen neuspeli
cinizem in ne kritičnosti. To je razbrati tako iz dialogov kot režijskih smernic, ki do likov –
Anton
Stres,
Ivan
Štuhec,
Franc
Rode,
Mirko
Krašovec,
Anton
Martin
Slomšek –
pristopajo na eni strani posmehljivo, po drugi pa docela neškodljivo in trivialno. Liki se v
sporadičnem tempu valijo iz karamboliranega bemfla na klančini. V »pojoča« usta jim
vstavljajo naivne izgovore, prelaganje krivde drug na drugega, testirajo njihovo
odgovornost do ljudstva, a namesto zareza v samo resnico raje v strahu zganjajo njeno
parodijo. Toda to, kar pritiče njim kot polfiktivnim likom, se na koncu pretopi v celostno
konceptualno podobo dogodka, torej tudi njenim avtorjem. Če sta bila cinizem in
zajebantsko moraliziranje mišljena kot tista politična gesta, ki bo cerkvene figure ponižala
in osmešila, je očitno prišlo do nesporazuma.
Neartikuliranost postavitve, ki se čuti kot posledica negotovosti v samem ustvarjalnem
početju, se navsezadnje pokaže tudi v nizanju raznolikih režijskih žanrov, ki se med seboj
nejasno referirajo in povezujejo, so prej epizode same zase, zgolj za hip atraktivne, in ko
popustijo, obvisijo v zraku. Naj bo to vpadli rešilni avto, sarkastično simulirana amputacija
okončin slehernika, brizganje krvi do stropa in kolažni videofleši s »pregrešnimi« vsebinami.
Ali pa, dalje, metafizična pojava Antona Martina Slomška kot simbola slabe vesti aktualnih
nadškofijskih »grešnikov«, vizualno impozantna stoterica prostovoljcev v funkciji ljudstva in
spremstvo zbora kot morebitnega antičnega elementa. Ter naposled sestop v realnost z
angažiranjem liliputanca kot konferansjeja, ki nas izvrže iz fikcije, če je slučajno kdo sploh
padel vanjo. Vse je, očitno, le cirkus. Brez vzpostavitve odločnega konteksta in brez
stališča.
AVTORJI:
INSTITUCIJE:
KRAJ
DOGAJANJA:

3. 11/3/2014 IGRA O ANTIKRISTU: Oratorij po mariborski nadškofiji | Radio Študent
http://radiostudent.si/kultura/teater-v-eter/igra-o-antikristu-oratorij-po-mariborski-nad%C5%A1kofiji 3/3
ŠEKA
ANONYMOUS
BRALEC
BRALKA
antikristu-oratorij-po-mariborski-nad%C5%A1kofiji&t=IGRA O ANTIKRISTU: Oratorij po mariborski
nadškofiji)
(https://twitter.com/share?url=http://radiostudent.si/kultura/teater-v-eter/igra-o-antikristu-oratorij-
po-mariborski-nad%C5%A1kofiji&via=radiostudent&text=IGRA O ANTIKRISTU: Oratorij po mariborski
nadškofiji)
KOMENTARJI
28. OCTOBER 2014 - 18:44Spisano brez dlake na jeziku, dobra analiza. Pozdravljam kritiko z jasnim
stališčem!
28. OCTOBER 2014 - 19:14
Se strinjam!
29. OCTOBER 2014 - 0:08
kul prispevek.cenim!
29. OCTOBER 2014 - 12:10
Dobro napisano, argumentirano in ostro. A na Delu pa nisi več?
Tvoje kritike sem vedno rada prebrala in mi je žal, da ne pišeš več za njih.
KOMENTIRAJ
VAŠE IME
COMMENT *
By submitting this form, you accept the Mollom privacy policy (https://mollom.com/web-
service-privacy-policy) .
Shrani