1. UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA FILOZOFIJO
ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO KULTURE
ALENKA SELČAN
Tehnologija ob vzniku 3. tisočletja
diplomsko delo
Dvopredmetni univerzitetni
študijski program Filozofija
Mentorica
dr. Cvetka H. Tóth
Dvopredmetni univerzitetni študijski
program Sociologija kulture
Mentor
doc. dr. Primož Krašovec
Ljubljana, 2016
2. Skoraj dvajset let je minilo, odkar sem sklenila, da se posvetim študiju
filozofije in sociologije kulture. Ob tako dolgem študiju mi je potrpežljivo
stalo ob strani nemalo bližnjih, družine in prijateljev, četudi je marsikdo,
vključno z mano, že skoraj opustil upanje, da bom nekega dne študij
tudi končala. Hvala vsem, ki se niste dali, predvsem pa Vidu, brez
katerega bi mi ta, poslednji študijski maratonski krog, le težko uspel.
Za vso strokovno pomoč, teoretsko ozadje, spodbudo, pa tudi prijaznost
in potrpežljivost se srčno zahvaljujem tudi mentorjema, dr. Cvetki H.
Tóth in dr. Primožu Krašovcu.
Za ostro oko, primerne besede in prijateljsko podporo posebna hvala
tudi Domnu Kavčiču.
* * *
Delo posvečam bitju, ki me je štiri mesece razmišljanja o prihodnosti
človeštva tiho spremljalo in klicalo k sebi, a se navsezadnje poslovilo, še
preden je uzrlo svet.
3. Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo ter da
so uporabljeni viri in literatura navedeni v skladu s strokovnimi
standardi in veljavno zakonodajo.
Ljubljana, 25. avgusta 2016 Alenka Selčan
4. Povzetek: Danes, ob vzniku tretjega tisočletja, se človeštvo, ki je ustvarilo neštete
tehnološke rešitve, sooča z novim dvigom paradigme. Ta se bistveno razlikuje od prejšnjih,
a ne le, ker je razvoj novodobnih tehnologij izjemno hiter in eksponenten, temveč zato, ker
prvič ustvarjamo tehnologijo, ki zna misliti. Tehnologija, ki je globoko družbena, se
preobraža skupaj z nami, s tehnologijo se preobražamo sami. S tehnologijo presegamo
same sebe, spreminjamo način svojega bivanja in delovanja. Namen pričujoče diplomske
naloge je poglobiti uvid v tehnološko, zato razmišljamo o ontološkem bistvu tehnologije, o
postmodernih pogledih na tehnologijo in opazujemo nekatere pojave, ki spremljajo
nastanek in rast tako imenovane pametne tehnologije.
Ključne besede: tehnologija, bistvo tehnologije, nadčlovek, volja do moči, družba nadzora,
industrijske revolucije, Industry 4.0, neoliberalizem, posthumanizem, transhumanizem,
tehno-optimizem, solucionizem, prihodnost.
Abstract: Today, at the dawn of the third millennium, humanity, which has created
countless technological solutions, faces a new paradigmatic shift – one that is drastically
different from previous shifts, not just because of the extremely fast, exponential
development of new technologies, but because we are for the first time creating technology
that can think by itself. Technology, which is deeply social, is transforming itself
simultaneously with us, just as we are being transformed by technology. By the creation
and use of technology we are surpassing ourselves, we are changing the mode of our being
and doing. The purpose of this thesis is to deepen insight into technology – to explore its
essence, its ontological and postmodern perspectives, and observe some of the
phenomena accompanying the emergence and growth of so-called smart technologies.
Keywords: technology, the essence of technology, “overman”, will to power, surveillance
society, the industrial revolution, Industry 4.0, neoliberalism, posthumanism,
transhumanism , techno- optimism, solutionism, future.
5. Kazalo
1. Uvod 7
2. Na sledi za bistvom tehnologije 9
2.1 Tehnika in njeno bistvo 9
2.1.1 Tehnika kot človeško delo za človeka 9
2.1.2 Izzivajoče razkrivanje 10
2.1.3 Po-stavje kot razkrivanje 11
2.1.4 Dvoznačnost bistva tehnike 14
2.1.5 Računajoča in kontemplativna misel 16
2.2 Bistvo tehnike kot volja do moči 18
2.2.1 Nadčlovek 19
2.2.2 Volja do moči 21
2.3 Tehnologija skozi postmoderno optiko 24
2.3.1 Stroj želje pred tehnologijo 24
2.3.2 Tehnologija družbe nadzora 29
2.3.3 Tehnologija kot dispozitiv 33
2. Tehnologija danes in jutri 35
3.1 Tehnološka matrica industrijskih revolucij 35
3.2 Industry 4.0 in vitice neoliberalizma 39
3.3 Razmah in izobilje druge strojne dobe 45
4. Tehno-optimizem in njegova kritika 49
4.1 Transhumanizem 49
4.2 Transhumanizem ni posthumanizem 54
4.3 Zakaj proti transhumanizmu 58
4.3.1 Kako misliti napovedi prihodnosti? 61
4.3.2 Futurizem kot diskurz 65
4.4 Razmislek o tehnološkemu solucionizmu Silicijeve doline 67
5. Zaključek 72
6. Literatura in viri 75
6. 1. Uvod
Na Svetovnem ekonomskem forumu 2016 v Davosu je Klaus Schwab, ustanovitelj in
direktor tega foruma, oznanil prihod Industry 4.01
oziroma četrte industrijske
revolucije, revolucije, ki ne bo preobrazila le proizvodnih načinov, temveč bo, kot vse
industrijske revolucije doslej, korenito posegla tudi v kulturo bivanja prihajajoče dobe.
Takšna napoved vzbuja mnogo vprašanj.
Industrijska revolucija ni hipen pojav, ne sproži je en sam dogodek, temveč niz
sprememb, ki jim botruje pojav novih tehnologij. Danes, na začetku tretjega tisočletja
prvič v zgodovini človeštva množično ustvarjamo naprave, ki jih učimo misliti.
Eksponentno vznikajo tehnologije, o katerih so doslej govorili le znanstveno-
fantastični filmi in literatura. Umetna inteligenca, internet stvari, internet vsega,
robotika, integrirana protetika, 3D–tisk, samovozeča vozila, biotehnologija,
nanotehnologija, obogatena, navidezna in mešana resničnost, hologrami, nosljive
naprave in še bi lahko naštevali. Gre za tehnologije, ki v proizvodnem načinu,
ekonomiji, gospodarstvu, družbenih razmerjih, življenjskem slogu in kulturi bivanja
naznanjajo tektonske spremembe ter razpirajo razmislek o vrednost človeka in njegovi
umestitvi v svetu.
Kako torej misliti tehnologijo in z njo povezane pojave ob vzniku tretjega tisočletja? Kaj
je sploh bistvo tehnologije? Je tehnologija ločena od družbenih procesov? Lahko njen
bliskovit razvoj označimo kot nekaj slabega ali nekaj dobrega? Naivno bi bilo, ko bi si
za cilj zadali popoln uvid v ta kompleksni, večplastni ustroj. Za našo nalogo naj bo
dovolj, da odstremo nekaj njegovih vozlišč in da sežemo vsaj nekoliko pod površje
najnovejših, sicer nadvse osupljivih tehnoloških pojavov, ki spodbujajo čudenje,
navdušenje, pa tudi negotovost.
1 Več o tem v poglavju 3.2 Industry 4.0.
7
7. Raziskavo bomo začeli s filozofsko-ontološko obravnavo tehnologije. Po uvodnem
razgrinjanju Heideggerjevega zasledovanja bistva tehnologije bomo z Deleuzovo
pomočjo odstrli nekaj Nietzschejevih pojmov, ki so v soju novih tehnologij znova
izpostavljeni nevarnosti zlorabe in popačenja, nato pa bomo nadaljevali z nekaterimi
postmodernimi koncepti in razmisleki o družbenem pomenu tehnologije.
Po tej teoretski odskočni deski bomo opravili krajši sprehod po Rifkinovi matrici
industrijskih revolucij in se ustavili na pragu nove razvojne paradigme, pri že omenjeni
Industry 4.0. Razkrili bomo nekaj vzporednic, ki jih ima ta gospodarsko-ekonomski
program Evropske skupnosti (2016-2025) z neoliberalizmom, ki svojo dolgo senco
meče na skorajda celotni ustroj in obravnavo porajajočih se tehnologij, vse od
razvpitega transhumanizma pa do tehnološke meke v Silicijevi dolini.
Navdušenje nad vedno novimi tehnološkimi rešitvami poganja željo po tehnološko
izboljšanem človeku, ki bo živel boljše in dlje. Zgoščevanje in eksponentna rast
raznovrstnih tehnologij v novem tisočletju ne oplaja zgolj upanja sanjačev in ljubiteljev
znanstvene fantastike, temveč s tehno-optimizmom navdaja tudi številne
znanstvenike in tehnologe, ki pospešeno razvijajo naprej. Ves zanos, ki spremlja to
komajda verjetno hitrost ustvarjanja, pa le malokrat prebode pobuda za refleksijo, za
razmislek o prihajajočih spremembah. V vrtincu preobrazbe v človeštvo prihodnosti
umanjka pogovor o, v postmoderni precej nepopularnih, etičnih vprašanjih. Ta se v
posthumanizmu ne tičejo več le človeka, ki prvič ozavešča posledice antropocena,2
temveč bi morala zajeti tudi razmislek o inteligentnih bitij, ki jih že ustvarjamo. A s to
mislijo segamo onkraj te naloge, zato se vrnimo k začetku, k odstiranju bistva
tehnologije.
2 Izraz je konec osemdesetih let 20. stoletja predlagal biolog Eugene Stoermer, k njegovi resnejši obravnavi
in širši rabi pa je prispeval predvsem nobelovec Paul Crutzen, ko je to besedo uporabil v svojih raziskavah
o kemijskih spremembah ozračja.
8
8. 2. Na sledi za bistvom tehnologije
2.1 Tehnika in njeno bistvo
»Povsod ostanemo nesvobodno priklenjeni na tehniko, bodisi da jo strastno potrjujemo ali
zanikamo. Najhuje pa smo izročeni tehniki, če jo obravnavamo kot nekaj nevtralnega; ta
predstava, ki je danes na moč priljubljena, nas do kraja oslepi za bistvo tehnike.« (Heidegger
2003)
Heidegger zasleduje bistvo tehnologije v eseju Vprašanja po tehniki. V skladu s svojo
teorijo o ontološki diferenci že na izhodišču izpostavi, da tehnika ni isto kot bistvo
tehnike, ravno tako kot bistvo drevesa ni drevo samo. Bistva tehnike zato nikoli ne
izkusimo, dokler se ukvarjamo zgolj s tehniko. Nasprotno. Površno motrenje tehnike
same zaslepi, zato Heidegger za razkrinkavanje njenega bistva, ki je nedosegljivo, če se
s tehniko sprijaznimo ali se ji izogibamo, ubere preudarno pot. Najprej izpostavi dve
opredelitvi, ki najpogosteje opisujeta tehniko: instrumentalno, ki tehniko dojema kot
sredstvo za dosego cilja, in antropološko, ki jo opredeli kot človekovo delo.
2.1.1 Tehnika kot človeško delo za človeka
Pri razlagi instrumentalnega pojmovanja tehnike se opre na Aristotelove štiri vzroke
(causa materialis, causa formalis, causa finalis, causa efficiens), ki nekaj pripravijo do
tega, da se prikaže v prisostvovanju. »Vsaka spodbuda (Veranlassung) za to, da karkoli
prehaja in prihaja iz ne-prisotnega (Nicht-Anwesendem) v prisostvovanje, je poiesis, je
pro-iz-vajanje.« (Heidegger 2003: 16).
A takšno pro-iz-vajanje ni le značilnost tehnike, temveč tudi narave same. Physis je celo
9
9. poiesis v najvišjem pomenu, saj physei vsebuje pro-iz-vajanje že samo v sebi, kot cvet,
ki se odpira v razcvet. Za razliko od tega pa rokodelstvo in umetnost, torej tehnika,
tega odpiranja pro-iz-vajanja nima v sebi, temveč v drugem – v rokodelcu ali umetniku.
Pro-iz-vajanje prinaša iz skritosti v neskritost, ta razkritost pa ustreza grškemu pojmu
aletheia ali resnica. Prav v tem razkrivanju pa leži bistvo tehnike, saj v sebi združuje
štiri načine spodbujanja, kamor sodita tako smoter kot sredstvo, torej instrumentalno,
kar velja za temeljno potezo tehnike. Tehnika torej ni zgolj sredstvo, temveč način
razkrivanja, način razkrivanja resnice, aletheuein.
2.1.2 Izzivajoče razkrivanje
Pa velja isto tudi za moderno tehniko? Čeprav je tudi ta razkrivanje, tu ne gre več za
proizvajanje v smislu poiesis, pravi Heidegger (Heidegger 2003: 20), ampak za izzivanje,
ki od narave terja dobavo energije, ki jo je mogoče nakopičiti. Razkrivanje se v
moderni tehniki kaže kot postavljanje, kot izzivanje, ki razklepa v naravi skrito energijo.
Razklenjeno preoblikuje, kopiči, deli in preklaplja, vse to pa so načini izzivajočega
razkrivanja, ki zaradi kompleksnosti terja upravljanje in zagotavljanje.
Za izzivajoče razkrivanje je značilno, da je postavljanje, ki je takoj na razpolago za
nadaljnje dostavljanje, kar Heidegger poimenuje razpoložljiv obstanek.3
Razpoložljiv
obstanek je na primer letalo, ki je, razkrito na vzletišču, zgolj na razpolago za
zagotovitev možnosti transporta. Heidegger na tem mestu navede Hegla, ki stroj
opredeli kot samostojno delovno orodje, vendar mu oporeka, da to nemara velja za
rokodelsko orodje, s stališča razpoložljivega obstanka pa je stroj nesamostojen, saj
njegovo stanje opredeli zgolj to, da je dostavljivo in na razpolago (Heidegger 2003: 23).
3 V slovenskih prevodih Heideggerja zasledimo vsaj dve različici besede Bestand (be-: pri, ob: Stand:
stanje). Urbančič jo prevaja opisno kot razpoložljiv obstanek, Hribar pa jo prevaja v se-stoj. Čeprav gre za
različna prevoda, pa Bestand bodisi kot sestoj ali kot razpoložljiv obstanek v heideggerjanskem smislu
razumemo kot tisto, kar obstaja, da nam je na razpolago.
10
10. Moderna tehnika se zatorej kaže kot izzivajoče razkrivanje, ki se postavlja na
razpolago, ter kopiči kot razpoložljiv obstanek, za katerim stoji človek, vkolikor je ta k
temu izzvan. Prav tu pa se odpre vprašanje, ki kot nadležni zalezovalec nemo spremlja
tudi našo obravnavo tehnološko spodbujene spremembe ob vzniku tretjega tisočletja,
v dobi, ko tudi tehnika misli in postaja »pametna«.
Mar ni prav človek, v kolikor je izzvan, da proizvaja, postavljen na razpolago in je kot
tak tudi sam zgolj razpoložljiv obstanek? Mar nismo v proizvajanju stvaritev, tudi tistih,
ki nas krepijo, izboljšujejo v transhumanistični maniri, zgolj razpoložljiv obstanek volje,
ki se (še) ni povsem razkrila?4
Bomo v lovljenju nove industrijske revolucije, ki ne
zagotavlja več jasne meje med človekom in tehnologijo, postali prav to, zgolj
razpoložljiv obstanek?
Heidegger v motrenju tedanje moderne tehnike zagotovi, da prav zato, ker je človek
izzvan v postavljanje na razpolago prvotneje (pristneje v dogodju) od naravne energije,
sam nikoli ne postane razpoložljiv obstanek, njegovo ukvarjanje s tehniko pa je
»postavljanje na razpolago kot enega načina razkrivanja.«
2.1.3 Po-stavje kot razkrivanje
Bistvo moderne tehnike, ki ni nič tehničnega, se tako kaže kot po-stavje (Gestell), kot
tisti izzivajoči nagovor in zahteva, ki človeka kliče, da razkriva, da po-stavlja na
razpolago to, kar se razkriva kot sestoj ali razpoložljiv obstanek. Po-stavje se imenuje
tisti način razkrivanja, ki vlada moderni tehniki, a sámo ni nič tehničnega. Niti
tradicionalna tehnika (na primer preprosto kmetovanje, kiparjenje, ...) niti moderna
nista zgolj stvar človeškega dela. »Tako torej moderna tehnika kot na razpolago
4 »... tisto, kar je glede prevladujočega vznikanja prej, se razodene nam, ljudem, šele kasneje.«(Heidegger
2003: 29)
11
11. postavljajoče razkrivanje, nikakor ni zgolj človeško delo«(Heidegger 2003: 25). Čeprav
se razkrivanje ne godi onkraj človeškega dela, se ne godi niti samo v človeku, niti ni
odločilno po njem, pravi Heidegger in na tem mestu zavrne antropološko,
instrumentalno določitev tehnike.
Resda je človek, kar nenazadnje dokazujeta tako prva kot druga industrijska revolucija,
izrazito izzvan v razkrivanje narave kot hranilnice energije. To se kaže tudi skozi
moderno eksaktno naravoslovje in njemu pripadajočo znanost. Videti je, da se je tudi
moderna tehnika lahko razvila šele s pomočjo moderne znanosti, a Heidegger
poudari, da novodobna fizikalna teorija ne utira poti le tehniki, temveč tudi bistvu
tehnike, to pa kot izzivajoče zbiranje v razkrivanje, ki stavi na razpolago, v fiziki že
vlada, čeprav je skrito.5
Historično gledano novoveško naravoslovje vznikne v 17. stoletju, strojna tehnika
precej kasneje in šele nazadnje moderna tehnika, ki pa je glede na svoje bistvo
zgodovinsko prvotnejša.6
Ker bistvo moderne tehnike leži v po-stavju, mora moderna
tehnika uporabljati znanost, kar pa ustvarja videz, da je moderna tehnika uporabljena
znanost.7
Da bi ta videz razblinil, Heidegger nadaljuje ne le z raziskovanjem bistva
moderne tehnike, temveč tudi z raziskovanjem izvora bistva novodobnih znanosti.
(Heidegger 2003: 30)
Znova se povpraša o po-stavju, ki ni nič tehničnega, nič strojnega, ampak je način, ki
človeka postavlja v razkrivanje in dajanje na razpolago vsega dejanskega kot
5 Heidegger navede grške mislece, ki so glede prvotnega prevladujočega vznikanja rekli, da se nam,
ljudem, pokaže šele kasneje, začetna prvotnost pa se nam pokaže šele nazadnje.
6 »Zgodovina za to mišljenje ni sosledje dob, ampak edinstvena bližina tistega Istega, ki v nepreračunljivih
načinih poslanosti ter zaradi izmenjujoče se neposrednosti zadeva mišljenje« (Heidegger 2000: 146). Če
se historično kaže kot linearni, malodane koledarski zapis časa, se zgodovinsko tiče bistvovanja ali, kot bi
rekel Heidegger, zgodovinsko kot usodno poslano.
7 Celo ko v raziskovanju pomena tehnika pobrskamo po Wikipediji, dobimo tale odgovor: »Téhnika
(starogrško τέχνη: téhnē - umetnost, spretnost, veščina) je uporaba znanosti, oziroma točneje
naravoslovja in matematike, za potrebe človeštva, predvsem v gospodarstvu.« Takšnemu, ne le
preprostemu, temveč tudi napačnemu pojmovanju, se bomo kasneje uprli tudi skozi prizmo dispozitiva.
12
12. razpoložljivega obstanka. Človek stoji v območju bistva po-stavja, torej v razmerje do
po-stavja ne more vstopiti šele naknadno. Na pot do tega, v čemer postavje biva, torej
do njegovega bistva, človeka kliče usodna poslanost, ob tem pa nanj preži nevarnost,
da ga zaslepi tisto, kar se razkriva v postavljanju na razpolago. V tej zaslepljenosti
razpoložljivega si ogrozi možnost, da se poglobi in prvotneje spusti do bistva
neskritosti, izpostavi pa se tudi nevarnosti, da si to neskrito narobe razloži. Navkljub
temu, da človeka vedno obvladuje usojenost razkrivanja, Heidegger v tem ne vidi
nasilja fatalnosti, pač pa svobodo, ki je najpristnejša ravno v dogodju razkrivanja
resnice. V postavju pa preži nevarnost, da bi človek v zmoti, da je postavljanje na
razpolago edini način razkrivanja resnice, tvegal svoje svobodno bistvo.
Tam, kjer se vse prisotno kaže kot povezanost vzroka in posledice, lahko namreč pride
do napačnih sklepov o vzročnosti, ki pa ne razodevajo bistva te vzročnosti. Do
podobne napake lahko pride tudi v raziskovanju neskritosti narave, ki se kaže kot
izračunljiva povezanost učinkujočih sil, kar sicer privede do pravilnega rezultata, ne pa
do resničnega.8
Ko se v vsem tem neskrito kaže zgolj kot razpoložljiv obstanek, gre človek k skrajnemu
robu prepada, odkoder tudi sebe vidi zgolj kot razpoložljiv obstanek. Prav v tej
ogroženi podobi prepozna sebe kot gospodarja zemlje, širi pa tudi privid, da je vse, kar
obstaja, človeška krparija (Gemächte). »Ta privid omogoča dozorevanje zadnjega
varljivega videza. Po njem se zdi, kakor da srečuje človek samo še samega sebe.« Pa
vendar, nemudoma oporeka Heidegger, je tako človek daleč od sebe, daleč od svojega
bistva. Ko tako odločno nasede izzivanju po-stavja, da ga ne vidi več kot nagovor in
spregleda samega sebe kot nagovorjenega, presliši, kako tudi on sam ek-sistira v
območju nekega prigovora, in prav zato ne more nikoli srečati samo samega sebe.
(Heidegger 2003: 35)
8 Tako kot Nietzsche tudi Heidegger na več mestih opozori, da znanost ne zmore zajeti vsega znanja, vse
resnice.
13
13. Izzivajoče po-stavje zastre sijanje in vladanje resnice, pravi Heidegger. To je tista prava
ogroženost človeka, ki ne prihaja od tehnike, od smrtonosnih strojev, temveč
ogroženost, ki posega po njegovem bistvu, saj gospostvo po-stavja človeku odteguje
možnost povrnitve v izvornejše razkrivanje in izkustva pri-govora prvotnejše resnice.
2.1.4 Dvoznačnost bistva tehnike
Znova je treba razmisliti o po-stavju kot bistvu tehnike, tokrat z opredelitvijo bistva,
kajstva. Ko se Heidegger vpraša, ali je bistvo tehnike, po-stavje, skupni rod za vse
tehnično, poudari, da po-stavje ne pomeni nobene aparature, stroja, niti delavca, ki ga
upravlja. Vsi stroji, aparati in podobno so sicer razpoložljiv obstanek, razpolaga,
vendar pa četudi po-stavje kot usojenje razkrivanja je bistvo tehnike, ni bistvo v smislu
rodu, in essentiae.
Vse bistvujoče9
traja, pa vendar je tudi trajanje lahko raznoliko. Kako tehnika biva je
mogoče ugledati le iz tistega nenehnega trajanja, v katerem se zgodi po-stavje kot
usojenje razkrivanja, to je trajno kot dopuščajoče. A le kako je lahko izzivajoče hkrati
dopuščajoče? Heidegger brž razkrije to navidezno kontradikcijo in pravi, da tudi
izzivanje k postavljanju dejanskega kot razpoložljivega obstanka še vedno neko
pošiljanje, ki človeka usmerja k razkrivanju tega, česar sam ne zmore iznajti, niti
napraviti. »... zakaj takega človeka, ki bi bil edinole sam posebi samo človek, ni«
(Heidegger 2003: 41). Ker pa vseeno ostaja nejasno, kako je po-stavje hkrati nevarno in
dopuščajoče, Heidegger razloži, da je bistvo tehnike v nekem višjem smislu dvoznačno,
kar je značilnost vsakega razkrivanja resnice.
Ta dvoznačnost se kaže kot izzivanje in kot dopuščajoče. Ko po-stavje izziva s
postavljanjem na razpolago, zastira pogled na dogodek razkritja in s tem ogroža
razmerje do bistva resnice. Hkrati pa se po-stavje godi v tistem dopuščajočem,
9 Kot Platonova idéa ali Aristotelov tò tí ên eînai.
14
14. rešilnem, ki človeka kot tistega, ki je potreben za bistovanje resnice, pusti trajati.
Vprašanje po tehniki je tako vprašanje po konstelaciji med skritjem in razkritjem, v
kateri se godi to bistvujoče resnice same. (Heidegger 2003: 43) Nevarnost, da izzivanje
po-stavja razpoložljivega obstanka povsem zastre bistveno, nikoli ne mine, nasproti
temu pa lahko nastopi le človekovo premišljevanje, kontemplacija.
Heidegger opomni, da starogrški téchne ni bil omejen zgolj na tehniko, temveč je ta
beseda označevala »tisto razkrivanje, ki proizvaja resnico v lesk sijočega, …
proizvajanje resničnega v lepo« (Heidegger 2003: 44) in ker je téchne pomenilo
proizvajajoče razkrivanje, je sodilo v poíesis. Heidegger svojo raziskovalno pot do
bistva tehnike zaključi z ugotovitvijo, da ta pot prevpraševanja (ki vodi do resnice)
pravzaprav ostaja odprta. Bolj ko se bližamo nevarnosti, pravi, toliko jasneje zasijejo
poti v rešilno in bolj postajamo vprašujoči. Pred zaključkom še predlaga, da naj se
bistveno premišljevanje o tehniki in spoprijem z njo dogaja na področju, ki je tehniki
sorodno, hkrati pa je od nje različno. To področje je umetnost10
, saj se le umetniško
premišljanje ne zapira pred konstelacijo resnice, ko kateri povprašuje(mo).
Bolj od teh zaključnih misli pa z vidika današnje tehnologije, po kateri se vse hitreje
vzpenja tudi umetna inteligenca, zbode misel, ki jo Heidegger navede tik pred tem in
sicer, »da se vsepovsod ugnezdi divjanje tehnike, dokler nekega dne na prične skozi
vse tehnično bivati bistvo tehnike v dogodju resnice« (Heidegger 2003: 46).
10 Tehnologija (internet, mobilna in nosljiva tehnologija, robotika) danes, ob vzniku tretjega tisočletja,
močno vdira tudi na polje množične kulture, navsezadnje pa oplaja tudi številne umetniške prakse
različnih dometov, od kiberkulture do bioumetnosti.
15
15. 2.1.5 Računajoča in kontemplativna misel
Ko se ozremo po Heideggerjevem zasledovanju bistva tehnologije, lahko izluščimo, da
ga prežema podobna dvoznačnost kot v razmisleku o znanosti. Philip Buckley (2001)
ugotavlja, da gre za temeljni razcep med kontemplativno in računajočo mislijo, ki mu
lahko sledimo tudi v Heideggerjevi analizi znanosti. Računajočo misel, ki je značilna za
moderno znanost, navdaja preračunljivost, kalkulacija, načrtovanje v smer lastne
koristi v težnji po gotovosti in varnosti, kontemplativna misel pa ravno nasprotno, noče
meriti, ne nadzorovati – le motri in se ponovno sprašuje o pomenu. V vrzel med
obema vrstama mišljenja Heidegger postavi še tretje, ki ga poimenuje
reprezentacijsko mišljenje. Ta na svet gleda kot subjekt na sliko, ki jo postavi predse,
kar je značilno za filozofsko mišljenje. (Buckley 2001: 130)
Celotni spekter moderne tehnologije, ki preračunava, kako bo naravne enerijske vire
zajemala, jih skladiščila in jih uporabila, se kaže kot uporaba računajočega mišljenja v
praktični sferi. Heidegger se ne zoperstavlja moderni znanosti, niti tehnologiji in njeni
rabi virov, le opozarja, da bistvo postavja leži prav »v naravi računajočega mišljenja, ki
hoče nadzorovati, urejevati in organizirati svet, ga postaviti v sliko, ki je varno
postavljena v svoj prostor in jo lahko najdemo, kadarkoli jo potrebujemo« (Buckley
2001: 131).
Past, ki se skriva za takšno potrebo po dominanci računajočega mišljenja, pa je, da teži
k popolni prevladi, kar pa človeka ogroža bistveno, saj mu nakopičeno izzivajoče
postavje, s katerim se tako rado ukvarja računajoča misel, otežuje razkrivanje
neskritega – resnice (aletheia) (Buckley 2001: 132). Moderna tehnologija v okviru
računajočega mišljenja izgublja svojo poetično vrednost, ki jo je imela še pod nazivom
téchne, ki skozi proizvajanje dopušča svetu, resnici, da se nas dotakne.
16
16. Čeprav se sam Heidegger ne odloči za obsojanje moderne tehnologije ali
računajočega mišljenja, ki ji dominira, pa z njima nehote zariše temeljno lastnost
atropocena, ki začne vznikati s prvo industrijsko revolucijo in se krepi vse do danes.
Četudi svojih opazovanj ne obteži z jadikovanjem, prav v njegovem razmišljanju o
temni plati izzivajočega postavja zaznamo eno od semen posthumanizma,11
ki kliče k
sestopu antropocentričnega človeka k postčloveku, idealu prihodnosti, ki naj preseže
zgolj kalkulativno ravnanje v lastni prid in naj ravna v skladu z ozaveščanjem širše,
planetarne zavesti. A preden se podamo v obravnavo vrzeli med posthumanističnim in
transhumanističnim, ki na nek način ustreza prav razliki med računajočo in
kontemplativno mislijo, moramo narediti še nekaj korakov. S prvim bomo stopili nazaj
po časovnici, saj ob branju Heideggerja ne moremo mimo nekaterih misli, ki so
sorodne z Nietzschejevimi.
11 Več o posthumanizmu v poglavju 4.2 Transhumanizem ni posthumanizem.
17
17. 2.2 Bistvo tehnike kot volja do moči
»Kaj je bistvo modernega silostroja drugega kot neko izoblikovanje večnega vračanja enakega?
Toda bistvo tega stroja ni niti nekaj strojnega niti nekaj mehaničnega. Prav tako malo je mogoče
Nietzschejevo misel večnega vračanja enakega pojasniti v mehaničnem smislu« (Heidegger
2003: 136.
Čeprav Nietzsche za razliko od Heideggerja ne posveča posebne pozornosti
razumevanju tehnike/tehnologije, je branje njegovih besedil12
za pričujočo raziskavo
smiselno tako zaradi vzporednic z nekaterimi temeljnimi Heideggerjevimi ontološkimi
postavkami o bistvu tehnologije, kot tudi zato, da odstremo senco z Nietzschejevega
imena, ki jo, kot že nekoč poprej, znova mečejo površni bralci (ali bolje ne-bralci)
njegove filozofije. V nasprotovanju nepremišljene (zlo)rabe (bodisi v prid plitvih
apologez transhumanizma ali njegovih nepoglobljenih kritik) bomo skozi
Heideggerjevo in Deleuzovo obravnavo preučili nekatere temeljne Nietzschejeve
pojme, predvsem pomen nadčloveka, volje do moči in večnega vračanja.
Heidegger se Nietzscheju posveti predvsem v besedilih in predavanjih v letih med
1939 in 1945, leta 1953 pa napiše tako Vprašanje po tehniki, ki smo ga obravnavali v
prejšnjem poglavju, kot Kdo je Nietzschejev Zaratustra?.
Kdo je torej Zaratustra? Heidegger v izhodišču ugotavlja, je Zaratustra za-govornik
(zagovornik življenja, zagovornik trpljenja, zagovornik kroga), kar povzame v šolsko
definicijo: »Zagovornik tega, da je vse bivajoče volja do moči, ki kot ustvarjajoča,
sesuvajoča volja trpi in tako hoče samo sebe v večnem vračanju enakega« (Heidegger
2003: 112). Zaratustra je zagovornik – učitelj, ki uči nadčloveka in večnega povratka
enakega, ki pa mora šele postati to, kar je.
12 Za razumevanje Nietzscheja se bomo oprli predvsem na Heideggerjevo in Deleuzovo obravnavo.
18
18. 2.2.1 Nadčlovek
»Glejte, učim vas nadčloveka! Nadčlovek je smisel zemlje. Vaša volja reci: nadčlovek, bodi smisel
zemlje!« (Nietzsche 1999: 12)
Čeprav Zaratustra pravi: »Učim vas nadčloveka«, sam (še) ni nadčlovek. Heidegger
takoj opozori na možno površnost ob razumevanju tega naziva in vnaprej odstrani vse
zavajajoče tone, ki bi pod ta označevalec strnili napačne označence. Ne gre za
predimenzioniranega človeka prihodnosti (kot nemara razvoj tehno-človeka
opravičujejo nekateri transhumanisti), niti za človeka, ki na račun svoje samovoljne,
diktatorske narave zavrača humano (kot so pojem zlorabljali v prid nacizma, rasizma
in podobnih pojavov).
»Beseda 'nadčlovek' za označevanje tipa najvišje posrečenosti v nasprotju z 'modernim'
človekom, 'dobrim' človekom, s kristjanom in z drugimi nihilisti – beseda, ki v ustih Zaratustre,
uničevalca morale, postane zelo premisleka vredna, je bila skoraj povsod razumljena z vso
nedolžnostjo v smislu vrednot, katerih nasprotje je pokazano v Zaratustrovem liku, hočem reči,
kot 'idealistični' tip višje vrste človeka, na pol 'svetnik', na pol 'genij'... Neko drugo učenjaško
govedo me je glede sebe osumilo darvinizma; celo 'kult junakov' tistega velikega ponarejevalca
vednosti in volje, Carlyla, ki ga tako hudobno zavračam, je bil v njem prepoznan. Komur sem
šepetal na uho, naj se že rajši ozre po Cesareju Borgii kakor po Parsifalu, ni zaupal svojim
ušesom.« (Nietzsche v Deleuze 2014: 108)
Nadčlovek presega človeka v tem, da ga lahko povede do njegovega manjkajočega
bistva. Nietzschejev klic po nadčloveku vznikne v prepoznanju zgodovinskega13
trenutka, ko se človek pripravlja, da zagospoduje nad Zemljo v celoti, čemur
nemudoma sledi vprašanje, ali je na to v svojem sedanjem bistvu sploh pripravljen.
Nadčlovek tako ni produkt neke »razbrzdane in izrojene ter v prazno vihrajoče
fantazije« (Heidegger 2003: 115), temveč projekt, kako pripraviti človeka za takšno
13 Tudi tu nastopa pojem zgodovinsko kot bistveno, ne kot časovno.
19
19. odgovornost, kot je gospostvo nad Zemljo. Tu ne gre za gospostvo v historičnem
smislu. Nadčloveka ni med tistimi, ki so se v napačnem tolmačenju volje do moči
povzpeli do nadvlade ali do vodstva različnih organizacij in drugih družbenih tvorb.
Odgovornost, h kateri poziva nadčlovek, »je nagovor za jutri, ne do posameznika, do
Evrope, pač pa do celotnega planeta« (Heidegger 2003: 112). V tem pozivu ni politične
kali. Ko Cvetka Tóth v Hermenevtiki metafizike razgrinja Nietzschejev odnos z njegovim
znamenitim učiteljem Schopenhauerjem, ugotavlja, da je Nietzsche svojega »čez-
človeka« oprl prav na Schopenhauerjevega genija. Oba izhajata iz namena
prečlovečenja človeka, s tem, da ta prenova poteka onkraj politike, pravzaprav ob
prepovedi politizacije. Schopenhauer namreč trdi, da je takšna filozofija, ki verjame, da
bo s političnim dogajanjem premaknila ali celo razrešila problem bivanja, zgolj v
posmeh. (Tóth 2008: 50)
Če smo nekoliko drzni in si sposodimo Heideggerjevo terminologijo, lahko tudi
rečemo, da je Nietzschejev nadčlovek tisti, ki ga razkrivanje izzivajočega postavja ni
zaslepilo in zaustavilo na poti do razkrivanja volje do moči oziroma bistva njegove
lastne biti, kot tudi bistva tehnike. Nietzscheju, filozofu življenja, je do vzvišene pravice
do prihodnosti, pravi Tóthova, ta pravica pa se prične pri sami realnosti in v njej, zato
je treba sesuti tiste ideale, ki ponotranjajo zlagano realnost. (Tóth 2008: 62)
Pojem nadčloveka je bil prevečkrat zlorabljen za ideale takšnih ali drugačnih resnic,
zato bi bilo nesmiselno presojati, v katero smer bi Nietzsche napotil svojega
nadčloveka danes, ko tehnologija ne obeta le podaljševanja življenja, temveč celo
stvaritev umetne oblike življenja, inteligence. A če predpostavimo, da je njegov klic k
življenju, k bistvu človeka, ki je (kot pravi uvodni citat) smisel Zemlje, ima
posthumanistična filozofija, ki nagovarja k ozaveščanju katastrofalnih posledic
antropocena in kliče k preseganju brezbrižnega izkoriščanja sveta, v sebi več
nietzchejanskega kot transhumanistična, ki sicer želi podaljšati življenje, a skorajda
20
20. religiozno teži k transcendenci onkraj človeškega.
2.2.2 Volja do moči
»Postajajočemu vtisniti značaj biti – to je najvišja volja do moči« (Heidegger 2003: 130).
Za razgrnitev pomena volje do moči se bomo oprli predvsem na Deleuzovo branje
Nietzscheja. Deleuze izhaja iz predpostavke, da vsaka je interpretacija določitev smisla
nekega fenomena, smisel pa sestoji iz razmerja sil v kompleksnem skupku, po
katerem nekatere delujejo, druge pa reagirajo. Sila šele v odnosu z drugimi silami
prejema svoje bistvo ali kvaliteto. Razmerje sile do sile Deleuze poimenuje volja. Volja
do moči je diferencialni element, iz katerega izhajajo vse navzoče sile, pa tudi njihova
vsakokratna kvaliteta v nekem kompleksu. Volja je tako gibljiv, zračen, pluralen
element. (Deleuze 2014: 23)
Tudi Deleuze ne okleva z obrambo Nietzschejeve časti in nemudoma zanika nesmisel,
da bi nietzschejanska volja do moči lahko pomenila hotenje po (pre)moči in
dominanci. Takšna trditev bi namreč pomenila, da je volja odvisna od vzpostavljenih
vrednot, ki so zmožne določiti, koga je treba priznati za najmočnejšega. Takšna
interpretacija ne zmore prepoznati narave volje do moči kot plastičnega načela vseh
vrednotenj, kot skritega načela ustvarjanja novih, nepriznanih vrednot. »Volja do
moči,« citira Deleuze Nietzscheja, »ni v hlepenju ali celo jemanju, pač pa v ustvarjanju
in dajanju« (Deleuze 2014: 23).
Volja do moči je tista, s katero določena sila ukazuje, a hkrati prek volje do moči sila
tudi uboga, pravi Deleuze. Ob tem se izrisujeta dve obličji (qualia) volje do moči –
afirmativna in negacijska, ki ustrezata aktivni in reaktivni sili, vendar tu ne gre za
dualizem, saj je afirmativna, aktivna sila mnogotera, pluralna in ustreza volji do moči,
medtem ko je reaktivna zgolj (njena) negacija.
21
21. Tako v zgodovini človeka, kot nasploh v zgodovini življenja in Zemlje, ki jo je poselil
človek, se dogaja, da zmagujejo reaktivne sile, torej negacija. To zmago negacije,
prevlado reakcije nad akcijo, voljo do zanikanja, Nietzsche imenuje nihilizem. Ko
prevladuje nihilizem, šibkejši, torej tisti, ki niso v stiku z voljo do moči, negirajo
kreativnost močnih, torej tistih, ki so najbližje nadčloveku. Prav tu korenini Nietzschejev
znameniti, a pogosto narobe razumljeni stavek: »Vedno je močne treba braniti pred
šibkimi.« Deleuze razloži, da pride do premoči šibkih oz. sužnjev, ker skupaj oblikujejo
silo, ki je večja od sile močnih, tako da je težko opaziti, na čem temelji kvalitativno
vrednotenje. Šibki sicer silo odštevajo – močnega ločijo od tega, kar zmore. Njihovo
zmagoslavje ne leži v izgrajevanju svojih moči, temveč v negaciji drugih. V volji do moči
tako zmaga negacija, reaktivne sile pa niti po zmagoslavju ne nehajo biti reaktivne. To
je zmagoslavje nihilizma, v katerem (in le tedaj) »volja do moči ne pomeni več
'ustvarjati', pač pa: hoteti moč, želeti dominirati (si torej pripisati ali si dati pripisati
vzpostavljene vrednote, denar, čast, oblast …)«.
»Toda ta volja do moči je natanko volja sužnja, je način, kako si suženj ali nemočni zamišlja moč,
ustvari idejo, ki jo, ko zmaga, uporabi.«14
(Deleuze 2014: 26)
V pregledu pomembnejših etap zmagoslavja nihilizma Deleuze izpostavi resentiment
krivde (ti si kriv), slabo vest (jaz sem kriv), askezo kot ideal, smrt boga in pa zadnjega
človeka ter človeka, ki hoče preminiti. Šele s slednjim (in ne z ubojem boga, po
katerega smrti struktura vrednot ostaja nespremenjena, tako kot tudi vedenjski vzorci
znotraj nje) nastopi dovršitev nihilizma, polnoč, čas za transmutacijo vseh vrednot. Če
je v nihilizmu vlada negacija in je afirmacija drugotna, se s transmutacijo vse spremeni
v zmagoslavje afirmacije volje do moči. Afirmacija postane bistvo ali sama volja do
14 Po tem opisu nihilizma je videti, da se doslej še nismo uspeli izmuzniti iz njegovega objema. Zasledimo ga
tudi v neoliberalističnem primežu sodobne tehnologije. Na številna mlada in manjša zagonska podjetja, ki
ustvarjajo izvirne produkte, se zgrinjajo poslovni angeli in investitorji, ki si za svojo investicijo pogosto
odrežejo prevelik kos njihove pogače, lahko pa jih tudi preprosto odkupijo. Centri moči se torej ne krepijo
tam, kjer bi kreativno moč posameznikov lahko prevedli v dogodje pristne volje do moči, temveč tam,
kjer že vladajo šibki, torej tisti, ki si želijo moči in predvsem finančne prevlade. Probleme novodobne
centralizacije tehnološkega sveta (poleg pronicljive HBO-jeve komične nadaljevanke Silicijeva dolina)
izvrstno opiše Jevgenij Morozov. Več o tem v zadnjem poglavju te naloge.
22
22. moči, negacija sicer še vztraja, a je povzdignjena do najvišje stopnje, ki postane
afirmacija v službi tistega, ki afirmira in ustvarja.
Če je afirmacija najvišja moč volje, kaj je tisto, kar afirmira? Deleuze odgovori: »Zemlja,
življenje ...« (Deleuze 2014: 31). A ta oblika zemlje in življenja nam, ki živimo v
nihilizmu, ali v stanju v bližini ničle, ostaja neznana. Nihilizem, pravi Deleuze, razume
postajanje kot nekaj, kar mora izginiti in se resorbirati v Bit, mnoštvo pa dojema kot
nekaj nepravičnega, kar se prav tako mora resorbirati v Eno. Z vidika nihilizma sta tako
mnoštvo kot postajanje kriva.
23
23. 2.3 Tehnologija skozi postmoderno optiko
2.3.1 Stroj želje pred tehnologijo
Če se Heidegger sprašuje, ali je izzivajoče postavje mogoče prezreti, ga odstreti,
preden popolnoma zastre človekovo bistvo, Deleuze v mnoštvu ne vidi nevarnosti, ne
nihilizma, temveč zgolj izraz enoglasne, nomadske biti.
»Tedaj lahko odmevajo besede "Vse je enako", a kot vesele besede - pod pogojem, da se izrekajo
o tistem, kar v tej enaki enoglasni Biti ni enako: enaka bit je neposredno prisotna v vseh stvareh,
brez vmesnika ali posredovanja, čeprav stvari neenako bivajo v tej enaki biti. Toda vse so v
absolutni bližini, tam, kamor jih nosi hibris, in naj bo velika ali majhna, nižja ali višja, nobena ni
deležna več ali manj biti in nobena je ne prejme po analogiji. Enoglasnost biti torej označuje tudi
enakost biti. Enoglasna Bit je hkrati nomadska razporeditev in okronana anarhija.« (Deleuze
2011: 89)
Deleuzu ni mar za zastrtje biti, saj je ne vidi kot nekaj transcendentnega, temveč je
mnoštvu imanentna. Kot ni transcendentne biti, ni niti neke vnaprej določene
strukture ali ontološke hierarhije, temveč le neskončni proces nastajanja, življenje
samo. Deleuzovo misel prepredajo vitice Spinozove imanence, Nietzschejeve volje do
moči in nenazadnje Bergsonov elan vital.
Ker se bomo v nadaljnjem opazovanju pojavov, ki spremljajo novodobno tehnologijo,
večkrat oprli na Deleuzovo (in Guattarijevo) filozofijo, uvodoma razgrnimo nekaj
njunih ontoloških pojmov, kot so micelij, ustroj in želelni, abstraktni stroj.
Micelij ali rizom je matrica nezavednega sestava, ki prežema vse bivajoče. Tvorijo jo
diagrami procesov, v katerih so vsebovani vsi pogoji njihove diferenciacije, oziroma vsi
potencialni načini spreminjanja in vse možnosti ustvarjanja razlik.
24
24. »Poleg tega, da rizomatska matrica ne implicira vnaprej določenega programa, strukture ali
poteka diferenciacije, tudi ne predpostavlja privilegiranega vhoda (gledišča) ali izhoda (smotra,
ki ne bi bil vsebovan že v samem procesu), saj se nenehno odpira v vse smeri. Njena karta
nezavednega ne posnema že izrisanih sledi, ampak sledi gibanja v postajanju, ki se nikoli ne
izrišejo do konca. Vsakič namreč, ko obstoječi sestavi (ustroju) doda novo linijo gibanja, se
spremeni njena celotna kartografija.« (Magajna 2012: 172)
Rizom, jedro nomadske filozofije, je postmoderni odgovor klasični, drevesni shemi
sveta, kot jo na primer podaja Heglova fenomenologija, ki se od korenin dialektično
dviguje k svojemu napredku. Na to klasično refleksijo podobe drevesa se naslanja
večina modernističnih disciplin, a ker ta ne ustreza več svetu kaosa, ki je v 20. stoletju
izgubil svojo glavno (metafizično) korenino, Deleuze predlaga, naj jo nadomesti micelij
oziroma rizom. (Deleuze 2000)
Oba modela, moderni (drevo) in postmoderni (rizom), se opirata na biološki vzor,
bistveno pa se razlikujeta v tem, da prvi »utemeljuje centralizirano organizacijo,
genealogijo, ki je izvorno utemeljena in ciljno-razvojno usmerjena“,15
medtem ko
koncept rizoma, razsrediščenega micelija, ki deluje po principu spoja in
heterogenosti16
, presega tako linearno strukturo kot temeljno strukturo
strukturalizma, torej takšno, ki »bi kot genotip določala fenotip in bi torej pomenila
notranje bistvo, ki določa vsakršno partikularno uprostorjanje. Rizom je nasprotno že
svet sam, ne obstaja kot reprezentacija, posnetek sveta, ni kalk (kot je na primer
fotografija), ki ustavi svet in ga paralizira. Rizom je postajanje, je proces, konstituirajo
ga linije in ne pozicije.« (Tratnik, http: //www.polona-tratnik.si/rhizome.html). Na
modelu drevesa so znanost/ tehnologija/ biologija/ umetnost/ ... listi, ki vsak na svoji
klasifikacijski veji drhtijo nepremagljivo ločeni drug od drugega, medtem ko je model
micelija karta, »odprta, povezljiva [...] v vseh svojih dimenzijah, razstavljiva, prevrnljiva,
15 Tratnik, Polona. http: //www.polona-tratnik.si/rhizome.html, obiskano 14. 5. 2016
16 »Katerokoli točko nekega rizoma lahko spojimo in jo moramo spojiti s katerimkoli drugim
rizomom.«(Deleuze, 2000)
25
25. dovzetna za nenehno sprejemanje modifikacij. Lahko jo raztrgamo, prevrnemo,
prilagodimo goram vseh vrst, lahko jo obdeluje posameznik, skupina ali socialna
formacija. Lahko jo narišemo na zid, jo zasnujemo kot umetniško delo, jo sestavimo
kot politično akcijo ali kot meditacijo.« (Deleuze 2000: 26)
Rizomski način delovanja opažamo v različnih sferah, izrazit je tudi v sodobnih
družbenih, kulturnih in umetniških praksah, ki vse bolj težijo k transdisciplinarnosti,
interdisciplinarnosti, ter k preseganju hierarhičnega modela moderne, ki ne dopušča
povezovanja in sodelovanja različnih področij. Kot ugotavlja Tratnikova, se danes
model rizoma kaže kot temeljni model sodobne družbene organizacije, njegove
osnovne premise pa so nehierarhičnost, decentralizacija, heterogenost povezovanja in
prepletanja različnosti, ter tudi neuničljivost.
Micelij je prostor različnih ustrojev (zbirov, sestavov). Ti se opredeljujejo glede na
funkcije, a ne le po tem, kaj počnejo, temveč tudi po tem, kaj sporočajo in kaj
pomenijo. Bogard za primer ustroja navede šolstvo, isti model pa bi lahko uporabili
tudi za razumevanje ustroja tehnologije. Poenostavljeno bi za na primer šolstvo lahko
rekli, da je njegova funkcija izobraževanje, vendar to nič ne pove o znanju in resnici,
moči in želji, sistemu pomenov in celotnem družbenem polju, ki ga tvori. Ta ustroj se
spreminja glede na časovnost, historičnost, v različnih obdobjih ga tvorijo različni
skupki, različne metode poučevanja, strukture razredov in porazdelitve učencev, načini
preverjanja znanja in tako naprej. Če ti skupki tvorijo izobraževalni ustroj, pa je
vprašanje tako zgodovine kot politike. (Bogard 2009: 16)
Kot aktualen primer ustroja, ki se razrašča tudi zavoljo rizomatsko prepletenega
interneta, naj navedemo tudi uporabniško, tako imenovano pametno tehnologijo ob
vzniku tretjega tisočletja, ki se je razbohotila po pojavu množičnega financiranja. To
sicer sega že v konec prejšnjega stoletja,17
a sta šele platformi Indiegogo (2008) in
17 Leta 1997 so oboževalci rock skupine Marillion prek interneta prostovoljno zbrali kar 60 tisoč ameriških
26
26. Kickstarter (2009) razširili zavest o medsebojni spodbudi globalne skupnosti
neznancev. Zavoljo tovrstnih platform so se zamisli in njihove uresničitve osupljivo
razmahnile, spodbujajo pa tudi razrast novih, ki bodo nemara znova delovale kot
sprožilec za nove skupke idej.18
Ustroj je torej dinamična, gibljiva gmota neke vsebine in njenega izraza. Različni ustroji
imajo različne vsebine/izraze, vedno pa posamični ustroji vsebujejo mnogoterje
vsebin/izrazov. Vsebina in njen izraz so mnoštva, lahko se podvajajo, množijo in
nastopajo v številnih vmesnih oblikah.
Ustvarjajoči, produkcijski proces postajanja poganja želja, ki pa ni nikoli sama, ampak
vedno nastopa kot ustroj. Gre za imanentno, neosebno željo, atribut rizomatične
matrice različnih strojev nezavednega, ki spominja na Nietzschejevo voljo do moči in
primarno pogojuje vso diferenciacijo bivajočega. Nahaja v vse prežemajočem
nezavednem polju, ki je ustvarjajoče in produktivno. V tem nezavednem ustroju je
vsebovana vsaka želja, in ker je vsaka takšna sestava nujno želeča in produktivna, sta
Deleuze in Guattari te sestave poimenovala želeči stroji.
»Želeči stroji so mnogoterosti nezavednega kajti sestavljajo jih elementarni razlikujoči se delci
(delovni deli stroja), njihove povezave (pasivne sinteze želje) in singularnosti, ki jim podeljujejo
konsistenco kljub njihovemu nenehnemu spreminjanju. Kot so-ustvarjajoče procese življenjske
imanence vsega bivajočega jih poganja življenjska energija.« (Magajna 2012: 173)
Ne le, da je želja imanentno produktivna, tudi vsaka družbena produkcija je želeča
produkcija. Med želečo in družbeno produkcijo ni razlike, družbena produkcija je zgolj
dolarjev in s tem skupini omogočili ameriško turnejo. To je prvi primer modernega množičnega
financiranja, ki je mu sledilo še nekaj podobnih posamičnih primerov. Leta 2006 je pojav množičnega
financiranja končno dobil tudi svoje ime – crowdfunding - ki mu ga je podelil Michael Sullivan.
18 Naj spomnimo, da sta prav platformi Kickstarter in Indiegogo porodili vrsto pametnih tehnologij - od
mobilnih aplikacij, 3D-tiskalnikov, očal navidezne resničnosti, fitnes zapestnic za merjenje zdravstvenega
stanja, pametnih ur in še bi lahko naštevali. Razvoj in uresničitev idej odtlej ne poteka več zgolj
piramidno, torej zgolj iz elitnih znanstveno-raziskovalnih centrov, saj lahko na platformah množičnega
financiranja s svojimi idejami sodelujejo in se povezujejo uporabniki interneta po vsem svetu.
27
27. želelna produkcija pod določenimi pogoji. Na osnovi shizoanalize,19
s katero Deleuze in
Guattari analizirata nezavedne pogoje ustvarjanja, povezovanja in urejanja ustrojev,
ugotovita, da so ti, pa naj gre za osebne, družinske ali politične, ekonomske in kulturne
sestave, vselej sestavi oziroma ustroji želje. (Magajna 2012: 174)
Abstraktni stroj20
je imanentni skupek multiplicitete strojev, razslojenih vektorskih
diagramov dveh recipročnih predpostavk – materialne in nematerialne. Materialna
zajema tehnološko formo vsebine, tvorijo jo različice fiksnih materialnih in energijskih
komponent, nematerialna pa posega na polje imaginarnega, na polje želje itd., in se
nanaša na izjavljanje in druge oblike artikulacije.
Struktura abstraktnega stroja je fraktalna, opaža Bogard, tvorijo jo zbiri raznovrstnih
strojev, od materialnih do nematerialnih, tehničnih naprav, imaginarnih, želelnih,
abstraktnih strojev. Stroji so pravzaprav multiplicitete, kompleksi bodisi tehnoloških,
socialnih, semiotičnih ali vrednostnih totalitet. Treba jih je torej razumeti kot
kompleksno totaliteto, v kateri se prepletajo tako tehnološko, družbeno, semiološko
ali vrednostno polje, in ki se upira konceptualizaciji in redukciji na neko bistveno glede
na ustroje, ki jih tvorijo. (Guattari v Bogard 2009: 16)
19 Utemeljujoče problemsko polje shizoanalitske raziskave je brezosebno nezavedno, ki je kot primarni pogoj
diferenciacije vsebovano v ustvarjajočih procesih vsega bivajočega. (Magajna 2012: 172)
20 Pojmu abstraktnega stroja ustreza tudi pojem diagrama, karte. Peter Klepec takole navaja deleuzovske
pojme: "diagram je […] karta, kartografija, ki je koekstenzivna s celotnim družbenim poljem. Diagram je
abstrakten stroj […]. Gre za skorajda nem in slep stroj, čeprav je ta stroj tisti, ki naredi, da vidimo, in ki
naredi, da govorimo […] konec koncev je vsak diagram intersocialen, v postajanju’, ‘diagram kot določitev
celotnega razmerja sil nikoli ne izčrpa sile, ki lahko vstopa v druga razmerja in druge sestave […]. Sila v
tem smislu razpolaga s potencialom v odnosu do diagrama, v katerega je ujeta.’” (Anđelković 2010: 115)
28
28. 2.3.2 Tehnologija družbe nadzora
Novodobna tehnologija sproža tudi pereče vprašanje varovanja zasebnosti.21
Nadzor,
ki ga v imenu varnosti, zaščite in konec koncev ciljnega oglaševanja izvajajo tako javna
in zasebna podjetja, terjajo razmislek o družbi nadzora, o kateri sta Deleuze in Guattari
razmišljala na osnovi Foucaltove misli.
Ko se Deleuze vpraša, kako abstraktni stroj vpliva na formo vsebine in formo
izjavljanja, ugotovi, da vlogo discipline, ki je po Foucaltovem opazovanju obvladovala
tako imenovane družbe discipline in prostore zapiranja (od družine, šole, vojske, tovarn,
bolnic, do zaporov), v današnjem socialnem polju prevzema nadzor. Čeprav je nadzor
deloval tudi v ustroju discipline, se sprememba kaže predvsem v deteritorializaciji.
Ne gre več za nadzor zaprtih prostorov ali prostorov zapiranja, temveč za nadzor
(informacijske) družbe, sledenje sleherniku na njegovem vsakem koraku. Prehod iz
ene oblike v drugo se kaže tudi v številnih drugih spremembah. Za družbe discipline je
na primer značilen monetarni sistem, ki temelji na zlati rezervi, za družbe nadzora pa
dinamični finančni sistem, ki temelji na borznih špekulacijah. V zaprtih družbah
discipline je bila plača v tovarnah odvisna od produkcije, v družbah nadzora pa
prevladuje koncept korporacij, kjer je modulacija plače odvisna od mnogoterih
faktorjev. Skratka, gre za razliko med togim, ukalupljenim modelom zaprtih sistemov
proti dinamični, vselej spremenljivi tvorbi abstraktnega stroja nadzora. Disciplina je
21 Evropski parlament je sicer letos sprejel reformo o varovanju podatkov, ki nadomešča pravilnik iz leta
1995, ko je bil internet še v povojih. Po mnenju parlamenta nova regulativa ustreza digitalni dobi, saj
prebivalcem daje več nadzora nad zasebnimi informacijami, tako na mobilnih napravah, družabnih
omrežjih, pri internetnem bančništvu kot tudi pri globalnih transferjih. Za razliko od ZDA imajo prebivalci
ES pravico do pozabe v digitalnem svetu, pravico do prenosa podatkov na drugega izvajalca, pravico do
informacije, ali je prišlo do hekerskega vdora v njihove podatke. Nova pravila težijo k zaščiti posameznika,
pa naj bo ta žrtev, kriminalec ali priča. Pravilnik jasno opredeljuje pravice in omejitve prenosa podatkov
ob preprečevanju, preiskovanju, odkrivanju ali pregonu kaznivih dejanj, te pa so začrtane tudi glede
varovanja in zaščite ob javni nevarnosti, vendar tako, da organom pregona omogočajo učinkovitejše
sodelovanje. Več o tem na http: //www.europarl.europa.eu/news/en/news-
room/20160407IPR21776/Data-protection-reform-Parliament-approves-new-rules-fit-for-the-digital-era,
objavljeno 14. 4. 2016, zadnjič obiskano 19.6.2016.
29
29. bila dolgoročna, neskončna in diskontinuirana, nadzor pa traja kratko, hitro kroži, je pa
tudi nenehen, stalen in brezmejen.
Če je bila družba discipline osredotočena na posameznikovo telo, ki sta ga opredelila
podpis in identifikacijska številka, z razpoložljivostjo informacijo posamezniku in
njihovim povezovanjem pride do prehoda onkraj telesnega.
»Različna omejevanja ali okolja zapiranja, med katerimi prehaja posameznik, so
neodvisne variable: posameznik naj bi vsakič prišel iz nič, obstaja skupni jezik vseh teh
okolij, a je analoški. Medtem ko so razlike nadzorovanja neločljive variacije, pri čemer
tvorijo variabilni geometrični sistem, katerega jezik je numerološki (kar pa ne pomeni
nujno tudi, da je binaren). Zapiranja so kalupi, različni odlitki, medtem ko so nadzori
modulacije, nekakšen samodeformirajoči se odlitek, ki bi se iz trenutka v trenutek
nenehno spreminjal, oziroma kot sito, katerega odprtine se od ene do druge točke
spreminjajo.« (Deleuze 2002: 174)
Abstraktni stroj nadzora ne skuša več normalizirati, kot je to počela disciplina.
Namesto norm, ki za dosego želenega zahtevajo usposabljanje, je koda oblika izraza
ali izjavljanja, ki jo je treba zgolj programirati in aktivirati. S sledenjem informacij se
ustvarjajo numerične kode, numerični jezik nadzora je zapisan v obliki šifre, kode.
Družba tako postaja kodirni stroj, ki ne spregleda ničesar, njegova naloga je dekodirati
prav vse. Ne gre več za omejene, zaprte kalupe, temveč za odprte, neskončne
modulacije. V družbah nadzora zaprt panoptični prostor discipline dekodira kapital, ki
s tem proizvede tako nov mehanizem kot pomen. Namesto vidnosti panoptikuma se
družbe nadzora poslužujejo komunikacijskih distribucijskih omrežij, ki so
deteritorializirana v smislu, da niso vezana le na eno lokacijo. Družbe nadzora ne
zanima več telo, temveč informacija, ki pa ne potuje zgolj od enega zaprtega prostora
nadzora do drugega, temveč je sočasno in selektivno razpršena po številnih omrežjih,
ki je vsako zaščiteno s svojo kodo. (Bogard 2009: 21)
30
30. Lahko bi rekli, ugotavlja Bogard ob branju Deleuza, da so družbe nadzora le družbe
discipline v najbolj radikalni obliki. Ker je panoptični okvir postal pretesen in pretog, se
je nadzor razširil na informacijska omrežja. Postmoderni kapital se nenehno ukvarja z
dekodiranjem, kar pomeni, da obvladuje distribucijo informacij in spreminja pravila za
njihovo dostopnost. V perspektivi transhumanističnih vizij Bogard napoveduje, da je
končni projekt kapitala pravzaprav disciplina, ki pa bo zapisana naravnost v
uporabnikov DNK, saj ta ni drugega kot zakodirana informacija. Vodilo tega projekta je,
da družbena omrežja postanejo bio-omrežja, ki bodo disciplino aplicirala na osnovi
nano-tehnologije22
in tako služila zgolj interesu moči in denarja. (Bogard 2009: 21)
Ob tej Bogardovi misli naredimo krajši ekskurz na konec prejšnjega tisočletja in
spomnimo na dialog med Sloterdijkom in Žižkom o genski manipulaciji človeka.
Sloterdijk, ki mu kinizem ni tuj, na osnovi Heideggerjeve in Nietzschejeve filozofije že
tedaj pozdravi možnost genske manipulacije in odpravljanja genskih napak, ne le
medicinskih temveč tudi takšnih, ki lahko vplivajo na nagnjenost h kriminalu. Takšna
tehnologizacija človeštva skozi gensko manipulacijo bi po Sloterdijku nemara privedla
do novega principa, po katerem bi lahko preoblikovali družbo prihodnosti. Odzivi na to
Sloterdijkovo tezo so bili intenzivni, češ, da so v njegovi tezi ugodni učinki genskega
inženiringa na družbo zgolj spekulativni in da takšna misel vodi k reduciranju
sociološkega polja na biološko, poraja pa se tudi ključno vprašanje, kdo bo tisti, ki
odgovoren za gensko selekcijo prebivalstva. Kdo bo napisal ta tehnološko-antropološki
kodeks, ki bo ločeval »dobre« gene od »slabih“.23
Petnajst let kasneje je to, prej
skorajda škandalozno vprašanje obledelo24
. Iz nekdaj teoretičnih razmislekov
pospešeno in nereflektirano, predvsem pa neargumenitrano prehajamo v
22 Več o dejanskih možnostih nanotehnologije predvsem skozi kritiko transhumanizma v poglavju 4.2.1
Zakaj proti transhumanizmu?
23 Več o tem: Fisher. Andrew. 2000. Flirting with fascism - the Sloterdijk debate. Radical philosophy.
Januar/februar 2000. Dostopno na www.radicalphilosophy.com/wp-content/files_mf/rp99_news.pdf.
Zadnjič obiskano 19. 6. 2016.
24 Ko na primer Nick Bostrom, profesor filozofije na Oxfordu, leta 2014 razmišlja o superinteligenci in o
dvigu splošne inteligence človeštva, povsem brez zadržkov navede tudi morebitno možnost genske
selekcije pri embriih. (gl. https: //youtu.be/-UIg00a_CD4. Zadnjič obiskano 19. 6. 2016
31
31. nenadzorovano prakso, ki jo praviloma izvajajo mogočne zasebne korporacije. Ne le
genske, tudi druge raziskave, ki težijo k »optimalnemu« človeku prihodnosti, se brez
bistvenih oporekanj že dogajajo v raznih bio-tehnoloških laboratorijih.25
A vrnimo se k Deleuzu in družbi nadzora. Če je bil zapor model organizacije družb
discipline, je model družb nadzora korporacija. Deleuze ne govori o centraliziranih,
vertikalno ustrojenih korporacijah preteklosti, temveč o postmodernih korporacijah, ki
imajo formo distribuiranega omrežja, ki se kaže skozi globalizacijo poslov, dela,
izkoriščanja naravnih virov – vse v imenu pretočnosti in prožnosti trga. Korporacijski
kapital ruši stene »zapora«, a le zato, da preoblikuje vsako željo, vsak družben odnos,
vsako percepcijo in vse koncepte celotnega planeta. Posameznik ni več kalupljen, ulit v
model, temveč je ves čas v procesu moduliranja. Modulacija ne teži k temu, da bi bil
posameznik zgolj kopija, ukrojena po meri. V prehodu v družbo nadzora se
posameznik iz »individuuma« (številke v zaporu ali na proizvodni liniji tovarne) prelevi
v »dividiuum«, ki je razdeljen na različne sfere in na katerega konstantno vplivajo (ga
tako soustvarjajo) številni, intenzivni parametri (od razpoloženja, karakterja, narave,
službe, socialnih interakcij, klimatskih razmer itd). Dividiuum ustvarja kup raznolikih
informacij, ki so sledljive in ki se shranjujejo v podatkovnih bazah. Vse to poteka
recipročno, saj dividiuum prostovoljno sodeluje v tem procesu, se odziva in s tem
prečiščuje informacijo, ki je tako, za razliko od togosti informacije o individuumu,
podvržena konstantnemu preoblikovanju. Dividiuumi smo danes vsi, ki uporabljamo
novodobno tehnologijo, najsi bo to računalnik, mobilni telefon, tablica, pametna ura,
športna zapestnica ali zgolj bankomat. Presečišče oziroma kolaž skupkov teh
informacij definirajo postmoderni subjekt, preplet vseh informacij, podatkovnih baz in
digitalnih zajemov pa ni nič drugega kot družba nadzora.
25 Naj omenimo Alphabetovi biotehnološki podjetji Calico in Verily, Alphabet pa je za raziskavo depresije in
njenega zdravljenja v sodelovanju s farmacevtskim gigantom Pfizer in podjetjem 23andme nedavno
opravil najobširnejšo raziskavo DNK, v kateri je bilo vključenih skoraj pol milijona ljudi.
32
32. 2.3.3 Tehnologija kot dispozitiv
V oporo razumevanju prepleta med družbenim in tehnološkim koristi tudi razgrnitev
Foucaltovega pojma dispozitiva. Če Agamben v tem pojmu vidi ključni izraz Foucaltove
misli in ugotavlja, da je dispozitiv »tisto, kar znotraj Foucaltove strategije zavzema
mesto univerzalij«, Deleuze v njem vidi zavrnitev univerzalij, saj pravi, da »Eno, Vse,
Resnično, objekt, subjekt niso univerzalije, temveč singularni procesi, procesi
unifikacije, totalizacije, verifikacie, objektivacije, subjektivacije, ki so imanentni
določenem dispozitivu« (Agamben in Deleuze v Anđelković 2010: 113). Dispozitiv je
neposredno vezan na subjekt, vendar ga ne predpisuje – niti mu ne predhodi, temveč
je, kot pravi Deleuze, imanenten procesu subjektivizacije. (Anđelković, prav tam)
Silnice dispozitiva, ki je imanentni vzrok tehnologije, se med seboj prepletajo,
vzajemno delujejo, vplivajo druga na drugo ter tako preoblikujejo nek (v našem
primeru tehnološki) zbir, ustroj. Dispozitiv torej ni nekaj statičnega, temveč je ves čas v
gibanju. Je temporalni, dinamični proces, dogodek, ki ga »živi« subjekt. Subjekt je ves
čas v prehajanju od tistega, ki ga ni več, v tistega, ki bo postal. Je v procesu
zgodovinske transformacije, subjektivizacije, sočasno je pa ujet v mrežo več različnih
dispozitivov. Subjekt je hkrati vključen v dispozitiv, hkrati pa ga dispozitiv konstruira
(kot imaginarni, abstraktni subjekt). Dispozitivi ne opredeljujejo le disciplinatorne
oblasti, ampak tudi družbe nadzora, presegajo pa tudi ta dva ustroja. Agambenova
ontologija deli stvarstvo na živa bitja/substance ter na dispozitive, v katera so le-ta
ujeta. Med obojimi je še skupina subjektov, ki so rezultat razmerja med živimi bitji in
dispozitivi, a ob tem velja opozoriti, da so subjekti hkrati pogoj in učinek dispozitivov.
(Anđelković, prav tam) Na osnovi tega Anđelković ugotavlja, da vsak dispozitiv
predpisuje tehniko, ki jo subjekt mora obvladati, če hoče biti subjekt tega dispozitiva.
Tehnika je tako temeljni dispozitiv, saj vsaka tehnologija predpisuje pravilo za uporabo,
spoštovanje teh pravil pa uporabnike tehnologije preoblikuje v subjekte.
33
33. Anđelković na tem mestu navede izvrsten in nadvse aktualen Agambenov primer
dispozitiva – mobilni oz. pametni telefon. Res, če se ozremo nazaj v preteklost za manj
kot desetletje, ozavestimo, kako drugačne so postale naše življenjske navade in
družabni vzorci, odkar imamo v žepu pametno napravo, s katero sledimo vsemu in
smo hkrati sledljivi. Primer mobilnika je sicer nekoliko zavajajoč, saj namiguje, da je
tehnologija izhodišče družbenega. Tehnologija namreč nastane le v okviru dispozitiva,
ki jo omogoča, ugotavlja Anđelković, ko bere Foucalta, ki pravi, da je tehnologija
družbena, preden je tehnična. Nek kos tehnologije brez ustreznega ustroja,
dispozitiva, ali po Deleuzu diagrama, je zgolj reč brez pomena. A četudi je tehnologija
posledica, in ne vzrok, ne pomeni, da tehnika/tehnologija v principu nastaja po nekem
višjem družbenem načrtu. Niti po Foucaultu niti po Deleuzu tehnologija ni ločena od
družbenega, temveč je primarno družbena, sočasno pa prav tehnologija preoblikuje
družbeno. Za drugi slikovit primer tehnološkega dispozitiva Anđelković navede Zarjo
človeštva – začetek Kubrickovega znanstveno-fantastičnega filma Odiseja 2001, ko
eden od primatov v tropu prvič uzre kost z novega, drugačnega vidika. Ujet v
dispozitiv, ki ga pravkar odkriva, se z uporabo novega orodja/orožja/tehnike (ob
nadvse primerni glasbeni spremljavi iz uvoda simfonične pesnitve Tako je govoril
Zaratustra Richarda Straussa) z vsakim gibom uči in postopoma spreminja v človeka.
Primat ustvari orodje, a sočasno orodje ustvari človeka. Človeštvo in tehnika sta
ustvarjena hkrati. (Anđelković 2010: 122)
34
34. 3. Tehnologija danes in jutri
Od zarje človeštva, prve rabe orodja in razvoja prvih tehnoloških pripomočkov so
minila tisočletja. V naši raziskavi se ne bomo podajali tako daleč v preteklost, pred
razmislekom o nekaterih aspektih sodobne tehnologije pa bežno in na kratko
opravimo sprehod po zgodovini industrijskih revolucij, ki nas bo privedel vse do praga
novega paradigmatskega dviga z imenom Industry 4.0, na katerem stojimo danes in že
zaznavamo njegove silnice.
3.1 Tehnološka matrica industrijskih revolucij
V opazovanju družbeno-ekonomskih sprememb, ki spremljajo človeštvo od izuma
parnega stroja, Jeremy Rifkin zajame značilnosti industrijskih revolucij v
komunikacijsko-energetsko-transportni matrici. Matrica prepletenosti komunikacijske
tehnologije, oblike energije in vrste transporta vselej deluje kot sprožilec, ki ustvari
novo razvojno paradigmo, ki bistveno spreminja načine upravljanja, vrednote,
razporeditev moči ter preobraža družbenoekonomske odnose. Nova energija jih
drugače poganja, nova komunikacija jih drugače upravlja, nova oblika transporta pa
hitreje širi in premika dlje kot poprej.
Pogled skozi matrico na prvo industrijsko revolucijo razkrije, da jo poganja para.
Oblika prevoza, ki bistveno spremeni podobo sveta in delovanja v njem, je železnica,
komunikacijski sredstvi pa sta dve. Prva, tisk, resda sega še v predindustrijsko dobo,
vendar se s pojavom parnih tiskalnih strojev močno razširi število časopisnih hiš,
bistveno pa se poveča tudi njihova naklada in z njo doseg bralstva. Druga pomembna
komunikacijska tehnologija pa je telegrafa, katerega izum znatno izboljšal
komunikacijo predvsem železnicam in jim tako omogočil hitrejšo širitev.
35
35. Kombinacija teh tehnologij, torej parnega tiska, telegrafa in parne lokomotive, je
močno povečala hitrost in zanesljivost zbiranja ekonomskih virov ter razširila pogoje
njihove pridelave, obdelave, distribucije in prodaje. Proizvajalcem, ki so proizvajali »s
polno paro« ni bilo treba več uporabljati starih načinov distribucije in komunikacije s
trgom, saj so novico o svojih izdelkih uspešno širili daleč naokrog, ne glede na razdaljo
pa so jih zavoljo železnice lahko tudi hitro dostavili.
Za manjši ekskurz navedimo primer izuma parnega vlaka in vznika železnice, ki ga
Allenby in Sarewitz v knjigi The Techno-Human Condition (2011) navedeta kot vzoren
primer tretje ravni tehnologije.26
Širitev železnice je povzročila hiter vzpon mnogoterih
novih industrijskih operacij, posledično pa tudi preobrazbo prejšnjih finančnih in
organizacijskih modelov, ter zametek modernega menedžerskega kapitalizma, ki se za
razliko od preproste delitve dela na vodstvo in delavstvo v tovarnah sooča s precej bolj
kompleksno strukturo. Vzpostavitev železniškega omrežja je terjala vse več različnih
sfer dela, od načrtovanja in gradnje železnic do načrtovanja sistema vlakov in voženj,
pojavila sta se moderno računovodstvo in administracija, oddelki za razvoj, itd. Zavoljo
železnic so se spremenile tudi vojaške strategije 19. stoletja, kar je vplivalo na
prerazporeditev centrov moči v Evropi (na primer vzpon Prusije). Hkrati z železnico so
se razvili moderno podjetništvo in moderni kapitalistični in finančni trg.27
(Allenby in
Sarewitz 2011)
26 Allenby in Sarewitz v svoji kritiki transhumanizma opredelita tri ravni tehnologije. Če je prva raven
tehnologije en, še tako kompleksen kos tehnologije, na drugo tehnološko raven sodijo interakcije, ki jih
sproža ta kos tehnologije. Tretja raven je najbolj skrivnostna, saj je zaradi rizomske forme težko zajeti
njen praviloma planetarni domet in posledice za družbo ter okolje pa se razkrijejo šele skozi čas. Na
primer: če je letalo tehnologija prve ravni in letališče druge, sodi mednarodni sistem letenja (vključno s
turizmom, nadzorom na letališčih, potrošnjo in pridobivanjem kerozina, ozonsko luknjo, ki nastaja tudi
zaradi letalskega prometa, itn.) na tretjo raven tehnologije. Allenbyeva in Sarewitzeva opredelitev tretje
ravni tehnologije kot nezajemljivega, micelijskega pojava z nepredvidljivo vektorsko dinamiko nakazuje
tako postmoderno kot posthumanistično usmerjenost teh dveh mislecev stanja tehno-človeka ob vzniku
tretjega tisočletja.
27 Ureditev železniškega sistema je na primer preoblikovala tudi pojmovanje časa in vplivala na uvedbo
časovnih pasov, ki so nastali po tem, ko sta železnica in telegraf povezala tudi bolj oddaljene kraje, to pa
je povzročilo težave zaradi različnih lokalnih časov. GMT je leta 1840 začela uporabljati železniška družba
Great Western Railway, leta 1847 se je prej imenovani železniški čas uveljavil v celotnem britanskem
železniškem omrežju, GMT pa je postal uradni čas Velike Britanije leta 1880. Ravno zaradi takšnih in
podobnih vplivov, ki presegajo primarno in sekundarno vlogo neke tehnologije, Allenby in Sarewitz
železnico uvrstita v tretjo raven, ki sega onkraj izhodiščnega načrtovanja in pričakovanj neke tehnologije.
36
36. Zaton prve industrijske revolucije in vznik druge Rifkin umesti v prehod v dvajseto
stoletje. Odkritje nafte in elektrike, izum motorja na notranje izgorevanje (avtomobila)
in telefona tvorijo novo komunikacijsko-energetsko-transportno matrico, ki vodi do
dviga nove razvojne paradigme, do novih sprememb v gospodarstvu ter posledično v
vseh družbeno ekonomskih sferah. Uveljavili so se novi poslovni modeli, ki so s
pridom izkoristili to, da sta se prej ločena proizvodnja in distribucija povezali. Že v
zadnji četrtini 19. stoletja so zaradi združevanja proizvodnje in distribucije pod eno
upravo vzbrstela vertikalno integrirana podjetja, ki so postala prevladujoč poslovni
model za celotno 20. stoletje. Vertikalno integrirana podjetja so bila učinkovitejša
zaradi obsežne proizvodnje, zmanjševanja transakcijskih ter mejnih stroškov, ki so se
znižali s črtanjem številnih zdaj nepotrebnih posrednikov, vse to pa je nižalo ceno
izdelkom, ki so zato postali dostopnejši, potreba po njih pa vse večja. Večje
povpraševanje po izdelkih je spodbudilo nove poslovne priložnosti, potrebo po novih
delavcih, vse to pa je vodilo v splošno izboljšanje življenjskega standarda milijonov
ljudi v industrializiranih gospodarstvih. (Rifkin 2015: 56)
Združevanje dobavnih verig, proizvodnih procesov in distribucijskih poti po piramidni
shemi s centralizirano upravo je močno zmanjšalo transakcijske in mejne stroške ter
znižalo ceno, hkrati pa povečalo proizvodnjo, učinkovitost in produktivnost, kar je
omogočilo rast gospodarstva. Čeprav je vse to vodilo tudi do neenakomerne
distribucije kapitala in nesorazmerno bogatenje vrha takšnih piramid, pa so se
sočasno vseeno izboljšala življenja milijonov potrošnikov, zagovarja Rifkin. (Rifkin 2015:
66) Vseeno pa prag tretje industrijske revolucije senči dvom v ekonomsko prepričanje
o tako imenovani prenikajoči tehnologiji28
, ki pravi, da nove tehnologije, ki povečujejo
28 Jean-Baptiste Say že v začetku 19. stoletja postavi teorijo o trgu in množični proizvodnji, ki naj bi
samodejno ustvarila več povpraševanja. Kasneje to pravilo postane Sayev zakon, ki ga prevzamejo
neoklasični ekonomisti v prepričanju, da nove tehnologije zaradi prihranka na delu ustvarjajo več za nižje
stroške in cenejše blago, kar naj bi povečevalo potrošnjo. Četudi tehnologija najprej odvzame delovna
mesta, naj bi jih zavoljo povpraševanja na trgu nato znova ponudila. Temu oporeka že Marx v prvem
zvezku Kapitala, kjer trdi, da je industrialcem v interesu odprava delavstva, tako zaradi neposrednega
dobička na račun nižjih proizvodnih stroškov, kot tudi zaradi ustvarjanja brezposelne armade, ki bo na
voljo kot razpoložljiva in poceni delovna sila v kakšnem drugem delu gospodarstva. (Rifkin 2007: 76)
37
37. produktivnost, znižujejo proizvodne stroške in povečujejo ponudbo cenenega blaga,
spodbujajo kupno moč, širijo trge in ustvarjajo delovna mesta. (Rifkin 2007: 75)
Energetsko-komunikacijsko-transportna matrico tretje industrijske revolucije za razliko
od prejšnjih dveh, ki sta temeljili na fosilnih gorivih, poganja energija obnovljivih
virov,29
komunikacijsko sredstvo je internet, ključna sprememba v prevozu pa so
samovozeča vozila, zasnovana tako na obnovljivi energiji kot na internetu. Tu ne gre
več le za svetovni splet, petindvajset let staro komunikacijsko orodje, ki nas je potisnilo
v virtualna družabna omrežja, v katerih je vse manj skrbi za vse bolj okrnjeno polje
zasebnosti, temveč tudi za internet stvari (Internet of Things),30
ki se intenzivno razvija
v internet vsega (Internet of Everything) in ki bo vse stvari povezal z vsemi ljudmi v
integrirano globalno mrežo. To pa je tudi odskočna deska za Industry 4.0.
29 Rifkin ob tem navede pet stebrov, ki v skladu s perečim problemom globalnih klimatskih sprememb
poudarjajo pomen obnovljive energije. Tako izpostavi: 1. prehod s fosilne na obnovljivo energijo, 2. vsaka
zgradba naj bo opremljena z mikro elektrarno za pridobivanje obnovljive energije za lastne potrebe, 3.
razvoj vodikove in drugih tehnik za skladiščenje občasne energije, 4. internet naj postane vzgled za
tehnologijo, ki bi energijo, zbrano na vsakem kontinentu, povezala v internetu podobno omrežje, 5.
prevozna sredstva na električni pogon, ki se hranijo prek organizirane interaktivne mreže pametnih
napajalnikov. (Rifkin 2011: 37)
30 Oče izraza, pa tudi zamisli, ki stoji za njim, je Kevin Ashton, ki je že leta 1999 razmišljal o tem, kako bi
predmete obogatili s senzorji in jih povezali v medmrežje, v katerem bi komunicirali prek računalnika,
torej samodejno, brez stalnega človeškega nadzora. Po Rifkinu tvorijo internet vsega komunikacijski,
energetski in transportni internet, ki delujejo kot celota, ki išče nove načine optimizacije. Vsak od teh
internetov podpira drugega, zato ti trije operacijski sistemi sestavljajo fiziologijo novega ekonomskega
organizma. (Rifkin 2015: 22)
38
38. 3.2 Industry 4.0 in vitice neoliberalizma
Opisi in pričakovanja nove industrijske dobe, ki sta jo Evropska skupnost in Svetovni
ekonomski forum poimenovala Industry 4.0,31
imajo mnogo vzporednic s tistimi, ki jih
Rifkin naznanja kot tretjo industrijsko revolucijo. A če Rifkin industrijske dobe razmeji z
energijsko-komunikacijsko-transportno matrico, je zgodovinska shema, kot jo rišeta
Svetovni ekonomski forum in ES32
videti takole:
Preglednica 1: Industrijske revolucije - Industry 4.0
1. industrijska
revolucija
1784–sredina 19. stol. mehanska proizvodnja na vodni in parni pogon
2. industrijska
revolucija
pozno 19. stol.–1970 masovna proizvodnja v tovarnah s tekočimi trakovi in
temu ustrezna delitev dela
3. industrijska
revolucija
1970–danes sodobna elektronika in informacijska tehnologija, ki vodita
do nove ravni avtomatizacije kompleksnih nalog
4. industrijska
revolucija
danes– tehnologija senzorjev (IoT), medsebojna povezljivost in
analiza podatkov omogočajo množično prilagajanje,
vključevanje vrednostnih verig in večjo učinkovitost
Vir: http: //www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/BRIE/2015/568337/EPRS_BRI
%282015%29568337_EN.pdf, zadnjič obiskano 3.6.2016
V študiji, ki jo je CSES opravil za Evropski parlament, lahko beremo, da gre pri četrti
industrijski revoluciji (Industry 4.0) za dvig tehnološke, družbene in poslovne
paradigme ter za industrijsko standardizacijo sistemov, digitalnih protokolov in
varnosti znotraj ES. Če je tretjo industrijsko revolucijo omogočila preprosta
digitalizacija, gre zdaj za preplet že prej omenjenih tehnologij, ki spodbujajo vedno
nove inovacije. Osrednji pojmi nove paradigme so zelo podobni Rifkinovim nosilcem
31 Industry 4.0 začne s pilotnimi projekti z letom 2016, do leta 2025 pa pričakujejo popolno implementacijo.
Razlog za to gospodarsko-ekonomsko podbudo tiči v zmanjšanju industrijskih dejavnosti zadnjih štirih
desetletij v Evropi, kjer so leta 2014 zavzemale le 15 odstotkov vrednosti na celotni ekonomski sliki, in
vzpona le-teh drugje po svetu, največ na Kitajskem, se je ES na podlagi novih tehnologij odločila
poenotiti digitalni trg in pospešiti uvedbo tako imenovanih pametnih tovarn prihodnosti, začenši v Nemčiji,
Franciji, Italiji in Veliki Britaniji. Več na http: //www.europarl.europa.eu/thinktank/sl/document.html?
reference=EPRS_BRI%282015%29568337. Zadnjič obiskano 3.3.2016
32 Angeli Merkel in drugim pobudnikom Industry 4.0 je svetoval prav Jeremy Rifkin.
39
39. tretje industrijske revolucije: internet stvari, internet storitev, industrijski internet,
napredna proizvodnja in pametne tovarne. Tudi Klaus Schwab33
vidi bistven vzgib za
Industry 4.0 v prelomni tehnologiji ob vzniku 21. stoletja, ki zajema umetno
inteligenco, robotiko, internet stvari, samovozeča vozila, 3D–tiskanje, nanotehnologijo,
biotehnologijo, kvantno računalništvo in shranjevanje energije. Ugotavlja, da četrta
industrijska revolucija prinaša prelomne globalne spremembe, ki bodo pretresle tako
javni kot zasebni sektor, od akademskih sfer do civilne družbe. Meni, da ne gre le za
nadaljevanje tretje industrijske revolucije, temveč za prelom, saj se četrta industrijska
revolucija ne vzpenja linearno, temveč eksponentno, preobrazila pa bo vse
industrijske panoge, menedžment in vodstvo vseh držav. (Schwab 2016)
Nova digitalna industrijska revolucija nadaljuje neoliberalistično mantro o povečani
fleksibilnosti in prilagoditvi proizvodnje, boljši kakovosti, hitrejši in izboljšani
produkciji. Da bi dosegli te izboljšave, zapovedujejo znanilci Industry 4.0, bodo
podjetja prisiljena vlagati v opremo, informacije in informacijsko tehnologijo kot tudi v
podatkovne analize in integracijo teh podatkov skozi globalno verigo vrednosti.34
Industry 4.0 obljublja tektonske spremembe v načinu poslovanja, v katerem bodo
imela prednost posodobljena podjetja, povezana v poenoteno platformo s
transparentnim poslovanjem, ki pa ga omogočajo prav popolna digitalizacija in
avtomatizacija procesov, zajem podatkov in njihova analiza.
Začetke preobrazbe strukture podjetij v tej smeri lahko opazimo že v Rifkinovi tretji
industrijski revoluciji. Piramidna shema pretoka informacij, ki je delovala med drugo in
tretjo industrijsko revolucijo v informacijski dobi ne ustreza več, saj so vsi delavci
nenehno povezani v informacijski sistem, po katerem se hitro stekajo vsa potrebna
33 Klaus Schwab je ustanovitelj in predsednik Svetovnega ekonomskega foruma, izjava pa je del njegovega
besedila The Fourth Industrial Revolution: what it means, how to respond, objavljeno 14.1.2016 na
spletni strani Svetovnega ekonomskega foruma, torej v času poteka foruma v Davosu.
34 Več o tem na http: //www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/BRIE/2015/568337/EPRS_BRI
%282015%29568337_EN.pdf. Zadnjič obiskano 3.6.2016
40
40. navodila in komunikacija. V stilu vitke produkcije35
danes deluje vse več podjetij, ki v
težnji po konkurenčni prednosti ploščijo nekdaj učinkovito vertikalno organizacijsko
shemo. Med značilnostmi nove organizacije dela sta tudi popularizacija timskega,
projektnega dela (delavec postane manager ali vsaj samostojni podjetnik, ki dela na
skupnih projektih) ter razpršitev dela in odgovornosti na več nosilcev.
Primož Krašovec v prispevkih o neoliberalizmu ugotavlja, da se prekarizacija kaže kot
navidezna razrešitev kapitalističnega proletariata. V neoliberalizmu tisti, ki delajo v tako
imenovanih postfordističnih podjetjih, ne čutijo le psihičnih učinkov enega pola razrednega
boja (ekonomska podrejenost), temveč celoto razrednega boja. Razredni boj se preseli v
delavca, saj ta postane samostojni podjetnik, torej lastnik (šef, ki se mu lahko upira le
znotraj sebe), ki nase prevzame odgovornost in stroške dela, socialne varnosti ter
produkcijskih sredstev. Ti so ob vedno novi produkcijski tehnologiji dostikrat previsoki
za »proletarca kot poslovneža“, ki se za svoje mesto v konkurenčnem,
neoliberalističnem svetu bori z bogatimi korporacijami. Prenos odgovornosti v
postfordističnem načinu dela prinaša tudi nenehen občutek krivde36
, ne le ob
napakah, izpostavi Krašovec, temveč tudi zato, ker v konkurenčnem boju nobena
tehnika ali inovacija ne zadostuje več. (Krašovec 2016c: 69)
Neoliberalistični diskurz, ki pronica skozi pore Industry 4.0, zapoveduje vitko in prožno
podjetništvo, fleksibilizacijo načina zaposlovanja, delovnega časa in mezd, delovni
proces pa se tako neposredno podreja imperativom kapitala. »Vitko produkcijo«,
opaža Krašovec, »lahko vidimo kot primer razvoja realne subsumpcije, tj. realnega
podrejanja dela kapitalu s pomočjo uvajanja novih strojnih in družbenih tehnologij v
neposredni produkcijski proces.« Po Marxu je formalna subsumpcija, ki ločuje delavce
od produkcijskih sredstev in onemogoča od mezdnega dela neodvisno življenje,
35 Tudi ameriško vertikalno podjetništvo že od leta 1948 spremlja japonska alternativa vitke proizvodnje, ki
so jo razvili v Toyoti, ta koncept organizacije pa se sčasoma razširi tudi po svetu. Optimiziran proces vitke
proizvodnje sicer poveča produktivnost in dobičkonosnost podjetja, hkrati pa pomeni tudi upad v
proizvodnji potrebne delovne sile in povečanje brezposelnosti.
36 Spomnimo se, kaj o zmagoslavju nihilizma na osnovi Nietzschejeve filozofije pravi Deleuze.
41
41. zgodovinski pogoj za kasnejšo realno subsumpcijo, a to ne pomeni, da se je proces
razvoja novih oblik formalne subsumpcije po (prvi) industrijski revoluciji ustavil, saj se
nove oblike formalne subsumpcije razvijajo vzporedno z novimi oblikami realne
subsumpcije, kot je vitka produkcija. Primer fleksibilizacije dela pokaže, da pravne
oblike mezdnega razmerja niso dane in večne, temveč se zgodovinsko spreminjajo.
Obe obliki podrejanja dela kapitalu, formalna zunaj produkcijskega procesa in realna
znotraj njega, se razvijata vzporedno in se vzajemno pogojujeta in krepita. (Krašovec
2016a: 64)
Schwab o kapitalu, mezdnem delu, njegovi distribuciji ne problematizira. Svoja
razmišljanja o problemu zaposlitve v prihajajoči dobi opre na pisanje Brynjolfssona in
McAfeeja,37
s katerima se strinja, da je povsem možno, da bo navkljub osipu delovnih
mest avtomatizacija slejkoprej proizvedla nove, prijetnejše zaposlitve. Schwab sicer
opozori, da novi dobi grozijo povečanje socialnih razlik, družbene neenakosti, težave
na trgu dela in podobno, razloga zanje pa ne vidi v kapitalu, ampak v
posameznikovem talentu, od katerega bo odvisna njegova pozicija v družbi. Družba
prihodnosti naj bi se po Schwabovem mnenju tako stratificirala glede na človekove
sposobnosti, in ne glede na kapital. Manj sposobni bodo pristali v rangu nizkih plačil,
zelo sposobni pa v rangu zelo visokih plačil, to pa naj bi vodilo do povečanega
socialnega trenja.
Četrta industrijska revolucija ne bo spremenila le tega, kaj smo, temveč tudi kdo smo,
razpreda Schwab. Vplivala bo na identiteto, na naš odnos do zasebnosti, lastništva,
potrošništva, spremenila bo razmerja med našim delovnim in prostim časom, na
razvoj naših karier, veščin in nenazadnje medčloveških odnosov. Bolj kot ekonomska
usoda bodočih brezposelnih ga skrbijo druge družbene posledice, ki jih prinaša nova
tehnologija. Čeprav se Schwab okliče za tehnološkega entuziasta, ga pesti, kako
tehnologija že danes preobraža temeljne človeške lastnosti in sposobnosti, kot sta
37 Več o njunem delu v naslednjem poglavju Razmah in izobilje druge strojne dobe.
42
42. sočutje in sodelovanje. Že pri pametnih telefonih se je izkazalo, da neprestana
povezanost vodi v zmanjševanje drugih načinov bivanja, zanemarjanje občutka za
premor, refleksijo in željo po poglobljenih pogovorih. Schwab opaža tudi preobrazbo
pomena zasebnosti, a ne s stališča Deleuzove družbe nadzora. Ne osredotoča na upad
pravic do zasebnosti, ampak na prednosti novih tehnologij, ki zavoljo zbiranja
podatkov na primer lahko pripomorejo k bolj celostni in ažurirani zdravstveni
kartoteki. Prav takšne tehnologije lahko pripomorejo k boljšemu zdravju in posledično
tudi k podaljševanju življenja, kar pa znova odpira nova etična vprašanja, tako kot
etični premislek terjajo tudi druge tehnologije ob vzniku 21. stoletja.
Program Industry 4.0 bo vplival tudi na organizacijo držav in vlad, še ugotavlja Schwab.
Vlade se bodo vedno bolj soočale s pritiskom, naj spremenijo dostop do vključevanja
javnosti v politiko, kar naj bi privedlo do prerazporeditve in decentralizacije oblasti.
Zavoljo novih tehnologij bo oblastniška struktura vse bolj povezana z državljani, ki
bodo lažje sodelovali v političnih procesih, hkrati pa bodo tako eni kot drugi zaradi
nadzornih sistemov in digitalne infrastrukture izpostavljeni še večjemu nadzoru.
Posodobljene vlade bodo morale upoštevati tako zasebni kot javni sektor. (Schwab
2016)
Na tem mestu opozorimo na stereotip, da je država v neoliberalističnem kapitalizmu
šibka. Krašovec trdi nasprotno, saj »le močna država lahko omeji in pogojuje dostop
do socialnih storitev in denarne pomoči ter fleksibilizira trg delovne sile kljub
protestom in stavkam. Le močna država lahko uveljavi drastične spremembe
izobraževalne in znanstvene politike. Le močna država lahko reformira zdravstvene in
pokojninske sisteme (op.p. Bonefeld 2013), pri čemer ravno ne gre za vnašanje
ekonomskih načel v javne institucije od zunaj, temveč za hkratne spremembe tako
delovanja in načina organizacije javnih institucij kot ekonomske politike, delovnih
razmerij in finančnega sistema.« (Krašovec 2016b: 77)
43
43. Sklenimo. Schwabova napoved nove razvojne paradigme z imenom Industry 4.0 za
argument uporablja spekter novih tehnologij, ki pa bodo navkljub svoji praviloma
dobronamerni tehnološki zasnovi (povezljivost, dostopnost za vsakogar, cenitev
zdravstvenih in drugih storitev ...) bržkone zlorabljene kot sredstvo kobiličarskega
kapitalizma, kot Tóthova na osnovi Sloterdijkove fraze označi neoliberalistično
delovanje. (Tóth 2015: 42) Schwab zaključi, da niti tehnologija, niti prelom, ki ga
prinaša, nista nekaj takšnega, česar človeštvo ne bi zmoglo obvladovati, a skupaj z
drugimi pobudniki Industry 4.0 spregleda, da ni tehnologija (navkljub eksistenčnem
tveganju, o katerem bomo govorili kasneje) tisto strašno, temveč so strašljive
ekonomsko-socialne posledice prihajajoče dobe, predvsem za vse tiste, ki se ne bodo
zmogli vključiti v ta krasni novi svet.
Za vodenje njenega razvoja smo z odločitvami, ki jih sprejemamo na dnevni ravni
odgovorni tako državljani, potrošniki kot vlagatelji, je spodbuden Schwab, ko
zagotavlja, da imamo priložnost in moč oblikovati četrto industrijsko revolucijo tako,
da bo v prihodnosti odražala naše skupne cilje in vrednote. Prav zato pa moramo
razviti celovito in globalno skupno stališče o tem, kako naj tehnologija preobrazi
človekovo gospodarsko, socialno, kulturno okolje, predlaga Schwab in zaključuje, da
živimo v času, ki obeta več kot kadarkoli prej, hkrati pa prinaša tudi nevarnosti, ki jih
doslej ni bilo. (Schwab 2016)
K temu dodajamo željo, da naj ta sprememba poteka v duhu refleksijskega zagona38
in
naj ne pozabi na potrebe stvarnih ljudi. Kot pravi Tóthova: »[... Z]godovinski napredek
[je] možen kot moralni napredek, ki se poraja najprej iz rastoče občutljivosti in dovzetnosti
za potrebe čedalje večje množice ljudi in stvari. Skratka, za solidarnost gre.« (Tóth 2015:
111)
38 O refleksijskem zagonu (Reflexinonsschub) govori Habermas in poziva, da ga moramo nenehno negovati
in z njim nadaljevati ob vsakem odprtem konfliktu na trgih demokratične javnosti. Več o tem v Dialektiki
refleksijskega zagona (Tóth 2015: 103).
44
44. 3.3 Razmah in izobilje druge strojne dobe
Brynjolfsson in McAfee, oba zaposlena na MIT, Tehnološkem inštitutu Massachusettsa,
v svoji knjigi The Second Machine Age (2014) postavita tezo, da živimo v zgodnji fazi
druge strojne dobe, ko računalniki in digitalne tehnologije nadomeščajo in izboljšujejo
moč človeških možganov na podoben način, kot so parni stroj in podobni tehnološki
dosežki v strojnem inženirstvu, kemiji in metalurgiji nadomestili fizično moč živali in
tudi človeka. Rezultat teh inovacij naj bi vodil k izboljšanju življenjskega standarda in
dobrobiti, v razcvet podoben tistemu, kot je sledil prvi industrijski revoluciji, četudi
ekonomska rast ne bo takoj očitna, ne v rasti BDP-ja, niti v poslovnih bilancah
posamičnega podjetja. Avtorja napovedujeta revolucionarnost te dobe zaradi
računalniških tehnologij, ki so eksponentne, digitalne in kombinatorične (Brynjolfsson
in McAfee 2014: 37), te tri lastnosti pa tvorijo aspekte nove tehnologije, ki omogoča
produkcijske izboljšave in inovacije v različnih ekonomskih sferah. V eksponentni
napredek tehnologije verjameta zaradi Moorovega zakona,39
potrditev vsesplošne
digitalizacije pa vidita v vse močnejših računalnikih, ki operirajo z vse bolj
kompleksnimi algoritmi, ti pa so podstat za globoko strojno učenje in razvoj umetne
inteligence. Povezovanje teh sistemov v računalniški oblak ali v internet stvari,
kombiniranje novih metod in materialov poraja vedno nove tehnologije, ki se razvijajo
hitro, nekatere tudi povsem nepričakovano.
Opažanjem Brynjolfssona in McAfeeja je težko oporekati. Dokaze, da smo v dobi
tektonskih tehnoloških sprememb in družbeno ekonomskih cunamijev, ki jim sledijo in
nakazujejo dvig nove paradigme, lahko spremljamo vsak dan. Za hip se vrnimo k
Rifkinu in njegovim besedam iz leta 2004: »Znanstveniki upajo, da bodo v prihodnosti
počlovečili stroje in ustvarili računalniško izdelane podobe človeških obrazov, ki se
bodo lahko z videozaslona pogovarjale z uporabnikom.«(Rifkin 2007, 134) Le ducat let
39 Moorov zakon ni naravni ali fizikalni zakon, temveč opazka, ki jo je Gordon Moore že leta 1965 podal
glede števila tranzistorjev na integralem vezju, ki naj bi se podvojilo vsakih deset let.
45
45. kasneje ta vizija že dosega tedanje napovedi strokovnjakov. Operacijski sistemi
pametnih naprav že danes ponujajo na umetni inteligenci zasnovane osebne
asistentke. Uporabnike naprav, podprtih z iOS pozdravlja Siri, Microsoft ima Cortano, z
razvojem interneta stvari je tu še Amazonova Alexa in tako dalje. Spisek virtualnih
asistentk, robo-klepetulj, ki so videti, kot da imajo osebnost, se naglo širi in najbrž ne
bo treba čakati dolgo na novo, ki bo zasenčilo vse naštete. Drugo desetletje tretjega
tisočletja zaznamujejo tudi prvi koraki osebnih robotov s prijaznim obrazom,
namenjeni prav prijateljevanju. Prvi med njimi je bil japonski Pepper, zasnovan na
osnovi socialnega robota Nao, ki so ga prav z namenom druženja med drugim poslali
tudi na japonsko vesoljsko postajo, kjer je bodril osamljenega astronavta. Američani
so poleg Googlovega oziroma Alphabethovega vojaškega robota Atlasa ustvarili
prijaznega in družabnega hišnega robota Buddyja, ki ima namesto obraza pametno
tablico, ki prikazuje ljubek animiran obraz. Vse več ljudi živi v pametnih hišah, ki jih
ogrevajo pametni termostati (Google Nest), ki se po zaslugi interneta stvari povezujejo
tako s pametnimi telefoni kot s pralnim strojem in drugimi gospodinjskimi pripomočki.
Vse več hišnih robotov in virtualnih asistentov se usmerja v prevzem upravljanja hišnih
opravil; tako postajajo vsaj zvest služabnik, če že ne družinski član. Robote učimo
samodejnega učenja in postavljamo sisteme, v katerih si bodo znanje izmenjevali
računalniškem oblaku.40
Če se robotu zgodi, da mu kak del odpove, ne bo trajalo
dolgo, da si ga sam natisne s 3D-tiskalnikom.
V drugi strojni dobi smo iz prej dokaj počasnih osebnih računalnikov, skorajda čez noč
prešli v fazo pametne mobilne tehnologije. Slehernikovo življenje so najprej okupirali s
tisoč in eno aplikacijo podprti pametni telefoni in tablice, nato nosljiva tehnologija, kot
so pametne zapestnice in ure, ki spremljajo medicinsko stanje in fizično počutje
njihovega lastnika. Komajda še pomnimo, kako je bilo pred dobro dekado, v času pred
Googlom, Youtube in Facebookom, že so tu samovozeči avtomobili. Kdaj se bomo z
40 Gre za tehnologijo, ki naj bi bila po napovedih na voljo nekje med letoma 2019 in 2022. Vir: https:
//www.technologyreview.com/s/600768/10-breakthrough-technologies-2016-robots-that-teach-each-
other/ Zadnjič obiskano v maju, 2016.
46
46. njimi vozili, je le še vprašanje optimizacije, preizkušamo pa tudi samovozeče konvoje
tovornjakov, ki so se v prvi polovici leta 2016 odpravili na svojo prvo ekspedicijo po
severni Evropi.
Tudi Brynjolfsson in McAfee opažata osupljiv tehnološki napredek, ki občasno
spominja na znanstveno fantastične zgodbe in človeštvo pospešeno preobraža tako
družbeno kot ekonomsko, kar ju spominja na spremembe, ki so sledile izumom
parnega stroja ali elektrike. Navzlic vzporednicam pa se tehnologije druge strojne
dobe izboljšujejo eksponentno, z občudovanja vredno hitrostjo, v kateri moč naprav
izpodriva digitalna perfekcija, hkrati pa se odpira vse več priložnosti za nove, med
seboj povezane inovacije. »Nastaja izobilje kot ga še nismo videli« ( Brynjolfsson in
McAfee 2014, Computing Bounty). Nasproti pojma izobilja (bounty) avtorja izpostavita
še eno značilnost druge strojne dobe, ki jo označita z besedo razmah (spread). Če
izobilje meri prednost novih tehnologij na načine, ki presegajo današnje ekonomske
meritve kot je BDP, pa razmah skuša zajeti vse večjo neenakost, ki je prav tako
posledica širitve nove tehnologije. Ko torej navdušujoče pozdravljata tehnološki
napredek, omenita tudi vse večje razlike v bogastvu, prihodkih, življenjskem standardu
in priložnostih za napredovanje. Priznavata, da se vse to kaže po vsem svetu že danes
in čeprav si želita, da bi digitalne tehnologije spodbujale enakost, ugotavljata, da temu
ni tako.
A vsi ne menijo, da naraščajoča neenakost predstavlja problem, pravita avtorja in ob
tem navedeta izjavo harvardskega ekonomista Greg Mankiwa, ki pravi, da enormni
zaslužki enega odstotka ne predstavljajo problema, dokler ti odsevajo pravični delež
tistih, ki ustvarjajo vrednost za vse druge. Tudi sama verjameta, da tehnološki proces
vselej pomaga tudi najrevnejšim slojem na svetu, saj naj bi podrobna raziskava
pokazala, da na primer mobilni telefoni izboljšujejo tako zdravje, kot prihodke in
počutje vseh ljudi, torej se ni ničesar bati. Sklicujeta se tudi na ekonomista Perrya, ki
dodaja, da je zahvaljujoč inovacijam in tehnologiji življenja vse Američanov, še zlasti pa
47
47. tistih z nizkimi in srednjimi prihodki, življenje teh skupin precej boljše, kot je bilo
kadarkoli poprej.
Kot smo opazili že pri branju Schwaba, se z vprašanjem tehnološke brezposelnosti se
ne obremenjujeta kaj dosti, saj na osnovi ekonomske teorije41
, ki temelji na prožnosti
trga, in na dvestoletni zgodovini ugotavljata, da vsak tehnološki napredek, četudi
vsakič med recesijo pride do krajšega obdobja brezposelnosti, na koncu prinese več
služb, kot jih je bilo prej, le da so te drugačne. (Brynjolfsson in McAfee 2014: What's
bigger, Bounty or Spread?)
Avtorja verjameta, da tehnologija pomaga in odpira priložnosti, in ne obratno. Druga
strojna doba se torej kaže kot nekaj pozitivnega in četudi bo pot do zlatega jutri
občasno temačna in neudobna – še zlasti za tiste, ki se ne bodo prilagodili razmeram
na trgu, se izobrazili, prekvalificirali in nenazadnje uspešno konkurirali celo umetni
inteligenci – nas bo popeljala v boljše čase, kot smo jih poznali doslej. Tak optimizem,
ki prihaja iz Cambridgea, nadvse ustreza tistemu, ki se kali v Silicijevi dolini, spominja
pa tudi na tistega, ki navdaja transhumaniste. Eden pomembnejših zastavonoš tega
gibanja je, poleg že prej omenjenega Kurzweila, Nick Bostrom, profesor filozofije na
Oxfordu, ki pa razmišlja tudi eksistenčnem tveganju, ki ga nemara prinaša novodobna
tehnologija.
41 National Academy of Sciences zagovarja teorijo, da tehnološka brezposelnost ni mogoča, saj ko upade
potreba po delu na enem sektorju zavoljo avtomatizacije, zaradi padca cen naraste potrošnja, ta pa znova
zahteva delovno silo.
48
48. 4. Tehno-optimizem in njegova kritika
4.1 Transhumanizem
Na vprašanje, kaj je transhumanizem, Nick Bostrom odgovarja, da gre za ohlapno
definirano gibanje, ki se je postopno razvijalo v zadnjih treh desetletjih, čeprav njegove
korenine segajo vse do prvih kultur človeštva.42
Transhumanizem se posveča
raziskovanju priložnosti za tehnološko izboljšanje človeškega stanja, nenazadnje tudi
človekovega organizma, pri čemer se zavzema za interdisciplinarni pristop. Pozornost
namenja tako današnji tehnologiji, kot sta genski inženiring in informacijska
tehnologija, kot tisti, ki naj bi jo prinesla prihodnost, na primer molekularna
nanotehnologija in umetna inteligenca. Transhumanizem raziskuje možnosti
radikalnega podaljševanja človekovega življenja in izničenja bolezni, teži k odstranitvi
nepotrebnega trpljenja in obogatitvi človekovih intelektualnih sposobnosti, kar naj bi
bistveno spremenilo stanje človeštva. Vsi ti cilji niso omejeni zgolj na tehnološke
dosežke in medicino, temveč težijo tudi k preobrazbi ekonomskega, družbenega in
institucionalnega ustroja, kulturnega razvoja, pa tudi psiholoških tehnik. S
predpostavko, da je človeška narava delo v procesu, transhumanisti verjamejo, da z
odgovornimi posegi znanosti in tehnologije lahko napredujemo v postčloveka, torej v
bitja z veliko obsežnejšimi zmogljivostmi, kot jih premore današnji človek, razlika med
bodočim in današnjim človekom pa naj bi bila podobna razliki med današnjim
človekom in drugimi primati.
42 Bostrom sledi prednikom transhumanistične misli vse od začetkov civilizacije, saj o težnji po podaljševanju
človekovega življenja beremo že v Epu o Gilgamešu, k telesni nesmrtnosti so učile različne šole
ezoteričnega daoizma, v grški mitologiji je Prometej ukradel ogenj Zevsu, da bi izboljšal človekovo
delovanje, in Dedal je napravil krila prav zato, da bi presegel človekovo fizično omejitev, ki mu ne
dovoljuje letenja. Zgodovini transhumanističnih zamisli Bostrom sledi vse do današnjih dni v prispevku na
http: //www.nickbostrom.com/papers/history.pdf
49
49. Navkljub sijoči viziji prihodnosti pa Bostrom zanika, da transhumanizem v celoti
preveva tehnološki optimizem, saj se zaveda, da zmožnosti bodoče tehnologije
potencialno prinesejo tudi veliko škode. Že nenadzorovan razvoj umetne inteligence
privede do eksistenčnega tveganja;43
med negativnimi in nezaželenimi potenciali
tehnološke prihodnosti so tudi širitev socialne neenakosti, upad nekaterih vrednot, ki
se izgubijo v iskanju materialnih sredstev za dosego tehnoloških ciljev, vključno z
zanemarjanjem človeških medsebojnih odnosov, in upad biotske raznovrstnosti.
Resda ob Kurzweilovi 44
napovedi singularnosti45
ni težko zamahniti z roko, češ da gre
zgolj za prazne blodnje transhumanističnega genija, pa vendar o eksponentnem
vzponu umetne inteligence priča tudi raziskava z naslovom Future progress in artificial
intelligence: A survey of expert opinion, ki so jo opravili med strokovnjaki za umetno
inteligenco. Kratek vprašalnik, na katerega so strokovnjaki za umetno inteligenco
odgovarjali v letih 2012 in 2013, je pokazal oceno, da bodo sistemi umetne inteligence
dosegli celotno človekovo sposobnost v desetletju med letoma 2040 in 2050,
43 Bostrom eksistenčnemu tveganju nameni kar nekaj pozornosti. Gre za tveganje, kjer bi neugoden izid ali
uničil inteligentno življenje zemeljskega izvora oziroma trajno in drastično okrnil njegov potencial.
Bostrom razvrsti tveganja v štiri stopnje intenzivnosti katastrof, z redkimi izjemami (npr. padec asteroida)
pa gre večinoma za tveganje katastrof, ki jih lahko povzroči človek zavoljo tehnološkega razvoja v 20. in
21. stoletju, kot so na primer atomska katastrofa, namerna ali nenamerna zloraba nanotehnologije, slabo
programirana in napačno vodena superinteligenca ali superinteligenca z napako, zloraba genskih bioloških
agentov, itd. Temačnim scenarijem navkljub pa se Bostrom zavzema za razvoj tehnologije, še zlasti za t. i.
superinteligenco, ki naj bi pomagala zmanjševati spekter groženj, svetovala glede politik, pospešila razvoj
nanotehnologije, itd. Več o tem na: http: //www.nickbostrom.com/existential/risks.html, zadnjič obiskano
5.7. 2016.
44 Ray Kurzweil, zastavonoša transhumanizma, izumitelj optičnega čitalnika in klaviatur in tudi nekdanji
direktor Googlovega raziskovalnega oddelka. Page in Brin sta ga leta 2012 na to častno mesto povabila z
namenom, da bi delal na projektih, ki vključujejo strojno učenje in procesiranje jezika. V istem obdobju je
Google ustanovil več oddelkov, ki ustrezajo Kurzweilovi viziji. Le mesec po Kurzweilovem sprejetju te
zaposlitve so pokupili najmočnejša svetovna podjeta za razvoj umetne inteligence, robotike,
biotehnologije itn. Danes v Alphabetovem okrilju deluje že prej omenjeni Calico, ki raziskuje možnosti
podaljševanja človekovega življenja, Alphabetov oddelek za razvoj umetne inteligence je nedavno z
AlphaGo uspel premagati svetovnega prvaka v igri go. Med nakupi je bil tudi Boston Dynamics, ki je v
Googlovem zavetju z ameriško obrambno agencijo DARPA ustvarjal vojaške robote, kot je na primer
Atlas1, vendar je DARPA v začetku leta 2016 ta, sicer precej strašljiv projekt zavoljo glasnosti robotov
opustila, Boston Dynamics pa so začasno premestili v Googlov raziskovalni oddelek X, njegova usoda pa
tudi danes ni povsem jasna.
45 Kurzweil je tudi avtor več knjig, v katerih med drugim zagovarja tudi teorijo pospeševalnega napredka. Ta
pravi, da v 21. stoletju ne bomo doživeli le sto let napredka, temveč glede na današnji pospešek kar
dvajset tisočletij napredka. Ker je eksponentna rast je celo v eksponentni rasti, ugotavlja Kurzweil, bo že
v nekaj desetletjih strojna inteligenca prerasla človeško, kar bo privedlo do singularnosti. (Kurzweil 2001)
Kurzweilova singularnost ni le napoved novega dviga paradigme, temveč napoved absolutnega obrata, ki
naj se bi zgodil, ko generalna ali močna umetna inteligenca preseže človeško, do tega pa naj bi zavoljo
eksponentnega tehnološkega napredka prišlo že okoli leta 2045.
50
