Successfully reported this slideshow.
We use your LinkedIn profile and activity data to personalize ads and to show you more relevant ads. You can change your ad preferences anytime.

Kam in kako po pomoč v duševni stiski

0 views

Published on

KAM IN KAKO PO POMOČ V
DUSEVNI STISKI?
Pred nami je že osma izdaja knjižice Kam in kako po pomoč v duševni stiski«. V osmih letih je knjižica dosegla velik uspeh...

Published in: Social Media
  • Be the first to comment

  • Be the first to like this

Kam in kako po pomoč v duševni stiski

  1. 1. Ljubljana 2013
  2. 2. KAM IN KAKO PO POMOC V DUSEVNI STISKI Ljubljana 2013
  3. 3. Avtorji: Suzana Oreški Mojca Z. Dernovšek Igor Hrast Maša Serec Recenzija: Rok Tavčar Strokovni pregled: Maja Rus Makovec, Mirjana Delić, Mercedes Lovrečič in Suzana Puntar Knjižici na pot: Katjuša Nadižar Habjanič Oblikovanje: Natalija Šeruga Lektoriranje: Lilian Belajec Maher Tehnična pomoč: Maša Serec Grafična priprava in tisk: Design Studio d. o. o., Maribor Izdaja: Izobraževalno raziskovalni inštitut Ljubljana Število izvodov: 4.000 Izdajo informativnega biltena sta podprla Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije ter Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 616.89-008.1 616.89-008.1(497.4)(058.7) KAM in kako po pomoč v duševni stiski / [avtorji Suzana Oreški ... [ et al.] ; Knjižici na pot Katjuša Nadižar Habjanič]. - Ljubljana : Izobraževalno raziskovalni inštitut, 2013 ISBN 978-961-92386-8-4 1. Oreški, Suzana 267443712
  4. 4. 3 RECENZIJA Pred nami je že osma izdaja knjižice »Kam in kako po pomoč v duševni stiski«. V osmih letih je knjižica dosegla velik uspeh, prepoznana je pri uporabnikih, svojcih, strokovnjakih in laični javnosti. Pogosto slišim, da imajo ljudje v svoji knjižnici zbrane vse izdaje in da knjižice radi vzamejo v roke, saj so informacije nadvse uporabne. Takokotdoslejjeoblikaknjižicepriročna,oblikovanjeplatnice spodbudno, vsebina pa bogata. Od skromnih začetkov se je razširila in obogatila v pravo malo knjižico, ki vsebuje vse najpomembnejše podatke, ki jih je dobro imeti pri roki, če imate sami ali pa kdo od vaših svojcev morebiti težave v duševnem zdravju. Tudi če takih težav nimate, priporočam, da knjižico vseeno vzamete v roke, saj si to zagotovo zasluži. Knjižica je tako kot vsa leta razdeljena na teoretični del in na seznam uporabnih naslovov. Letošnja izdaja v teoretičnem delu prinaša opis problematike, kjer gre pri posamezniku za dve sočasno prisotni težavi v duševnem zdravju – zlorabo oziroma odvisnost od alkohola aliprepovedanihdrogterpridruženo(drugo)duševnomotnjo. Vse več je namreč uporabnikov služb za duševno zdravje, ki imajo tovrstne težave. Težave so tako raznolike, da je v obsegu takšne knjižice nemogoče zaobjeti vseh možnosti, zato so se avtorji tenkočutno odločili za prikaz zgodb, ki vsaka nazorno in dramatično opiše dogajanje pri takšnem uporabniku. Vsaki zgodbi sledi razlaga okoliščin in napotki za reševanje težav. Želim, da knjižica izpolni svoje poslanstvo izobraževanja, osveščanja in manjšanja stigme duševnih motenj in se že veselim nove izdaje. Prof. dr. Rok Tavčar, dr. med., specialist psihiater
  5. 5. 4
  6. 6. 5 Knjižici na pot Tokratna, že osma izdaja knjižice »Kam in kako po pomoč v duševni stiski«, je namenjena tako strokovnim delavcem kot laični javnosti in se posveča področju dvojnih diagnoz, tako imenovani »komorbidnosti« na področju duševnega zdravja v povezanosti z odvisnostjo. Termin »komorbidnost« opisuje dve ali več duševnih motenj oziroma bolezni, s katerimi se sooča posameznik s težavami v duševnem zdravju. Bolezni lahko nastopijo istočasno alipavpovezanosti enezdrugo,karšeposlabša njihovopojavnost.Kogovorimoo»komorbidnosti«,vvečini primerov govorimo o odvisnosti od prepovedanih drog v povezavi z duševno boleznijo. Odvisnosti – pa naj bodo to prepovedane droge ali alkohol – spremenijo strukturo možganov in tako vplivajo na spremembo hierarhije potreb in želja posameznika, kar lahko posledično pripelje do kompulzivnega obnašanja, depresije, anksioznih motenj, shizofrenije, osebnostnih motenj, motenj hranjenja in podobno. Veliko oseb, ki je odvisnih od prepovedanih drog, se tako sooča tudi z duševno motnjo. Takšno osebo je potrebno zdraviti celostno, v okviru socialne rehabilitacije pa načrtovati individualno usklajeno in dolgotrajno pomoč v skupnosti. Avtorji v knjižici s pomočjo preprostih in razumljivih besed opisujejo najrazličnejše situacije, s katerimi se posamezniki soočajo v okviru bolezni dvojnih diagnoz in nam hkrati ponujajo skrbno, na novo pripravljen izbor številnih informacij o strokovnih službah, ki delujejo tako na področju duševnega zdravja kot zasvojenosti.
  7. 7. 6
  8. 8. 7 KAZALO Uvod......................................................................................11 Mejna osebnostna motnja in odvisnost od alkohola......................................................................12 Zgodba Mateje in Petra...........................................................12 Zdravljenje in obravnava mejne osebnostne motnje...............19 s pridruženo odvisnostjo..........................................................19 Visoko funkcionalne osebe z mejno osebnostno motnjo.............................................................19 Nizko funkcionalne osebe z mejno osebnostno motnjo.............................................................20 Kje začeti iskati strokovno pomoč, ko gre pri osebi z mejno osebnostno motnjo tudi za odvisnost od alkohola?............................................................................21 Bolnišnično psihiatrično zdravljenje na oddelku za zdravljenje odvisnosti od alkohola......................................21 Centri za socialno delo.......................................................24 Izvenbolnišnične oblike pomoči .........................................26 Oblike obravnav in zdravljenj v skupnosti ..........................29 Nevladne organizacije s področja duševnega zdravja .............................................................................32 Depresija in odvisnost od pomirjeval ter alkohola............................................................................36 Zgodba gospe Mance..............................................................36 Zdravljenje in obravnava depresije s pridruženo.....................38 odvisnostjo od pomirjeval oziroma alkohola............................38 Bipolarna motnja ter odvisnost od prepovedanih drog........................................................39 Klavdijina zgodba ...................................................................39
  9. 9. 8 Shizofrenija in odvisnost od prepovedanih drog.....................................................................................41 Gorazdova zgodba..................................................................41 Zdravljenje bipolarne motnje in shizofrenije s pridruženo odvisnostjo od drog...............................................................................44 Centri za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti..............45 Bolnišnično zdravljenje na Centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog .......................................48 Nevladne organizacije s področja zasvojenosti od prepovedanih drog..............................................................49 KJE ISKATI POMOČ?............................................................59 Centri za socialno delo ...........................................................59 Koordinatorji obravnave v skupnosti na podlagi zakona o duševnem zdravju................................................................63 Splošna nujna medicinska pomoč...........................................66 Dežurne ambulante v okviru psihiatričnih bolnišnic ................67 Zdravstveni domovi in zdravstvene postaje.............................68 Seznam specialistov psihiatrov, kliničnih psihologov in psihoterapevtov s koncesijo ...................................................72 Seznam specialistov psihiatrov, kliničnih psihologov in psihoterapevtov, kjer so storitve le samoplačniške .................78 Psihiatrične bolnišnice in oddelki za zdravljenje odvisnosti .............................................................................81 Zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja ..........82 Posebni socialno varstveni zavodi ..........................................84 Nevladne organizacije ............................................................85 Pisarne za informiranje in svetovanje......................................86 Dnevni centri ...........................................................................87 Organizacije za pomoč na področju odvisnosti.......................92 Društva, ustanove in klubi zdravljenih alkoholikov..................95 Telefoni za pomoč v stiski .......................................................99 Domovi za starejše................................................................100 Zavod RS za zaposlovanje....................................................110
  10. 10. 9 Izvajalci storitev zaposlitvene rehabilitacije ..........................112 Druge koristne inštitucije.......................................................113 Zastopniki pacientovih pravic................................................113 Brezplačna pravna pomoč ....................................................115 Mirno reševanje sporov – mediacija......................................115 Ostali koristni naslovi.............................................................118 ISKANJE INFORMACIJ V DRUGIH VIRIH .........................121 Publikacije ...........................................................................121 Zanimive publikacije v angleščini..........................................127 Spletni viri ...........................................................................128 Naslovi spletnih strani nekaterih najpomembnejših tujih združenj in organizacij ..........................................................129
  11. 11. 10
  12. 12. 11 Uvod Vse pogosteje imajo osebe s težavami v duševnem zdravju več sočasno prisotnih zdravstvenih problemov – gre za tako imenovano komorbidnost oziroma dvojno diagnozo. Letošnjo, že osmo izdajo knjižice, smo zato posvetili najbolj pereči kombinaciji – odvisnosti od alkohola oziroma prepovedanih drog, ki se nacepi na drugo duševno motnjo, ali obratno. Obseg knjižice presega opise vseh mogočih kombinacij različnih motenj, zato smo izbrali štiri tipične primere. Skozi zgodbo Mateje in Petra, Klavdije, ge. Mance in Gorazda predstavljamo osnove kombinacije motenj in pristopov k njihovemu zdravljenju v različnih službah. Za komorbidna stanja v splošnem velja, da je pomembno ugotoviti medsebojne vplive na slabšanje zdravstvenega stanja in jih omejiti oziroma odstraniti. Ključnega pomena je ugotovitev, katera motnja je bila v osnovi in katera se je nacepila na osnovno. A vendar, tukaj in zdaj je oseba s težavami v duševnem zdravju, tukaj in zdaj so svojci, ki trpijo, zato se takoj usmerimo v reševanje težav. V zadnjem poglavju dodajamo osvežen seznam služb s kontaktiinnaslovi,nakatereselahkoosebevstiskiinnjihovi svojci obrnejo po pomoč. Letošnji seznam služb je tematiki primerno dopolnjen še s službami, ki delujejo na področju odvisnosti. Tako kot vsa leta doslej dodajamo tudi naslove knjig, priročnikov in spletnih strani s področja duševnega zdravja, ki so na voljo v slovenskem in angleškem jeziku. Poudarjamo, da naj knjižica služi kot motivacija in spodbuda k iskanju pomoči in naj ne bo edino in osnovno vodilo pri reševanju zapletenih duševnih stisk. as. dr. Suzana Oreški, univ. dipl. soc. del. izr. prof. dr. Mojca Zezdana Dernovšek, dr. med. Igor Hrast dr. Maša Serec, univ. dipl. psih.
  13. 13. 12 Mejna osebnostna motnja in odvisnost od alkohola Zgodba Mateje in Petra Ko sem ga srečala na proslavljanju svoje diplome, sem takoj vedela, da sem spoznala moškega svojih sanj. Bil je simpatičen, očarljiv, pozoren, poln humorja in neverjetnih domislic. V družbi z njim je vse kar kipelo od energije. Bil je tudi čuteč in intuitiven, hitro je razbral bistvo mojega pripovedovanja in podpiral moje razmišljanje. Seveda mi je to godilo. To sem takrat potrebovala in sem se nič hudega sluteč spustila z njim v razmerje. Doživela sem najbolj odštekano in žurersko poletje. Pokadila sva precej marihuane, popivala in se obnašala nadvse brezskrbno. »Love and peace« vse tja do Pirana, Portoroža, Prekmurja in čudovitih polj sivke na Krasu. Tudi Amsterdam nama ni ušel. Nič me ni skrbelo in nič me ni motilo. Vedela sem, da me jeseni čaka obetavna služba mlade raziskovalke na fakulteti. Žal je pravljica po dveh mesecih pričela dobivati drugačno podobo. V razmerju s tornadom Prvi pripetljaj se je zgodil v velikem nakupovalnem središču, ko se je brez povoda in neupravičeno spravil na ubogo prodajalko v mesnici, ker do njega ni bila »prijazna« in ker mu je »grdo« pripravila kos mesa, ki ga je naročil. Skušala sem umiriti sceno, a se je spravil še name. To je bil silovit izbruh besa in žaljenja. Obnašal se je kot pobesneli bik v areni. Gledala sem, če bodo prišli varnostniki, a jih ni bilo. Zaradi šoka sem kar obnemela. Tudi sram me je bilo. Ko je prišel k sebi – to je bilo čez par minut –, se je obnašal, kot da se ni zgodilo nič. Takrat še nisem slutila, da so takšni izpadi del njega, a v naslednjih mesecih so se še samo stopnjevali. Kot da se je spustil z vajeti. Izraziti so bili predvsem, ko se nisem povsem
  14. 14. 13 strinjala z njegovo interpretacijo dogodka, v katerem se je denimo počutil žrtev (pa je on zanetil prepir s sosedom!); ko se nisem strinjala z njegovim stališčem o tem, da je za njegovo finančno situacijo kriv sistem (glede tega ga nisem podpirala, ker je imel veliko spretnosti in znanj, s katerimi bi lahko dodatno honorarno služil); ter takrat, ko sem mu odločno postavljala meje, saj njegovih kapric nisem tolerirala. Sčasoma sem tudi doumela, da vsako moje nestrinjanje z njim dojema kot zavračanje njega, kot dokaz ne-ljubezni, kot dokaz, da ga želim ponižati in prikazati kot nesposobnega in neodgovornega. Njegovi občutki manjvrednosti so se še stopnjevali, ko sem bila zaradi obveznosti v novi službi primorana organizirati svoj čas. Struktura je kar naenkrat predstavljala oviro za najina srečanja, nikakor nama ni uspelo uskladiti skupnega ritma. Ko sva se končno uspela dogovoriti, je zamujal, si tik pred zdajci premislil, naredil drug načrt ali se dogovoril s kakšnim svojim prijateljem. Nisem razumela, kaj se dogaja, a sem sčasoma vendarle ugotovila, da se Peter počuti večvrednega, če ima nadzor nad mojim časom, če on prestavlja najine dogovore. Ni upošteval, da sama zaradi obveznosti ne morem ravnati drugače. Seveda sem ga še vedno ljubila in si močno želela, da sva skupaj, a njegovega vedenja nisem nikakor več zmogla prenašati. To več niso bile zgolj kaprice, bilo je mnogo več – ustaljen vzorec vedenja. Žurala sva zelo malo. Nisem več zmogla tempa, ki so ga zahtevale zabave. Alkohol me je izčrpal, energijo pa sem rabila za službo. On je sicer nadaljeval s svojim občasnim opijanjem in zadevanjem, a me to niti ni toliko motilo, ker se v bistvu s tem niti nisem imela časa ukvarjati. Sicer sem zaradi občutkov krivde (za krajši čas mu je uspelo vcepiti vame, da sem jaz tista, ki ga ne razume) skušala slediti njegovemu ritmu, a je bilo vse tako kaotično, od danes na jutri, da enostavno nisem zmogla! Bilo je preprosto nemogoče, saj ni imel nobenega urnika. Službo je sicer opravil, to je še zmogel, a je tudi tam imel težave, saj ni bil sposoben timskega dela. Večkrat
  15. 15. 14 sem ga tolažila in ga celo podpirala. Skušala sem gladiti njegove izkrivljene predstave o svetu, v katerem živimo; o zarotah, ki jih je videl vsepovsod, o izdajah in podobno. A sčasoma tudi tega nisem več zmogla. Nekoč si je privoščil še zasliševanje o mojih sodelavcih. Želel je vedeti, ali so samski ali poročeni; celo, kako skupaj sedimo v službi, kam hodimo na pijačo, kje malicamo. Sprva mi je godilo, saj sem mislila, da ga resno zanima moja služba, a sem sčasoma ugotovila, da je bilo to zanimanje del njegove potrebe po nadzorovanju mojega življenja. Bil je pomirjen, ko je po svojih kriterijih (ki so razumljivi samo njemu) ovrednotil, da nima moške konkurence v službi, kateri sem bila sicer zelo predana. Ves čas sem skušala krpati najin odnos, on pa je ves čas prelagal odgovornost zanj name; češ, da naj se spravim k sebi in nama bo lepo. Ko sem ugotovila, da nanj ne morem več računati, sem svoj čas načrtovala s prijatelji. Ko me ni uspel videti kakšnih 14 dni, se je potrudil, zdržal pozitivno vedenje, a žal le za kratko obdobje, saj svojih izpadov ni zmogel obvladovati. Postal je neznosen in težek kot vagon železa. Bila sem tarča njegovih frustracij. Počutila sem se kot strelovod. Ni razumel, kako je naporen. Videl je zgolj sebe, od mene pa pričakoval, da bom vse to razumela in ga brezpogojno ljubila. Sem ter tja je imel tudi mirna obdobja. Takrat je bil precej potrt, nezainteresiran, zdolgočasen, želel je samo poležavati in dolgo spati. Druga skrajnost! Kot nekakšna depresija. V času dopusta si ni znal osmisliti dneva. Dajal je vtis odtujenosti, kot da ne bi bil del tega sveta. Ko je imel pozornost prijateljev ali celo neznancev, se je energetsko dvignil, potem pa spet padel dol. Kot da bi bil v globokem breznu praznine, nemoči. Zanimivo je bilo videti, da je oživel tudi ob prepirih. Tudi ti so ga energetsko dvignili. Petra, ki sem ga poznala, ni bilo več. Odnos z njim je bil kot vožnja z vlakom smrti v lunaparku. On je prepire potreboval, mene pa so izčrpavali. Postalo je zelo grdo. Sposoben je bil krvoločnega in primitivnega besednjaka,
  16. 16. 15 na vse kriplje si je prizadeval, da bi me diskreditiral kot žensko, kot osebo. Umaknila sem se, tega v svojem življenju nisem potrebovala. To ni imelo ničesar skupnega s partnerskim odnosom, v katerem gre za medsebojno spoštovanje, izkazovanje ljubezni in pripadnosti. To so bile igre moči, pometanja resnih pogovorov pod preprogo, sprenevedanja o dogovorih, prestavljanja meja, izkrivljanja realnosti, tendence k poniževanju in tako naprej. Ko sem odnos z njim končala, je postal obseden in posesiven. Klicev je bilo tudi do 15 v pol ure. Pričel me je zasledovati in mi nagajati. Ker je poznal moj urnik, je vedel, kaj delam in kdaj. Primorana sem bila podati ovadbo za prepoved približevanja. Poiskala sem tudi strokovno pomoč. Imela sem srečo, da sem naletela na strokovnjakinjo, ki se spozna na mejno osebnostno motnjo (v nadaljevanju MOM). Na posvetu s strokovnjakinjo Sprva sva odpravili moje očitke sami sebi, ki so se nanašali na to, da sem tako dolgo vztrajala v odnosu, ki me ni izpolnjeval. Upala sem na spremembo v njegovem vedenju. Spraševala sem se, kaj sem na začetku spregledala. Terapevtka mi je obrazložila, da je logično, da na začetku nisem prepoznala njegovih težav, saj večina oseb z MOM v okoliščinah, v katerih se ne počutijo ogrožene, deluje mirno, logično in prepričljivo. Ker me je Peter na začetku idealiziral, se ni počutil ogroženega, temveč nasprotno. Ker je za osebe z MOM značilno tudi, da so lahko v družbi nadpovprečno očarljive in karizmatične, me je prepričal tudi s svojo »socialno masko«, ki je, kot kaže, prevladovala ves čas najinega spoznavanja. Peter se je nekaj časa zmogel obnašati s pomočjo »socialne maske«, a je – ko se je udomačil – hitro pokazal svojo pravo podobo. »Povsem normalno je tudi,« me je pomirila terapevtka, »da ste pričakovali izboljšanje vedenja, saj v vsakem odnosu prihaja do prepirov, a
  17. 17. 16 razlika je v tem, da dva odrasla partnerja brez čustvenih nahrbtnikov in nepredelanih travm ob prepirih rasteta in se učita živeti drug z drugim. Pri osebah z MOM pa gre potek medsebojnih kompromisov in rasti počasneje, saj niso zmožne funkcionirati drugače kot preko čustvenih cunamijev,« je še dodala. Ob njeni razlagi mi je bilo mnogo lažje, saj sem tako vsaj vedela, s čim imam opravka. Veliko lažje sem poskrbela zase in za svojo bolečino. Seveda pa se nisva izognili niti meni, saj vemo, da sta za tango zmeraj potrebna dva. A na tem mestu bomo ostali pri razumevanju mejne osebnostne motnje. Terapevtka mi je v nadaljevanju s strokovnega stališča obrazložila še nekaj osnovnih značilnosti, ki so tipične za osebe z MOM. Razcepljanje »Prvi zametki žaljenja in poskusov razvrednotenja so se pojavili, ko ste nasprotovali njegovim odločitvam,« je izpostavila terapevtka in dodala »normalno je, da ste jih v začetku nekoliko tolerirali, saj niste vedeli, da gre pri njem za trajen vzorec delovanja.« Bolj ko sem bila suverena in samozavestna, bolj me je doživljal kot sovražnico, če pa sem izpolnjevala njegove potrebe, sem bila v njegovih očeh svetnica in dobra vila. Temu se reče razcepljanje. Osebe z MOM nihajo med ekstremno idealizacijo in popolnim razvrednotenjem drage osebe. Trenutno mnenje o neki osebi oblikujejo na osnovi zadnjega druženja z njo. Njihov spomin je zelo kratkoročen, kot da bi imeli začasno amnezijo. Imajo težave z združevanjem pozitivnih in negativnih lastnosti posameznega človeka. Niso sposobni doumeti človeške protislovnosti in večpomenskosti. Zanje so ljudje bodisi dobri ali hudobni. Svet okoli njih je bel ali črn. »Bojujem se, torej sem!« Neprimerna intenzivna jeza (izpadi besa) so najpogostejša značilnost osebe z MOM. Izbruhi besa so nepredvidljivi
  18. 18. 17 in jih ni mogoče logično obrazložiti. To se je kazalo z njegovim besnenjem, ki se mu je praviloma pridruževalo še kritiziranje, obtoževanje, verbalno nasilje in v mnogih primerih tudi fizično nasilje. Tu ne gre za pomanjkanje socialnih spretnosti v odnosih (komunikacija), temveč za nezavedne projekcije svoje bolečine na druge ljudi. Pojavijo se kot strela ob sončnem dnevu in tako tudi izginejo. Petru je stik s samim sabo omogočila edino agresija. Svojo identiteto je videl v luči »Bojujem se, torej sem! Obstajam!«1 Podobno je s čustvenimi nihanji v enem samem dnevu, ki lahko preidejo iz jutranje depresije preko opoldanske evforije pa do popoldanske razdražljivosti in večerne tesnobe. Takšni ekstremi so za partnerstvo izjemno naporni in osebo močno izčrpajo. »To ste lahko opazili, ko je imel dopust, saj takrat ni imel nobenih zunanjih dražljajev, ki bi ga motili ali animirali,« mi je pojasnila terapevtka. Kronični občutki praznine Naslednja značilnost oseb z MOM so tudi kronični občutki praznine in pomanjkanje identitete. Peter jih je »odganjal« tako, da je bil v neprestanih stikih z ljudmi. Sam s seboj ni dolgo zdržal oziroma je takrat, ko je bil primoran biti sam, drsel v stanje praznine, ki ga ni prenesel, saj ni imel občutka zase, občutka svojega obstoja. To je velika žalost teh nesrečnikov. »Zato pa je v času dopusta, ko ni imel obveznosti, ko ni srečeval veliko ljudi, ko so prijatelji dopustovali, vas pa tudi denimo ni bilo, doživljal kronično praznino,« je ugotavljala terapevtka. Z njim je bilo težko uskladiti urnik tudi prav zato, ker je bil vpet v raznolike površne odnose in druženja, saj je bil težko sam. Če se je na koga močno navezal, pa se je izključno iz razloga, ker mu je ta oseba omogočila občutek »varnosti«, lažne identitete in je nekako »skrbela« za njegovo samozavest. 1 Vir: Mason T. Paul, MS Randi Kreger (2011): Ne stopajte več po prstih.
  19. 19. 18 Več se je družil s prijatelji, ki so bili od njega boljši po statusu, hobijih, službenih obveznosti. Pozornost takšnega prijatelja je Petra navdajala s samozavestjo. Ob njem se je počutil dobro, ker je polnil njegovo črno luknjo praznine. Impulzivnost ZaosebezMOMjeznačilnatudiimpulzivnostnapodročjih, kjer škodijo samim sebi. Peter je skušal notranjo praznino napolniti s popivanjem in občasnimi zlorabami drog. Tega sicer ni počel aktivno, se pravi, da večino časa ni bil pijan in zadet, temveč si je tovrstne ekskurzije privoščil približno dvakratnamesec.Veljapaopozoriti,daimajoposamezniki z MOM pogosto težave s samodestruktivnim vedenjem, kamor uvrščamo tudi zlorabo alkohola in drog, iz katere se lahko po določenem času razvije odvisnost. V kasnejših letih, ko bo postal zagrenjen in duhamoren 40-letnik, ga bomo lahko srečali v gostilnah, kjer bo v novi referenčni skupini s somišljeniki potrjeval svoje razočaranje nad življenjem. Torej, če ne bo poiskal strokovne pomoči, bo šlo z njim samo še navzdol. Ni pa seveda nujno, da bo Peter pomoč tudi sprejel. Njega namreč uvrščamo v visoko funkcionalne posameznike z MOM in takšne običajno težko spravimo po pomoč. Peter ima službo in na prvi pogled nobenih težav z vsakodnevnim življenjem. A ljudje z MOM se med seboj glede na sposobnost delovanja zunaj in znotraj doma, glede na to, kako se soočajo z vsakodnevnimi težavami, glede na sporazumevanje z drugimi, močno razlikujejo. Tisti, ki so nizko funkcionalni, namreč na vsakodnevni ravni ne funkcionirajo in imajo povečini tudi težave z odvisnostjo, a take posameznike bomo obravnavali nekoliko kasneje. Peter se večino časa obnaša povsem normalno, vsaj do ljudi, s katerimi ni v bližnjem odnosu. Ljudje, ki ga ne poznajo dobro, običajno zgodbam o njegovih izbruhih in poniževanjih niti ne bodo verjeli. Drugo plat osebnosti pokaže samo
  20. 20. 19 osebam, ki so mu zelo blizu. Kot da jih privlači življenjski stil, v katerem prevladujejo vedno nove čustvene krize in katarze. Nekateri pravijo, da je biti v odnosu z MOM kot biti v odnosu z dr. Jeckyllom in g. Hydom.2 Zdravljenje in obravnava mejne osebnostne motnje s pridruženo odvisnostjo Visoko funkcionalne osebe z mejno osebnostno motnjo Motivacijo za zdravljenje pri visoko funkcionalnih osebah z MOM je težko doseči. Spraviti takega človeka po pomoč je naporno, saj je zanikanje težav podprto s celo vrsto odporov. Ne zmorejo prevzeti odgovornosti za težave, v katerih so se znašli; obtožujejo druge, kažejo s prstom nanje in se na vse pretege skušajo izogniti odgovornosti. Prepričani so, da je ves svet kriv za njihove težave in odločno odklanjajo terapijo. Če so prisiljeni poiskati pomoč, je običajno ne jemljejo resno, skušajo dokazati, da imajo oni prav in na terapiji ne ostanejo dolgo. Vendar to ne pomeni, da gre za nemogoče posameznike in brezizhodne situacije. Če se MOM pridružuje še odvisnost od alkohola, je navadno prav ta vstopnica za terapijo. V terapijo vstopijo takrat, ko se jim postavi ultimat: denimo v družini žena vztraja pri ločitvi, odvzemu otrok ali pa starši odrekajo dediščino. Lahko se zgodi, da jim v službi grozi odpoved delovnega razmerja, včasih pa zadošča že ukrep disciplinske komisije. Zdravljenje te motnje je zahtevno in dolgotrajno. Strokovnjak, ki obravnava takšno osebo, mora imeti ustrezno psihoterapevtsko izobrazbo in kilometrino z izkušnjami. Pri visoko funkcionalnih zadošča individualna 2 Vir: Mason T. Paul, MS Randi Kreger (2011): Ne stopajte več po prstih, str. 50.
  21. 21. 20 obravnava v kombinaciji s skupinsko. Zdravljenje je dolgotrajno in naporno za vse udeležene. Nizko funkcionalne osebe z mejno osebnostno motnjo Nizko funkcionalne osebe z MOM so tiste, ki se zaradi samomorilnega vedenja, samopoškodb, motenj hranjenja ali odvisnosti od alkohola in/ali drog praviloma vsaj enkrat v življenju znajdejo na zdravljenju v psihiatričnih bolnišnicah. Za razliko od visoko funkcionalnih gre pri nizko funkcionalnih za agresijo, ki je usmerjena vase in ne na zunanji svet, na druge. Kaže se kot rezanje po telesu, klofutanje samega sebe (samopoškodbe), prenajedanje in siljenje k bruhanju (bulimija), odrekanje hrani (anoreksija), zloraba drog in alkohola ter poskusi samomora. V nadaljevanju bomo predstavili, kako poteka zdravljenje osebe s komorbidnostjo oziroma sopojavnostjo MOM z odvisnostjo od alkohola in mehkih drog v bolnišnični obravnavi, in kako poteka obravnava po odpustu iz bolnišnice. V bolnišnici so MOM deležni celovite obravnave v okviru multidisciplinarnega tima. Nujno je, da ima oseba po odpustu iz bolnišnice tudi nadaljevalno ambulantno in t.i. skupnostno obravnavo. Pri obeh oblikah MOM se običajno predpišejo tudi zdravila. Glede na dani primer se zdravnik odloči, ali bodo zadoščali antidepresivi, stabilizatorji razpoloženja ali pa bodo potrebni celo antipsihotiki.
  22. 22. 21 Kje začeti iskati strokovno pomoč, ko gre pri osebi z mejno osebnostno motnjo tudi za odvisnost od alkohola? V primeru, ko imajo osebe z MOM pridruženo še odvisnost od alkohola, se lahko obrnejo na: • lečečega zdravnika, • alkohološko ambulanto (v psihiatrični ambulanti), • psihiatrično bolnišnico (alkohološki oddelek), • Center za socialno delo, • klub zdravljenih alkoholikov (KZA), • združenje anonimnih alkoholikov (AA). Skupni cilj vseh obravnav je doseči boljše funkcioniranje pri osebi z MOM s pridruženo odvisnostjo. Oseba mora uvideti neproduktivnost svojega obnašanja. Pomagamo ji tako, da poveča nadzor nad svojimi impulzi, da poveča zaupanje in postane tolerantnejša za frustracije. To so znaki uspešne obravnave in zdravljenja. Da bi pa lahko MOM diagnosticirali in naredili ustrezen načrt zdravljenja in obravnave, je sprva potrebno doseči abstinenco. Bolnišnično psihiatrično zdravljenje na oddelku za zdravljenje odvisnosti od alkohola Oseba z MOM in pridruženo odvisnostjo od alkohola se praviloma nahaja na zdravljenju, ker so ji ultimat postavili bodisi družina, bližnje osebe ali delodajalec. Na zaprtem oddelku je lahko pristala tudi s pomočjo neprostovoljne
  23. 23. 22 hospitalizacije, ker je pod vplivom spremenjenega stanja zavesti ogrožala svoje življenje ali življenje drugih. Takšna stanja so možna tudi zaradi abstinenčne krize in se imenujejo delirij. Četudi imamo opravka z nemotivirano osebo in vključitev v zdravljenje ni posledica njene volje, zdravljenje in obravnava v psihiatrični bolnišnici potekata enako kot pri osebah, ki so se za zdravljenje odločile same. Pri komorbidnih motnjah je zdravljenje kompleksno in večplastno. Gre za kombinacijo farmakoloških (zdravila), medicinskih, socialnih in psiholoških oblik obravnav, ki se jih vključuje in uporablja v različnih fazah zdravljenja. Učinkovita so zdravljenja, ki trajajo 90 dni in jih osebe preživijo v bolnišnici. Kot zanimivost naj povemo, da ravno toliko časa potrebujejo tudi možgani, da se odvadijo neposrednega vpliva alkohola ali droge. Zdravljenje se prične s pripravljalno fazo, ki se nadaljuje z intenzivno ter postopoma zaključuje preko vzdrževalne do zaključne skupnostne faze. Pripravljalna faza zdravljenja Na zdravljenje se mora oseba naročiti v tisti psihiatrični bolnišnici,kiizvajazdravljenjeodvisnosti(seznambolnišnic se nahaja v poglavju Kje iskati pomoč?). Oseba mora imeti s seboj napotnico splošnega zdravnika ter urejeno osnovno in prostovoljno zdravstveno zavarovanje, sicer je storitev plačljiva. Osebo sprejme zdravnik psihiater na ambulantni pregled, kjer oceni njeno zdravstveno stanje ter temu ustrezno načrtuje obravnavo. V tej fazi se osebo bodisi pripravi na intenzivno zdravljenje bodisi izdela načrt daljšega ambulantnega zdravljenja. Na nekaterih oddelkih se ob sprejemu na zdravljenje pričakuje, da oseba že abstinira. Če imajo tak protokol sprejema, potem se najprej sklene dogovor o abstinenci in svetuje, kako lahko oseba obvlada svoj odnos do alkohola.
  24. 24. 23 Intenzivna faza zdravljenja Intenzivno zdravljenje poteka na oddelku za zdravljenje odvisnosti od alkohola v psihiatrični bolnišnici in traja od 6 do 9 tednov. Po 4. tednu imajo bolniki pravico do izhoda domov ob koncu tedna. Namen zdravljenja je ohraniti abstinenco ter doseči spremembe v posameznikovem mišljenju, čustvovanju in vedenju. Oseba se v tej fazi pouči o negativnih učinkih alkohola na organizem človeka preko kombinacije različnih pristopov: individualne, skupinske, partnerske ali družinske psihoterapije. Pri zdravljenju komorbidnosti, ko gre za sopojav duševne motnje, se zdravljenje prilagodi, naredi se specifičen načrt. Pri daljši abstinenci se duševna motnja lažje diagnosticira in se temu ustrezno predpiše tudi medikamentozna terapija (zdravila). V zdravljenje se praviloma vključuje tudi pomembne ljudi iz posameznikovega življenja, ureja se socialne težave in nameni pozornost morebitnim posegom na druga področja življenja. Vzdrževalna faza zdravljenja Po zaključenem zdravljenju na intenzivnem oddelku se le-ta nadaljuje na dnevnem oddelku bolnišnice, ki traja nadaljnje 3 do 4 tedne. Osebe so med tednom vključene v program terapevtske skupnosti, kjer potekajo skupinska terapija, zadolžitve, strukturiran program, individualna terapija in dnevne aktivnosti, spat pa hodijo domov. Doma preživijo tudi konce tedna. S programom terapevtske skupnosti se skuša zagotoviti boljšo pripravo na življenje v domačem okolju kot tudi na druge življenjske obveznosti. V tem času se osebe že vključijo v Klub zdravljenih alkoholikov ali v skupino Anonimnih Alkoholikov, kjer poteka podaljšano zdravljenje oziroma »tretje obdobje zdravljenja«, ki traja naslednjih nekaj let.
  25. 25. 24 Po zaključenem zdravljenju se lahko (nekdanji) bolniki in njihovi svojci enkrat mesečno srečujejo tudi v bolnišnici, v Klubu odpuščenih bolnikov. V primeru (ponovnih) težav lahko poiščejo pomoč pri izbranem psihiatru ali v ambulanti za zdravljenje odvisnosti dispanzerja psihiatrične bolnišnice. Osebo se v tem obdobju ozavešča o pomenu preventive – kako si pomagati pred ponovnim pitjem, kako preprečiti recidiv. Cilj zdravljenja je doseči življenje brez alkohola, kar od osebe zahteva trajno življenjsko spremembo. Če oseba v obdobju od dveh do petih let vzpostavi abstinenco in oblikuje nov življenjski stil, je to dobra napoved. Po odpustu se mora osebi z MOM nuditi zlasti pomoč v obliki strukturirane obravnave, ki vsebuje jasne meje in smernice, s psihoterapijo, ki ji pomaga pri preoblikovanju njenega pogleda na svet. Recidivi (ponovno pitje) so nevarni takrat, ko se v življenju pojavijo spremembe, ki lahko v osebi sprožijo stare mehanizme reševanja težav in ga pahnejo v stare vzorce – torej v opijanje. Pobolnišnična pomoč oziroma obravnava v skupnosti je izjemnega pomena, saj se lahko z njo omogoči ustrezno podporo osebi z MOM s pridruženo odvisnostjo od alkohola oziroma mehkih drog. Centri za socialno delo Storitev prve socialne pomoči in storitev osebne pomoči Centri za socialno delo niso samo ustanove, kjer se uveljavlja pravice iz javnih sredstev (različnih denarnih pomoči, subvencij itn.), temveč v njih delajo tudi strokovnjaki, ki svetujejo in pomagajo pri reševanju različnih osebnih stisk in težav.
  26. 26. 25 V našem primeru se je po pomoč najbolje obrniti na strokovno delavko, ki izvaja storitev prve socialne pomoči. Do storitve prve socialne pomoči je upravičen vsakdo, ki se znajde v stiski in težavah in se za storitev odloči prostovoljno. Strokovna delavka osebo seznani z možnimi storitvami, dajatvami in obveznostmi. Predstavi mrežo služb in osebo napoti v najustreznejšo. Storitev ni usmerjena v konkretno reševanje težav, temveč v informiranje in napotitev po ustrezno pomoč k strokovnjakom, ki so specializirani za področje težav, na katerem ima oseba stisko. V primeru MOM s pridruženo odvisnostjo od alkohola bo strokovna delavka zagotovo pričela z reševanjem odvisnosti in usmerila osebo v službe, ki se ukvarjajo s tem področjem. Na Centrih za socialno delo izvajajo tudi osebno pomoč, ki vključuje svetovanje, urejanje in vodenje. V okviru te storitve praviloma izvajajo bolj strukturirano in daljšo obliko obravnave posameznika, družine ali para. V primeru komorbidnosti bo strokovna delavka zagotovo presodila, da oseba potrebuje specialistično pomoč in jo bo usmerila k strokovnjakom, ki izvajajo obravnavno prav na tem področju. Skupine za samopomoč v okviru Centrov za socialno delo Nekateri Centri za socialno delo izvajajo tudi skupine za samopomoč, ki so namenjene osebam, ki želijo ohranjati abstinenco od alkohola in vzdrževati zdrav življenjski stil. Na pristojnem Centru za socialno delo je potrebno pridobiti informacije in se v skupino vključiti, če oseba ali strokovna delavka, pri kateri je oseba v obravnavi, oceni, da skupino potrebuje za ohranjanje treznosti in zdravega načina življenja.
  27. 27. 26 V nadaljevanju opisujemo oblike pomoči in podpore, za katere je zaželeno, da jih oseba z MOM in zdravljeno odvisnostjo od alkohola obiskuje. Čeprav gre v teh programih izključno za samopomoč ali strokovno pomoč pri ohranjanju abstinence in zdravega načina življenja, je ta vsebina zelo ustrezna tudizaosebezMOM.Prinjihgrenamrečmeddrugim za globoke občutke praznine, nepoznavanje svojih čustev in težave pri postavljanju konstruktivnih ciljev v življenju. Skupine lahko krepijo njihovo odločitev za urejanje življenja. Izvenbolnišnične oblike pomoči Klubi zdravljenih alkoholikov (KZA) KZA-ji so dostopni in odprti za vse, ki so zaključili osnovno zdravljenje v dispanzerski skupini ali bolnišnici. Klubi delujejo po principu tovariške in prijateljske skupine, katere člani so že nekaj časa trezni. Ponekod imajo člani skupine tudi izkušnje iz skupinske psihoterapije. Namen srečanj v KZA-jih je v poglabljanju uvida v lastno odvisnost, v razumevanju vzrokov in posledic odvisnosti kot tudi v iskanju in ohranjanju zdravega načina življenja, izboljšanju kakovosti življenja, v učenju samopomoči ter krepitvi abstinence. V njem zdravljeni alkoholiki po načelih medsebojne pomoči, samopomoči in terapevtske pomoči vzdržujejo abstinenco in uresničujejo rehabilitacijo v osebnostnem zorenju, izboljševanju družinskih odnosov ter odnosov v bivalnem in delovnem okolju. Člani se sestajajo enkrat tedensko, v nekaterih klubih dvakrat mesečno. Poleg rednih srečanj, ki trajajo uro in pol, člane družijo tudi izvenskupinske dejavnosti (športna, kulturna, družabna udejstvovanja), v katerih sodelujejo
  28. 28. 27 celotne družine. V času udeležbe v klubih naj bi član spreminjal svoje vedenje ter brez občutkov krivde in manjvrednosti ustvarjal skladne odnose z ljudmi. Nekateri KZA-ji nudijo poleg osnovne ponudbe še rehabilitacijo odvisnih od prepovedanih drog in njihovih družinskih članov (npr. Center za pomoč ljudem v stiski v Novem mestu). Anonimni alkoholiki (AA) AA-ji so skupnost moških in žensk, ki imajo težave s pitjem alkohola. Delijo si izkušnje, moč in upanje na način, da bi lahko rešili svoj skupni problem in pomagali drugim, da bi okrevali od alkoholizma. Edini pogoj za vključitev v AA je želja, da bi prenehali piti. Njihov glavni namen je, da ostanejo trezni in k treznosti pomagajo tudi drugim alkoholikom. AA je neprofesionalna in apolitična organizacija. Ne daje medicinskih ali psihiatričnih diagnoz in prognoz, prav tako ne zagotavlja detoksikacijske ali oskrbne službe, hospitalizacije, zdravil ali kakršnega koli medicinskega ali psihiatričnega zdravljenja. Vzdržuje se sama in je na razpolago skorajda povsod. Nima nobenih zahtev glede starosti ali izobrazbe. Včlani se lahko vsakdo, ki želi ukrepati glede svojih težav s pitjem. Program AA deluje po principu Dvanajstih korakov in Dvanajstih izročil. Člani se srečujejo na srečanjih skupin AA. Družinske skupine Al-Anon/Alateen Družinske skupine Al-Anon so skupnost, ki je sposobna nuditi podporo vsakomur, ki ga je prizadelo pitje sorodnika ali prijatelja.  Namenjena je tako odraslim otrokom, staršem, partnerjem, ženam, možem ali sodelavcem (nekoč) odvisnega od alkohola. Srečujejo se anonimno in na srečanjih izmenjujejo izkušnje, moč in upanje, da bi rešili probleme, ki so jim skupni. Tudi Al-Anon temelji na Dvanajstih korakih in Dvanajstih izročilih, ki so prevzeti
  29. 29. 28 od AA-jev in prirejeni za Al-Anon, vendar skupini nista povezani. Tudi tukaj gre za neprofesionalno, nepolitično, finančno neodvisno skupnost, ki temelji na duhovnosti in sprejema ljudi vseh kultur in slojev ter je na voljo skorajda povsod. Alateen je del skupnosti Al-Anon in je namenjen mlajšim svojcem in prijateljem alkoholikov v obdobju najstništva. Člani Alateena imajo svoja lastna srečanja pod vodstvom Al-Anonskega člana – mentorja – in uporabljajo ista načela Dvanajstih korakov in izročil kot Al-Anon. Skupnosti Al-Anon in Alateen svojim članom zagotavljata pomoč preko rednega srečevanja skupin, telefonskega stika z drugimi člani, prebiranja al-anonske/alateenske literature in podpore svojega mentorja. Svetovalnica Inštituta Antona Trstenjaka Svetovalnica nudi informativne pogovore o oblikah pomoči in samopomoči zasvojenim, svetovalne pogovore, namenjene partnerjem ali družinam z namenom priprave naobvladovanjeodvisnostiodalkohola,možnostvključitve v socialne programe terapevtskih skupin, možnost vključitve v rehabilitacijske programe KZA-jev, možnost vključitve v socialni program skupine otrok alkoholikov, informacije o preprečevanju odvisnosti pri mladih, ter informacije o značilnostih odvisnosti tako za strokovno kot laično javnost. Društvo za zdravo življenje Društvo izvaja rehabilitacijo in resocializacijo zdravljenih alkoholikov, ki se vanj vključijo zaradi vzdrževanja abstinence in krepitve zdravega življenjskega sloga. V program se lahko vključijo zdravljeni alkoholiki po končanem bolnišničnem ali ambulantnem zdravljenju.
  30. 30. 29 Vključijo se lahko tudi svojci ali bližnje osebe zdravljenih alkoholikov. Oblike dela potekajo v skupini, ki se srečuje na tedenski ravni pod okriljem izkušenega terapevta. Poleg rednih tedenskih srečanj se v teh programih izvajajo tudi spremljevalne aktivnosti z namenom preventive, in sicer pohodi, obiski drugih organizacij, kulturnih in drugih prireditev. Namen programa je seveda ohranjati treznost, predvsem pa delati na osebni rasti, preko uvida v vzroke in posledice odvisnosti, poglabljanja notranje rasti in konstruktivnega soočanja z vsakdanjimi in življenjskimi težavami. V programih praviloma intenzivno sodelujejo osebe, ki so že več let trezne in s svojim vzorom pozitivno vplivajo na začetnike, jih ustrezno motivirajo ter spodbujajo k ohranjanju abstinence. Oblike obravnav in zdravljenj v skupnosti Obravnava v skupnosti omogoča ustrezno podporo osebi z MOM in pridruženo odvisnostjo od alkohola oziroma mehkih drog, ko zaključi bolnišnično zdravljenje in se oceni, da bo za nadaljnjo rehabilitacijo in urejanje svojega življenja potrebovala dodatno pomoč. Tako se po odpustu osebe iz psihiatrične bolnišnice zanjo pripravi načrt obravnave, ki ga izvaja multidisciplinarni tim. V Sloveniji imamo ta trenutek več oblik obravnav po odpustu iz bolnišnice, in sicer: • obravnavo v skupnosti, • skupnostno psihiatrijo, • nadzorovano obravnavo ter • programe nevladnih organizacij. Bistvo omenjenih obravnav je individualizirana, kontinuirana in integrirana oblika rehabilitacije, ki se ne osredotoča zgolj na medicinsko diagnozo, temveč
  31. 31. 30 celostno pomaga človeku in njegovim bližnjim. Pri osebah z MOM in pridruženo odvisnostjo je nujno zagotoviti obravnavo, ki je izrazito strukturirana in ima jasna pravila, ki jih upoštevajo vsi člani tima. Osebe z MOM morajo namreč imeti jasne meje, saj same menijo, da zakonitosti, jasna pravila in omejitve zanje ne veljajo. V načrt obravnave je smiselno vključiti tudi mehanizme kontrole – gre za preverjanje prisotnosti alkohola in drog v krvi, velja doseči tudi pristanek osebe z MOM, da bližnja oseba sme sporočiti zdravniku psihiatru, da obstaja sum na recidiv. Tovrstne dogovore je potrebno zapisati v načrt in pridobiti pisni pristanek osebe z MOM. Obravnava v skupnosti Obravnavo v skupnosti izvaja koordinator obravnave v skupnosti, ki je zaposlen na Centru za socialno delo. Storitev obsega načrt obravnave in njegovo izvajanje v skupnosti, ki ga izvaja s pomočjo multidisciplinarnega tima. Koordinator obravnave v skupnosti se bo pri pogovoru z osebo osredotočil predvsem na: • urejanje stanovanjskih oziroma bivalnih razmer, • urejanje socialne varnosti, • urejanje zaposlitve in dela, • urejanje podpore pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, • urejanje podpore pri zagotavljanju socialnih stikov in družabnosti ter • druge ugotovljene potrebe, ki vplivajo na dvig kakovosti življenja. Obravnava v skupnosti je postopek izvajanja socialnovarstvenih storitev in programov pomoči osebam, ki ne potrebujejo več zdravljenja v zdravstvenih
  32. 32. 31 ustanovah, temveč potrebujejo pomoč pri psihosocialni rehabilitaciji, vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer in vključevanju v vsakdanje življenje na podlagi načrta obravnave. Praviloma se izvaja po metodi vodenja primerainskoordinacijotersodelovanjemslužbspodročja zdravstvenega in socialnega varstva. Kot smo že večkrat poudarili, potrebuje oseba s komorbidnostjo večplastno in izrazito strukturirano obravnavo, ki jo v dogovoru z njo pripravi koordinator obravnave v skupnosti. V načrt obravnave se lahko vključi tudi pisni dogovor z osebo o rednih kontrolah pri psihiatru (testi kontrole) ter vključitev v psihoterapevtsko obravnavo. V multidisicplinarni tim se povabi strokovnjake, ki imajo izkušnje z zdravljenjem odvisnosti. To so lahko tudi strokovnjaki iz nevladnih organizacij, ki izvajajo programe s področja odvisnosti in delujejo v skupnosti. Oseba s komorbidnostjo, ki se z obravnavno strinja, to izkazuje tudi s podpisom. Če soglasje z osebo ni doseženo, je s tovrstno obravnavo nesmiselno pričeti in je za osebo morda bolje, če jo usmerimo v nadzorovano obravnavo ali v program skupnostne psihiatrije. Nadzorovana obravnava Nadzorovana obravnava je obravnava oseb s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, ki se izvaja na podlagi sklepa sodišča pod nadzorom psihiatrične bolnišnice, na območju katere ima oseba stalno ali začasno prebivališče, v skladu z načrtom nadzorovane obravnave izven psihiatrične bolnišnice v domačem okolju osebe. Vanjo lahko uvrstimo npr. tudi nizko funkcionalne osebe z MOM in pridruženo odvisnostjo. Te osebe bi ob svojevoljni prekinitvi zdravljenja nedvomno ogrozile svoje življenje ali življenje drugih, huje ogrožale svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročale hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Dajetemurestako,jerazvidno iznjihovih preteklih ravnanj, saj v veliko primerih pristanejo na oddelku prav
  33. 33. 32 zaradi resnega ogrožanja svojega zdravja. Nadzor nad zdravljenjem izvaja koordinator nadzorovane obravnave, ki na podlagi sklepa sodišča od osebe zahteva, da se npr. udeležuje določenih dejavnosti, ki so namenjene zdravljenju in rehabilitaciji, ali zahteva, da oseba prebiva v določenem kraju. Skupnostna psihiatrija V letu 2012 so začele vse psihiatrične bolnišnice sistematičnoizvajatit.i.skupnostnopsihiatrijo–psihiatrično obravnavo v skupnosti. Obravnava je namenjena osebam po odpustu iz psihiatrične bolnišnice, ki potrebujejo poleg psihosocialne rehabilitacije tudi specializirano individualno zdravstveno obravnavo. Izkušnje iz prakse kažejo, da je najprimernejša za bolnike, ki so sprva na zdravljenju na njihovem oddelku, po odpustu pa jih nato spremljajo tudi v domačem okolju. Glede na kompleksnost zdravstvenega in socialnega stanja nizko funkcionalnih oseb z MOM in pridruženo odvisnostjo je ta oblika obravnave potrebna še vsaj dve leti po zaključenem zdravljenju v bolnišnici, pri čemer se tudi v tej obliki vztraja pri vključenosti osebe z MOM v zunajbolnišnične programe zdravljenja odvisnosti. To so lahko KZA-ji ali nevladne organizacije, ki izvajajo programe pomoči odvisnikom. Pomembno je vzdrževati in ohranjati zdrav življenjski stil ter doseči spremembe v vedenju in doživljanju. Nevladne organizacije s področja duševnega zdravja V zadnjih dveh desetletjih se je v slovenskem prostoru razvila široka paleta programov za pomoč ljudem s težavami v duševnem zdravju, katerega nosilci izhajajo iz nevladnih organizacij. Danes so različne oblike pomoči v skupnosti vsaj tako pomembne kot psihiatrične bolnišnice, saj se veliko ljudi s težavami v duševnem zdravju zdravi le v ambulantah in se čas zdravljenja v bolnišnicah krajša.
  34. 34. 33 V okviru obravnave v skupnosti nevladne organizacije opravljajo javne in verificirane socialnovarstvene programe. V njih so zaposleni strokovnjaki, ki so specializirani za delo z ljudmi, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, in z njihovimi svojci. Če v vašem kraju obstaja takšna oblika pomoči, je priporočljivo začetne informacije iskati pri njih, saj v okviru svojih programov nudijo storitve informiranja, svetovanja, osebne pomoči, vključitev v dnevne centre, prostočasne dejavnosti in stanovanjske skupine. Poleg omenjenega znajo tudi učinkovito usmerjati ljudi pri iskanju nadaljnje pomoči zaradi težav, ki so nastale v duševnem zdravju, oziroma jih ustrezno vključevati v svoje programe in poskrbeti za njihovo rehabilitacijo. Program Svetovalno-informativnih pisarn V teh programih strokovne delavke preko storitev informiranja, osebne pomoči ali svetovalnih pogovorov uporabnikom omogočajo, da se čim bolje poučijo o vrstah pomoči, ki jim pripadajo, glede na stopnjo njihove težave in stiske. Nudijo tudi svetovanja, ki potekajo večkrat in kontinuirano z namenom, da se uporabnike čim bolje opremi in seznani z načini obvladovanja težav, pravočasnega ukrepanja v primeru poslabšanja duševne motnje, konstruktivnega pristopa ter vključevanja v vsakodnevno življenje. V nekaterih programih strokovni delavci izvajajo tudi storitve zagovorništva in varovanja pravic uporabnikov. Na osnovi svetovalnih pogovorov se lahko izdela tudi individualni načrt, s katerim uporabnik skupaj s strokovno delavko konkretizira potrebe in pričakovanja, ter tudi, kako in s kom jih bo uresničeval. Pri tem se lahko strokovna delavka poveže z zunanjimi izvajalci iz mreže služb s področja duševnega zdravja. To pomeni, da vzpostavi
  35. 35. 34 sodelovanje s Centri za socialno delo, Zavodom za oskrbo na domu ali socialnimi servisi, uporabnikovim psihiatrom, prostovoljci, odvetnikom, in tako naprej. S pomočjo izvedbe individualnega načrta je namreč mogoče zagotoviti tudi življenje v domačem okolju, ki ga sicer brez pomoči drugih uporabnik ne bi več zmogel. Svoje težave lahko uporabnik rešuje tudi v vodenih skupinah za samopomoč, v katere se lahko vključi po prvem informativno-svetovalnem pogovoru. Storitve strokovni delavci izvajajo tako v pisarni kot na terenu ali v življenjskem okolju posameznika oziroma na njegovem domu. Upravičenci so vsi polnoletni posamezniki, ki imajo težave v duševnem zdravju, in njihovi svojci, ki se v storitev vključijo prostovoljno. Programi Dnevnih centrov V Dnevnem centru je na voljo vključevanje v različne dejavnosti, druženje, učenje socialnih spretnosti in veščin, spoznavanje novih ljudi, s katerimi se širi krog poznanstev. Preko različnih delavnic in skupin za samopomoč je na voljo učenje medsebojne pomoči in samopomoči. V ta namenseizvajajoskupinezasamopomoč,vvseprograme društva pa so vključeni tudi prostovoljci, organizirajo se pikniki, izleti, zabave, praznovanja rojstnih dni, ogledi kino predstav in dramskih predstav, s pomočjo katerih krepijo socialne stike uporabnikov in spodbujajo k razvoju ter širitvi njihove socialne mreže. Večina Dnevnih centrov organizira raznolike delavnice o zdravi prehrani in zdravem življenju, predavanja o učinkih zdravil, organizirajo tudi skupinsko telovadbo, redne izletniške pohode, rekreativne tabore ter skrbijo za krepitev in varovanje duševnega zdravja še preko različnih tematskih delavnic (življenje z duševno motnjo, medosebni odnosi, spolnost, ljubezen, odvisnosti, učenje
  36. 36. 35 sproščanja in tehnik asertivnosti, duhovna rast, čustvena inteligenca in podobno). V nekaterih Dnevnih centrih je na voljo učenje tehnik s področja likovnega in ročnega ustvarjanja, s pomočjo katerih izdelujejo različne izdelke, ki so širši javnosti predstavljeni v okviru razstav. Dnevni centri so namenjeni vsem polnoletnim osebam s težavami v duševnem zdravju, ki se vanje vključijo prostovoljno in se strinjajo s pogoji posameznega Dnevnega centra. Dnevni centri praviloma delujejo vsak delavnik od 8. do 16. ali 17. ure. Med vikendi so običajno zaprti, a nekatere dejavnosti se lahko izvajajo prav takrat (npr. sobotni pohodniški izleti). Programi Stanovanjskih skupin Stanovanjske skupine so manjše bivalne enote za tiste ljudi s težavami v duševnem zdravju, ki potrebujejo občasno ali stalno podporo pri bivanju in organiziranju njihovega vsakdana ter pri prehodu v samostojno življenje. To pomeni, da se lahko nekdo, ki nima svojcev, ali pa se z njimi ne razume, hkrati pa ne zmore živeti sam, nastani v skupini oseb s podobnimi težavami. V največji možni meri se bo poskusil osamosvojiti, in sicer s pomočjo lastnih moči in strokovnih delavcev. Programi združenj svojcev oseb z duševno motnjo Programi svojcev so dragoceni za vse, ki imajo bližnjega, ki trpi za kakšno obliko duševne motnje. Običajno nudijo aktivnosti, ki svojce opogumijo, jim olajšajo stiske ter nudijo informacije, kako pravzaprav živeti z bližnjim, ki ima duševno motnjo.
  37. 37. 36 Tako se preko predavanj in delavnic, na katere vabijo različne goste, strokovnjake in svojce z dolgoletnimi izkušnjami, poučujejo o duševnih motnjah, njihovem zdravljenju ter temah, ki krepijo medosebne odnose in so na splošno uporabne za duševno blagostanje. Ena takih aktivnosti je program Vseživljenjsko učenje za krepitev duševnega zdravja posameznikov in celovito učenje obvladovanja stresnih situacij svojcev, ki imajo v družini osebo s psihiatrično diagnozo. Program poteka celo leto in je razdeljen v različne tematske sklope, ki se izvajajo mesečno. Skupine svojcev so osnovane z namenom, da se svojci med seboj ustrezno povežejo, povedo svoje izkušnje, prisluhnejo izkušnji drugih svojcev ter se tako vzajemno podpirajo. Skupna srečanja svojcev so namenjena njihovi medsebojni podpori, opogumljanju in informiranju. Omogočajo jim, da se soočijo s svojimi zatiranimi čustvi, med katere se najpogosteje vrinejo občutki jeze, strahu in negotovosti. S tem se jim želi pomagati, da izrazijo svoje interese, ki jih po navadi zapostavljajo na račun interesov svojih bližnjih. Depresija in odvisnost od pomirjeval ter alkohola Zgodba gospe Mance Nedelja zvečer. Ga. Manca pokliče na svetovalni telefon. V obupu in joku hiti pripovedovati, da mora po enem mesecu bolniške jutri v službo in da jo ob tem spreletava groza. Izpostavi, da je še vedno utrujena, da jo vse boli in da ji zdravila, ki jih je dobila pri zdravnici, nič ne pomagajo. Svetovalka na dežurnem telefonu skozi daljši pogovor ugotovi, da je ga. Manca pred tremi meseci v prometni
  38. 38. 37 nesreči izgubila sina ter da sta z možem v precejšnji duševni stiski, le da mož hodi v službo, ona pa ostaja sama doma. Ker se je ga. Manca počutila zelo slabo, je obiskala zdravnico. Le-ta ji je sprva predpisala pomirjevala, ki jih je ga. Manca žal vsakič poplaknila z vodko. Ko ji je pomirjeval zmanjkalo, je svojo zdravnico prosila za nova, a ta ji jih ni želela več predpisati. Namesto njih je dobila antidepresive, ki jih je že po petih dneh zavrgla, saj ji je bilo po njih slabo. Ker se je njeno počutje še slabšalo, je prosila moža, če lahko svojemu zdravniku reče za novo škatlo pomirjeval. Mož je nič hudega sluteč privolil, saj je ženi želel pomagati. Kasneje je uspela preko svakinje dobiti še tretjo škatlo in tako je v zelo kratkem obdobju razvila odvisnost od pomirjeval ter še naprej zlorabljala alkohol. Svojo duševno stisko, ki jo je povzročila izguba sina, je pričela reševati na samodestruktiven način. Svetovalka na telefonu je prav tako prepoznala, da se ga. Manca za sinovo smrt obsoja in si očita. Ker je bila med telefonskim pogovorom tudi rahlo opita, jo je svetovalka napotila k nočnemu počitku in obisku svoje zdravnice naslednje jutro. Upala je, da bo zdravnica prepoznala nastali problem in jo ustrezno napotila v nadaljnjo obravnavno. Opremila jo je tudi s telefonskima številkama društva, ki dela na področju žalovanja, ter zdravstvene ustanove, kjer ji bodo zagotovo pomagali skozi proces žalovanja. Ga. Manca izgube ni zmogla prenesti brez posledic za zdravje,karjeobžalovanjuzabližnjoosebodokajznačilno. Rečemo lahko, da je »normalni« proces žalovanja umetno prekinila in bolečino potlačila s pomirjevali in alkoholom, zato je postala še bolj žalostna, tesnobna, nemirna, razdražljiva in v stanju neprestane agonije. Čedalje slabše je obvladovala vsakdan, do moža in drugih bližnjih je postala zadirčna ter kategorično odklanjala vsak njihov poskus, da bi ji pomagali. Izgubljala je tla pod nogami.
  39. 39. 38 Zdravljenje in obravnava depresije s pridruženo odvisnostjo od pomirjeval oziroma alkohola Odvisnost od pomirjeval v kombinaciji z zlorabo alkohola lahko obravnavamo ambulantno, praviloma ni potrebno, da je oseba hospitalizirana. Ker pomirjeval ni možno dobiti brez recepta, bo ga. Manca imela do njih onemogočen dostop, svoje vire pa je že iztrošila. To je dobro vedeti. Njena lečeča zdravnica jo lahko bodisi obravnava ambulantno ali pa jo napoti do specialista psihiatra, ki se bo odločil o načinu zdravljenja. V individualnem načrtu zdravljenja bosta opredelila način urejanja odvisnosti od pomirjeval, pa tudi soočanja z izgubo, ki bo potekalo v skupinski obravnavi za žalujoče. V nekaterih primerih se bo morda specialist psihiater vseeno odločil za hospitalizacijo na oddelku za zdravljenje odvisnosti. V tem primeru bo ga. Manca dobila vso ustrezno strokovno podporo ob soočanju z izgubo sina. Se pravi, da bo lahko pričela konstruktivneje žalovati in se s svojimi čustvi soočati, ne pa pred njimi bežati. Potekzdravljenjatakovhospitalnikotskupnostniobravnavi je podoben kot pri odvisnosti »zgolj« od alkohola, a je seveda prilagojen specifičnosti zdravstvenega in duševnega stanja osebe. Pristojnosti služb in celoten proces zdravljenja ostajajo dokaj podobni zgoraj opisanim načinom zdravljenja pri MOM s pridruženo odvisnostjo od alkohola.
  40. 40. 39 Bipolarna motnja ter odvisnost od prepovedanih drog Klavdijina zgodba Klavdija je stara 37 let in zaključuje zdravljenje na oddelku za zdravljenje odvisnosti v psihiatrični bolnišnici. Trenutno se zanjo pripravlja namestitev v stanovanjsko skupino nevladne organizacije s področja odvisnosti, kjer bo nadaljevala z rehabilitacijo. Klavdija se je večji del svojega življenja zapletala v nekonstruktivne zgodbe, v nepremišljene odločitve in doživela veliko izgub. Nenazadnje je izgubila službo in pod ceno prodala stanovanje. Šele na zadnjem zdravljenju se je pričela zavedati, da je imela težave zaradi nezdravljene bipolarne motnje, ki jo je »zamaskirala« z drogami. Njena okolica in ljudje, ki so ji bili blizu, duševne motnje niso prepoznali, menili so, da je muhasta in naporna, da je težak karakter in da ji je odgovornost tuja. Vendar je nepoznavanje in nezdravljenje bipolarne motnje precej opustošilo njeno življenje. Pogubno je postalo, ko je pričela simptome depresije lajšati z drogami. Kmalu je postala zasvojena in vsi vemo, da dolgoletna zasvojenost negativno vpliva na človeka in na njegove odnose. Zasvojena oseba je namreč predana svoji drogi, z njo ima tako rekoč odnos in posledično izgublja ljudi v svojem življenju, ima skrhane medosebne odnose, saj nihče ne zmore prenašati toliko manipulacij in lažnih obljub. Sorodniki in druge bližnje osebe nad njimi običajno obupajo, se jih izogibajo, jim ne zaupajo, s tem pa skušajo zgolj zaščiti sebe. Druženje zasvojene osebe se tako sčasoma omeji zgolj na tiste, ki imajo tudi sami težave z zasvojenostjo, to pa vodi v propad. Klavdija se je sicer skušalazdravitiinabstinirati,vendardolgoročnonizmogla. Manjkala sta ji namreč podpora in zdravo okolje, v katerem bi lahko svojo abstinenco tudi vzdrževala. Občasno ji je
  41. 41. 40 za nekaj mesecev celo uspelo, a ker ni zdržala nihanj v razpoloženju – predvsem depresivnih epizod –, jih je vedno znova odpravljala z drogami. Ujetosti v črno luknjo, kot jo je poimenovala, ni prenašala, zato je naredila vse, da bi se počutila bolje. Ker bipolarne motnje ni prepoznala, se je znašla v začaranem krogu. Na zdravljenju je pripovedovala, kako se dobro spominja prvega poleta v višave, ki je bil izzvan z ekstazijem, vendar je mislila, da je to zgolj učinek droge. Spominja se, kako so s prijatelji vsak konec tedna hodili na partije in veselo jemali ekstazi, ki so ga poplaknili z izdatnimi mericami alkohola. Spominja se, kako je imela še nekaj dni po tem, ko so se prijatelji že spustili z višav, neverjetno veliko energije. Spanja sploh ni potrebovala, prepleskala je stanovanje, bila izjemnega razpoloženja, vznesena in energična, imela je občutek, da so se ji miselne sposobnosti okrepile, saj je izjemno dobro povezovala različna »dejstva«, hitro je govorila in naredila močan vtis na nove prijatelje. Takrat je prodala avto in kupila novega, počutila se je božansko privlačna in se v kratkem času spustila v več seksualnih razmerij z neznanci. Spoznala je tudi moškega, ki ji je ponudil kokain. Želel jo je malo razvedriti, ker se mu je ob prvi depresivni epizodi zasmilila. Bila je vsa nebogljena, z malo energije, kronično utrujena in upočasnjena, čutila je pekočo bolečino v prsih, ki jo je kljuvala, težko je spala in skoraj nič jedla. Ko je vzela kokain, so jo preplavili občutki vsemogočnosti in sreče. Ker je menila, da ji bo kokain pomagal premagovati slabe dni, ga je pričela redno jemati. Novi prijatelj ji je prišel prav, saj jo je še leta oskrboval z odmerki. Po očetovi smrti je namreč podedovala delnice in stanovanje, imela je službo, tako da je bila v materialnem smislu preskrbljena in je za drogo imela dovolj denarja. Precej let ji je odvisnost tudi uspevalo prikrivati, vendar se je nazadnje pripeljala do meje, ko je šlo samo še navzdol. V službi je naredila veliko napak, pogosto je zamujala, pri delu ni bila zbrana, s sodelavci pa v nenehnih sporih.
  42. 42. 41 Pogosteje je bila tudi na bolniški zaradi zdravstvenih zapletov, ki so jih povzročile droge. Nazadnje je bilo z njo tako hudo, da so jo urgentno sprejeli na oddelku za odvisnosti. Prišlo je do hudega zdravstvenega zapleta, ni se vedelo, ali je šlo za poskus samomora ali naključen prevelik odmerek. Vendar je ta dogodek pomembno vplival na njeno odločitev za zdravljenje ter urejanje svojega življenja. Klavdija je ob skorajšnji smrti na odvisnost pričela gledati drugače. Ni bila več tako močno obrambno naravnana in za svoje težave ni iskala krivcev drugje, temveč je odgovornost za situacijo prevzela nase. Preko zdravljenja, psihoterapije in podpore oseb, ki so doživljale podobno stisko, je prišla do uvida – med drugim je ugotovila tudi, da je njena mama naredila samomor zaradi nezdravljene bipolarne motnje in da je k tej motnji tudi biološko nagnjena. Sčasoma je razumela svoja nihanja v razpoloženju, uvidela je, da ne gre za njeno šibkost, temveč da je proti možganskemu neravnovesju nemočna, da jo le-ta preplavlja ter da pri okrevanju potrebuje pomoč. Shizofrenija in odvisnost od prepovedanih drog Gorazdova zgodba Po končani osnovni šoli se je Gorazdova družina iz podeželja preselila v veliko mesto. Prvi in drugi letnik srednje elektro šole je Gorazd opravil z odliko, bil je vzoren fant z delovnimi navadami, doma pripravljen pomagati tudi pri gospodinjskih opravilih.Aveliko mesto je imelo drugačno dinamiko in navade, življenjski stil večine njegovih vrstnikov je bil drugačen, kot ga je poznal od prej. Tudi soseska, v kateri so živeli, je bila Gorazdu nova, tam je bilo precej lokalov, v bližini je bil tudi velik trgovski center in zbirališče mladih. Gorazdu je ta utrip ustrezal
  43. 43. 42 in pričel je raziskovati okolje, spoznavati nove prijatelje in se po začetni prilagoditvi mestnemu življenju zelo sprostil. Z izhodi ni imel težav, starša sta mu zaupala, saj je bil vzoren, delaven in pozoren fant. Bila sta tudi vesela, da se je v novo okolje tako lepo vklopil in se sprostil. V tretjem letniku srednje šole pa je Gorazd v nočnem klubu, kjer so praznovali njegov rojstni dan, spoznal novo družbo, ki je bila precej razposajenega razpoloženja. Njegovo pozornost je zlasti pritegnila Anja, sestra njegovega sošolca. Večer sta preživela skupaj, Gorazd je prvič vzel plesno drogo in preživel čudovito noč v družbi svojih vrstnikov. Nad tovrstnim druženjem je postal navdušen in njegovi vikendi so postajali čedalje bolj žurerski, s tem pa tudi tvegani za njegovo duševno zdravje. Opustil je družinske aktivnosti in šport. Od takrat je vsak petek in soboto preživel v nočnih klubih, kjer je z družbo užil veliko alkohola in plesnih drog. To se je sčasoma začelo kazati tudi v slabšem šolskem uspehu, razdražljivosti in utrujenosti. Starša sta postala zaskrbljena, saj se je iz vzornega in družinskega fanta skoraj čez noč prelevil v žurerja in oportunista. Tolažila sta se z mislijo, da sta imela v puberteti tudi sama fazo »hipijade« in da je to sestavni del odraščanja, vendar je Gorazd življenje in svoje meje raziskoval na čedalje bolj tvegan način. Starša se nista zavedala, da so prepovedane droge dandanes mnogo dostopnejše, kot so bile v njuni mladosti, in da so preprodajalci drog danes precej bolj pronicljivi in dostopni ter bolj povezani kot nekoč. Gorazd je nekega večera spoznal novo družbo, ki ga je v razposajenosti povabila na novo »ekspedicijo«. Prvič v življenju je vzel heroin. Občutek ga je odnesel. Počutil se je kot polbog. Izostrili so se mu vsi čuti, preplavili so ga neverjetni občutki, odprle so se mu nove dimenzije. Zelo je bil presenečen nad seboj in svojo novo izkušnjo. Po njej mu je vsakdanja realnost postajala čedalje bolj nadležna in naporna. V pouku in šoli nasploh ni videl nobenega smisla
  44. 44. 43 več. Zaradi žuranja je bil v čedalje večjem zaostanku z učno snovjo, gradiva ni več obvladoval, dobre ocene so ga nehale motivirati, saj jih niti ni več dobival, za nameček ga je zapustila še Anja, ker ji je njegovo eksperimentiranje postalo tuje, s starši pa je prihajal v čedalje večje spore, po novem sta mu odrekla tudi žepnino. Ni zmogel več soočanja s povsem primernimi izzivi za njegovo starost, življenjski stil, ki ga je imel prej, pa ga ni zanimal več. Obveznosti v šoli so mu postale naporne, odnašanje smeti in pospravljanje njegove sobe kot tudi prevzem delovnih nalog v skupnem gospodinjstvu s starši so mu postali nesmiselni, s trenerjem odbojke sta se sprla, ker je zamujal na treninge, sošolci pa so ga nehali zanimati, ker so bili vsi po vrsti dolgočasni. Čedalje bolj ga je »vleklo« k novim prijateljem, kjer je lahko dobil omamo, ki ga je odnašala v nov, mavrični svet občutkov. O tveganosti takšnega vedenja je nehal razmišljati, spletnih strani, kaj to pomeni, ni več preverjal, temveč se je povsem brezglavo prepuščal novim dogodivščinam. Gorazd je nadaljeval s heroinom, ki ga je doživljal kot sestavni del druženja – samo da »nekaj novega dogaja« –, prav tako pa je na nove prijatelje želel narediti vtis, da ni »mevža«, da si upa eksperimentirati, da je frajer. Gorazda je eksperimentiranje pripeljalo v odvisnost, in to v zelo kratkem času. Spremenil je svoje vedenje, čustvovanje, doma je pričel krasti nakit, denar in druge umetnine, ki jih je potreboval za nakup heroina. Novi prijatelj ga namreč nič več ni »častil«, temveč je od njega zahteval precej denarja, ki ga Gorazd ni imel. A Gorazd je imel srečo, saj je živel s staršema, ki sta nemudoma ukrepala. Dogovorila sta se za komuno, kjer so po petih mesecih ugotovili, da ima Gorazd pridruženo duševno motnjo, saj je postajal čedalje bolj blodnjav in paranoiden. Zdravnik psihiater je ugotovil, da gre za psihozo, ki potrebuje bolnišnično zdravljenje. Gorazda so
  45. 45. 44 tako v precej nebogljenem in slabem zdravstvenem stanju poslali domov. Starša sta ga nemudoma pospremila na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico, kjer so ga zdravili in obravnavali po prilagojenem načrtu, saj je šlo za komorbidno stanje. Zdravljenje bipolarne motnje in shizofrenije s pridruženo odvisnostjo od drog Dolgotrajna obravnava in zdravljenje v primerih, kot sta Klavdijin in Gorazdov, praviloma obsega bolnišnično zdravljenje, kjer se doseže abstinenca, ter ustrezno zdravljenje pridružene duševne motnje. Če je oseba predhodno v komuni in se ugotovi, da gre za pridruženo duševno motnjo, potem se tega posameznika v nadaljevanju obravnava in zdravi v psihiatrični bolnišnici. Vobehprimerihjepoodpustuizbolnišnicenujnonačrtovati obravnavo v skupnosti. V primeru Klavdije se načrtuje sprejem v stanovanjsko skupino nevladne organizacije s področja odvisnosti, kjer bo deležna intenzivnega rehabilitacijskega programa. V primeru Gorazda pa se načrtuje vključitev v obravnavo v skupnosti, ki se izvaja v okviru Centrov za socialno delo pri koordinatorju obravnave v skupnosti. Programe nevladnih organizacij s področja odvisnosti od drog in oblike zdravljenj v zdravstvenih ustanovah opisujemo v nadaljevanju in so praviloma primerni za vse, ki imajo težave z odvisnostjo od drog. Če gre za komorbidnost, se načrt prilagodi specifični situaciji posameznika in se v njegovo izvajanje vključi ustrezne strokovnjake. Pri bipolarni motnji je ključnega pomena obvladovanje razpoloženja, vztrajanje pri abstinenci in
  46. 46. 45 vzpostavitev zdravega in uravnovešenega življenjskega sloga. Pri shizofreniji je potreben celovit multidisciplinaren pristop, v katerem se skrbi tako za medikamentozno terapijo kot za okrevanje in rehabilitacijo na področjih življenja, ki jih oseba zmore. V ta namen bo koordinator obravnave v skupnosti pripravil individualni načrt, v katerem bo opredelil potrebe in aktivnosti, ki jih je potrebno izvajati za čim bolj kakovostno in obvladljivo življenje v domačem okolju. Bistvo te obravnave je individualizirana, kontinuirana in integrirana oblika rehabilitacije, ki se ne osredotoča zgolj na medicinsko diagnozo, temveč celostno pomaga človeku in njegovim bližnjim. Tudi pri Gorazdu gre za komorbidnost, ki zahteva večplastno in strukturirano obravnavo. Centri za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti V Sloveniji imamo 18 Centrov za preprečevanje in zdravljenjeodvisnostiterdveambulanti,kidelujetavokviru zdravstvenih domov. Centri se nahajajo v vseh slovenskih regijah, in sicer v naslednjih mestih: Ljubljana, Maribor, Celje, Kočevje, Kranj, Brežice, Logatec, Murska Sobota, Novo mesto, Trbovlje, Velenje, Izola, Koper, Nova Gorica, Piran, Sežana, Ilirska Bistrica ter Pivka. V Ljubljani obstaja še Center za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki deluje v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana. V okviru slednjega poteka poseben program obravnave uživalcev drog s pridruženimi (komorbidnimi) duševnimi motnjami. Za prvi pregled ni čakalne dobe oz. je ta največ teden dni. Poleg ambulantne in bolnišnične obravnave imajo za te bolnike tudi poseben program dnevne bolnišnice. Na posestvu Razori so urejeni tudi prostori za dnevno bivanje, kjer potekajo programi za bolnike s Centra za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog – tako za tiste, ki so vključeni v programe treh različnih dnevnih bolnišnic, kot tudi dnevni progami za tiste, ki se zdravijo bolnišnično.
  47. 47. 46 Namen Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti je vzpostavljanje abstinence uporabnikov in zmanjševanje škode zaradi odvisnosti. V Centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti delujejo strokovni timi, ki izvajajo zdravstvene, psihiatrične, psihosocialne in psihoterapevtske obravnave ter substitucijsko terapijo. Dosegljivi so po telefonu in osebno za nudenje informacij glede zdravljenja odvisnosti, v teh centrih se je možno naročiti tudi na pregled pri zdravniku, na svetovanje in psihoterapijo pri psihologu, bodisi se vključiti v skupinsko obravnavo ter družinsko ali socialno svetovanje. Izvajajo urinske teste za ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog ter cepljenje proti hepatitisu A in B za odvisnike in tiste, ki so vključeni v substitucijski program. Nudijo pomoč pri pripravah na zdravljenje v bolnišnicah, komunah ali terapevtskih skupnostih, rehabilitaciji in reintegraciji v družbo. Nekateri centri nudijo tudi pomoč pri drugih oblikah odvisnosti, npr. odvisnost od iger na srečo, ter izvajajo programe KZA-jev. V večini centrov, kjer je prisoten psihiater, izvajajo tudi ambulantno zdravljenje pridruženih duševnih motenj. Substitucijska terapija Kot smo že omenili, se v Centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti izvaja tudi substitucijska terapija oziromaterapijaznadomestnimiodmerkizdravil(metadon, buprenorfin, buprenorfin/nalokson, SR morfin), s pomočjo katerih zasvojene osebe zmanjšajo uporabo heroina in postopoma dosežejo abstinenco. Veliko odvisnih od opiatov abstinence ne zmore, saj se pojavi hud in težko vzdržen odtegnitveni sindrom. S substitucijsko terapijo se ga omili ali prepreči, ravno tako se pri osebi zmanjša želja po drogi. Praviloma se substitucijska terapija uvede tudi pred bolnišnično detoksikacijo odvisnih od heroina na Centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (v centrih, ki izvajajo substitucijsko zdravljenje).
  48. 48. 47 V Sloveniji je najpogostejša in najbolj znana oblika zdravljenja metadonska substitucijska terapija. Pogoji za vključitev v substitucijsko terapijo so bolezen odvisnosti od opioidov (heroin), neuspešen poskus detoksikacije, seznanitev z učinki zdravljenja s substitucijskim zdravilom in njegovim potekom, seznanitev z drugimi smiselnimi možnostmi zdravljenja ter podpisan terapevtski dogovor. Substitucijsko zdravljenje lahko poteka v obliki kratkotrajne detoksikacije (stabilizacije in zmanjševanja odmerka v enem mesecu), dolgotrajne detoksikacije (več kot en mesec), kratkotrajnega vzdrževalnega programa (prejemanje substitucijske terapije manj kot 6 mesecev) ter dolgotrajnega vzdrževalnega programa (več kot 6 mesecev). Psihofizično stanje zasvojenih oseb se s pomočjo substitucijske terapije stabilizira, večina jih uporabo heroina zmanjša ali z njim popolnoma preneha, predvsem pa je pomembno, da lahko bolj stabilni posamezniki iščejo pomoč v drugih programih, ki so jim na voljo za nadaljnje urejanje njihove celostne problematike. Celostna obravnava tako vključuje multidisciplinarni tim, kjer gre za medicinsko in svetovalno podporo, ki se prilagodi individualnemu stanju osebe. Vzporedno s tem potekata tudi psihoterapevtska in psihiatrična obravnava, ki sta nujno potrebni, saj je večini zasvojenih tudi v substitucijskem programu težko ohranjati motivacijo za spremembo življenjskega stila, predvsem pa prizadeti s komorbidno motnjo pogosto potrebujejo še dodatno prilagojeno medikamentozno in/ali psihoterapevtsko zdravljenje. Ambulantno zdravljenje komorbidne motnje se pogosto nadaljuje tudi po zaključenem bolnišničnem zdravljenju (detoksikacija, zdravljenje psihiatrične komorbidnosti) in v primerih, ko se za bolnišnično zdravljenje prizadeti ne odločajo ali ga celo odklanjajo. Praviloma se v primerih
  49. 49. 48 komorbidne motnje, ko gre za akutno poslabšanje in je potrebno bolnišnično zdravljenje, osebo napoti v psihiatrično bolnišnico, v primerih remisije komorbidne motnje z motivacijo po detoksikaciji pa se osebo usmeri v bolnišnično zdravljenje na Centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Po detoksikaciji se večina odvisnikov težko sooča z občutki praznine, depresije in s pomanjkanjem energije, zato želijo ta občutja odpraviti. Ravno tako težko prenašajo odtegnitveni sindrom, nekateri simptomi pa se lahko pojavljajo še dolga obdobja po abstinenci. S pomočjo celostne obravnave – od medikamentozne, psihoterapevtske, psihosocialne do skupnostne – se jim omogoča krepiti pravilne življenjske odločitve in utrjevati zdrav življenjski slog. Bolnišnično zdravljenje na Centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog Tovrstno zdravljenje se prične z ambulantnimi pripravami, ki potekajo od enega do več mesecev. V tem času je odvisna oseba vključena v ambulantno obravnavo 1–2- krat tedensko ali v Podporno dnevno bolnico z namenom priprave na sprejem na 6-tedensko zdravljenje na Oddelku za detoksikacijo, kateremu sledi obravnava na Oddelku za intenzivno podaljšano zdravljenje, ki praviloma traja 8 tednov. Možna je tudi vključitev v Dnevni oddelek, ki poteka trikrat tedensko in traja v povprečju 6 mesecev. Po zaključenem zdravljenju na Dnevnem oddelku se lahko odvisnaosebavključivizvenbolnišničnoskupino,kipoteka enkrat tedensko in je prilagojena tistim posameznikom, ki hodijo v službo ali šolo. Program zdravljenja se praviloma prilagodi potrebam in zmožnostim posameznika – oceni se glede na njegovo obliko bolezni odvisnosti, predvsem na pridružene duševne ali osebnostne motnje, na socialni, zaposlitveni status itn. Pri dvojnih diagnozah – kot smo zapisali že zgoraj – velja doseči abstinenco, ki mora trajati
  50. 50. 49 vsaj nekaj tednov ali mesecev, da bi lahko z gotovostjo diagnosticirali pridruženo duševno motnjo in pripravili ustrezen načrt zdravljenja tako v bolnišničnem okolju kot po odpustu. V tem obdobju je priporočljivo koristiti tudi programe izven bolnišnice, kot so terapevtske skupnosti, klubizdravljenihuživalcevdrogaliskupinezasamopomoč. Na Centrih za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog obstaja tudi Dnevna bolnica za bolnike, odvisne od prepovedanih drog s pridruženo duševno motnjo, v kateri zdravljenje poteka enkrat tedensko. Nevladne organizacije s področja zasvojenosti od prepovedanih drog V Sloveniji se že več kot dve desetletji razvija nevladni sektor, ki izvaja socialnovarstvene programe, namenjene reševanju stisk in težav oseb z različnimi oblikami zasvojenosti in njihovih svojcev. V tem času se je razvila mreža terapevtskih in drugih programov za urejanje socialnih stisk zaradi zasvojenosti s prepovedanimi drogami, alkoholizma in drugih oblik zasvojenosti ter mreža drugih programov, ki omogočajo nastanitev in obravnavo za uživalce drog, skupaj s pripadajočimi mrežami sprejemnih in dnevnih centrov (za motiviranje in pripravo uporabnikov na vstop v terapevtske skupnosti), centrov za reintegracijo abstinentov v družbo, programov za vzporedno terapevtsko pomoč družinam uživalcev drog ter terapevtskim skupnostim alternativnih programov za uživalce drog. Seveda bi komorbidnost najustrezneje obravnavali v programih, ki so namenjeni prav dvojnim diagnozam, vendar je tovrstna obravnava možna le v Zavodu Pelikan Karitas, ki ima specializiran socialnovarstveni program prav za osebe s pridruženimi težavami v duševnem razvoju (imenovan Terapevtska skupnost za uporabnike s
  51. 51. 50 pridruženimi težavami v duševnem zdravju), in v Društvu Projekt Človek, kjer obravnava poteka v obliki Dnevnega centra z možnostjo nastanitve. V obeh programih je pomembno, da je uporabnik stabiliziran glede pridružene motnje. Sicer pa trenutno v Sloveniji obravnavamo komorbidnost z multidisciplinranim pristopom, kar pomeni, da v načrt psihosocialne obravnave vključimo tudi strokovnjake, bodisi s področja zasvojenosti bodisi s področja duševnih motenj. Odvisno od individualnega primera. Vnadaljevanjuopisujemoprogramesocialnerehabilitacije, v katere uvrščamo socialnovarstvene programe na področju obravnave in preprečevanja zasvojenosti, in so namenjeniuporabnikomprepovedanihdrog,osebam,kiso se znašle v socialnih stiskah zaradi alkoholizma, osebam z motnjami hranjenja ter drugimi oblikami zasvojenosti. Delimo jih na visokopražne (terapevtske skupnosti, komune, dnevni centri ipd.) in programe zmanjševanja škode. Visokopražni oziroma rehabilitacijski programi nevladnih organizacij Praviloma skoraj vsi visokopražni programi nudijo socialno rehabilitacijo tistim, ki se odločijo za abstinenčni način življenja, so zmožni vzpostaviti začetno abstinenco, rabijo pa pomoč pri vzdrževanju abstinence, spremembi načina življenja, pri ponovni reintegraciji v družbo, zaposlitvi itn. Ti programi nudijo celovit nabor aktivnosti, ki je namenjen tako urejanju posameznika, njegovih bližnjih kot tudi širši problematizaciji zasvojenosti v družbi. Socialna rehabilitacija zasvojenih v visokopražnih programih običajno vključuje spekter aktivnosti, v katere so vključene različne oblike psihoterapije, svetovanja, delovne
  52. 52. 51 terapije, kulturne in ustvarjalne dejavnosti, športne aktivnosti, psihoedukacija ter delo z bližnjimi osebami. Izjemen poudarek je na strukturi časa ter na individualni obravnavni posameznika, ki vključuje poglobljen pristop, upoštevajoč njegovo telesno, duševno, duhovno, socialno in ekonomsko vpetost v življenje. Pisarne za informiranje in svetovanje Pisarne so namenjene zasvojenim in njihovim svojcem ter drugim posameznikom, ki se želijo informirati o oblikah strokovne pomoči in podpore. V informativni pisarni dobijo od strokovnih delavcev predvsem prve informacije, napotke, svetovanje in pomoč. Uporabniki in svojci, ki iščejo informacije, so lahko vključeni občasno ali pa kontinuirano. Svetovanje poteka na individualni, družinski in/ali partnerski ravni. V njih se lahko izvajajo terapevtski programi z namenom podpore zasvojenim in njihovim bližnjim pri pridobivanju novih odnosnih in doživljajskih izkušenj na poti k bolj kvalitetnemu, odgovornemu in samostojnemu življenju. V nekaterih tovrstnih programih izvajajo tudi različne oblike druženja, kot so na primer družabne igre, izobraževalno-pogovorne delavnice, športne, kulturne in ustvarjalne aktivnosti. V program se lahko vključijo tudi še aktivni uživalci z visoko mero motivacije za vzpostavitev abstinence in nadaljnje svetovalno terapevtsko delo ali pa uporabniki, ki so zaključili ali predčasno izstopili iz programa reintegracije in si želijo nadaljevati v terapevtski obravnavi. Sprejemni centri Sprejemni centri so namenjeni nudenju podpore in pomoči pri vključitvi v programe strokovne obravnave in socialne rehabilitacije tako doma kot v tujini. Strokovna obravnava
  53. 53. 52 zajema tudi delo s svojci vključenih. Obravnava poteka v obliki individualnega svetovanja tako osebam, ki so zasvojene, kot njihovim svojcem. Poleg motiviranja za vključitev v stanovanjske programe potekajo v sprejemnih centrih tudi samostojni svetovalni programi, namenjeni tistim, ki so vzpostavili abstinenco in želijo zgolj individualno obravnavo, ali tistim, ki abstinence še niso dosegli, kažejo pa motivacijo za neko obliko pomoči. Dnevni centri Programi Dnevnih centrov so lahko organizirani kot pripravljalni programi za vstop v Terapevtsko skupnost ali komuno, pri čemer je uporabnikom, ki nimajo podpornega okolja ali so iz oddaljenih krajev, omogočena tudi nastanitev. Namen Dnevnih programov je priprava na poglobljeno terapevtsko delo, pridobivanje osnovnih navad, kot so točnost, rednost in vzpostavitev stabilne abstinence. Dnevni centri, ki so namenjeni pripravi na Terapevtsko skupnost, so strukturirani, potekajo pa najmanj 10 ur dnevno. Uporabniki so kontinuirano vključeni, organizirane so različne aktivnosti, ki vključujejo psihoterapevtsko in svetovalno delo, delovne aktivnosti (kuhanje, pospravljanje, vzdrževanje hiše in vrta), vodene športne aktivnosti, ustvarjalne in kulturne aktivnosti, biblioterapijo in različne druge prostočasne aktivnosti. Druga oblika dnevnih centrov je namenjena strokovni obravnavi,druženjuinsrečevanju,kjerimajouporabnikidrog možnostpreživljatiprostičas,nudenajimjemožnostbranja dnevih časopisov in revij, uporabe računalnikov, igranja družabnih iger in možnost pridobivanja najrazličnejših informacij glede zaposlovanja ter pridobitve socialne pomoči. Z delavci dnevnega centra imajo posamezniki možnost tudi individualnega svetovanja in pogovorov.
  54. 54. 53 Terapevtske skupnosti Obravnava v terapevtski skupnosti praviloma traja od 12 do 15 mesecev in je namenjena strokovni obravnavi ter rehabilitaciji zasvojenih s prepovedanimi drogami. V njih si prizadevajo za celovit pristop, v katerem bi posameznik uvedel spremembe na telesnem, duševnem in duhovnem področju – gre za spremembe v vzorcih čustvovanja, razmišljanja in vedenja, ki so vzdrževali zasvojenost. Del programa je tudi delovna terapija, skrb zase in za skupnost, v kateri so nameščeni. V tem programu uporabniki utrjujejo samostojnost, se učijo reševati probleme in preživljajo prosti čas na ustvarjalen način. Poleg terapevtskega dela je pomemben vidik še socialna rehabilitacija v obliki športnih aktivnosti, pohodništva, ustvarjalnih, kulturnih aktivnosti ter prostovoljnega dela v zunanjih organizacijah. V zadnjih dveh letih deluje v okviru Projekta Človek tudi specializirana terapevtska skupnost za zasvojene starše z otroki, ki omogoča nastanitev zasvojenih mamic skupaj z otroki. Terapevtske komune Obravnava v komunah temelji na principih samopomoči in izkušnjah tistih, ki so se bremena drog že rešili. Princip delovanj komun temelji na tem, da osnovni problem ni droga, temveč človekova izguba smisla in vrednot. Terapevtske komune so namenjene odkrivanju samega sebe, utrjevanju novih navad in vrednot ter vzgajanju odgovornih oseb. Program poteka od 24 do 36 mesecev.
  55. 55. 54 Centri za reintegracijo Centri za reintegracijo predstavljajo most med razmeroma strukturiranim programom in vsakodnevnim življenjem. Izvajajo se v namestitveni obliki (predvsem prvi del reintegracije), kasneje v dnevni obliki, ob koncu pa pomoč poteka zgolj preko terapevtskih pogovorov in skupin. Namen Centrov za reintegracijo je, da se posameznik postopoma odmika od programa in prevzema vse večjo samostojnost. Vstop je možen po uspešno zaključenem programu v terapevtskih skupnostih ali komunah oziroma po vzpostavljeni abstinenci v kakšnem drugem programu socialne rehabilitacije. Namenjen je nekdanjim uživalcem prepovedanih drog, ki so zaključili z abstinenčnim programom urejanja zasvojenosti. Gre za zaključno fazo obravnave, v kateri se postavljajo temelji za življenje brez drog, ko se posameznik preskuša v različnih stresnih situacijah. Program izvaja delovne, terapevtske, športne in kulturne aktivnosti. Program predstavlja oporo in pomoč pri izobraževanju, iskanju dela ter pri vključevanju v samostojno in odgovorno življenje, krepitev osebnostnih, socialnih, vedenjskih ter čustvenih spretnosti, ki so pomembne za vzdrževanje abstinence. Praviloma traja najmanj leto dni, najpogosteje pa vsaj leto in pol. Sestoji iz dveh ali celo treh delov. V prvi, bivanjski program, so uporabniki vključeni najmanj 6 mesecev, v nekaterih programih hodijo ob vikendih domov. Po zaključenem stanovanjskem delu programa, ko naj bi si poiskali službo, pa so uporabniki vključeni v skupinska srečanja in pogovore ter živijo doma. Vzporedna terapija družin Terapija družin poteka vzporedno s programi, v katere so vključeni uporabniki. Izvaja se v obliki terapevtskih skupin,
  56. 56. 55 skupin za samopomoč, individualnih, enodružinskih in večdružinskih srečanj. Nudijo podporo svojcem zasvojenih od prvega soočenja z drogo vse do končne vključitve v normalno življenje – podporo ob uvidu v situacijo, motivacijske pogovore, pomoč pri načrtovanju in izpeljavi načrta za reševanje problema, podporo ob socialni rehabilitaciji v abstinenčnih programih. Srečanja so organizirana različno, dvakrat ali večkrat na mesec, in trajajo v povprečju do 2,5 ure. Programi za otroke in mladostnike, ki eksperimentirajo z drogami in imajo druge težave v odraščanju Ti programi so namenjeni otrokom in mladostnikom (vključenim v redno šolanje), ki imajo zaradi eksperimentiranja oziroma občasnega uživanja drog težave v šoli, s socialnimi stiki, v družini. Namen teh programov je preprečiti razvoj zasvojenosti in ohraniti posameznika v rednem šolskem sistemu. Individualni/partnerski svetovalni in psihoterapevtski programi za že reintegrirane posameznike Namenjeni so tistim, ki so se že uspešno reintegrirali v družbo in potrebujejo pomoč ob aktualnih življenjskih okoliščinah, oziroma tistim, ki želijo po zaključenem programu nadaljevati s svetovalnim ali psihoterapevtskim delom. Programi zmanjševanja škode oziroma nizkopražni programi Namen teh programov je zmanjševanje škodljivih posledic uživanja drog. Namenjeni so tistim osebam, ki se ne želijo oziroma se ne zmorejo vključiti v socialno obravnavo v okviru visokopražnih programov. Osebam se nudi konkretna pomoč pri socialnih stiskah, informiranje in
  57. 57. 56 svetovanje, ter pribor, ki preprečuje nalezljive bolezni (HIV, hepatitis), npr. sterilne igle, brizge, kondomi, informativno gradivo o varnem injiciranju ipd. Ti programi se v Sloveniji izvajajo v obliki: • zavetišč in sprejemališč za brezdomne uživalce prepovedanih drog, • terenskega dela z uživalci drog, • dnevnih centrov in svetovalnic, • programov javnega ozaveščanja in informiranja, • info točk, • terenskega dela na prireditvah elektronske glasbe, • izvajanja delavnic z namenom zmanjševanja škode na področju alkohola med mladimi itn. Zavetišča za brezdomne uživalce prepovedanih drog V sklopu zavetišča se nudi varno prenočevanje, možnosti za opravljanje higiene ter priprave toplega obroka. Zavetišče deluje vse noči v letu (med 21. in 9. uro), ob vikendih in praznikih pa 24 ur, torej tudi preko dneva. Izvajajo namestitev ter svetovanje brezdomnim uživalcem drog, ki so pristali na cesti predvsem zaradi zlorabe prepovedanih drog. Dnevni centri Vanj se vključujejo tisti uporabniki, zasvojeni z drogami, ki ne zmorejo visokopražnih programov, si pa želijo neformalnega druženja, informacij in morebitne pomoči pri urejanju pravic iz socialnega in zdravstvenega varstva, zamenjav sanitetnega materiala ali potrebujejo drugo pomoč. Strokovni delavci in prostovoljci jim nudijo podporo v socialnih in drugih življenjskih stiskah
  58. 58. 57 in težavah. Zamenjava pribora za injiciranje pomeni, da dobijo sterilne injekcijske igle in potreben sanitetni material, vrnejo pa že uporabljenega. Razdeljevanje sterilnega materiala in pribora za injiciranje poteka tudi na terenu, pri čemer dosegajo populacijo oseb, odvisnih od drog, ki ni vključena v noben program in je zaradi načina življenja ogrožena ter izpostavljena različnim dejavnikom tveganja. Poleg razdeljevanja sterilnega materiala se jih tudi ustrezno informira o programu ter se jim svetuje o preprečevanju tveganih vedenj, vezanih na uporabo prepovedanih drog. Nekateri dnevni centri izvajajo tudi skupine za samopomoč z namenom vzajemne pomoči, izmenjave izkušenj, učinkovitosti reševanja težav in medsebojnega spodbujanja uporabnikov k spreminjanju načina življenja. Izvajajo še nekatere druge oblike skupinskega dela, kot so delavnice, tečaji računalništva ipd. Prednost vseh socialnovarstvenih programov je ta, da se sproti prilagajajo potrebam uporabnikov in potrebam lokalnih skupnosti. Med programi je možno tudi prehajanje iz manj zahtevnih v zahtevnejše programe in obratno. Programi ozaveščanja javnosti in preventivnega delovanja Preventive kampanje in medijsko ozaveščanje so namenjene motiviranju zasvojenih za abstinenco in iskanje pomoči, informiranju in izobraževanju o različnih oblikah zasvojenosti in načinih obravnave, zmanjševanju škodljivih posledic drog in alkohola med mladimi, zmanjševanju predsodkov o zasvojenih in za njihovo destigmatizacijo. Ravno tako nudijo strokovno pomoč zaposlenim na področju vzgoje in izobraževanja za prepoznavanje, soočenje in reševanje problematike
  59. 59. 58 zasvojenosti ter skušajo vplivati na ustrezno sprejetje zakonodaje s področja prepovedanih drog, in konkretno pomoč zasvojenim ter njihovim bližnjim. Prizadevajo si za sistemsko uveljavitev enakih možnosti za vse, ki na tem področju iščejo pomoč.
  60. 60. 59 AJDOVŠČINA Gregorčičeva 18, 5270 Ajdovščina   Tel.št.: 05/368 06 12 E-naslov: gpcsd.ajdov@gov.si BREŽICE   Cesta Prvih borcev 24, 8250 Brežice  Tel.št.: 07/499 10 00 E-naslov: gpcsd.brezi@gov.si CELJE  Opekarniška cesta 15 b, 3000 Celje Tel.št.: 03/425 63 00 E-naslov: gpcsd.celje@gov.si CERKNICA Partizanska 2/a, 1380 Cerknica Tel.št.: 01/705 04 00 E-naslov: gpcsd.cerkn@gov.si ČRNOMELJ Ulica 21. oktobra 9, 8340 Črnomelj  Tel.št.: 07/306 23 60 E-naslov: gpcsd.crnom@gov.si DOMŽALE  Ljubljanska 70, 1230 Domžale  Tel.št.: 01/724 63 70 E-naslov: gpcsd.domza@gov.si DRAVOGRAD Meža 4, 2370 Dravograd  Tel.št.: 02/872 36 30 E-naslov: gpcsd.dravo@gov.si GORNJA RADGONA   Partizanska cesta 21, 9250 Gornja  Radgona Tel.št.: 02/564 93 10 E-naslov: gpcsd.gornj@gov.si GROSUPLJE  Adamičeva cesta 51,  1290 Grosuplje Tel.št.: 01/781 80 50 E-naslov: gpcsd.grosu@gov.si HRASTNIK   Log 9, 1430 Hrastnik Tel.št.: 03/564 27 70 E-naslov: gpcsd.hrast@gov.si IDRIJA    Vojkova 2a, 5280 Idrija Tel.št.: 05/373 46 00 E-naslov: gpcsd.idrij@gov.si ILIRSKA BISTRICA   Bazoviška 32, 6250 Ilirska Bistrica  Tel.št.: 05/711 01 40 E-naslov: gpcsd.ilirs@gov.si IZOLA   Cesta v Pregavor 3a, 6310 Izola  Tel.št.: 05/662 26 94 E-naslov: gpcsd.izola@gov.si KJE ISKATI POMOČ? V tem poglavju smo zbrali osnovne informacije o javnih socialnih in zdravstvenih službah, ki delujejo na območju države, na katere se lahko obrnejo osebe s težavami v duševnem zdravju.
  61. 61. 60 JESENICE     Cesta Železarjev 4a, 4270 Jesenice Tel.št.: 04/583 46 01 in 04/583 46 10 ali 04/583 46 14 E-naslov: gpcsd.jesen@gov.si KAMNIK  Ljubljanska 1, 1240 Kamnik  Tel.št.: 01/830 32 80, 01/831 60 31 E-naslov: gpcsd.kamni@gov.si KOČEVJE   Ljubljanska c. 25, 1330 Kočevje  Tel.št.: 01/893 83 80 E-naslov: gpcsd.kocev@gov.si KOPER Cankarjeva 6, 6000 Koper Tel.št.: 05/663 45 50 E-naslov: gpcsd.koper@gov.si KRANJ Koroška cesta 19, 4000 Kranj Tel.št.: 04/256 87 20 E-naslov: gpcsd.kranj@gov.si KRŠKO  Cesta krških žrtev 11, 8270 Krško Tel.št.: 07/492 23 25 in 07/490 49 51 E-naslov: gpcsd.krsko@gov.si LAŠKO   Kidričeva ulica 1, 3270 Laško  Tel.št.: 03/734 31 00 E-naslov: gpcsd.lasko@gov.si LENART   Ilaunigova 19, 2230 Lenart  Tel.št.: 02/72 00 300 E-naslov: gpcsd.lenar@gov.si LENDAVA     Glavna ulica 73, 9220 Lendava  Tel.št.: 02/578 98 40 E-naslov: gpcsd.lenda@gov.si LITIJA  Ljubljanska c. 12, 1270 Litija Tel.št.: 01/890 03 80 E-naslov: gpcsd.litij@gov.si LJUBLJANA-BEŽIGRAD   Einspilerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana   Tel.št.: 01/300 18 00 E-naslov: gpcsd.ljbez@gov.si LJUBLJANA-CENTER  Dalmatinova 2, 1000 Ljubljana - Center   Tel.št.: 01/475 08 00 in 01/475 08 16 E-naslov: gpcsd.ljcen@gov.si LJUBLJANA-MOSTE POLJE     Zaloška cesta 69, 1000 Ljubljana Tel.št.: 01/587 34 00 E-naslov: gpcsd.ljmos@gov.si LJUBLJANA-ŠIŠKA  Celovška cesta 150, 1000 Ljubljana Tel.št.: 01/583 98 00 E-naslov: info.csdsiska@gov.si LJUBLJANA-VIČ RUDNIK   Tržaška cesta 40, 1000 Ljubljana Tel.št.: 01/200 21 40 E-naslov: gpcsd.ljvic@gov.si LJUTOMER  Rajh Nade ulica 2 a, 9240 Ljutomer Tel.št.: 02/585 86 60 E-naslov: gpcsd.ljuto@gov.si
  62. 62. 61 LOGATEC  Tržaška cesta 50a, 1370 Logatec Tel.št.: 01/759 06 70 E-naslov: gpcsd.logat@gov.si MARIBOR   Zagrebška cesta 72, 2000 Maribor Tel. št.: 02/250 66 00 E-naslov: gpcsd.marib@gov.si METLIKA  Naselje Borisa Kidriča 5a, 8330 Metlika  Tel.št.: 07/369 14 83 E-naslov: gpcsd.metli@gov.si MOZIRJE  Šmihelska cesta 2, 3330 Mozirje Tel.št.: 03/839 14 60 E-naslov: gpcsd.mozir@gov.si MURSKA SOBOTA  Slovenska ulica 44, 9000 Murska Sobota  Tel.št.: 02/535 11 40 E-naslov: gpcsd.mursk@gov.si NOVA GORICA Delpinova 18/b,  5000 Nova Gorica  Tel.št.: 05/330 29 00 E-naslov: gpcsd.gorica1@gov.si NOVO MESTO     Resslova ulica 7b,  8000 Novo Mesto Tel.št.: 07/393 26 40 E-naslov: gpcsd.novom@gov.si ORMOŽ  Ptujska cesta 25d, 2270 Ormož  Tel.št.: 02/741 05 60 E-naslov: gpcsd.ormoz@gov.si PESNICA  Pesnica pri Mariboru 43a, 2211 Pesnica Tel.št.: 02/654 42 20 E-naslov: gpcsd.pesni@gov.si   PIRAN   Obala 114, 6320 Portorož Tel.št.: 05/671 23 00 E-naslov: gpcsd.piran@gov.si POSTOJNA  Novi trg 6, 6230 Postojna   Tel.št.: 05/700 12 00 E-naslov: gpcsd.posto@gov.si PTUJ    Trstenjakova 5a, 2250 Ptuj  Tel.št.: 02/787 56 00 E-naslov: gpcsd.ptuj@gov.si RADLJE OB DRAVI Mariborska cesta 7, 2360 Radlje ob Dravi Tel.št.: 02/887 97 30 E-naslov: gpcsd.radlj@gov.si RADOVLJICA   Kopališka 10, 4240 Radovljica Tel.št.: 04/537 14 00 in 01/537 14 11 E-naslov: gpcsd.radov@gov.si RAVNE NA KOROŠKEM  Gozdarska pot 17, 2390 Ravne na Koroškem  Tel.št.: 02/821 63 50 in 02/821 63 51 E-naslov: gpcsd.ravne@gov.si RIBNICA  Škrabčev trg 17, 1310 Ribnica Tel.št.: 01/836 10 03 in  01/836 93 50 E-naslov: gpcsd.ribni@gov.si
  63. 63. 62 RUŠE  Šolska ulica 16a, 2342 Ruše  Tel.št.: 02 673 01 50 E-naslov: gpcsd.ruse@gov.si SEVNICA     Trg Svobode 9, 8290 Sevnica Tel.št.: 07 816 12 40 E-naslov: gpcsd.sevni@gov.si SEŽANA  Kosovelova ulica 4b, 6210 Sežana   Tel.št.: 05/707 42 00 in 05/ 734 16 80 E-naslov: gpcsd.sezan@gov.si SLOVENJ GRADEC  Ozka ulica 1, 2380 Slovenj Gradec  Tel.št.: 02/885 01 00 E-naslov: gpcsd.slovg@gov.si SLOVENSKA BISTRICA  Ljubljanska c. 16,   2310 Slovenska Bistrica    Tel.št.: 02/805 07 60 E-naslov: gpcsd.slovb@gov.si SLOVENSKE KONJICE Mestni trg 18, 3210 Slovenske Konjice Tel.št.: 03/758 08 80 E-naslov: gpcsd.slovk@gov.si ŠENTJUR   Ulica Dušana Kvedra 11, 3230 Šentjur pri Celju Tel.št.: 03/746 25 20 E-naslov: gpcsd.sentj@gov.si ŠKOFJA LOKA  Partizanska cesta 1 d, 4220 Škofja Loka Tel.št.: 04/517 01 00 E-naslov: gpcsd.skofj@gov.si ŠMARJE PRI JELŠAH  Rogaška cesta 38,  3240 Šmarje pri Jelšah Tel.št.: 03/818 16 50 E-naslov: gpcsd.smarj@gov.si TOLMIN Cankarjeva 6, 5220 Tolmin Tel.št.: 05/ 388 17 19 E-naslov: gpcsd.tolmi@gov.si TRBOVLJE Mestni trg 5a, 1420 Trbovlje  Tel.št.: 03/563 40 16 in 03/563 40 33 E-naslov: gpcsd.trbov@gov.si TREBNJE  Goliev trg 11, 8210 Trebnje Tel.št.: 07 348 15 70 E-naslov: gpcsd.treb@gov.si TRŽIČ  Usnjarska ulica 3, 4290 Tržič Tel.št.: 04/597 12 00 E-naslov: gpcsd.trzic@gov.si VELENJE  Prešernova 10, 3320 Velenje Tel.št.: 03/898 45 00 in 03/898 45 02 E-naslov: gpcsd.velen@gov.si VRHNIKA  Ljubljanska 16, 1360 Vrhnika Tel.št.: 01/750 62 70 E-naslov: gpcsd.vrhni@gov.si ZAGORJE OB SAVI  Cesta zmage 7, 1410 Zagorje ob Savi Tel.št.: 03/566 02 40 E-naslov: gpcsd.zagor@gov.si
  64. 64. 63 ŽALEC  Mestni trg 5, 3310 Žalec Tel.št.: 03/713 12 50 E-naslov: gpcsd.zalec@gov.si Primorska regija CSD Koper, ki opravlja delo za CSD Koper, CSD izola, CSD Piran in CSD Sežana Koordinatorica: Gigliola Kovač CSD Koper, Cankarjeva ulica 6, 6000 Koper Telefon: 041 668 952 in 05 6634 562 E-naslov: gigliola.kovac@gov.si CSD Nova Gorica, ki opravlja delo za CSD Nova Gorica, CSD Tolmin in CSD Ajdovščina Koordinatorica: mag. Katjuša Stanič CSD Nova Gorica, Delpinova ulica 18 b, 5000 Nova Gorica Telefon: 05 3302 935 in 031 682 908 E-naslov: katjusa.stanic@gov.si Koordinatorica: Nataša Novak CSD Nova Gorica, Delpinova ulica 18 b, 5000 Nova Gorica Telefon: 05 330 27 07, 031 665 031 E-naslov: natasa.novak1@gov.si CSD Idrija, ki opravlja delo za CSD Idrija, CSD Postojna, CSD Ilirska Bistrica, CSD Cerknica in CSD Logatec Koordinatorica: Anja Kaurč CSD Idrija, Vojkova ulica 2a, 5280 Idrija Telefon: 041 388 176 in 05 37 34 609 E-naslov: anja.kaurc@gov.si Koordinator: mag. Janez Tušar CSD Idrija, Vojkova ulica 2a, 5280 Idrija Telefon: 05 373 46 13, 031 717 413 Gorenjska regija CSD Jesenice, ki opravlja delo za CSD Jesenice, CSD Radovljica in CSD Tržič Koordinatorica: Mateja Kozjek Šurc CSD Jesenice, Cesta Železarjev 4 a, 4270 Jesenice Telefon: 04 583 46 24, 051 351 301 E-naslov: marjetka.kozjek-surc@gov.si

×