Successfully reported this slideshow.
We use your LinkedIn profile and activity data to personalize ads and to show you more relevant ads. You can change your ad preferences anytime.
DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA
Digitalni dokazi v preiskavah gospodarske kriminalitete
Avgust, 2012 Zala Žvab
Ment...
Zahvala
Hvala sarkazmu, cinizmu, pogumu, statistiki, prijateljstvom, ljubezni,
ponosu,intelektualnim izzivom, aktivizmu, p...
3
Kazalo
Povzetek ..................................................................................................4
Summ...
4
Povzetek
Diplomska naloga se ukvarja z zelo pomembnim vprašanjem današnjega kazenskega
postopka. V času množične uporabe...
5
Summary - Digital evidence in investigations of economic
crime
This thesis explores a very important and difficult quest...
6
1 Uvod
Zaradi nenehnega razvoja informacijsko komunikacijskih tehnologij in njihove razširjene
uporabe v naših življenji...
7
2 Uporabljene metode
Zaključno delo je sestavljeno iz treh vsebinskih sklopov. V prvem sklopu obravnavamo
gospodarsko kr...
8
3 Gospodarska kriminaliteta
Gospodarska kriminaliteta je v sedanjem času pod objektivom tako zakonodajalcev in
politične...
9
Subjekte, ki so uporabniki blaga ali storitev iz gospodarskih dejavnosti ali so na
kakšen drug način povezani z gospodar...
10
institucije in to ne le s tem, da izgubijo del premoženja, ampak hkrati tudi zaupanja
drugih uporabnikov njihovih stori...
11
V večini primerov je storilec deloval sam, čeprav so opazili, da je v državah zunaj
ZDA naraslo število primerov, kjer ...
12
industrijskih tehnologij, novih storitev in računalništva ter še posebej razvoj računalništva
in informacijske tehnike ...
13
pomemben indic ravno to, da se njegovo premoženje iznenada zelo poveča in da bo zato
verjetno postal osumljenec.
Zato s...
14
4 Digitalni dokaz in z njim povezana problematika
Digitalni dokaz je v zadnjih letih deležen velike pozornosti predvsem...
15
mednarodnega in velikega podjetja kot je npr. Google; odvisna je tudi od tega ali je na
napravi uporabljena enkripcija ...
16
Tabela 1: Razlike v hišni preiskavi in preiskavi elektronske naprave se kažejo (vir: Kerr, 2005):
FIZIČNI SVET:
Policis...
17
Dokaz mora biti enak (kot v času storitve kaznivega dejanja) predočen sodišču. Tukaj se
pojavlja vprašanje kopiranja sa...
18
ali obdolženca ali osebo, ki ne sme biti zaslišana kot priča (235. člen) ali se je v skladu s
tem zakonom odrekla priče...
19
4.2 Novosti na področju digitalnih dokazov
V literaturi pa poleg že omenjenih dilem in skrbi o uporabnosti digitalnih d...
20
5 Digitalni dokaz v preiskavah gospodarske kriminalitete
5.1 Evidentiranje poslovnih dogodkov v podjetju
Kot že omenjen...
21
Seveda zato lahko sklepamo, da je knjigovodska listina vodena v računalniški obliki zato
tudi pomemben digitalni dokaz....
22
kažejo tudi na izvajanje gospodarske kriminalitete) pri vpogledu v poslovanje podjetja in
možnemu odkritju takih dejavn...
23
Zunanja revizija ima pa za svoja cilja ocenjevanje računovodskih postopkov in pravilnosti
vnesenih podatkov na osnovi p...
24
preiskovalci sestavijo kazensko ovadbo, ki pa je obvestilo pristojnemu državnemu organu –
tožilcu, da je bilo storjeno ...
25
Koledarji
Finančna poročila in napovedi
Revizorjeva poročila
Newman tudi opozarja, da zaposleni v organih za pregon mor...
26
3. premoženje iz prejšnje točke ne predstavlja premoženjske koristi, pridobljene s
kataloškim kaznivim dejanjem ali zar...
27
5.3.3 Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD, 2008)
Pri obravnavanju gospodarske kriminalitete se moramo t...
28
ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 24. člena Kazenskega
zakonika). Ampak, ali je tudi podjetje...
29
iz 16. poglavja za kazniva dejanja po 131. in 137. do 144. člena ter 146. do 149.
člena)
Javna objava kaznivih dejanj z...
30
naloge varnosti, Hujskanje k upiranju, Odstranitev ali poškodovanje uradnega
pečata ali znamenja, Odvzem ali uničenje u...
31
6 Zaključek
Kot smo se zavedali že pred začetkom preučevanja digitalnih dokazov in njihove vloge v
preiskovanju gospoda...
32
da se bo oseba pred izvršitvijo premislila. Naše mnenje je, da je zakon, čeprav po prvi
presoji bolj represivne narave,...
33
tujih sodelavcev kot so računovodje (dokler se v Sloveniji ne uveljavi profil forenzičnega
računovodje), revizorji (not...
34
7 Uporabljeni viri
Association of Certified Fraud Examiners. (2012). Report to the nations on occupational
fraud and ab...
35
Heuston, G. in Block, J. (2009). The Computer as a Significant Other. FBI Law Enforcement
Bulletin, 78(4), 8-14. Pridob...
36
Mercer, D., L. (2004). Computer forensics: Charactreistics and preservation of digital
evidence. FBI Law Enforcement Bu...
Upcoming SlideShare
Loading in …5
×

UNI_Zvab_Zala_1990

477 views

Published on

  • Be the first to comment

  • Be the first to like this

UNI_Zvab_Zala_1990

  1. 1. DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Digitalni dokazi v preiskavah gospodarske kriminalitete Avgust, 2012 Zala Žvab Mentor: izr. prof. dr. Anton Dvoršek
  2. 2. Zahvala Hvala sarkazmu, cinizmu, pogumu, statistiki, prijateljstvom, ljubezni, ponosu,intelektualnim izzivom, aktivizmu, prostovoljstvu, sreči, želji po uspehu in zavedanju same sebe. Hvala vsem ljudem, ki so mi pomagali spoznati te stvari, brez katerih ne bi bila to, kar sem. Še posebna zahvala gre digitalnim dokazom in gospodarski kriminaliteti ter mentorju profesorju Dvoršku, ki me je postavil pred izziv, brez katerega ne bi nastalo sledeče diplomsko delo.
  3. 3. 3 Kazalo Povzetek ..................................................................................................4 Summary - Digital evidence in investigations of economic crime ................................5 1 Uvod.....................................................................................................6 2 Uporabljene metode ..................................................................................7 3 Gospodarska kriminaliteta ...........................................................................8 3.1 Značilnosti gospodarske kriminalitete in njenih storilcev ..................................9 3.2 Izhodišča za preiskovanje gospodarske kriminalitete ..................................... 11 4 Digitalni dokaz in z njim povezana problematika............................................... 14 4.1 Potek preiskave elektronske naprave za pridobitev digitalnih dokazov ................ 17 4.2 Novosti na področju digitalnih dokazov ..................................................... 19 4.2 Novosti na področju digitalnih dokazov ..................................................... 19 5 Digitalni dokaz v preiskavah gospodarske kriminalitete ....................................... 20 5.1 Evidentiranje poslovnih dogodkov v podjetju.............................................. 20 5.2 Preiskovanje v okviru podjetja............................................................... 22 5.3 Predkazenski postopek in zbiranje (digitalnih) dokazov zoper osumljenca............ 23 5.3.1 Forenzično računovodstvo in računalniška forenzika ................................ 24 5.3.2 Finančna preiskava z namenom odvzema premoženja nezakonitega izvora...... 25 5.3.3 Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD, 2008) .................... 27 6 Zaključek ............................................................................................. 31 7 Uporabljeni viri ...................................................................................... 34
  4. 4. 4 Povzetek Diplomska naloga se ukvarja z zelo pomembnim vprašanjem današnjega kazenskega postopka. V času množične uporabe tehnologij se je med možnim dokazovanjem pojavil tudi digitalni dokaz, ki se pojavlja v vedno več različnih vrstah kaznivih dejanj. Zahteva drugačno obravnavo, predvsem pri preiskovanju gospodarske kriminalitete, kjer so preiskovalci postavljeni pred vrsto izzivov in ovir. Že samo odkrivanje gospodarskih kaznivih dejanj je zelo težavno in v določenih situacijah skorajda nemogoče, saj se ilegalno poslovanje skriva pod krinko legalnega. V diplomskem delu smo najprej vsebinsko obravnavali gospodarsko kriminaliteto in poskušali postaviti njeno definicijo. V nadaljevanju smo predstavili definicijo in idejo digitalnega dokaza ter kako je njegov pojav sprožil spremembe kazenskega postopka in zahtevo po drugačni percepciji. Na koncu naloge smo poskušali ti dve področji združiti tako, da smo poskušali poiskati možne prednosti za preiskovanje gospodarske kriminalitete. Tako opozarjamo na različne možne indice prisotnosti napak v poslovanju podjetja in možna nahajališča digitalnih dokazov v takih primerih. Posebno pozornost smo namenili možnim prednostim preiskovalcev na tem področju. Te prednosti izhajajo predvsem iz veljavne zakonodaje in spremembe percepcije odnosa osumljenca do njegovih elektronskih naprav. Odkrili smo, da bi bilo potrebno posebno pozornost nameniti sodelovanju s prvimi respondenti na kraju dejanja in tudi s tretjimi osebami kot so računovodje, revizorji in sistemski administratorji. Ključne besede: gospodarska kriminaliteta, kriminalistično preiskovanje, digitalni dokaz, računalniška forenzika, forenzično računovodstvo
  5. 5. 5 Summary - Digital evidence in investigations of economic crime This thesis explores a very important and difficult question of criminal procedure in our times. With the massive usage of information-communications technology there appeared digital evidence, which we can find in different criminal investigations of different type of crimes. It demands a different approach, especially in the investigations of economic crime, where investigators are facing numerous difficulties and challenges. Sometimes investigation of economic crime leads to an almost impossible situation, because the illegal activities are hiding behind the legal business activities. At first, we discussed economic crime and its features and tried to find its definition. After that we presented the idea of digital evidence and its definition and also how its existence triggered changes in the criminal procedure and how it demands a new kind of understanding. At the end we tried to combine these two fields and try to pinpoint possible advantages that can be applied in the investigations of economic crimes. With that we draw attention to indicators that can show incidents in the business activities, possible areas where we can find digital evidence in such cases and we dedicate special attention to things that can represent possible breakthroughs for investigators. We can find these in our legislation and different way of understanding of the relationship between suspects and their electronic devices. We came to a conclusion that it would be necessary to give extra attention to cooperation with first respondents on the scene of the crime and third persons such as accountants, auditors and system administrators. Key words: economic crime, criminal investigation, digital evidence, computer forensics, forensic accounting
  6. 6. 6 1 Uvod Zaradi nenehnega razvoja informacijsko komunikacijskih tehnologij in njihove razširjene uporabe v naših življenjih se je spremenil tudi način gospodarskega poslovanja. Vedno večja uporaba elektronskih naprav, internetnega omrežja ipd. je sprožila vrsto novosti na gospodarskem področju, kot je npr. elektronsko bančništvo. Tukaj pa ima že tako slabo vidna gospodarska kriminaliteta, ki se »skriva« za legalnim poslovanjem, še dodaten vir anonimnosti, ki otežuje že tako kompleksno in težavno preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj. Vendar storilci v »digitaliziranem« svetu tudi puščajo sledi, ki so vidne le s pomočjo elektronskih naprav in posebne programske opreme. Še posebno na področju nepravilnega poslovanja, kar praviloma nadzira računovodstvo podjetja. Napaka v poslovanju pa lahko pomeni ali incident, ki ni kazniv, ali grožnjo, ki pa je praviloma kazniva in tukaj računovodstvo ali revizija obvesti organe pregona. Pri tovrstnih preiskavah si preiskovalci pomagajo s forenzičnim računovodstvom in računalniško forenziko. Vendar preiskavo gospodarske kriminalitete lahko preusmerimo tudi na finančno preiskavo osumljenčevega premoženja, kar nam lahko pokaže na ilegalno pridobljeno premoženje in je tudi lahko pomemben indic izvršitve gospodarskega kaznivega dejanja. Vse naštete stvari se lahko pojavijo v obliki digitalnega dokaza. Diplomska naloga se zato osredotoča na vlogo digitalnih dokazov, kot novost v preiskovanju gospodarske kriminalitete, ki jih lahko najdemo pri finančnih preiskavah ali preiskavah poslovanja podjetja, kjer si pomagamo z računalniško forenziko in forenzičnim računovodstvom. Opozarja tudi na posebne lastnosti digitalnega dokaza, katere moramo upoštevati, da nam lahko pomagajo pri aretaciji in kasneje služijo na sodni obravnavi in na ovire, s katerimi se lahko preiskovalci srečajo pri sami preiskavi (posebna pozornost je namenjena davčnim oazam in problematičnemu pridobivanju podatkov o premoženju oseb zaradi visoke stopnje anonimnosti). Digitalni dokazi zahtevajo tudi drugačno percepcijo in posledično spremembo kazenskega postopka ter zato tudi sprotno usposabljanje in izobraževanje organov kazenskega pregona. Seveda pa diplomsko delo ponuja možne alternativne rešitve, s katerimi si lahko preiskovalci pomagajo pri pridobitvi omenjenih dokazov v praksi. V diplomski nalogi skušamo potrditi tezo, da za vedno več gospodarskih kaznivih dejanj lahko najdemo digitalne dokaze, ki nam služijo v predkazenskem postopku (za identificiranje osumljenca ali motiva) kot tudi v kazenskem postopku.
  7. 7. 7 2 Uporabljene metode Zaključno delo je sestavljeno iz treh vsebinskih sklopov. V prvem sklopu obravnavamo gospodarsko kriminaliteto na splošno, njene lastnosti in lastnosti storilcev in probleme z njenim preiskovanjem. V naslednjem delu se ukvarjamo s samo definicijo digitalnih dokazov in pod katere vrste dokazov spadajo, kakšne novosti so prinesli na preiskovalnem in zakonodajnem področju ter novosti v forenzični znanosti (računalniško forenziko). Hkrati se tukaj ukvarjamo s problematiko neposredne uporabe digitalnih dokazov, ki se vežejo na njihove lastnosti. V ospredje postavljamo tudi novosti, ki jih je bil deležen Zakon o kazenskem postopku (2012), da bi ustrezno uredil preiskavo elektronskih naprav. V zadnjem sklopu pa smo poskušali povezati obe področji, torej kako lahko uporabimo digitalne dokaze v preiskavah gospodarske kriminalitete in kje se ti nahajajo. Tukaj tudi podarjamo pomen forenzičnega računovodstva kot pomožne vede, s katero si lahko preiskovalci pomagajo v predkazenskem postopku. Poudarjamo tudi določene rešitve, ki lahko preiskovalcem pomagajo pri sami pridobitvi sledečih dokazov, ki izhajajo iz veljavne zakonodaje (Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora [ZOPNI], 2011, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja [ZOPOKD], 2008). Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili analizo sekundarnih virov, torej dostopno literaturo s področja gospodarske kriminalitete in digitalnih dokazov (znanstveni prispevki v slovenskem in angleškem jeziku). To analizo smo dopolnili tudi z analizo primarnih virov- področne zakonodaje: Kazenskim zakonikom, Zakonom o kazenskem postopku, Zakonom o odvzemu premoženja nezakonitega izvora in Zakonom o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Obe analizi smo medsebojno tudi primerjali, torej kako se implementacija zakonov kaže v praksi. Teoretična izhodišča smo izpopolnili z novinarskimi prispevki iz spletnega portala Delo.si in RTV.si (Mitar, 2007).
  8. 8. 8 3 Gospodarska kriminaliteta Gospodarska kriminaliteta je v sedanjem času pod objektivom tako zakonodajalcev in politične sfere, kot kriminalistov, kriminologov in medijev. Zajema veliko medsebojno različnih pojavov, ki jih je zato tudi zelo težko oblikovati v celotno in enotno definicijo. Lamberger (2009) jo definira kot tisto kriminaliteto, kjer storilci s kaznivimi dejanji, storjenimi pri gospodarskemu poslovanju, ogrožajo premoženje ali druge dobrine v lasti gospodarskih subjektov, družbene skupnosti ali države. Ta kazniva dejanja naj bi se nanašala na naslednja področja: varstvo trga pred monopolom in nelojalno konkurenco, varstvo denarnega sistema, varstvo kupcev, upnikov in poslovnih partnerjev, zavarovanje državnih interesov na davčnem in carinskem področju, pravno varnost v poslovnem prometu in notranje varstvo gospodarskih družb, finančnih institucij in drugih gospodarskih subjektov. Svenson pa je opredelil gospodarski kriminal kot: »kazniva ravnanja, ki se jih lotevajo storilci v okviru legalnega poslovanja organizacije, da bi si pridobili premoženjsko korist.« (Svenson v Dvoršek, 2008: 363) Širše jo je definirala Latvijska policijska akademija tako, da: »… zajema kriminalna ravnanja, ki so izvršena med operacijskim procesom gospodarske družbe, ki pa za realizacijo zahteva načrtovanje in priložnost vplivati na finančne odločitve.« (Kavalieris, 2003: 172) Na angloameriškem področju je z opredelitvami tovrstne kriminalitete začel Sutherland in jo označil s pojmom »white-collar crime« ali kriminaliteta belega ovratnika. Čez čas se je ugotovilo, da tovrstne kriminalitete ne opravljajo le osebe, ki so na visokih položajih v podjetju, ampak da to opravljajo tudi drugi zaposleni. Tako se je gospodarska kriminaliteta razdelila na belo-ovratniško in modro-ovratniško. V tretji fazi pa so raziskovalci tega področja ugotovili, da se veliko število kaznivih dejanj izvrši v povezavi z dejavnostjo v gospodarski družbi in se je posledično oblikovala definicija korporacijske kriminalitete (korporacija=pravna oseba, ki temelji na združenju oseb oziroma ima člansko strukturo in s tem je ustvarjen pravni subjekt, najpogostejše so gospodarske družbe). Vendar kljub večletnemu raziskovanju še vedno ne obstaja enotna definicija gospodarske kriminalitete, kar je tudi verjetno posledica drugačnih opredelitev kaznivih dejanj, ki spadajo pod to področje kot tudi drugačnega dojemanja njenega obsega. Ampak je vsem definicijam skupno to, da je storilcem gospodarske kriminalitete osnovno gibalo doseganje velikih nezakonitih dobičkov ob razmeroma nizkem tveganju in da ta vrsta kriminalitete obsega veliko raznolikih pojavov (Selinšek, 2007). Lahko je organizirana ali neorganizirana in lahko je usmerjena zoper (Selinšek, 2007): Gospodarski sistem kot celoto Gospodarske subjekte
  9. 9. 9 Subjekte, ki so uporabniki blaga ali storitev iz gospodarskih dejavnosti ali so na kakšen drug način povezani z gospodarstvom Glede na ameriško področje, smo se v tem diplomskem delu odločili, da bomo uporabljali tudi pojem finančni kriminal (ang. Financial crime). Ta je pogosto definiran kot kriminaliteta zoper premoženje, ki pa vključuje tudi nezakonito pridobljeno premoženje, tako, da ga lahko oseba uporablja in ji je to v korist. Glavni cilj storilca je, da pridobi dostop in nadzor nad premoženjem, ki je last tretje osebe (Gottschalk in Solli-Saether, 2010). 3.1 Značilnosti gospodarske kriminalitete in njenih storilcev Ena najbolj opaznih značilnosti gospodarske kriminalitete smo že omenili zgoraj, torej da zajema nizko tveganje. Storitev sama zase namreč ne kaže nekih znakov kaznivega dejanja, ampak poteka pod krinko normalnega poslovanja. Zaradi tega je gospodarska kriminaliteta slabo vidna (predstavlja večji delež sivega polja kriminalitete, kar se poskuša odkriti z anonimnimi prijavami, objavami v različnih medijih in naključnimi odkritji (Lamberger, 2009)). Hkrati je svojstvena spreminjanju ekonomskemu sistemu, se mu prilagaja in so zato zanjo značilne hitre spremembe pojavnih oblik. Priča smo vse več mednarodnim oblikam zaradi procesa globalizacije, vse pogostejše so organizirane oblike. Največji problem pri preiskovanju predstavljajo individualno nedoločljive žrtve, ki so v večini primerov anonimne in pasivne (Dvoršek, 2008). Podobno trdijo tudi drugi avtorji (Gottschalk in Solli-Saether, 2010, Kavalieris, 2003). Kazniva dejanja v slovenskem pojmovanju gospodarske kriminalitete najdemo v Kazenskem zakoniku (KZ-1, 2008): Poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja (209. člen) Goljufija (211. člen): v večini primerov imamo opraviti z različnimi vrstami in oblikami goljufij Organiziranje denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo (212. člen) Kazniva dejanja zoper gospodarstvo (225. člen – 250. člen)1 Žrtve gospodarske kriminalitete so različne in velikokrat jih ne moremo posamezno določiti. To so lahko posamezniki (fizične osebe), institucije, korporacije, država ali celoten gospodarski sistem. Žrtev predstavlja lahko tudi sam finančni sistem, saj ga storilci uporabljajo za samo izvršitev kaznivega dejanja in hkrati za skriti, prikriti tovrstna dejanja-predstavlja jim možnost oblikovanja bogastva. S tem so na udaru finančne 1 Večina slovenskih avtorjev ne šteje celotnega poglavja kot kazniva dejanja gospodarske kriminalitete (Lamberger, 2009). Drugi avtorji (predvsem tuji) pa naštevajo tudi druge vrste kaznivih dejanj, ki pa jih najdemo v omenjenemu poglavju (Manning, 2005).
  10. 10. 10 institucije in to ne le s tem, da izgubijo del premoženja, ampak hkrati tudi zaupanja drugih uporabnikov njihovih storitev. Ljudje namreč prenehajo uporabljati finančni sistem (namesto hraniti svoj denar na bančnem računu, ga imajo raje v sefu v lastnem domu) in trg zato ne more zagotavljati storitev v takšnem obsegu kot prej (Gottschalk in Solli- Saether, 2010). Storilci so lahko poklicni, situacijsko motivirani ali priložnostni. Zlorabljajo zaupanje svojih žrtev in so bolj izobraženi in strokovno usposobljeni ter imajo večjo ekonomsko moč. Razdelimo jih lahko v tri skupine. V prvi se nahajajo posamezniki, ki so lahko povezani s kriminalno združbo in se poklicno za lastno korist ukvarjajo z izvrševanjem gospodarskih kaznivih dejanj. Ti so lahko organizirani ali pa delujejo v prid organizirane kriminalne dejavnosti. V drugo skupino spadajo vodstva velikih, srednjih in malih podjetij, ki so tarča različnih oblik podjetniškega kriminala, da bi povečali dobiček samega podjetja. V tretji skupini pa so storilci posamezniki, ki izkoriščajo priložnosti za izvrševanje goljufij in drugih kaznivih dejanj znotraj podjetij (zaposleni, itd.) (Dvoršek, 2008). Ne smemo pozabiti, da so storilci lahko tako fizične kot pravne osebe(čeprav pravne osebe ne morejo biti kazensko odgovorne, ampak le odgovorne za kaznivo dejanje) (Selinšek, 2007). Če se ozremo na kriminološka spoznanja in se osredotočimo na goljufijo kot najpogostejša oblika gospodarske kriminalitete, nam o motivaciji storilcev veliko pove ravno trikotnik goljufije kriminologa Donalda R. Cressey-a. Postavil je svojo hipotezo, zakaj se ljudje sploh ukvarjajo z goljufijami. Trikotnik predstavljajo trije ključni elementi: priložnost, motivacija in racionalizacija. Priložnost je v tem primeru sposobnost izvršiti goljufivo dejanje. Seveda storilci močno verjamejo, da ne bodo odkriti. Priložnost se pojavi, ko imajo zaposleni dostop do informacij, s katerimi si pomagajo pri izvedbi same goljufije in jo hkrati prikriti. Motivacija je pritisk oziroma potreba, ki jo občuti oseba, ki izvrši goljufijo. Ti dejavniki se lahko nanašajo na finančno stanje osebe, na njene želje npr. po višjem življenjskem standardu, itd. Racionalizacija je ključna komponenta pri večini primerov goljufij. Gre za to, da storilec skuša predstaviti svoje kaznivo dejanje kot upravičeno in ima zanj pripravljene izgovore, ki naj bi tudi zmanjšalo težo samega dejanja (The Lebanese Association of Certified Public Accountants, 2009, Koletnik in Kolar, 2008). Association of Certified Fraud Examiners ali ACFE je v letnem poročilu za leto 2011, namenila posebno poglavje tudi profilu storilca goljufij in podobnih dejanj, ki spadajo pod finančni(gospodarski) kriminal. Z analizo vprašalnikov in uporabo statističnih metod so ugotovili naslednje (Association of Certified Fraud Examiners, 2012): 42% storilcev je bilo zaposlenih v podjetju/organizaciji, 38% jih je bilo managerjev in 18% direktorjev oz. lastnikov podjetja/organizacije
  11. 11. 11 V večini primerov je storilec deloval sam, čeprav so opazili, da je v državah zunaj ZDA naraslo število primerov, kjer je bilo storilcev več Večinoma so moškega spola Največkrat so stari od 31-50 let Imajo univerzitetno izobrazbo Brez kriminalne kartoteke Manning (2005) je lastnosti storilca poneverb (katere tudi spadajo v obseg gospodarske kriminalitete) razdelil na: 1. Motivacijo a. Finančne zaveze (gospodarska kriza, krediti, dolgovi,…) b. Racionalizacija c. Izziv 2. Osebnostne karakteristike a. Večinoma moški spol b. Brez kriminalne kartoteke c. Poročeni z 1-2 otrokoma, v več primerih je bil storilec samohranilec d. Življenjski slog, ki je lasten srednjemu družbenemu razredu e. Prihodki osebe se v večini nahajajo v vrhu 40% populacije f. Dela sam, torej ima lastno pisarno in mu delodajalci zaupajo g. Starost: 30. Leta (mlajšim predstavlja izvršitev poseben izziv) h. Približno si pridobi premoženje, ki je vredno 120% lastne letne plače i. Visoka izobrazba 3.2 Izhodišča za preiskovanje gospodarske kriminalitete Preiskovanje je pojem, s katerim označimo dejavnosti policije, državnega tožilca in preiskovalnega sodnika v predkazenskem(predhodnemu) postopku. Zajema operativnotaktična dejanja policije (zbiranje obvestil, zaseda, iskanje sledi, itd.) in preiskovalna dejanja, ki jih opravlja ali policija ali preiskovalni sodnik (rekonstrukcija, soočenje, prepoznava, itd.) (Maver, 2004). Vse omenjene dejavnosti obravnava in ureja Zakon o kazenskem postopku. Pri preiskovanju gospodarske kriminalitete predstavlja poseben problem samo zbiranje dokaznega gradiva (poslovna dokumentacija), saj se vse skriva med običajnimi poslovnimi dogodki oz. so poslovna tajnost poslovnih dogodkov. Hkrati zahteva takšno preiskovanje dobro poznavanje ekonomskega področja, kot je finančno poslovanje, računovodstvo, borzništvo in tako naprej. Kot je že omenjeno zgoraj, se vrste in oblike gospodarske kriminalitete hitro spreminjajo in posodabljajo, še poseben problem predstavlja razvoj
  12. 12. 12 industrijskih tehnologij, novih storitev in računalništva ter še posebej razvoj računalništva in informacijske tehnike (Lamberger, 2009). Največkrat se preiskovalci znajdejo v treh preiskovalnih situacijah (Dvoršek, 2008): Znano je kaznivo dejanje in osumljenec Znano je kaznivo dejanje, osumljenec pa ne Znana je le nastala škoda (ni pa znano kaznivo dejanje, ne kdo ga je izvršil) Vse tri vrste preiskovalnih situacij so zelo zapletene in kompleksne, preiskovalci pogosto kljub dodatnim znanjem sodelujejo tudi z zunanjimi strokovnjaki. Pri tovrstnem preiskovanju so še posebno pomembni indici, ki nakazujejo na goljufivo (ali drugo kaznivo) ravnanje. Te lahko razdelimo glede nato, na koga/kaj se nanašajo (Dvoršek, 2008, ACFE, 2012, Koletnik in Kolar, 2008): 1. Storilca a. Življenje nad svojimi zmožnostmi(trošenje nad svojimi zmožnostmi) b. Finančne težave c. Sumljivo tesno sodelovanje z določeno stranko d. Prekomerna želja po nadzoru e. Izgovarjanje na preobremenjenost f. Izogibanje odsotnostim od dela, kljub bolezni 2. Procese znotraj podjetja a. Nerealen rok za dokončanje revizije b. Poslovodstvo zahteva revizijo le točno določenega področja delovanja podjetja c. Sorazmerno visoki stroški reprezentance d. Sorazmerno visoki stroški svetovalnih in sorodnih storitev e. Pomembne nepojasnjene razlike, ugotovljene pri analizi 3. Poslovanje podjetja a. Nenavadno visoke investicije podjetja b. Poslovanje z novimi, neznanimi podjetji c. Preusmerjanje plačilnega prometa preko tretjih oseb ali računov d. Visoko zavarovane nepremičnine e. Prodajanje lastnih nepremičnin pred objavo stečaja f. Stiki z »off-shore« centri (davčnimi oazami) g. Nesoglasja z naročnikom in revizorjem Do sedaj smo govorili predvsem o preiskovanju življenja in delovnega okolja storilca oz. delovanja podjetja. Zavedati pa se moramo, da je pri gospodarski kriminaliteti pomembno tudi ilegalno pridobljeno premoženje oz. premoženjska korist. Storilec ve, da je
  13. 13. 13 pomemben indic ravno to, da se njegovo premoženje iznenada zelo poveča in da bo zato verjetno postal osumljenec. Zato se storilci gospodarske kriminalitete poslužujejo finančnih prenosov na več bančnih računov, najbolj privlačne za skriti svoj »plen« pa so ravno davčne oaze (»off-shore« centri). Off-shore centri so v bistvu države, ki delujejo kot finančni center (nudi finančne storitve za večje število nedržavljanov) in so posebno privlačne za storilce gospodarskega in organiziranega kriminala, saj omogočajo hranjenje velike količine denarja in pranje le- tega. Poznamo več vrst davčnih oaz, za gospodarsko kriminaliteto je relevantno, da država davčno direktno ne bremeni premoženja ali pa so ti davki relativno nizki. Pomembno pri teh državah je, da so politično in ekonomsko stabilne, saj, če bi vladali nemiri, bi se uporabniki bali za obstoj svojega premoženja. Davčne oaze so tudi zelo privlačne za storilce kaznivih dejanj (posebno za storilce organiziranega kriminala in mednarodne goljufije), ker nudijo visoko stopnjo anonimnosti in tajnosti delovanja stranke, njenega premoženja in velikokrat nadzor nad izmenjavo finančnih transakcij ne obstaja. To predstavlja poseben problem matični državi, saj težko ugotovi dejansko finančno stanje osebe (Manning, 2005, Ferbrache, 2001). Ta problem se je pojavil tudi Davčni upravi republike Slovenije (DURS), saj pregledati sumljive transakcije iz Slovenije v 42 različnih držav predstavlja velik zalogaj (Fidermuc, 2012). Vendar je potrebno opozoriti, da so se zaradi vloge OLAF-a in javnosti začele možnosti preiskovanja obračati na boljše. Za primer vzemimo otok Man, ki je sprejel novo zakonodajo, ki obvezuje finančne institucije, da poročajo o sumljivih dejavnostih policiji in to ne samo v povezavi s preprodajo drog in terorizmom, ampak tudi v primeru pranja denarja. Isle of Man Fraud Squad skupaj s policijo tudi obsežno sodelujejo s tujimi policijami in organizacijami, kar se kaže v večjem številu rešenih primerov mednarodne goljufije (Ferbrache, 2001). Torej iz povedanega lahko sklepamo, da je sodelovanje z davčnimi oazami tudi zelo pomembno, saj lahko (čeprav s težkim delom in napori) dobimo celotno finančno sliko osumljenca ter iz kje izvira njegovo premoženje.
  14. 14. 14 4 Digitalni dokaz in z njim povezana problematika Digitalni dokaz je v zadnjih letih deležen velike pozornosti predvsem na kazenskopravnem področju. Veliko vlogo igra ravno zaradi povečanja računalniške kriminalitete in tudi zato, ker s pomočjo hitrega napredka tehnologij so tudi druga kazniva dejanja začela pridobivati digitalno preobleko. Digitalen pomeni številski, pri katerem so podatki predstavljeni v obliki diskretnih vrednosti, digitalen podatek pa je informacija, predstavljena z binarno kodo, ki obsega niz diskretnih elementov (Selinšek, 2007). Dokaz pa pomeni vir spoznanja o pomembnem dejstvu, zato je logična in izkustveno sprejemljiva trditev o obstoju kakšnega relevantno pravnega dejstva (Dežman in Erbežnik, 2007). V znanstveni literaturi velikokrat zasledimo tudi pojem elektronski in računalniški dokaz, vendar digitalni dokaz se ne nahaja nujno le na računalniku, ampak tudi na drugih elektronskih napravah (npr. mobilni telefon, dlančniki, GPS naprave, itd.). Zato pa elektronski dokaz pomeni sopomenko za digitalni dokaz. Mason, Stephen in drugi ga opredeljujejo kot »proizvod analogne naprave ali podatke v digitalni obliki, ki je ustvarjen, spremenjen, shranjen ali povezan s kakršnokoli napravo, računalnikom ali računalniškim sistemom, ali ki se prenaša preko komunikacijskega sistema in je relevanten za proces razsojanja.« (Mason in Stephen v Majcen 2011: 3) Digitalni dokazi so lahko posredni in neposredni, vendar se v praksi preiskovalci večkrat srečajo s posrednimi digitalnimi dokazi. To lahko na primeru razložimo tako, da za izvršitev kaznivega dejanja storilec uporabi računalnik, ki je v lasti nekoga drugega. Torej oseba A uporabi ukraden računalnik osebe B za vdor v informacijski sistem nekega podjetja. Torej sama last računalnika ne dokazuje storitve samega dejanja. Delimo jih lahko tudi na materialne (strojna oprema, fotoaparat, trdi disk, itd.) in dokumentirane dokaze (datoteke s podatkovnimi bazami, tekstovni zapisi, programska orodja). So tudi latentni, kar pomeni, da potrebujemo posebna orodja (računalniško opremo ali drugo tehnično opremo in postopke), da jih lahko naredimo vidne, saj jih drugače ne moremo zaznati z lastnimi čutili. Zanje velja tudi, da so izjemno občutljivi in hitro uničljivi. Že sam hiter pregled računalnika pri hišni preiskavi lahko drastično spremeni sam zapis datoteke (Selinšek, 2010, Selinšek, 2007, Belič, 2007). Omenjene postopke, da lahko pridemo do digitalnega dokaza, pa izvaja računalniška forenzika. Ta je »proces identifikacije, ohranitve, analiziranja in predstavitve digitalnih dokazov v taki obliki, ki je sprejemljiva v okviru pravnega procesa.« (Belič, 2007) Njeni postopki pa pomenijo lahko zelo velik problem za sam predkazenski in kazenski postopek, saj ti lahko trajajo več dni, mesece ali celo leta. Dolžina trajanja je seveda odvisna od obsega podatkov na napravi. Težko si zamislimo, da pregledamo bazo podatkov
  15. 15. 15 mednarodnega in velikega podjetja kot je npr. Google; odvisna je tudi od tega ali je na napravi uporabljena enkripcija (šifriranje) podatkov ali kakšna druga oblika »skrivanja« osumljenca v digitalnem svetu (preusmeritve preko internetnih strežnikov (prikrivanje IP naslova), preusmerjanje finančnih tokov preko davčnih oaz in različnih bančnih računov,…) (Kerr, 2005). Oblike in vrste digitalnih dokazov so naslednje (Mercer, 2004): Tekstovne datoteke Grafične datoteke Zvočne datoteke Izbrisane datoteke Začasne datoteke Podatkovne datoteke »Residual data« oz. podatki, ki niso aktivni v računalniškem sistemu (nahajajo se v prostem prostoru medijev, v »slack« prostoru in tudi podatki izbrisanih datotek, ki lahko vsebujejo kopije izbrisanih datotek, internetnih datotek in fragmente datotek) Nova oblika dokazov predstavlja obvezno spremembo predkazenskega in kazenskega postopka. Samo preiskovanje kaznivih dejanj v »digitalnem svetu« je zelo različno od preiskovanja v fizičnem svetu. Pri preiskovanju umora imamo truplo in kraj dejanja kar predstavlja naše izhodišče, da lahko pridemo do osumljenca in dokazov. Če pa hočemo preiskovati rop banke, kjer je storilec s pomočjo preusmeritve strežnikov vdrl v bančni sistem, kjer je ustvaril fiktiven bančni račun in sistemu ukazal, da je na tem računu 10 milijonov evrov se hitro znajdemo v težavni situaciji. Izginotje denarja v banki tukaj predstavlja posledico kaznivega dejanja, vendar v tem primeru nimamo kraja dejanja oz. ogled banke ne bo dal zadostnih informacij, ki bi lahko pomagale preiskovalcu naprej. Ni niti prič in ne očividcev, ustne informacije preiskovalec lahko dobi le od sistemskega administratorja banke (Kerr, 2005). Vidimo, da so za takšno preiskovanje potrebni drugačni miselni in perceptivni pristopi. Ti so potrebni tudi v kazenskem postopku, saj le tako lahko vemo, kakšne računalniške podatke lahko uporabimo kot dokaz na sodišču. Žal je situacija v Sloveniji takšna, da nam primanjkuje sodne prakse, ki bi lahko pomagala pri odločanju sodnikov in tudi kateri digitalen dokaz je primeren za dokazovanje krivde obtoženca. Posebno pozornost je treba nameniti avtentičnosti dokumentov oz. tekstovnih datotek, saj moramo dokazati, kdo je ustvaril to datoteko, saj le to, da smo jo našli na računalniku, ki je v lasti neke osebe, ne pomeni nujno, da jo je ta oseba tudi ustvarila (Selinšek, 2007, Belič, 2007).
  16. 16. 16 Tabela 1: Razlike v hišni preiskavi in preiskavi elektronske naprave se kažejo (vir: Kerr, 2005): FIZIČNI SVET: Policist se dejansko nahaja v prostoru in opazuje prostor, spreminja svoj položaj in opazuje naprej DIGITALEN SVET: Preiskovalec ne more fizično stopiti vanj in ne more dejansko gledati 0 in 1 ter fizično ničesar premikati OBJEKT PREISKAVE=LAST OSUMLJENCA OBJEKT PREISKAVE=LAST POLICIJE: Podatke se ne pregleduje na zaseženi napravi, ampak se naredi bitstream kopija (kopira se vsak bit in bajt trdega diska) podatkov in se te pregleduje na računalniku, ki je v lasti policije OMEJITEV PROSTORA: Osumljenec ima nadzor nad stvarmi, ki se nahajajo v njegovem stanovanju VEDNO VEČJI PROSTORI ZA SHRANJEVANJE PODATKOV: Del informacij osumljenec ne more nadzirati (izbrisane datoteke, katerih del se ne popolnoma izbrišejo, datumi spremembe datotek,…) Velikost nosilcev podatkov se vedno povečujejo, zato preiskave trajajo dalj časa FIZIČNA TEHNIKA SPREJEMANJA IN IZVAJANJA DOKAZOV LOGIČNA TEHNIKA IN VIRTUALNO SPREJEMANJE DOKAZOV: Dalj časa trajajoče iskanje določene datoteke, saj se končnice datotek da zelo hitro spremeniti Ravno zaradi drugačne narave digitalnih dokazov se tudi v slovenskem prostoru veliko opozarja na spremembo oziroma potrebno adaptacijo zakonodaje. Problematično je že sam nalog za preiskavo, saj velikokrat ne moremo točno določiti prostora na računalniku, ker se lahko datoteke nahajajo kjerkoli. Hkrati pa, če ne določimo oz. omejimo prostora v nalogu za elektronsko napravo, se hitro znajdemo v precepu kršenja temeljnih človekovih pravic (varstvo osebnih podatkov, zasebnosti,…) (Kerr, 2005, Selinšek, 2007, Belič, 2007). Elementi pri presoji dokazne vrednosti digitalnih dokazov je naslednja (Selinšek, 2010, Dežman in Erbežnik, 2003): 1. AVTENTIČNOST Vzročna zveza med dokazom in osumljencem (računalnik sam po sebi ne pomeni , da je lastnik nujno zagrešil kaznivo dejanje). Potrebna je tudi ustrezna povezava med dokazom in računalnikom oz. računalniškim sistemom. 2. NEOKRNJENOST
  17. 17. 17 Dokaz mora biti enak (kot v času storitve kaznivega dejanja) predočen sodišču. Tukaj se pojavlja vprašanje kopiranja samih podatkov. 3. PREVERLJIVOST Skrb, da ne pride do sprememb podatkov na nosilcih. Originalni nosilec je vedno na voljo, saj se delo izvaja na kopiji (že omenjena bitstream kopija). 4.1 Potek preiskave elektronske naprave za pridobitev digitalnih dokazov Tudi v slovenskem okolju je začelo naraščati število preiskav elektronskih naprav in to tudi za vse več različnih vrst kaznivih dejanj. Če samo pogledamo statistiko je bilo leta 2007 pregledanih 551 elektronskih naprav, v letu 2011 pa je ta številka poskočila na 2048 pregledanih naprav (Kastelic in Škraba, 2012). Pri tem se moramo zavedati, da je elektronska naprava kot orodje, tarča ali le »shramba« dokazov o izvršitvi kaznivega dejanja (npr. dokument, ki služi kot seznam kontaktov za preprodajanje drog in finančni posli z njimi) (Newman, 2007, Kastelic in Škraba, 2012). Zakon o kazenskem postopku (ZKP, 2012) oziroma njegova novela J opredeljuje in urejuje preiskavo elektronskih naprav v 219a in 223a členu. 1. odstavek 219a člen se glasi (ZKP, 2012): »(1) Preiskava elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava), kot so telefon, telefaks, računalnik, disketa, optični mediji in spominske kartice, se zaradi pridobitve podatkov v elektronski obliki lahko opravi, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in je podana verjetnost, da elektronska naprava vsebuje elektronske podatke: – na podlagi katerih je mogoče osumljenca ali obdolženca identificirati, odkriti ali prijeti ali odkriti sledove kaznivega dejanja, ki so pomembni za kazenski postopek, ali – ki jih je mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku.« (ZKP, 2012: 219a člen) Pri temu odstavki je pomembna razčlenitev in definicija vloge elektronskih podatkov, ki so veliko bolj pomembni za samo preiskavo kot nosilci teh podatkov. Pri temu je še pomembno, da je za zaseg elektronske naprave potreben utemeljen razlog za sum (Kovačič, 2009). Drugi odstavek daje možnost, da imetnik privoli v samo preiskavo naprave ali pa morajo preiskovalci pridobiti pisno odredbo sodišča za zaseg naprave in njeno preiskavo. Za nas je pomemben tudi 6. odstavek tega člena, ki se glasi: »(6) Imetnik oziroma uporabnik elektronske naprave mora omogočiti dostop do naprave, predložiti šifrirne ključe oziroma šifrirna gesla in pojasnila o uporabi naprave, ki so potrebna, da se doseže namen preiskave. Če noče tako ravnati, se sme kaznovati oziroma zapreti po določbi drugega odstavka 220. člena tega zakona, razen če gre za osumljenca
  18. 18. 18 ali obdolženca ali osebo, ki ne sme biti zaslišana kot priča (235. člen) ali se je v skladu s tem zakonom odrekla pričevanju (236. člen).« (ZKP, 2012: 219a člen) Imetnik je namreč dolžan omogočiti dostop do naprave in predložiti vse, kar omogoča njeno preiskavo (vključno z gesli in šifriranimi ključi). Problem pri temu nastane, da tehnologije postajajo vedno bolj napredne, lahko uporabimo en šifrirni ključ za določen del podatkov in za druge dele podatkov druge šifrirne ključe. Tako lahko oseba v postopku preprosto dešifrira zanj neobremenilne podatke le z enim ključem, drugi podatki pa ostanejo »skriti« oziroma nedostopni preiskovalcem (Kovačič, 2009). Ta člen je zelo pomemben tudi zaradi svojega 7. In 8. odstavka, saj predpisuje obvezno usposobljene osebe, ki opravljajo preiskavo elektronske naprave. Zakonodajalec je upošteval lastnosti digitalnih dokazov. O sami preiskavi se mora tudi napraviti zapisnik, ki mora obsegati določene podatke. V 9. odstavku je tudi upoštevana doktrina plain view, torej, če se najdejo podatki, ki kažejo na izvršitev drugega kaznivega dejanja se zasežejo tudi ti in se to sporoči državnemu tožilcu, da začne kazenski pregon (ZKP, 2012). 223.a člen posebno opozarja na računalniško forenzična načela, torej, da se podatki v elektronski obliki zavarujejo tako, da se shranijo na ustrezen nosilec podatkov ali se izdela istovetna kopija celotnega nosilca (»bitstream« kopija). Posebno opozarja na upoštevanje 219.a člena tega zakona, torej za potrebno privolitev imetnika ali pridobitev sodne odredbe. Imetnik ima tudi možnost navzočnosti pri sami preiskavi elektronske naprave (ali njegov zastopnik) (ZKP, 2012).
  19. 19. 19 4.2 Novosti na področju digitalnih dokazov V literaturi pa poleg že omenjenih dilem in skrbi o uporabnosti digitalnih dokazov zasledimo tudi možne prednosti, ki lahko pridejo v poštev pri samem preiskovanju. Heuston in Block (2009) opozarjata, da pri vedno večjem deležu ljudi predstavlja elektronska naprava nekaj več kot le pripomoček za komuniciranje in povezavo z zunanjim svetom. Če samo pomislimo na količine denarja in časa, ki ga ljudje porabimo v »cyber« okolju, lahko opazimo, da virtualno življenje predstavlja vedno večjo pomembnost v naših življenjih. Da nam nekakšen vir moči in obranimo se možne osamljenosti ter obupom, če v realnem svetu nismo srečni, računalnik nam predstavlja nekakšen portal v drug svet. Naslednji primer ponazarja pomembnost elektronske naprave oziroma digitalnega sveta pri izvršitvi čisto na videz nepovezanega kaznivega dejanja. Leta 2007 v Nevadi, sta zakonca Michael in Jana Straw bila starša 22 mesečnemu fantku in 11 mesečni deklici. Otroka sta bila pri obisku socialne delavke močno podhranjena, slabega zdravja in opazno žrtvi zanemarjanja (dekličini lasje so smrdeli po mačjem urinu). Javnost se je spraševala ali je to ponoven primer, kjer sta starša alkoholika ali uporabnika prepovedanih drog, kjer je tipična posledica zanemarjanje otrok. Na sodni obravnavi se je izvedelo, da sta zakonca podedovala 50.000$ dediščine in z dobljenim denarjem kupila najnovejšo računalniško opremo in plazma televizorja. Ugotovilo se je, da sta bila obsedena s spletnimi igrami. Za otroka naj ne bi ustrezno skrbela zato, ker nista imela časa, saj je njuno igranje preprosto zavzelo večino časa v dnevu. Tradicionalen pristop pri preiskavi elektronske naprave deluje tako, da z nalogom napravo zasežemo, s forenzičnimi postopki pregledamo in uporabimo koristne podatke v kazenskem postopku ter jo kasneje vrnemo lastniku ali zavržemo. Potreben bi bil alternativni pristop, če opazimo možnost, da naprava osumljencu pomeni nekaj več kot le nova »igrača«. Osumljenci se lahko sploh ne zavedajo, koliko jim sama naprava pomeni, dokler jim ta ni odvzeta in lahko občutijo frustracijo ali jezo, kar lahko uporabimo kot našo strateško prednost pri zaslišanju2 . Nov pogled tudi predlagata pri sami preiskavi elektronske naprave, kjer se v večini gleda pomembne podatke ali datoteke. Dobro bi bilo oblikovati tudi virtualno časovnico (virtual timeline) – časovno nastajanje oz. zaporedje nastajanja in modificiranja datotek na napravi. S tem se lahko oblikuje teorije o tem, kaj je v tem obdobju osumljenec razmišljal, s čim se je posebno ukvarjal in z malo sreče lahko identificiramo motiv (pomaga tudi torej tudi v situaciji, ko je znano kaznivo dejanje, ne pa storilec) (Heuston in Block, 2009). 2 Podrobneje glej konkretni primer zaslišanja osumljenca računalniške kriminalitete v Heuston in Block (2009)
  20. 20. 20 5 Digitalni dokaz v preiskavah gospodarske kriminalitete 5.1 Evidentiranje poslovnih dogodkov v podjetju Kot že omenjeno, je gospodarska kriminaliteta slabo vidna oziroma se skriva pod ali med legalnim poslovanjem podjetja. Ravno zaradi tega imajo preiskovalci pri temu zelo šibke izvore osnovnih informacij, ki bi jih lahko pripeljale do samega kaznivega dejanja ali storilca. Ti izvori so lahko prijave oškodovancev, prijave notranjih nadzornih služb (knjigovodsko osebje, prizadeti poslovni partnerji,…), podatki o sumljivih finančnih transakcijah in lastna dejavnost (analize podatkov o domnevnem bogatenju posameznih trgovcev ali podjetnikov, podatki o stečajih, itd.). Samo škodo pa želijo storilci prikazati kot rezultat poslovnega rizika, ki je vedno prisoten v legalnem poslovanju. Preiskovalci morajo zato imeti določena znanja o samem poslovanju in poznavanja knjigovodskih in poslovnih listin (Dvoršek, 2008). Knjigovodske listine so »v posebni obliki sestavljeni zapisi poslovnih dogodkih (tudi o tistih ki so izkazani v zunajbilančnih razvidih), ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke. Uporabljajo se za prenašanje knjigovodskih podatkov. Lahko so tudi v obliki elektronskih zapisov.«(Slovenski računovodski standardi [SRS], 2010: 172) Preden se poslovni dogodki, ki so izkazani v knjigovodskih listinah, pričnejo uresničevati, je potrebno izdati nalog za izvajanje. O teh nalogah odloča poslovodstvo podjetja in izdajajo jih osebe, ki morajo oblikovati poslovne procese in so hkrati pooblaščene sprožati poslovne dogodke. Za evidentiranje poslovnih dogodkov poznamo zunanje in notranje knjigovodske listine, Zunanje knjigovodske listine se sestavljajo v procesih znotraj podjetja oziroma v njegovem okolju, kjer nastajajo zanj pomembni poslovni dogodki. Notranje knjigovodske listine pa nastajajo v enotah podjetij, v katerih nastajajo poslovni dogodki ali v računovodstvu podjetja. Listine se delijo tudi na izvirne in izpeljane. Izvirne so tiste, ki se sestavijo na samem kraju in času poslovnega dogodka (npr. račun), izpeljane pa v knjigovodstvu na podlagi izvirnih knjigovodskih listin (npr. potrdilo o plačilu, potrdilo o oddaji pošiljke,…) ali v povezavi s preknjižbami v poslovnih knjigah (npr. zbirniki ali razdelilniki). Pomembno je vedeti, da je podjetje dolžno določiti za odgovornost vsake knjigovodske listine, ki je sestavljena v podjetju. Glede na to, da se za verodostojne knjigovodske listine štejejo tudi listine pri računalniškem izmenjevanju podatkov mora ta odgovorna oseba poskrbeti, da so poslani in vneseni knjigovodski podatki verodostojni, kar se potrdi z elektronskim podpisom (SRS, 2010). Odkrivanje večine gospodarske kriminalitete je povezano z vpogledom v knjigovodske listine in z odkritjem nepravilnosti v knjigovodskih listinah lahko odkrijemo storilca, ki je odgovorna oseba za knjiženje v te listine. Torej predstavljajo najpomembnejši izvor informacij in so tudi lahko najtrdnejši materialni dokaz zoper storilca (Dvoršek, 2008).
  21. 21. 21 Seveda zato lahko sklepamo, da je knjigovodska listina vodena v računalniški obliki zato tudi pomemben digitalni dokaz. Poleg poznavanja knjigovodskih listin morajo preiskovalci obvezno znati tudi na kakšen način se evidentirajo poslovni dogodki. Omenjene evidence se imenujejo poslovne knjige, ki so »povezane knjige, kartoteke in podatkovne zbirke s knjiženimi poslovnimi dogodki, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke in so razvidni iz knjigovodskih listin. So knjigovodski razvidi, ki so posledica ustaljenega knjigovodskega urejanja in obdelovanja podatkov.« (SRS, 2010: 178) Te knjige poznamo v temeljni in pomožni obliki. Temeljni knjigi, ki predstavljata glavni knjigovodski razvid sestavljata dnevnik glavne knjige in sama glavna knjiga. Pomožna oblika poslovne knjige pa so analitične evidence in druge pomožne knjige (pomožni knjigovodski razvidi). Pri tem se moramo zavedati, da vsako podjetje samo opredeli katere pomožne knjige bo vodilo. Vodenje temeljnih knjig je obvezno, vodenje pomožnih pa samo, če se podatki, ki se večinoma pridobivajo s pomočjo pomožnih knjig, ne zagotavljajo drugače. Temeljne poslovne knjige morajo tako odražati finančni položaj podjetja in njegov poslovni izid. V dnevniku glavne knjige se evidentirajo vsi poslovni dogodki. Če opravljamo računovodsko delo s pomočjo računalnika, se vnesejo knjigovodski podatki po časovnem zaporedju in shranjujejo v datotekah. Tudi, če računalniško vodimo glavno knjigo, se zato morajo uporabljati preverjeni računalniški programi. Hkrati mora računalniško vodena knjiga omogočati kontroliranje knjiženja poslovnih dogodkov. Vsak začetni vnos pomožne knjige mora biti obvezno podprt z verodostojno knjigovodsko listino, čeprav je ta v elektronski obliki. Tudi poslovne knjige se, če se jih vodi v elektronski obliki, hranijo na elektronskem nosilcu podatkov (SRS, 2010). Glede na povedano lahko vidimo, da poleg zgoraj omenjenih izvorov osnovnih informacij preiskovalci največ podatkov dobijo ravno z vpogledom v knjigovodske listine in poslovne knjige. Seveda vsaka napaka v listinah še ne pomeni nujno možnosti gospodarskega kaznivega dejanja, ampak je lahko pomemben indic, da je s poslovanjem podjetja nekaj narobe. Lahko je to incident, ki pomeni škodo podjetju, vendar ni stvar policije, lahko pa se ugotovi, da obstaja določena grožnja, kar pa pade v področje kazenskega pregona (Newman, 2007). Paziti pa moramo na poseben pojav računovodstva, ki se imenuje kreativno računovodstvo. Zajema namreč strokovne in moralno oporečne oblike ravnanja vodje računovodskih dejavnosti v podjetju, ki priredi računovodske podatke s pomočjo lastnega računalniškega znanja. Na ta način se lahko prikrijejo dejanske dogodke, procese ali stanja ter poslovne izide (npr. dogodek sploh ni dokumentiran, ni dokumentiran s pravilno vsebino, itd.). Da se lahko takšne dejavnosti pravočasno odkrijejo (saj lahko
  22. 22. 22 kažejo tudi na izvajanje gospodarske kriminalitete) pri vpogledu v poslovanje podjetja in možnemu odkritju takih dejavnosti sodelujejo revizorji, analitiki in računovodje (Koletnik in Kolar, 2008). 5.2 Preiskovanje v okviru podjetja V poglavju o gospodarski kriminaliteti smo razložili, da tipičnega kraja izvršitve kaznivega dejanja ni. Vendar ne smemo pozabiti, da obstajajo osebe v podjetjih (ali zunaj njega, ki pa niso člani organov kazenskega pregona), ki se prve srečajo z napako v poslovanju (za katero seveda takoj na začetku še ne vedo, ali predstavlja incident ali grožnjo). V prvi fazi do odkritja gospodarske kriminalitete imajo zelo pomembno vlogo prvi respondenti. Zelo pomembne informacije lahko kriminalisti dobijo v pogovoru z računovodjo podjetja (če sama oseba ni osumljena dejanja), notranjem revizorjem (ki opravlja revizorjevo delo znotraj podjetja-je zaposlen v podjetju), zunanjim revizorjem in drugih zaposlenih v podjetju (Koletnik in Kolar, 2008). Računovodja je oseba, ki prva pride v stik z nepravilnim vknjiženjem poslovnih dogodkov v poslovne knjige. Z napako se lahko seznani sproti oziroma kadarkoli v času delovanja podjetja. Zavedati pa se moramo, da kljub temu lahko določene nepravilnosti opazimo šele ob letnem poročilu ali daljšemu obdobju poslovanja podjetja. Notranji revizor oziroma notranje revidiranje naj bi bilo v organizacijah neodvisna funkcija znotraj organizacije, ki preverja in ocenjuje dejavnosti podjetja oziroma organizacije. S svojim delovanjem omogoča, da ne prihaja do napak zaradi človeške malomarnosti, zmanjšuje možnosti gospodarskega kriminala (goljufije in podobno) ter povečuje delovno uspešnost. Seveda se je tudi tukaj uveljavila uporaba računalniških programov in orodij3 , s katerimi si lahko zelo pomagamo v finančnih analizah in v preiskovanju napak, da identificiramo goljufijo ali lažno poročilo ali napoved. Lahko zbirajo in ocenjujejo dokaze ter potrdijo ali vzpostavljen računalniški sistem lahko varuje lastništvo organizacije in vzdržuje integriteto podatkov. Kar je pa za preiskovalce tudi pomembno je to, da ta orodja vzpostavijo elektronsko revizijsko sled, kar pomeni, da lahko izsledimo kdo in kdaj je vnašal določene podatke v sistem (Lin in Wang, 2011). Pri notranjem revidiranju je glavni cilj v bistvu nuditi pomoč poslovodstvu podjetja, da ta učinkovito lahko opravlja svojo nalogo vodenja. Nudi jim strokovne ocene stanj in priporočil za izboljšanje na območju, ki je bilo revidirano. Vedno bolj se poudarja njegova svetovalna funkcija, saj poleg poročila podajo tudi konkretne predloge za izboljšanje učinkovitosti postopkov in spremlja njihovo uresničevanje (Lavrič, 2005). 3 V angleškem jeziku computer-assisted auditing tools and techniques ali na kratko CAATTs, najbolj tipičen računalniški program, ki se ga uporablja je Microsoft Excell
  23. 23. 23 Zunanja revizija ima pa za svoja cilja ocenjevanje računovodskih postopkov in pravilnosti vnesenih podatkov na osnovi pregleda računovodske dokumentacije podjetja. Zunanji revizor nato poda strokovno mnenje o resničnosti in poštenosti izkazanega finančnega stanja ter rezultatov poslovanja v določenem letu. Hkrati pa pazi na usklajenost z veljavnimi slovenskimi in mednarodnimi računovodskimi standardi. Treba je opozoriti na to, da za odkrivanje napak in prevar zunanji revizor ni odgovoren. Za to je odgovorno poslovodstvo, to pa pomeni, da, če se ugotovi, da je nastala napaka ali prevara se to sporoči poslovodstvu, ki je eno stopnjo višje od nivoja, kjer je napaka nastala. Enako velja tudi, če odkrije kriminalno ravnanje - samo poslovodstvo se odloči ali po kaznivo dejanje preiskalo ali ne. S pozitivnim poročilom si podjetja v bistvu lahko dvignejo ugled med poslovnimi partnerji in upniki (Turk v Lavrič, 2005). Zaključimo lahko, da se sam incident najprej preišče v okviru podjetja, da se lahko določi stopnjo grožnje ali napake ter se šele kasneje po posvetovanju poslovodstva odloči, ali se bo primer predalo policiji. Velikokrat se tudi v praksi zgodi, da se postopki računovodij in revizorjev znotraj podjetja mešajo s samo kriminalistično preiskavo, kar se moramo zavedati. Pri tem ne pozabimo na možnost izgube dokaza oziroma izgube njegove vrednosti, hkrati pa imamo možnost govoriti z osebami na kraju dejanja, ki nam lahko razložijo kako je do incidenta prišlo. Poleg računovodij in revizorjev ali drugih uslužbencev, se lahko posvetujemo tudi z sistemskim administratorjem podjetja ali organizacije (Newman, 2007). 5.3 Predkazenski postopek in zbiranje (digitalnih) dokazov zoper osumljenca V prejšnjem poglavju smo ugotovili, kako podjetje izve za določeno napako v svojem poslovanju. Torej, če primer preda policiji mora ta upoštevati določbe Zakona o kazenskem postopku. Za začetek predkazenskega postopka zadoščajo že razlogi za sum, torej indici, ki vzbujajo sum, da se je zgodilo kaznivo dejanje. V našem primeru so to odkrite nepravilnosti v poslovanju podjetja, ki jih lahko odkrijejo računovodje, notranji ali zunanji revizorji ali pa drug uslužbenec, zaposlen v podjetju, ki te prijavijo na policijo ali pa policija zanje izve z zbiranjem obvestil. Kot vidimo, v tem stadiju kazenskega postopka, imajo organi pregona zelo pomembno vlogo. Z namenom, da ugotovijo ali gre za kaznivo dejanje, ravnajo na predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti. Še najbolj pomembno v naši diplomski nalogi je to, da mora policija ukreniti vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz. Seveda s tem mislimo na pridobitev digitalnih dokazov, ki bi nam pomagali odkriti storilca gospodarskega kaznivega dejanja. Po možnem zbiranju obvestil od zgoraj navedenih oseb,
  24. 24. 24 preiskovalci sestavijo kazensko ovadbo, ki pa je obvestilo pristojnemu državnemu organu – tožilcu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti (ZKP, 2012, Dežman in Erbežnik, 2003). Pri zbiranju obvestil od zgoraj navedenih oseb naj še opozorimo interes podjetja, da incident čim hitreje dobi zaključek, saj lahko sproži negativna mnenja o delovanju podjetja v poslovnem svetu. Še posebno prav pride preiskovalcem uporaba Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja pri zbiranju informacij, saj na obeh straneh (kot smo že povedali v poglavju o gospodarski kriminaliteti) obstaja interes za uspešen zaključek postopkov. Vendar, samo zbiranje informacij in podatkov ni dovolj za sodno obravnavo in pregon gospodarskega kaznivega dejanja. Da preiskovalci lahko zberejo potrebne digitalne dokaze, potrebujejo na področju gospodarske kriminalitete (že zaradi svojega velikega vsebinskega obsega) forenzično računovodjo in še posebno računalniškega forenzika. 5.3.1 Forenzično računovodstvo in računalniška forenzika Za zbiranje digitalnih dokazov v primeru suma gospodarskega kaznivega dejanja si v tujini pomagajo s forenzičnim računovodstvom4 , ki se ukvarja s proučevanjem poslovanja in preprečevanjem in ugotavljanjem gospodarskih ali drugih kriminalnih ravnanj. Njegovo presojanje je namenjeno preprečevanju in odkrivanju računovodskih prevar in preiskovanju poslovne zanesljivosti fizičnih ali pravnih oseb, da lahko poda nepristransko mnenje o potencialni nevarnosti ali pa dejanski prisotnosti kaznivega dejanja (Koletnik in Kolar, 2008). Forenzični računovodja lahko torej s svojim znanjem ugotovi, kje se lahko napaka v poslovanju nahaja, računalniški forenzik pa s potrebnimi postopki identificira, izbere in ohrani dokaz tako, da se ga lahko izvede na sodišču. Zavedati se moramo, da lahko prvi respondenti uničijo digitalne dokaze, saj so ti latentni. Možno jih je najti na naslednjih krajih (Newman, 2007): Računovodski računalniški program in z njim povezani podatki Informacije o stranki Podatki o kreditni kartici Pogovori po spletni pošti Dnevniki o dejavnosti na spletnem omrežju Zgodovina iskanja po spletnem omrežju Finančne evidence podjetja, ki so dostopne na spletnem omrežju Telefonski izpisi pogovorov Podatkovne zbirke Imeniki 4 Profil forenzičnega računovodje v Sloveniji še ne obstaja
  25. 25. 25 Koledarji Finančna poročila in napovedi Revizorjeva poročila Newman tudi opozarja, da zaposleni v organih za pregon morajo biti vedno na tekočem z novostmi oziroma o samem računalniškemu znanju storilcev, virih in novi opremi. Vse to je namreč potrebno, da lahko učinkovito preiskujejo današnja kazniva dejanja. Moramo se tudi zavedati, da digitalni dokaz ni nujno neposreden dokaz, ampak lahko nudi kot posreden dokaz ali indic podporo glavnemu fizičnemu dokazu o storitvi kaznivega dejanja ali osumljencu (Newman, 2007). Glede na opisano lahko zaključimo, da je zelo pomembno sodelovanje forenzičnega računovodje in računalniškega forenzika, saj lahko le skupaj prideta do zanesljivih in trdnih dokazov v digitalni obliki. 5.3.2 Finančna preiskava z namenom odvzema premoženja nezakonitega izvora V Sloveniji je bil sprejeti novi Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI, 2011), ki naj bi organom pregona omogočal možnost zasega premoženja, ki si ga je oseba pridobila z nezakonito dejavnostjo. Čeprav je bil njegov glavni namen preprečevanje pranja denarja, predstavlja tudi strateško prednost zoper gospodarsko kriminaliteto. Kot vemo, škoda pri tovrstni kriminaliteti bistveno presega škodo pri ostali kriminaliteti in ravno zaslužek je tisti, ki motivira storilce tovrstnih kaznivih dejanj in ravno z odvzemom zaslužka se poveča samo tveganje za izvršitev kaznivega dejanja. Po omenjenem zakonu se preiskava lahko uvede, če obstajajo razlogi za sum (v predkazenskem ali kazenskem postopku), da posamezna oseba razpolaga z nezakonito pridobljenim premoženjem, ki presega vrednost 50.000€. Sama domneva o premoženju nezakonitega izvora temelji na predpostavki, da ni bilo pridobljeno na zakonit način, če obstaja očitno nesorazmerje med obsegom premoženja in dohodki osebe. Preiskavo vodi državni tožilec in jo odredi, ko so izpolnjeni naslednji pogoji (ZOPNI, 2011: 10.člen): »1. v predkazenskem ali kazenskem postopku se ugotovi, da so podani razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec ali zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje; 2. oseba iz prejšnje točke ima v lasti, posesti, uporabi ali uživanju premoženje, v zvezi s katerim so podani razlogi za sum, da je nezakonitega izvora, oziroma je s takim premoženjem razpolagala ali je prešlo na njene pravne naslednike ali ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano s premoženjem teh oseb, kar policija z obrazloženimi razlogi za sum navede v ovadbi, in
  26. 26. 26 3. premoženje iz prejšnje točke ne predstavlja premoženjske koristi, pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega.« 11. člen omenjenega zakona določa namen in sam obseg finančne preiskave, torej se lahko zbere naslednje podatke (ZOPNI, 2011: 11.člen): »- podatki o obsegu premoženja osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika in razmerju med njegovimi dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga je imel oziroma ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagal v obdobju, za katero se opravi finančna preiskava; -podatki o obsegu premoženja iz prejšnje alineje, ki je bilo preneseno na povezane osebe ali je prešlo na pravne naslednike v obdobju, za katero se opravi finančna preiskava, ter način prenosa oziroma prehoda; -drugi podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek oziroma je glede na okoliščine primera smotrno, da se pridobijo za ugotovitev izvora, obsega in prenosa premoženja.« Državno tožilstvo lahko omenjene podatke pridobi od upravljavcev uradnih evidenc, registrov in javnih knjig ter drugih varovanih podatkov, informacij in dokumentacije, potrebnih za namen izvrševanja pristojnosti po tem zakonu (ZOPNI, 2011). Pri obravnavanju zakona bi radi opozorili na dejstvo, da se finančne preiskave še niso dejansko začele uveljavljati v slovenskem prostoru. Radi bi tudi opomnili na poseben problem, ki predstavlja sledenje finančnemu toku. Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja je v letu 2010 predstavilo tipologije pranja denarja in mednje sodi tudi uporaba bančnih računov slamnatih podjetij in »off-shore« družb. Čeprav avtorji opozarjajo, da se je sodelovanje teh kritičnih območij izredno izboljšalo, še vedno kaže, da imajo države težave pri pridobivanju podatkov o dejanskem finančnem stanju osebe. To se tudi vidi v poskusih Slovenije oziroma Davčnega urada RS, ki z utapljanjem v statistiki še vedno ni poročal izsledkov o bančnih nakazilih zunaj slovenskih meja v omenjena območja (Fidermuc, 2012). Hkrati pa je v letu Urad za preprečevanje pranja denarja tudi ugotovil rekordno število sumljivih transakcij, za katere so večinoma izvedeli od bank. Kljub odkritju pa Urad poroča, da je število sodnih obravnav (torej primerov, ki se znajdejo na sodišču) še vedno premalo, kar je tudi posledica prepočasnega razvijanja sodne prakse na tem področju (Fidermuc, 2012). To še potrjuje dejstvo, da je vse več bogastva skritega ravno v davčnih oazah in ga še vedno točno ne znamo oceniti (Valenčič, 2012).
  27. 27. 27 5.3.3 Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD, 2008) Pri obravnavanju gospodarske kriminalitete se moramo tudi zavedati na posebnost gospodarskega kazenskega prava. Preiskovalci se lahko znajdejo v situaciji, ko vedo kdo je storilec, ampak je ta storilec pravna oseba oziroma gospodarska družba5 . Vsi gospodarski subjekti niso nujno pravne osebe (npr. podjetnik posameznik), vendar so glede na Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, 2009) vse oblike gospodarskih družb pravne osebe. Pravna sposobnost se razlikuje med fizičnimi in pravnimi osebami. Status pravne osebe prinaša to, da gospodarske družbe ne morejo imeti nekaterih pravic in obveznosti (rodbinske pravice, itd.), kot imajo to fizične osebe. Lahko pa so nosilci obveznosti in pravic ter lahko veljavno in samostojno vstopajo v pravna razmerja (in izstopajo iz njih). Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD, 2008) je uveljavil pravilo, da so lahko tudi pravne osebe odgovorne za kazniva dejanja. Paziti je treba, da pravna oseba ne more in ne sme biti imenovana kot storilka kaznivega dejanja, ampak je za to lahko odgovorna (Selinšek, 2006). Zakon v svojem 4. členu postavlja pogoje, kdaj je lahko pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, je ta pravna oseba kazensko odgovorna (ZOPOKD, 2008: 4.člen): »1. če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov; 2. če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje; 3. če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali predmete, nastale s kaznivim dejanjem; 4. če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev.« Zamislimo si primer in poskušamo odgovoriti na vprašanje na to, kdo je odgovoren oziroma, kdo je vodstveni organ v podjetju. Imamo primer delavca v finančnem knjigovodstvu, ki v poslovne knjige namenoma vnaša napačne podatke, tako da izkaz poslovnega izida pokaže veliko lepšo sliko o finančnem stanju podjetja, kot je to v realnosti. Njemu je nadrejen računovodja, tega dela ne preverja, čeprav je to njegovo delo in posledično posreduje lažno informacijo glavnemu računovodji. Na koncu napake v poslovnih knjigah odkrije notranja revizija. Vidimo in lahko tudi brez pomislekov pokažemo na možnega storilca v primeru, to je delavec v finančnem knjigovodstvu (neposredna izvršitev kaznivega dejanja 5 »Gospodarska družba ima vse lastnosti pravne osebe, zlasti pa: je družbena tvorba, ločena od družbenikov oziroma članov, ki jo sestavljajo; ima svoje premoženje, ki je ločeno od premoženja članov družbe; ima določen namen, cilje oziroma naloge, ki so povezani z opravljanjem pridobitne dejavnosti; ima svojo upravljavsko organizacijo, prek katere oblikuje in izjavlja svojo voljo; veljavni red ji priznava obstoj in pravno ter poslovno odgovornost.« (Selinšek, 2007: 128)
  28. 28. 28 ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 24. člena Kazenskega zakonika). Ampak, ali je tudi podjetje (ki ima status pravne osebe) odgovorno za nastalo kaznivo dejanje? Neposreden nadzor računovodje nad delom delavca bi se moral izvajati. V tem primeru je prvi računovodja opustil dolžno nadzorstvo in hkrati spravil v zmoto nadrejenega glavnega računovodjo in to se je nadaljevalo vse do direktorja podjetja. Vendar prvi računovodja ne more biti del nadzorstvenih organov, saj ne sprejema odločitev, pomembnih za delovanje podjetja (Selinšek, 2007). Hkrati pa v 5. členu postavlja omejitve odgovornosti pravnih oseb (ZOPOKD, 2008: 5.člen): »(1) Ob pogojih iz prejšnjega člena je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje tudi, če storilec za storjeno kaznivo dejanje ni kriv ali če je dejanje storil pod vplivom sile ali grožnje pravne osebe. (2) Odgovornost pravne osebe ne izključuje kazenske odgovornosti fizičnih oziroma odgovornih oseb za storjeno kaznivo dejanje. (3) Za kazniva dejanja, storjena iz malomarnosti, je pravna oseba lahko odgovorna le pod pogoji iz 4. točke 4. člena tega zakona. V tem primeru se sme pravno osebo kaznovati mileje. (4) Če v pravni osebi razen storilca ni drugega organa, ki bi lahko vodil ali nadziral storilca, odgovarja pravna oseba za storjeno kaznivo dejanje v mejah storilčeve krivde.« Kar je zelo pomembno v tem členu je to, da odgovornost pravne osebe ne izključuje odgovornosti fizičnih ali drugih odgovornih oseb za isto kaznivo dejanje. Hkrati vpeljuje tudi možnost odgovornosti pravne osebe v primeru malomarnosti, vendar le v primeru, če so vodstveni oziroma nadzorni organi opustili svojo dolžnost nadziranja nad zakonitostjo ravnanj svojih delavcev, ki so jim podrejeni (Selinšek, 2007). Za katera kazniva dejanja je lahko gospodarska družba sploh odgovorna, določa 25. člen ZOPOKD (2008) sklop kaznivih dejanj po KZ-1 (2012): Terorizem, Financiranje terorizma, Ščuvanje in javno poveličevanje terorističnih dejanj, Novačenje in usposabljanje za terorizem, Spravljanje v suženjsko razmerje, Trgovina z ljudmi in Prepovedana tvorba živih bitij (KZ-1, 2008: 14. poglavje po 108. do 114. člena) Nedovoljen poseg v nosečnost (KZ-1, 2008: 121. člen) Kršitev enakopravnosti, Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje, Neupravičeno slikovno snemanje, Kršitev tajnosti občil, Nedovoljena objava zasebnih pisanj, Kršitev nedotakljivosti stanovanja, Neupravičena izdaja poklicne skrivnosti, Zloraba osebnih podatkov, Kršitev pravice do pravnega sredstva ali peticije, Preprečitev tiskanja in oddajanja, Kršitev moralnih avtorskih pravic, Kršitev materialnih avtorskih pravic, Kršitev avtorskih sorodnih pravic (KZ-1, 2008:
  29. 29. 29 iz 16. poglavja za kazniva dejanja po 131. in 137. do 144. člena ter 146. do 149. člena) Javna objava kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime (KZ-1, 2008: 166. člen) Zloraba prostitucije in Prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva (KZ-1, 2008: 175. člen in 176. člen) Celotno 20. Poglavje (KZ-1, 2008: 177. do 187. člena) Kršitev temeljnih pravic delavcev, Šikaniranje na delovnem mestu, Kršitev pravic pri zaposlovanju ali brezposelnosti, Zaposlovanje na črno, Kršitev pravic do sodelovanja pri upravljanju in kršitev sindikalnih pravic, Ogrožanje varnosti pri delu, Kršitev pravic iz socialnega zavarovanja (KZ-1, 2008: 196. do 202. členu) Tatvina, Velika tatvina, Rop, Roparska tatvina, Zatajitev, Poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja, Odvzem motornega vozila, Goljufija, Organiziranje denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo, Izsiljevanje, Oderuštvo, Izneverjenje, Zloraba izvršbe, Prikrivanje, Nedovoljen izvoz in uvoz stvari, ki so posebnega kulturnega pomena, ali naravne vrednote, Poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote, Poškodovanje tuje stvari, Napad na informacijski sistem, Požig, Oškodovanje tujih pravic (KZ-1, 2008: 204. do 223. člena) Kazniva dejanja iz celotnega 24. poglavja: Kazniva dejanja zoper gospodarstvo (KZ- 1, 2008) Ponarejanje listin, Posebni primeri ponarejanja listin, Overitev lažne vsebine, Nezakonito dajanje pravne pomoči, Izdaja in uporaba lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala, Ponarejanje znamenj za zaznamovanje blaga, mer in uteži (KZ-1, 2008: 251. do 256. člena) Izdaja tajnih podatkov, Dajanje podkupnine, Sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje, Dajanje daril za nezakonito posredovanje, Mučenje (KZ-1, 2008: 260. in 262. do 265. člena) Opustitev ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje, Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca, Pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja, Kriva ovadba, Kriva izpovedba, Preprečitev dokazovanja, Oviranje pravosodnih in drugih državnih organov, Kršitev tajnosti postopka, Preprečitev vrnitve na delo, Kršitev prepovedi opravljanja poklica, Omogočanje bega osebi, ki ji je vzeta prostost (KZ-1, 2008: po 280. do 287. in 289., 290. in 293. členu) Hudodelsko združevanje, Dogovor za kaznivo dejanje, Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, Sodelovanje v skupini, ki stori kaznivo dejanje, Preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi, Napad na uradno osebo, ko opravlja
  30. 30. 30 naloge varnosti, Hujskanje k upiranju, Odstranitev ali poškodovanje uradnega pečata ali znamenja, Odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov, Izdelovanje in pridobivanje orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje, Nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva, Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države, Zloraba znamenj za pomoč in nevarnost, Samovoljnost, Oviranje verskih obredov, Oviranje pogreba in skrunitev groba, Skrunitev trupla (KZ-1, 2008: 294., 295., 297. do 300., 302. do 304. in 306. do 313. člena) Celotno 30. poglavje (KZ-1, 2008: od 314. do 322. člena) Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa, Ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom, Opustitev nadzorstva v javnem prometu, Ugrabitev letala ali ladje, Uničenje in odstranitev znamenj, namenjenih za varnost zračnega prometa (KZ-1, 2008: po 325. do 327., 329. in 331. člena) Celotno 32. poglavje (KZ-1, 2008: od 323. do 347. člena) Diverzija, Sabotaža, Vohunstvo, Ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve (KZ- 1, 2008: po 356. do 359. členu) Piratstvo (KZ-1, 2008: 374. člen) ZOPOKD (2008) glede na napisano, obvezuje vodilne organe podjetij, da vedo kaj počnejo njihovi uslužbenci, da vzpostavijo učinkovit sistem nadzora, saj izvršeno kaznivo dejanje (za kar je lahko tudi podjetje odgovorno) pod pogoji iz 4. člena tega zakona pomeni tudi njihovo odgovornost. Določeni incidenti lahko ne samo, povzročijo sodni postopek, ampak povzročijo negativno mnenje o samem delovanju podjetja. Zato je v interesu nadzorovanja svojih delavcev tako vodilnim organom podjetja kot policiji.
  31. 31. 31 6 Zaključek Kot smo se zavedali že pred začetkom preučevanja digitalnih dokazov in njihove vloge v preiskovanju gospodarske kriminalitete, sta obe področji vsebinsko zelo obsežni. Gospodarsko kriminaliteto preučujejo že od Sutherlanda naprej in vedno znova smo priča novim ugotovitvam, ali teoretičnim ali empiričnim (predvsem rezultatom statističnih analiz). Žal predstavlja dodatno oviro v Sloveniji pomanjkanje strokovne literature in sodne prakse ter tudi počasno uveljavljanje sprememb v predkazenskem in kazenskem postopku (predvsem tudi zakonodaje). Ugotovili smo razširjenost digitalnih dokazov, že zaradi množične uporabe informacijsko komunikacijskih tehnologij, ampak to ne pomeni, da njihova pojava pomeni lažje preiskovanje gospodarske kriminalitete. Imajo posebne lastnosti, ki se jih morajo vsi, ki sodelujejo pri preiskovanju in na sodni obravnavi, zavedati. Posebno pozornost jim morajo nameniti osebe, ki se prve seznanijo z njimi, torej tisti prvi respondenti, ki ugotovijo nastalo napako. Včasih je skoraj nemogoče počakati na računalniškega forenzika, da lahko zavaruje dokaz, saj mora računovodja najprej preveriti kaj incident predstavlja. S pregledovanjem dokumentacije, da bi odgovoril na to vprašanje, pa se lahko zelo hitro zgodi, da se zapis računalniških podatkov spremeni, kar posledično pomeni tudi možne spremembe digitalnega dokaza. Kljub večjim prednostim storilcev gospodarskih kaznivih dejanj (nizko tveganje odkritja, skrivanje ilegalnih aktivnosti tako, da se jih prikaže kot legalne ter možnost spreminjanja računalniških podatkov z naraščajočim številom programske opreme, ki to omogoča), lahko izpeljemo tudi nekaj prednosti za preiskovalce. Prvo pomembno prednost predstavlja že sam razvoj računalniške forenzike tudi v slovenskem prostoru ter poskusi uveljavljanja profila forenzične računovodje, brez katerih je preiskovanje omenjenih kaznivih dejanj še dodatno problematično (pomanjkanje znanja zaradi velikosti obsega obeh področij). Drugo prednost predstavlja možnost velike navezanosti osebe s svojo elektronsko napravo, s katero je izvršila kaznivo dejanje. Ta prednost predvsem pride v poštev pri zaslišanju osumljenca. Z virtualno časovnico nastanka datotek na napravi si lahko pomagamo z dejanskim potekom dogodkov v življenju osumljenca oziroma o njegovem delu, hkrati nam lahko pomaga tudi ugotoviti osumljenčev motiv (čeprav je pri gospodarski kriminaliteti ta večinoma premoženjske narave, vendar ne smemo pozabiti tudi na novosti na tem področju – maščevanje delodajalcu, itd.). Na novo sprejeta slovenska zakonodaja se tudi kaže kot odlika, ki jo lahko izkoristijo preiskovalci na področju gospodarske kriminalitete. ZOPNI (2011) je še posebno opredelil možnost povečanja tveganja odkritja gospodarskih kaznivih dejanj. Če se namreč z zakonodajo osredotočimo na odvzem ilegalno pridobljenega premoženja, lahko dosežemo,
  32. 32. 32 da se bo oseba pred izvršitvijo premislila. Naše mnenje je, da je zakon, čeprav po prvi presoji bolj represivne narave, vsebuje določeno preventivno lastnost, ki lahko drastično spremeni vedenje storilcev kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete. Kljub temu pa zahteva določen premislek pri uvajanju finančne preiskave, saj vedno več bogastva (tudi ilegalno pridobljenega) lastniki hranijo v davčnih oazah, kjer pa je zaradi visoke anonimnosti težko pridobiti potrebne podatke. ZOPOKD (2008) velja že nekaj časa, vendar menimo, da ni bil še predstavljen kot stvar, ki bi pomagala tudi preiskovalcem gospodarske kriminalitete. Zakon zavezuje predvsem vodilne organe podjetij, da imajo vzpostavljen optimalen in predvsem učinkovit nadzor nad svojimi uslužbenci, saj so lahko odgovorni za določena kazniva dejanja. Ta odgovornost lahko pomeni tudi izgubo ugleda v poslovnem svetu, kar si nobeno podjetje ne želi. To lahko pomaga preiskovalcem odkriti storilca veliko hitreje, saj je v njihovem interesu in tudi v interesu vodilnih zaposlenih v podjetju, da se zadeva čim hitreje zaključi. Zakon nam pomaga lahko, že pri samem zbiranju obvestil, hkrati pa tudi pri zaslišanju tistih osumljencev, ki so gospodarsko kaznivo dejanje izvrševali v dobro podjetja. Hkrati so spremembe ZKP (2012) uvrstile v preiskave elektronskih naprav (in z njimi pridobitev digitalnih dokazov) pomembna računalniško forenzična načela, ki so bila nujna za strokovno opravljanje sledečih preiskav (pomembna je predvsem omemba tako imenovane bitstream kopije, ki zagotavlja preverljivost dokaza). Opazili smo tudi to, da je bilo v interesu zakonodajalca tudi zagotoviti določene pravice lastnika elektronske naprave in urediti njihovo uveljavljanje (potrebna sodna odredba, pravica prisotnosti lastnika pri preiskavi njegove naprave in tudi zagovornika,…). V diplomski nalogi smo postavili tezo, da za vedno več vrst kaznivih dejanj obstaja več vrst digitalnih dokazov. Tega žal nismo mogli potrditi, saj primanjkuje strokovne literature o digitalnih dokazih pri preiskovanju gospodarske kriminalitete. Lahko smo pa določili približne kraje najdb dokazov o napaki v poslovanju in opozorili na lastnosti teh vrst dokazov. V prvem vsebinskem poglavju o gospodarski kriminaliteti smo opozorili tudi na indice, ki lahko kažejo na napačno poslovanje podjetja ali delovanje uslužbenca, v nadaljevanju pa tudi izpostavili možne prednosti, ki lahko služijo preiskovalcem pri preiskovanju tovrstne kriminalitete. Za nadaljnje raziskovanje predlagamo več empiričnih študij, ki bi se osredotočile prav na uporabo digitalnih dokazov v predkazenskem in kazenskem postopku. Z večanjem števila tovrstnih primerov se bo tudi povečal obseg sodne prakse po svetu in tudi na slovenskih tleh. Posebno pozornost bi še namenili potrebnemu sprotnemu izobraževanju preiskovalcev na področju gospodarske kriminalitete in tudi digitalnih dokazov, saj si s tem povečajo možnosti za zaključke primerov. Hkrati ne smemo pozabiti na obvezno sodelovanje tudi
  33. 33. 33 tujih sodelavcev kot so računovodje (dokler se v Sloveniji ne uveljavi profil forenzičnega računovodje), revizorji (notranji kot zunanji) in drugi uslužbenci, predvsem pa tisti, ki so zaposleni v vodilnih organih podjetij. Tukaj ne mislimo le na sodelovanje v času same preiskave kaznivega dejanja, ampak tudi sprotno poizvedovanje preiskovalcev na področju konkretnih primerov, kje naštete osebe opažajo novosti in oblike goljufij. Sodelovanje je že zelo dobro vzpostavljeno z računalniškim sektorjem, vendar bi to sodelovanje tudi moralo potekati zunaj policijskih vrst (npr. z sistemskimi administratorji in podobno).
  34. 34. 34 7 Uporabljeni viri Association of Certified Fraud Examiners. (2012). Report to the nations on occupational fraud and abuse. Pridobljeno na http://www.acfe.com/uploadedFiles/ACFE_Website/Content/rttn/2012-report-to- nations.pdf Belič, I. (2007). Tehnični vidiki odprtih vprašanj v zvezi z dokazovanjem s postopki digitalne forenzike. V A. Dvoršek in L. Selinšek (ur.), Problemi dokazovanja v zahtevnih kazenskih postopkih (str. 151-162). Maribor: Pravna fakulteta in Fakulteta za varnostne vede. Delić, A. (21. 5. 2012). Servis za potapljanje podjetij. Delo, str. 9. Dežman, Z in Erbežnik, A. (2003). Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. Ljubljana: GV Založba. Dobovšek, B. (2005). Nadzor nad premoženjem in obrnjeno dokazno breme kot bodoča dejavnika omejevanja gospodarske kriminalitete. V A. Dvoršek in L. Selinšek (ur.), Problematika finančnega kriminala v Sloveniji (str. 159-172). Maribor: Fakulteta za policijsko-varnostne vede in Pravna fakulteta. Dvoršek, A. (2005). Kriminalistično strateški vidiki finančnih preiskav v Sloveniji. V A. Dvoršek in L. Selinšek (ur.), Problematika finančnega kriminala v Sloveniji (str. 7- 17). Maribor: Fakulteta za policijsko-varnostne vede in Pravna fakulteta. Dvoršek, A. (2008). Kriminalistična strategija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Dvoršek, A. (2009). Kriminalistična metodika. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Ferbrache, D., M. (2001). Offshore financial centres: The channel islands and the Isle of man. FBI Law Enforcement Bulletin, 70(2). Pridobljeno na http://www.fbi.gov/stats-services/publications/law-enforcement-bulletin/2001- pdfs/feb01leb.pdf Fidermuc, K. (12. 3. 2012). Durs še melje v davčnih oazah, moke pa ni. Delo.si. Pridobljeno na http://www.delo.si/gospodarstvo/makromonitor/durs-se-melje-o-davcnih- oazah-moke-pa-ni.html Fidermuc, K. (20.7.2012). Lani rekordno število sumljivih transakcij. Delo.si. Pridobljeno na http://www.delo.si/gospodarstvo/makromonitor/lani-rekordno-stevilo- sumljivih-transakcij.html Gottschalk, P. in Solli-Saether, H. (2010). Computer Information systems in financial crime investigations. The Journal of Computer Information Systems, 50(3), 41-49. Pridobljeno na http://search.proquest.com/docview/287948239?accountid=28931
  35. 35. 35 Heuston, G. in Block, J. (2009). The Computer as a Significant Other. FBI Law Enforcement Bulletin, 78(4), 8-14. Pridobljeno na http://www.fbi.gov/stats- services/publications/law-enforcement-bulletin/2009-pdfs/april09leb.pdf Kastelic, T. in Škraba, M. (2012). Digitalni dokazi – metode in izkušnje policije. V A. Dvoršek in D. Frangež (ur.), Digitalni dokazi: kazensko pravni, kriminalistični in informacijsko-varnostni vidiki (str. 29-44). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede, Maribor: Pravna fakulteta. Kavalieris, A. (2003). Crime investigation: investigative features of the most frequently encountered crimes. Riga: The police academy of Latvia Kazenski zakonik. (2008). Uradni list RS, (55/08). Kerr, S. O. (2005). Digital Evidence and the New Criminal Procedure. Columbia Law Review, 105(1), 279-318. Pridobljeno na http://www.jstor.org.ezproxy.lib.ukm.si/stable/pdfplus/4099310.pdf Kerr, S. O. (2005). Searches and Seizures in a Digital World. Harvard Law Review, 119(2), 531-586. Pridobljeno na http://www.jstor.org.ezproxy.lib.ukm.si/stable/pdfplus/4093493.pdf Koletnik, F. in Kolar, I. (2008). Forenzično računovodstvo. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. Kovačič, M. (21.10.2009). Komentar določb novele Zakona o kazenskem postopku (ZKP-J), ki opredeljujejo nekatere posege v komunikacijsko zasebnost. Hr-cjpc.si. Pridobljeno na http://hr-cjpc.si/pravokator/index.php/2009/10/21/novela-zakona- o-kazenskem-postopku-posegi-v-komunikacijsko-zasebnost/ Lamberger, I. (2009). Gospodarski kriminal:gradivo za predmet Gospodarska kriminaliteta. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Lavrič, A. (2005). Podobnosti in razlike med zunanjo in notranjo revizijo (Diplomsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Lin, C. in Wang, C. (2011). A selection model for auditing software. Industrial Management & Data Systems, 111(5), 776-790. Pridobljeno na http://search.proquest.com.ezproxy.lib.ukm.si/abicomplete/docview/870462264/f ulltextPDF/138B493C5A04D11A0CA/16?accountid=28931 Majcen, G. (2011). Elektronski dokazi v kriminalistični preiskavi. Maribor: Pravna fakulteta. Manning, A. G. (2005). Financial Investigation and Forensic Accounting. Broken Sound Parkway: CRC Press. Maver, D. (2004). Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
  36. 36. 36 Mercer, D., L. (2004). Computer forensics: Charactreistics and preservation of digital evidence. FBI Law Enforcement Bulletin 73(3). Pridobljeno na http://www.fbi.gov/stats-services/publications/law-enforcement-bulletin/2004- pdfs/mar04leb.pdf Mitar, M. (2007). Uvod v metodologijo znanstvenega raziskovanja varnostnih pojavov: splošni del. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede Newman, C. R. (2007). Computer Forensics: Evidence Collection and Management. Boca Raton, New York: Auerbach Publications. Selinšek, L. (2006). Gospodarsko kazensko pravo. Ljubljana: GV Založba Selinšek, L. (2007). Odprta vprašanja v zvezi z dokazovanjem s postopki digitalne forenzike. V A. Dvoršek in L. Selinšek (ur.), Problemi dokazovanja v zahtevnih kazenskih postopkih (str. 139-149). Maribor: Pravna fakulteta in Fakulteta za varnostne vede. Selinšek, L. (2010). Digitalni dokazi v kazenskem postopku: pogledi na aktualna vprašanja. V A. Završnik (ur.), Kriminaliteta in tehnologija: kako računalniki spreminjajo nadzor in zasebnost, ter kriminaliteto in kazenski pregon? (str. 97-119). Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Slovenski računovodski standardi. (2010). Uradni list RS, (90/10). The Lebanese Association of Certified Public Accountants. (2009). The fraud triangle and what can you do about it. Pridobljeno na http://www.lacpa.org.lb/Includes/Images/Docs/TC/TC363.pdf Valenčič, G. (22.7.2012). Bogataši v davčnih oazah skrivajo najmanj 17 tisoč milijard evrov. Delo.si. Pridobljeno na http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/bogatasi-v- davcnih-oazah-skrivajo-najmanj-17-tisoc-milijard-evrov/287918 Zakon o kazenskem postopku. (2012). Uradni list RS, (32/12). Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. (2008). Uradni list RS, (65/08). Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. (2011). Uradni list RS, (91/11).

×