UNIVERZA V LJUBLJANI
BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA BIOLOGIJO
Nejc DRAGANJEC
Tina SMOLIČ
Barbara STAREŠINIČ
PUŠČAVSKI BI...
2
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga....
3
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga....
4
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga....
5
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga....
6
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga....
7
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga....
8
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga....
9
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga....
10
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga...
11
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga...
12
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga...
13
Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev.
Seminarska naloga...
Upcoming SlideShare
Loading in …5
×

Puščave - seminarska naloga pri predmetu ekologija

1,242 views
995 views

Published on

Sušna območja delimo v podkategorije na podlagi več faktorjev. Upošteva se indeks precipitacija in potencialne evapotranspiracije, povprečne temperature, geografske značilnosti … Na teh faktorjih temelji groba razdelitev puščav na vroče puščave, mrzle puščave, polsuhe puščave in priobalne puščave. Puščave nudijo zelo specifične okoljske pogoje. Značilno je pomanjkanje vode, visoke ali nizke temperature, velika dnevna nihanja temperature … Biomi puščavskih ekosistemov za spopadanje z okoljskimi omejitvami koristijo številne prilagoditve, kot so pospešen razvoj, anabioza, razni sistemi intenzivnega varčevanja z vodo. Zaradi specifičnih zahtev je biološka diverziteta v ekosistemih puščav praviloma nižja, kot v večini drugih ekosistemov. Zato intenzivno širjenje puščav (dezertifikacija) predstavlja precejšnji izziv v trenutnem, hitro spreminjajočem se podnebju.

Published in: Education
0 Comments
0 Likes
Statistics
Notes
  • Be the first to comment

  • Be the first to like this

No Downloads
Views
Total views
1,242
On SlideShare
0
From Embeds
0
Number of Embeds
3
Actions
Shares
0
Downloads
3
Comments
0
Likes
0
Embeds 0
No embeds

No notes for slide

Puščave - seminarska naloga pri predmetu ekologija

  1. 1. UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA BIOLOGIJO Nejc DRAGANJEC Tina SMOLIČ Barbara STAREŠINIČ PUŠČAVSKI BIOM TIPI PUŠČAV IN NJIHOVA EKOSISTEMSKA UREDITEV Seminarska naloga pri predmetu Ekologija (mentor: asist. dr. Igor Zelnik in doc. dr. Tadeja Trošt Sedej) Ljubljana, 19. 3. 2013
  2. 2. 2 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 POVZETEK: Sušna območja delimo v podkategorije na podlagi več faktorjev. Upošteva se indeks precipitacija in potencialne evapotranspiracije, povprečne temperature, geografske značilnosti … Na teh faktorjih temelji groba razdelitev puščav na vroče puščave, mrzle puščave, polsuhe puščave in priobalne puščave. Puščave nudijo zelo specifične okoljske pogoje. Značilno je pomanjkanje vode, visoke ali nizke temperature, velika dnevna nihanja temperature … Biomi puščavskih ekosistemov za spopadanje z okoljskimi omejitvami koristijo številne prilagoditve, kot so pospešen razvoj, anabioza, razni sistemi intenzivnega varčevanja z vodo. Zaradi specifičnih zahtev je biološka diverziteta v ekosistemih puščav praviloma nižja, kot v večini drugih ekosistemov. Zato intenzivno širjenje puščav (dezertifikacija) predstavlja precejšnji izziv v trenutnem, hitro spreminjajočem se podnebju. KLJUČNE BESEDE: puščave, dezertifikacija, suha območja, biom, evapotranspiracija, precipitacija, diverziteta VPRAŠANJA IZ SNOVI: 1. Kateri indeksi določajo ali je območje sploh lahko uvrščeno med puščave in natančneje, v katere posamezne sušne območne tipe? 2. Kakšna je običajna razdelitev puščav in kakšne so značilnosti posameznih tipov? 3. Kakšen je pomen puščav za biotop, kakšne so posledice širjenja in kako se z dezertifikacijo spopadamo?
  3. 3. 3 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 VSEBINA 1 UVOD................................................................................................................................. 4 1.1 SKUPNE ZNAČILNOSTI IN DEFINICIJA .............................................................. 4 2 STANDARDNA RAZDELITEV PUŠČAV ...................................................................... 5 2.1 VROČE IN SUHE PUŠČAVE.................................................................................... 5 2.2 POLSUHE PUŠČAVE................................................................................................ 6 2.3 PRIOBALNE PUŠČAVE............................................................................................ 7 2.4 MRZLE PUŠČAVE .................................................................................................... 8 3 POMEN PUŠČAV ZA BIOSFERO ................................................................................... 9 3.1 PRIMARNA PRODUKCIJA ...................................................................................... 9 3.2 PUŠČAVSKA FAVNA............................................................................................... 9 4 PROBLEMATIKA, PRILOŽNOSTI IN REŠITVE DEZERTIFIKACIJE...................... 11 4.1 PROBLEMATIKA.................................................................................................... 11 4.2 REŠITVE................................................................................................................... 11 5 VIRI .................................................................................................................................. 12
  4. 4. 4 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 1 UVOD Puščave so posledica kombinacij vplivov podnebnih in geoloških značilnosti. Nekatere puščave so nastale zaradi suhih zračnih tokov, ki nastajajo nad hladnimi morskimi tokovi. Zato so zahodna obala Kalifornije, puščava Namib pri obali severozahodne Afrike in obalni del Atakame zaviti v meglo, a ostajajo ekstremno suhi. Velike gorske pregrade imajo prav tako vlogo pri oblikovanju puščav, saj ustvarjajo naravno pregrado na zavetrni strani in preprečujejo dotok vlage. Vlaga se iz zračnih mas med vzpenjanjem in ohlajanjem zraka izsušuje, s spuščanjem in ogrevanjem pa še dodatno izsušuje tla pod seboj. Primer so severnoameriške puščave in avstralska puščava. Ostale puščave, ko sta Gobi in notranjost Sahare, so lahko pomaknjene tako daleč v notranjost celine, da se vlaga izgubi na dolgi poti do tega predela [5]. 1.1 SKUPNE ZNAČILNOSTI IN DEFINICIJA Območja, kjer primanjkuje vode, delimo v več kategorij, in sicer na podlagi razmerja med letno količino padavin (P) in potencialno evapotranspiracijo (PET), ki je zmožnost evapotranspiracije v primeru zadostne zaloge vode. V splošnem pa velja pravilo, da najbolj vlažna območja, ki po definiciji še sodijo med puščave, prejmejo največ 500 milimetrov padavin na leto. V suhih puščavah v letu dni pade največ 250 milimetrov dežja. TIP OBMOČJA MIN. P/PET MAX. P/PET polvlažna območja 0,5 0,65 polsuha območja 0,2 0,5 suha območja 0,05 0,2 ekstremno suha območja 0,03 0,05 Tabela 1: Razdelitev področij na podlagi indeksa P/PET [4].
  5. 5. 5 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 2 STANDARDNA RAZDELITEV PUŠČAV Različni avtorji klasificirajo puščave glede na različne kriterije. Mi se bomo držali standardne razdelitve, ki puščave v grobem delijo na vroče in mrzle. Med mrzle puščave uvrščamo hladne polsuhe puščave in mrzle, arktične puščave. Hladne polsuhe puščave se nahajajo znotraj kontinentov, imajo majhno količino padavin, med 200 in 400 milimetrov na leto, dolge in mrzle zime in močno dnevno temperaturno nihanje. Arktične puščave so ekstremno suhe. Imajo namreč izjemno nizko precipitacijo ter zelo nizko celoletno evaporacijo, kar skozi dolga obdobja lahko povzroča tudi akumulacijo snega [5]. Vroče puščave delimo na suhe (aridne) in ekstremno suhe puščave. Precipitacija suhih puščav je manjša od 250 milimetrov na leto. Vključuje severne afriške puščave, azijsko puščavo Thar, veliko avstralsko puščavo in puščave južnozahodne Severne Amerike in Mehike. Vegetacije ni ali je raztresena, vključuje pa sukulente, pritlikave grmičke in rastline iz družine Amaranthaceae. Količina padavin v ekstremno suhih puščavah je manjša od 100 milimetrov na leto. 2.1 VROČE IN SUHE PUŠČAVE Poletja vročih in suhih puščav so značilno zelo vroča in šele zime prinesejo majhne količine padavin. Ker je v atmosferi tako malo vlage, ki bi blokirala sončne žarke, so značilni tudi dnevni temperaturni ekstremi. Puščavske površine, v primerjavi z vlažnimi regijami, prejmejo dvakratno količino sončnega sevanja in izgubijo skoraj dvakratno količino toplote ponoči [13]. Povprečna letna temperatura je od 20–25 °C. Ekstremni maksimum sega od 43.5–49 °C. Minimalne temperature pa se občasno spustijo do – 18 °C [13]. Količina padavin je navadno zelo majhna in obilnejša med dvema dolgima sušnima periodama. PET zato močno presega količino deževja. Včasih začne deževati, vendar lahko dež izpari, še preden doseže tla [13]. Tla so groba in plitka, pogosto kamnita ali prodnata z dobro drenažo, pod njimi ni podtalne vode. Fin pesek in prah prinese z drugih delov puščave [13].
  6. 6. 6 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 Štiri večje severnoameriške puščave tega tipa so Chihuahuan, Sonoran, Mojave in Great Basin, ter Sahara, arabska puščava, avstralska puščava in Kalahari. Drevesa so v puščavah zelo redka. Prevladujoče rastline so nizki grmički in majhna drevesa s kratkimi debli. Listi so majhni, debeli in pokriti z debelo kutikulo. Služijo tudi za shranjevanje vode. Kaktusi (fam. Cactaceae) imajo svoje liste reducirane v bodice, fotosintetsko aktivnost pa prevzamejo stebla. Rastline listne reže odprejo le ponoči, ker je stopnja evaporacije takrat nižja. Pogoste rastline vročih in suhih puščav so: juka (Yucca spp.), Fouquieria splenden, Ericameria laricifolia, opuncija (Opuntia spp.), Calliandra eriophylla, Dasylirion wheeleti, efedra(Ephedra spp.), agava in Encelia farinosa [13]. V suhih in vročih puščavah prebivajo tudi majhni, skoraj vedno le nočni karnivori. Prevladujoče živali so kengurujske podgane in druge živali, ki bivajo v brlogih. Pogosti so tudi insekti, pajkovci, plazilci in ptiči. Čez dan se živali običajno skrivajo pred soncem in aktivne postanejo šele ob mraku, zori ali ponoči [13]. 2.2 POLSUHE PUŠČAVE Poletja so zmerno dolga in suha, zime pa so nekoliko bolj vlažne (povprečno pade 250–500 mm padavin/leto) [3]. Poletne temperature nihajo med 21–27 °C. Navadno se dnevne temperature ne dvigajo nad 38 °C. Hladne noči (povprečno okoli 10 °C) pripomorejo rastlinam in živalim k zmanjšanju izgube vode zaradi transpiracije, potenja in dihanja. Izjemno pomembna je kondenzacija vode v hladnih nočeh [13]. Tla so lahko peščena, kamnita ali gramozna. Značilna je precej nizka koncentracija soli [13]. Večje puščave tega tipa so Montana, Great Basin in Utah. Vključujejo tudi subarktični obroč (S. Amerika, Nova Fundlandija, Grenlandija, Rusija, Evropa, severna Azija) [13]. Za rastline je značilna trnavost. Veliko število trnov daje senco in zmanjšuje transpiracijo. Podoben učinek imajo laski na volnatih puščavskih rastlinah. Veliko rastlin se pred močnim obsevanjem in pregrevanjem zaščiti tudi s sijočimi in/ali srebrnimi listi. Pogosto imajo tudi neprijeten okus in vonj. Rastline, značilne za ta tip puščav, so: Larrea tridentata, Franseria dumosa, Acacia constricta, Uncaria tomentosa, Prosopis spp., Encelia farinose, Lycium spp. [13].
  7. 7. 7 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 Čez dan se žuželke skrivajo pod vejicami, večje živali pa iščejo zavetje v podzemnih brlogih, kjer so izolirani od vročine in suše. Pogosti prebivalci polsuhih puščav so skakači, kunci in skunki, razne žuželke, kot so mravlje in kobilice, številni kuščarji, kače in ptice, kot so npr. Athene cunicularia in Toxostoma redivivum [13]. 2.3 PRIOBALNE PUŠČAVE Priobalne puščave se nahajajo na zahodni strani kontinentov, v okolici severnega in južnega povratnika. Na njih vpliva hladen oceanski tok. Zaradi prevladovanja krajevnih vetrov nad pasatnimi so te puščave manj stabilne. Zimska megla, ki nastane zaradi dvigajočih se hladnih tokov, pogosto prekrije puščave in zaščiti pred sončno radiacijo. Med priobalne puščave spadata južnoameriška puščava Atakama in južnoafriška puščava Namib. Atakama je najbolj suh predel Zemlje z zanemarljivo precipitacijo. V povprečju pade okoli 1 milimeter dežja enkrat na vsakih 5 – 20 let [3]. Mrzlim zimam v priobalnih puščavah sledijo dolga in topla poletja. Povprečne poletne temperature so med 13 in 24 °C, zimske pa okoli 5 °C ali manj [13]. Tla so praviloma čvrsta, z zmerno vsebnostjo soli. So precej porozna, z dobro drenažo. Nekatere rastline imajo koreninski sistem obsežno razvit in razporejen blizu površine, da lahko bolje izkoristijo deževna obdobja. Dodatna prilagoditev rastlin so debeli in mesnati listi ali stebla, ki omogočajo vsrkavanje in skladiščenje velike količine vode, ko je le-ta na voljo. Nekatere imajo površino valovito na račun grebenov in žlebov, ki vodijo in zbirajo precipitacijo. Rastline, ki živijo na tem območju, so Atriplex spp. (fam. Amaranthaceae), Eriogonum fasciculatum (fam. Polygonaceae), Acacia rigidula (fam. Fabaceae), Oryzopsis hymenoides (fam. Poaceae), Tetradymia glabrata (fam. Asteraceae), Salvia mellifera (fam. Lamiaceae in Chrysothamnus spp. (fam. Asteraceae) [13]. Zaradi specifičnih okoljskih pogojev pogosto najdemo precej endemičnih rastlin. Welwitschia mirabilis je npr. endemit namibske puščave [1]. Tudi živali se prilagodijo na pomanjkanje vode v priobalnih puščavah. Nekatere vrste krastač se skrivajo v brlogih, obdajajo se z želatinoznimi izločki in tako, čakajoč naslednji močnejši naliv, ostanejo neaktivne 8 do 9 mesecev. Dvoživke, katerih razvoj vključuje larvalne stadije, imajo pospešen življenjski cikel, s čimer poskušajo prehiteti dokončno evaporacijo vode po obilnejših padavinah. Nekateri insekti in nižji raki škrgonožci (Anostraca) ležejo jajca, ki
  8. 8. 8 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 ostanejo dormantna, dokler razmere v okolju niso primerne za izvalitev. V priobalnih puščavah najdemo precej vrst insektov, sesalcev (kojoti in jazbeci), dvoživk (predvsem krastače), ptic (velika uharica, zlati orel, beloglavi orel … ) in plazilcev (kuščarji in kače) [13]. Med prebivalci pa najdemo tudi večje živali, kot so antilope, gazele, noji in ponekod tudi puščavksi sloni [12]. 2.4 MRZLE PUŠČAVE Mrzle puščave se nahajajo v polarnih predelih, na visokih zemljepisnih širinah in predstavljajo enega izmed najbolj ekstremnih okolij na Zemlji [6]. Najbolj znane mrzle puščave se pojavljajo v suhih dolinah McMurdo v južni viktorijanski pokrajini Antarktike [10]. Značilne za njih so izredno nizke temperature, uvrščamo jih med ekstremno suhe puščave z minimalnim vnosom vode. Okolje je tako suho, da sneg pogosto sublimira v ozračje in tako predstavljajo največja nezasnežena področja polarnih regij [10]. Mrzle puščave so ekosistemska področja, ki so zaradi globalnega segrevanja močno ogrožena in tudi mednarodno zavarovana [10]. Tla sestavlja suh permafrost, sestavljen iz večplastnega nanosa peščenjaka, kremena in granitnih kamenin, obdanih z mineralnimi solmi [10]. Ekstremne mrzle puščave gostijo unikatni biom. Višje rastline in živali so pogosto povsem odsotne ali pa vstopajo v ekosistem le občasno. Takšni občasni obiskovalci med živalmi so predvsem ptice, npr. snežni viharnik (Pagodroma nivea), medtem ko rastlinska poraščenost površine redko presega 1.2 % [6]. Mrzle puščave pogosto predstavljajo omejitev življenja za toleranco suhosti in nizkih temperatur [10]. Vseeno pa lahko v permafrostu in pod kamninami najdemo, pred ostrimi okoljskimi pogoji zaščiteno, pestro hipolitsko združbo fotosintetskih mikroorganizmov (predvsem cianobakterije), kemolitoavtotrofov in gliv [11].
  9. 9. 9 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 3 POMEN PUŠČAV ZA BIOSFERO Za ekosisteme puščav so značilna daljša obdobja neaktivnega mirujočega stanja, ki so prekinjena z obdobji intenzivne proizvodnje in razmnoževanja. 3.1 PRIMARNA PRODUKCIJA Primarna produkcija je odvisna od deleža dostopne vode in učinkovitosti njene porabe. Podatki iz različnih puščav po svetu kažejo letno neto primarno produkcijo površinske vegetacije od 30 do 200 g/m2. Ta je seveda odvisna od prevladujočega tipa vegetacije. Koreninska biomasa je običajno relativno majhna [5]. Najpomembnejša med rastlinskimi nutrienti sta fosfor in dušik, ki ju v tleh ni veliko. Večina je že vezana v rastlinsko biomaso. Tkiva puščavskih rastlin vsebujejo veliko večjo koncentracijo nutrientov, kot jih imajo tkiva rastlin vlažnih habitatov. Pogosto jih tudi aktivno premeščajo v druge dele rastline, da jih ne izgubijo [5]. Pomembni primarni producenti so lišaji, zelene alge in cianobakterije v skorji prsti. Njihova biomasa doseže do 240 kg/ha, imajo pa tudi visoko stopnjo fiksacije dušika, ki je 10-krat večja v senci rastlinja [5]. 3.2 PUŠČAVSKA FAVNA Kljub ekstremno suhim razmeram, najdemo v puščavah presenetljivo veliko rastlinojedih živalskih vrst. Večji herbivori so generalisti ali oportunisti. V skrajni sili objedajo tudi steljo in lišaje. Manjši herbivori, predvsem glodalci iz družine Heteromyidae, in mravlje, se večinoma prehranjujejo s semeni (granivori). Herbivori imajo lahko izjemen vpliv na primarne producente, še posebej, kadar jih je več od kapacitete okolice. Ko enkrat porabijo letno produkcijo, začnejo porabljati tudi zaloge rastlin, še posebej v dolgih sušnih obdobjih. To lahko vodi do uničenja vegetacije in nepopravljive škode [5]. Manjši herbivori (Lepus alleni, Dipodomys spp.), ki se prehranjujejo s semeni in živijo v grmičastih puščavah, lahko pojedo tudi 87 % vseh semen, kar ima velik vpliv na sestavo rastlinske populacije. Z raziskavo, pri kateri so odstranili 3 vrste skakačev (Dipodomysi spp.), se je njihov vpliv pokazal v bujnejši in gostejši vegetaciji [2].
  10. 10. 10 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 Puščavski karnivori so oportunisti, z nekaj specialisti. Večina, kot na primer lisice in kojoti, imajo mešano prehrano, ki vključuje liste in sadje, najdemo tudi žužkojede ptice. V puščavah so praviloma bolj uspešni omnivori. 3.3 DEKOMPOZITORJI Detritofagi so redkejši kot drugod, vendar pomembni. V puščavah najdemo tudi večino ostalih taksonomskih skupin, kot so bakterije, glive, aktinomicete, nematodi, pršice in termiti. V nekaterih puščavah je večina nutrientov zgoščenih v termitnjakih in se sprostijo, ko se ti podrejo. Dekompozicija je neodvisna od deževja, deloma, ker je puščavska talna favna aktivna v odsotnosti vlage. Bakterijska in glivna dekompozicija vpliva na prostoživeče nematode, ki živijo v prsti. Njihova populacija pa je v veliki meri odvisna od predatorskih pršic [5].
  11. 11. 11 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 4 PROBLEMATIKA, PRILOŽNOSTI IN REŠITVE DEZERTIFIKACIJE Dezertifikacija je degradacija suhih kopenskih ekosistemov – suhih, polsuhih in vlažnih območij – na račun mnogih dejavnikov. Tudi sprememb podnebja in dejavnosti ljudi. Pojavlja se na vseh kontinentih – razen Antarktike, njen vpliv pa se kaže ne le lokalno, ampak tudi globalno. 4.1 PROBLEMATIKA Puščave predstavljajo 41 % kopnega in imajo močan vpliv na preživetje prebivalcev, saj pomanjkanje vode omejuje produkcijo poljščin, krme za živino in lesa. Dezertifikacija je posledica uničenja vegetacije na določenem območju. Razlog uničenja vegetacije so lahko suša, klimatski obrati, obdelovanja zemlje v kmetijske namene, popasenja travnatih površin in izsekavanja gozdov za pridobivanje lesa ali goriva. Dezertifikacija zmanjšuje biološko diverziteto. Vegetacija je ključnega pomena pri ohranjanju tal in regulacije površinskih voda in lokalnega podnebja. Prav tako ima preko povečanja sproščanja ogljika, ki je bil do sedaj shranjen v vegetaciji in prsti, velik vpliv na globalno podnebje. Približna ocena sproščenega ogljika zaradi dezertifikacije puščav je 300 milijonov ton ogljika na leto [7]. Povišane temperature, ki so posledica povečanja koncentracije ogljikovega dioksida, vplivajo na povečano izhlapevanje vode iz tal in zmanjšanje deževja [7]. 4.2 REŠITVE Zadnje raziskave so pokazale, da so dobra alternativa za preprečevanje dezertifikacije in obnovitev puščavskih območij migracije velikih čred živine in divjih živali, saj živali pojedo odmrle rastline in tako omogočijo novim, mladim rastlinam, da se razvijejo. Z njihovim iztrebljanjem in naknadnim deževjem tla vsrkajo dušik in ogljik in s tem omogočijo boljše rastje [9]. Možne rešitve so tudi zasaditve pasu dreves v zavetnih območjih. Sejanje trave pa bi pomagalo stabilizirati tla in zmanjševati erozijo, ki jo povzročata veter in dež [14]. V Afriki poskušajo zajeziti širjenje Sahare s projektom Sahara Forest Project, s katerim nameravajo obnoviti vegetacijo ter na ta način tudi zmanjšati količino ogljikovega dioksida v zraku [8].
  12. 12. 12 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 5 VIRI [1] White F. 1983. Vegetation of Africa: a descriptive memoir to accompany the Unesco/AETFAT/UNSO vegetation map of Africa. Unesco: 356 str. [2] Brown J. H., Heske E. J. 1990. Control of desert-grassland transition by keystone rodent guild. Science. 250, 4988: 1705–1707 [3] Walker A. S. 1996. Deserts: geology and resources. Government Printing Publication: 64 str. [4] Barakat H. N. 2000. Arid lands: challenges and hopes. EOLSS. http://www.eolss.net/Sample-Chapters/C12/E1-01-06-04.pdf (19. 3. 2013) [5] Smith R. L., Smith T. M. 2001. Ecology and field biology. 6th ed. Benjamin Cummings: 720 str. [6] Cockell C. S., Stokes M. D. 2004. Widespread colonization by polar hypoliths. Nature. 431: 414 [7] Millennium Ecosystem Assessment. 2005. Ecosystems and Human Well-being: Desertification Synthesis. World Resources Institute: 27 str. [8] Paton C. 2008. The Sahara Forest Project – a new source of fresh water, food and energy. http://www.thefutureofscience.org/speaker/abstract/PatonCharlie.pdf (19. 3. 2013) [9] Savory A. 2008. A global strategy for addressing global climate change, samozaložba: 20 str. [10] Pointinga S. B., Chana Y., Lacapa D. C., Laua M. C. Y., Jurgensb J. A., Farrell R. L. 2009. Highly specialized microbial diversity in hyper-arid polar desert. PNAS. 106, 47: 19964–19969 [11] Borin S., Ventura S., Tambone F., Mapelli F., Schubotz F., Brusetti L., Scaglia B. 2010. Rock weathering creates oases of life in a high arctic desert. Environmental Microbiology. 12, 2: 293–303 [12] Nicholson S. E. 2011. Dryland Climatology. Cambridge University Press: 385–388
  13. 13. 13 Draganjec N., Smolič T., Starešinič B. Puščavski biom – tipi puščav in njihova ekosistemska ureditev. Seminarska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2013 [13] University of California Museum of Paleontology. http://www.ucmp.berkeley.edu/exhibits/biomes/deserts.php (19. 3. 2013) [14] Le Comitè Scientifique Français de la Désertification. http://www.csf- desertification.org/index.php/desertification-et-son-combat/fiche-actualite/great-green- wall (19. 3. 2013)

×