Ko Polšnik se v čas ujame




Knjigi na pot
Šolstvo in zgodovina se vedno med seboj prepletata in tako je tudi ob prebiran...
Ko Polšnik se v čas ujame



    Potovanje skozi čas
    Naše življenje je eno samo potovanje in prepletanje svetlih misli...
Ko Polšnik se v čas ujame



Takole … Pred vami je knjiga. Preko dvesto strani zgodovine Polšnika. Dve leti smo
zbirali gr...
Ko Polšnik se v čas ujame

Polšnik je majhna vas, na višini 680 m, v Zasavskih Dolomitih, južno od reke Save. Posajena je ...
Ko Polšnik se v čas ujame
Južno od Polšnika se nad 680 m visoko ležečim farnim sedežem dviga hribček na 831 m. Imenuje se
...
Ko Polšnik se v čas ujame
Zakaj so bile torej zgrajene te cerkvice na vrhovih, daleč od naselij?

Poizkusimo najti odgovor...
Ko Polšnik se v čas ujame
Ob cesti proti Tepam stoji Kleviška graščina, ki ima zanimivo zgodovino. Leta 1585 jo je pozidal...
Ko Polšnik se v čas ujame
železniške pragove in drva. Deloma se izvaža tudi kot stavbni les. Nekdanje svinčeno in železno
...
Ko Polšnik se v čas ujame




                                                                25. obletnica šole




Na Po...
Ko Polšnik se v čas ujame
Na Dolah pri Litiji ali s Strmca so še okoli leta 1902 nekateri moški ob nedeljah nosili irhaste...
Ko Polšnik se v čas ujame




                         Izselitev pred puško*


Ker smo se že nekaj mesecev pred selitvijo ...
Ko Polšnik se v čas ujame




V naslednjem letu je pouk še vedno potekal v majhnih, premajhnih učilnicah v zasilni šoli in...
Ko Polšnik se v čas ujame




                                                            Na sliki je stari Štrekovčev koz...
Ko Polšnik se v čas ujame
Začel se je projekt telefonije, ki ga je vodil Franc Nograšek in tako smo dobili nalogo, da iz v...
Ko Polšnik se v čas ujame
gole ter posejali travo. Ko je trava zrasla, smo se pripravljali na otvoritev igrišča, ki je bil...
Ko Polšnik se v čas ujame




                                                             Razredničarka 1., 2. in 3. razr...
Ko Polšnik se v čas ujame
pri tem projektu, se člani Upravnega odbora PGD Polšnik najlepše in iz srca zahvaljujemo.




  ...
Ko Polšnik se v čas ujame
Pri ustvarjanju knjige smo sodelovali:
Uredniški odbor: Stane Fele, Mateja Sladič-Vozelj, Ida Do...
Ko Polšnik se v čas ujame
Tehnični del: Stane Fele, Mateja Vozelj, Aleš Vozelj,
Lektoriranje: Katarina Juvan, Tanja Vodeni...
Ko Polšnik se v čas ujame
KAZALO
I. PRAZGODOVINA                                                  7
       Nekoliko sloven...
Ko Polšnik se v čas ujame
       Šolstvo                                                            110
       Župnija do ...
Ko Polšnik se v čas ujame
     Jože Kos – polšniški organist                               220
     Prostovoljno gasilsko ...
Upcoming SlideShare
Loading in …5
×

Ko Polšnik se v čas ujame

2,969 views
2,794 views

Published on

SLO:
Knjiga ima 272 strani, format A4, trde platnice. Cena je 45€ in jo je možno naročiti na naslov knjiga@polsnik.si, oziroma po telefonu 041-992-143. Možno je pošiljanje po pošti, kjer Vam bodo stroški pošiljanja knjige javljeni naknadno.

ENG:
When Polsnik catch in time
Book has 272 pages (A4 format, hard cover). Right now written only in Slovenian language, but with a lot of images and data. It could be interesting for people who's roots are in Polsnik. Price of a book is 45 EUR. If you are interested please write us to this email address: knjiga@polsnik.si. You will be informed about Shipping costs in our reply message.

Published in: Travel
0 Comments
0 Likes
Statistics
Notes
  • Be the first to comment

  • Be the first to like this

No Downloads
Views
Total views
2,969
On SlideShare
0
From Embeds
0
Number of Embeds
1
Actions
Shares
0
Downloads
8
Comments
0
Likes
0
Embeds 0
No embeds

No notes for slide

Ko Polšnik se v čas ujame

  1. 1. Ko Polšnik se v čas ujame Knjigi na pot Šolstvo in zgodovina se vedno med seboj prepletata in tako je tudi ob prebiranju te knjige. Vedno lahko gremo naprej, če se zavemo svoje preteklosti, svojih korenin in prav to se v teh letih dogaja v Krajevni skupnosti Polšnik. Knjiga stopa pred tabo, spoštovana bralka in bralec, prav v času, ko Polšnik dobiva nov šolski center, predšolsko vzgojo, kulturno in športno dvorano, kateremu se bo pridružil tudi nov športno družabni center. Prepričan sem, da bo ta vsestranska pridobitev dala nov, še večji polet pri razvoju kulture, športa, turizma in še zlasti na področju šolstva; saj znani ljudski rek jasno pravi, »da kraj s šolo stoji ali pa pade«. Vsi spremljajoči dejavniki jasno povedo, da pri razvoju podeželja, šolstva, kulture, športa niso ključne ekonomske zakonitosti, saj se vsesplošne koristi družbe večkratno povrnejo. In širše območje krajevne skupnosti Polšnik to trditev že sedaj jasno potrjuje, saj je samo v gospodarstvu in podjetništvu odprtih skoraj 100 delovnih mest, kjer je zaposlitev blizu doma v svojem kraju. In knjiga »Ko Polšnik se v čas ujame« vstopa v svet bralca v pravem času, v času, ko so mnogi intuziasti na Polšniku, skupaj z g. Stanetom Feletom, ki je najzaslužnejši, da je podjetje Komo sploh zagledalo luč sveta v tem kraju, tudi bivšim upravno gospodarskim direktorjem RTV Slovenija in pa zgodovinarjem, zbrali dovolj poguma in časa, da se na enem mestu zbere vsa zgodovina celotnega območja vse do današnjih dni. Sicer pa je knjiga prava popotnica k polšniški lepotici, ki odpira nove možnosti in perspektive pri razvoju kraja v prihodnje. Vsem krajankam in krajanom krajevne skupnosti izrekam iskrene čestitke ob 111. obletnici šolstva na Polšniku, srečno knjigi na pot in srečno nova šola, vrtec, večnamenska dvorana in večnamenski center. Župan Franci Rokavec
  2. 2. Ko Polšnik se v čas ujame Potovanje skozi čas Naše življenje je eno samo potovanje in prepletanje svetlih misli in trenutkov, ki smo jih kdajkoli preživeli skupaj. Ta čar se velikokrat izgubi v vrvežu velikih mest, v hrupnem in mnogokrat odtujenem svetu, katerega del postajamo hote ali nehote. Živeti in ustvarjati med šelestenjem listov, odzvanjanjem vaških zvonov, ob žgolenju ptic in se zjutraj prebuditi skupaj s sončnimi žarki pa je tisti del življenja, ki je dan Vam, dragi Polšničani, ki že dolga desetletja kujete slovensko pesem in besedo skozi številne slovesnosti in prireditve ter tako ohranjate vez med preteklostjo in sedanjostjo. S svojo neizmerno ustvarjalnostjo in energijo vlivate mladim in starejšim svetel vzor, kako je ustvarjalnost na vseh področjih lahko vir sreče in zadovoljstva. Delati in živeti polno življenje je tista vrsta osebne in družbene sreče, ki traja dalj časa kot je danes naravnan svet - v hitrost in moč. Tu, na Polšniku, se živi v sožitju z naravo in ljudmi. V knjigi, ki je pred nami, ste strnili svojo bogato zgodovino, ki naj služi kot navdih in obveza mladim za nadaljevanje tradicije. V prvih šolskih dneh v novem šolskem letu 2008/2009 se bo življenje vrnilo v težko pričakovano novozgrajeno šolo z večnamensko dvorano in telovadnico; v šoli bo prvič začela delovati Enota Vrtec Polšnik, in sicer pod okriljem Osnovne šole Litija, ravno tako kot že vsa leta deluje Podružnična šola Polšnik. V šoli se boste združevali vsi krajani, od najmlajših otrok, do učencev, srednješolcev, staršev, krajanov ob različnih kulturnih in športnih prireditvah, kar bo kraj še bolj povezovalo. Ob tem zgodovinskem dogodku se spomnimo vseh, ki so prispevali svojo voljo, moč in energijo, ki se čuti še danes. Zato je v življenju vredno delati za cilje, ki so nevidni, ki se jih ne da preprosto opisati, a so tiho prisotni na vsakem koraku. Hvala vsem, ki ste zgodovino Polšnika vtkali v delo, ki je pred nami. Naj bo popotnica za v svet. Gabrijela Hauptman, ravnateljica Osnovne šole Litija
  3. 3. Ko Polšnik se v čas ujame Takole … Pred vami je knjiga. Preko dvesto strani zgodovine Polšnika. Dve leti smo zbirali gradivo, pomagalo je veliko Polšničanov in bivših Polšničanov. Mnogo truda je bilo vloženega, veliko fotografij in zanimivosti smo zbrali in skupaj ugotovili, da vsega ne moremo »stlačiti« v knjigo. Imamo vse arhivirano in mislim, da smo skupaj ustvarili pomembno zakladnico za naše zanamce. Upamo, da se ne boste preveč jezili, če smo slučajno kaj ali koga pozabili ali izpustili oziroma naredili kakšno napako. Res smo se trudili po naših najboljših močeh in zmožnostih, da bi naredili nekaj pomembnega za naš kraj in za vse, ki jim Polšnik kaj pomeni. Vzemite si čas in si preberite knjigo. Veliko novega in zanimivega boste zvedeli, ne le o zgodovini Polšnika, ampak tudi Slovenije, kajti vse je povezano. Zgodovina nas oblikuje in pomembno se je zavedati preteklosti. Zavedati se moramo svojih korenin in lahko smo ponosni nanje. Ob tem ugotavljamo, da je Polšnik kraj, kjer ljudje živijo za prihodnost in si želijo kvalitetnega življenja. To knjigo Kulturno društvo Pavle Voje Polšnik izdaja ob prav posebni priložnosti: ob otvoritvi nove Podružnične osnovne šole Polšnik in večnamenskega prostora (dvorane in telovadnice), kar tudi dokazuje, da razmišljamo o prihodnosti in se je veselimo … Posebna zahvala gre seveda g. Stanetu Feletu, ki se je res poglobil v našo zgodovino in svoj čas več kot dve leti namenjal večinoma raziskovanju in zbiranju informacij, pogovorom z ljudmi ter računalniškemu urejanju zbranega gradiva. Hvala Tiskarni Hren, ki je tudi tokrat prispevala velik sponzorski delež za tisk naše knjige. Želimo vam prijetno branje in naj vas ta nova knjiga popelje skozi pester in razburljiv čas polšniških ljudi, dogodkov in krajev ... Uredniški odbor
  4. 4. Ko Polšnik se v čas ujame Polšnik je majhna vas, na višini 680 m, v Zasavskih Dolomitih, južno od reke Save. Posajena je na majhni polici plazu, ki je pred milijoni let zdrsnil s hriba Špega nad njim. Prebivalci so se tu naselili v 12. in 13. stoletju, v času organizirane kolonizacije gozdnih področij južne Kranjske (1). I. PRAZGODOVINA Najdbe na območju Polšnika dokazujejo, da so se tu pred 2500 leti že potepali ilirski in keltski železarji. Železo je v tistem času pomenilo več kot zlato in iskalci so bili pripravljeni tudi z neznanskimi napori priti do njega. Tehniko pridobivanja železa so prinesli s seboj, saj je bila ta že mnogo prej razvita v Mali Aziji in Egiptu. Tu so predvsem iskali železno rudo in jo na mestu pretopili v uporabno železo. Za takratne razmere je bilo na tem območju dovolj rude, saj je, po najdbah sodeč, železarstvo na Polšniku potekalo kar od leta 500 pred našim štetjem pa do propada Rimskega cesarstva v letu 476, ko je germanski poveljnik Odoaker odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula. Vse do takrat je potekala proizvodnja in kovanje železa v polšniških hribih. Seveda je bilo to povezano tudi z živahnim trgovanjem, ki se je odvijalo po uhojenih poteh z Mamolja proti Litiji in Mošeniku, s Polšnika proti Renkam, iz Podkuma proti Šklendrovcu, pa tudi po dolini Sopote proti Radečam. Te poti so bile pretežno ob potokih. Na njih so se v novem veku zgradile ceste, ki se uporabljajo še danes. Glavna trgovska transportna žila je bila seveda reka Sava, ki je služila tudi Vačam in drugim obsavskim železarjem. Dr. Mullner, slavni raziskovalec železarstva na Kranjskem, je v svoji knjigi GESCHICHTE DES EISENS IN KRAIN leta 1905 takole opisal svoje izsledke o Polšniku: »Južno od Zagorja leži na desnem obrežju Save v nametanih škriljavcih (Werfner Schiefern) železni rudnik Preska, na katerem je bila osnovana železarna Pasjek. V prazgodovinski dobi so bile te rude taljene na vetrovnih višinah pri Glinjeku (St. Georgen) pri Polšniku.
  5. 5. Ko Polšnik se v čas ujame Južno od Polšnika se nad 680 m visoko ležečim farnim sedežem dviga hribček na 831 m. Imenuje se »NA GRADU« (»am Schlosse«) in nosi cerkvico Sv. Jurija (St. Georgi). Strmina se najostreje spušča proti vzhodu. Ploščad ni velika, ampak zadostna, da nosi cerkvico in pokopališče. Vzhodno majhna dolinica deli hribček od nasproti ležeče vzpetine po imenu »V LAZAH«, kjer ležijo težki ostanki žlindre iz stare topilnice. Tudi tu se je topilo v »vetrovnih pečeh«(1), kajti ta točka je bila izpostavljena močnim zračnim tokovom, ki so tu najmočneje pihali iz severozahoda in zahoda. Približno pol ure hoda od tu proti jugu ležijo železni rudniki na Veliki Preski. Za sekiro je bilo po obliki ugotovljeno, da izvira iz cca. 5. stoletja pred našim štetjem, za ostale predmete pa, da izvirajo iz rimske dobe. Sekira po obliki sodi na konec starejše železne dobe (mlado halštatsko obdobje). Železarski polizdelek pa je težje točno datirati, ker po obliki podobnih arheoloških najdb pri nas še ne poznamo. Zaradi višinske lege najdišča je mogoče sklepati, da izvira iz časa, ko so železovo rudo talili še na licu mesta, torej tudi na pobočjih ali vrhovih hribov. To se je dogajalo v železni dobi, v rimskem obdobju in skozi srednji vek, dokler ni izum vodnega pogona kovaških mehov v 16. stoletju omogočil taljenja železa v nižini, v plavžih ob potokih. Polizdelek z Glinjeka zaradi velikosti bolj verjetno sodi v keltski, rimski ali srednjeveški čas kot pa v halštatsko obdobje. Železna tulasta sekira z ostankom lesenega toporišča, Polšnik, 5./4. stol. pr. n. š. (Narodni muzej Slovenije, P 3302, dol. 17, 5 cm), najdena konec 19. stoletja, verjetno na prazgodovinskem grobišču na Koprivniku. Severno od Sv. Jurija »Na Gradu«, v naselju Koprivnik, so kmetje našli rimske grobove. Pri lastnikih sem videl: 4 železne škarje, 1 zakrivljen nož, 1 železno sekiro, 1 pasno zaponko iz bronze, 1 spiralno zapestnico, 1 prstan in 1 zvonček, vse iz bronze. Tudi rimske najdbe so bile v bližini. Pri renovaciji stolpa St. Georg je bila tik ob cerkvici izkopana jama cca 2 m globoko. V njej je bilo najdenih precej kosti, črepinje barvaste glinaste posode in veder ter ena bronasta igla. Očitno gre za ostanke posode, ki so jo uporabljali železarji pri hrani.« (Prevod: Stane Fele) Vsi navedeni najdeni predmeti se nahajajo v Narodnem muzeju v Ljubljani. Poleg tega se nahaja v muzeju še nekaj predmetov, ki pa so bili najdeni v novejšem času.
  6. 6. Ko Polšnik se v čas ujame Zakaj so bile torej zgrajene te cerkvice na vrhovih, daleč od naselij? Poizkusimo najti odgovor v prazgodovini. Za Glinjek imamo kar nekaj zanimivih prazgodovinskih podatkov. Dr. Deschman, prvi kustos Narodnega muzeja, je na široko opisal prazgodovinske najdbe na Glinjeku in bližnjem Koprivniku. Posebno zanimiv pa je opis dr. Mullnerja v knjigi »Geschichte des Eisens in Krain ...«. (Tekst sem opisal zgoraj, v prazgodovini). On predvideva, da so se na tem vrhu nahajale topilnice železa na vetrni podpih. Cerkev na Glinjeku Iz gornjega bi lahko sklepali, da so se ob kolonizaciji Polšnika v 13. stoletju na Glinjeku nahajali ostanki »vetrnih topilnic«. Mogoče so takratni priseljenci sklepali, da so to ostanki kakega svetišča. Če so bili še pogani, so ga mogoče obnovili. Mogoče so pa ob prekrstitvi priseljencev namerno na istem mestu zgradili krščansko cerkvico. Mogoče so le koristno uporabili kamnite ostanke nekdanjih topilnic za izgradnjo cerkvice. Franci Klančišar piše: Cerkvica je posvečena Sv. Juriju. Ta cerkev je imela polkrožno apsido, pravokotno ravnostropno in kasneje obokano ladjo ter preprosti zvonik, ki je prislonjen ob zunanjo fasado cerkve. Glavni oltar je bil izdelan v 19. stoletju z baročnimi reminiscencami. Leta 1909 ga je prenovil podobar in pozlatar Ciril Sumrak. Včasih so na dan Sv. Marka ljudje prihajali v procesiji k tej cerkvici in tam imeli mašo. Leta 1869 je bil blagoslov oltarja, blagoslovil pa ga je dekan iz Šmartna pri Litiji. Cerkvica ima dva zvonova, večji tehta 800 kg, manjši pa 500 kg. Oba imata odlitek križa in oznako livarne KID. Cerkvica je dolga 8 m, široka 5 m in visoka 4 m. V glavnem oltarju je Sv. Jurij, ob straneh pa sta Sv. Marko in Sv. Andrej. Ima še oltar matere božje s kipoma Sv. Antona in Sv. Janeza. Oltar in kipi so leseni. Na Mamolju v Mullnerjevem času niso bile opravljene kakšne znane raziskave, vendar so bile na področju Mamolja najdene nekatere arheološke najdbe, ki se nahajajo v državnem muzeju na Dunaju. Razen tega so bila v novejšem času na tem področju odkrita še nekatera rudišča iz predzgodovine. V knjigi Ivana Mlakarja »O problematiki litijskega rudnega polja« je zanimiv opis pod naslovom »Rudišče Štriglavec (Pasjek)«. Iz geološke karte v tej knjigi je razvidno, da so kar tri rudišča v neposredni bližini samotne cerkvice Sv. Janeza. Tej cerkvici bi torej lahko pripisali podobno pred-zgodovino kot smo jo cerkvici na Glinjeku. 23
  7. 7. Ko Polšnik se v čas ujame Ob cesti proti Tepam stoji Kleviška graščina, ki ima zanimivo zgodovino. Leta 1585 jo je pozidal deželni svobodnjak Klemenčič. Za graščino na žamboškem hribu je imel veliko posestvo. Posestvo Klevišče se omenja že v svibenskem urbarju leta 1411. Imelo je 4 hube in bilo je prodano neznano komu. Posestvo je moralo biti zelo veliko, da je bil Klemenčič zainteresiran za postavitev tako mogočne zgradbe na tem mestu. Ker tudi v kasnejšem času na območju Žamboha ni nastala nobena večja kmetija, bi lahko sklepali, da so bili vsi prebivalci tega območja nekakšni odvisniki ali celo tlačani kleviške graščine. V času kasnejše zgodovine je kleviška graščina kar šestnajstkrat menjala lastnike. Nekaj časa je bil, v 17. stoletju, lastnik celo baron Jurij Sigmund Valvasor, bratranec poznanega Janeza Vajkarda Valvazorja. Sigmundova hčerka je bila leta 1650 pokopana v polšniški stari cerkvi in ima v novi cerkvi tudi marmorno tablo z napisom: »HIE LIKT BEGRO WEN MAN LEWE TOHTER BARBARA + GE: SIG: VALVASOR 1650«. V grobnici stare cerkve je bilo menda šest krst te družine. Na Klevišah je bil pred prvo vojno sedež občinske uprave in žandarmerije. Pri vsaki prodaji novemu lastniku se je manjšala vrednost graščine, manjšalo pa se je tudi posestvo. Prebivalci Žamboha so tako počasi pridobivali svoje koščke zemlje, ki pa se niso nikoli razvili v večja kmetijska posestva. To so bili le majhni kmetje, pravili so jim »sabejaki«. Vsi so hodili v dolino »na šiht«. Na kleviško graščino se je pred prvo vojno priženil Jože Balant in tam odprl trgovino in gostilno. Pozneje se je priženil Zabret, ki je skušal nadaljevati s poslovanjem, vendar je graščina še naprej nazadovala. Nazadnje so v njej stanovali Juvanovi iz Žamboha. Klevišče, 1896 Razmišljanja Vekoslava Lilije o imenih vasi in družin: Že nekaj stoletij v času pamtiveka so se mirni ljudje naseljevali v brda, hribe, gore, samo da so se izognili divjakom. Tako so tudi Polšničani in povsod pod Kumom na Kumljanskem ljudje miroljubni, delovni in nekdanji pribežniki raz dolin, ker so se umaknili divjim hordam in v gorah obdelovali zemljo ter ji dali svoja pristna slovenska imena po naravi, kakor so to razumeli. Bili so povezani s prirodo narave. Imamo stara imena kot je Preveg, kjer se preveva, torej »piha sapa«, ampak se tudi svet prevesi. Dalje Šumnik, kjer voda izpod Špege šumi, Ostrež, kjer je hrib oster, ima ostrino na vrhu, zato Ostrež. Ravne, kjer je ravno, Sušje, na vzhodni strani Špege, kjer je suho. Selo, kjer so se naselili in naredili selo – vas. Koprivnik ne prihaja od besede kopriva, ampak od besede privodnik, ki pomeni kraj, ki je pri vodi. Pod vasjo in v vasi je voda, star studenec »ko pri vodnik«, krajše Koprivnik. Glinjek nima 4
  8. 8. Ko Polšnik se v čas ujame železniške pragove in drva. Deloma se izvaža tudi kot stavbni les. Nekdanje svinčeno in železno rudarstvo je že zamrlo. Edini važnejši prometni žili sta cesti Sava–Polšnik–Sv. Križ (Velika Preska) in Radeče–Litija (delno še v gradnji). Na polšniškem območju so izletniško zanimivi kraji s suhim in zdravim podnebjem, pa tudi smučarski tereni. Primerjava s popisom, ki je bil v stari Avstriji opravljen v letu 1818, kaže, da se je v tem času število prebivalcev zmanjšalo za 296. To je pripisati predvsem izseljevanju v Ameriko, Nemčijo in druge države, v letih od 1885 do 1914. Občina je obsegala naslednja naselja: Vas Polšnik je sedež občine, žandarmerije in župnije. Leži na strmem prisojnem pobočju hriba Špega, na nadmorski višini 680 m. Hiša levo spodaj gostilna Juvan, pod cerkvijo stara mežnarija, desno župnišče in župnijski hlev Na zgornji sliki, levo od cerkve, se še vidi mežnarija, ki je sigurno najstarejša hiša na Polšniku. Prvotno je bila na tem mestu v 13. stoletju zgrajena še lesena hiša, v kateri so prebivali prvotni duhovniki (glej zgoraj: Apfalterni). Na tem mestu se še danes opazijo ostanki razvalin. Od železniške postaje Sava je oddaljena 8 km, od Litije pa 18 km. Povezuje ju Banovinska cesta I. reda Litija–Polšnik–Sv. Križ. Pod vas, ki se deli na Spodnji in Zgornji Polšnik, spadajo še zaselki Glinjek, Slop in Velika Njiva. Poleg župnijske cerkve sta v vasi dve trgovini in tri gostilne, ki delno nudijo tudi prenočišča. Vaščani so v pretežni večini kmetovalci. Gospodarsko trdna vas ima dobro razvito živinorejo, sadjarstvo in perutninarstvo. Z njihovimi produkti zalagajo Zagorje, Trbovlje in celo Ljubljano. Precej dohodkov prinašajo tudi obsežni gozdovi in lesna trgovina, ki je usmerjena v Zagorje in Trbovlje (jamski les, hlodi), pa tudi v izvoz v Italijo (stavbni les, trami, drva). V okolici 52
  9. 9. Ko Polšnik se v čas ujame 25. obletnica šole Na Polšniku je bila, razen pomožne šole v Konjšici, edina šola v občini za vse vasi. Otroci so jo radi obiskovali. Za današnji čas se zdi skoraj neverjetno, koliko napora so premagovali otroci iz oddaljenih vasi. V zimskem času, ko je zapadel visok sneg, so prišli otroci z Mamolja, v skupini brez spremstva, tudi z dvourno zamudo. Bili so zasneženi in mokri, saj so se morali včasih prebijati skozi zamete. K sreči je bila v razredu visoka peč LUTZ, ki je nudila precej površine za sušenje oblek. Kljub vsemu so ti otroci ubogljivo poslušali učitelja ali župnika, pa čeprav v skrbi, kako se bodo po pouku zopet vrnili domov. Otroci niso imeli šolske prehrane. Jabolko ali kos kruha je bila edina hrana med dolgimi potmi, ki so v celoti trajale tudi po ves dan. Kako so otroci, ki so živeli v revščini, ljubili knjige, se vidi iz pripovedi Pirčeve Mici, ki je sicer mlajša in je hodila v drugi razred šele tik pred drugo svetovno vojno. Na kratko njena pripoved: »Dobila sem prvo knjigo. Tako sem je bila vesela, da je nisem upala dati v cekar. Nosila sem jo v roki. Zavijala sem jo v papir in jo ponoči hranila nad glavo v skupni postelji. Ko so nas prišli selit Nemci, sem dala knjigo v kovček na obleke in jo obložila iz vseh strani, da se ne bi poškodovala. Ko jo je zagledal Nemec, ki je bil prisoten, jo je zagrabil in vrgel na tla. Bruhnila sem v jok in se vrgla nanjo na tla. Zgrabil me je, jo iztrgal iz rok in jo vrgel v kot, mene in kovček pa je odpeljal iz hiše. Jokala sem še dolgo, dolgo. Knjiga je ostala v hiši in z njo moje srce.« Konec marca 1941 se je za nedoločen čas zaključil pouk na državni osnovni šoli Polšnik. Bila je svetovna vojna in Polšnik je bil izseljen. Župnija Leta 1928 je bil na Polšniku nabavljen nov zvon (3200 kg). Na težkem vozu je zvon privleklo 6 parov volov. Njegovo dviganje v zvonik je pomenilo pravo pustolovščino. Ne spominjam se natančno, kako je izgledala lesena konstrukcija ob zvoniku, znotraj katere so dvigali zvon. Toda, če pomislim na njegovo težo, bi to pomenilo težak poseg tudi za današnjo tehniko. Župnišče je bilo poleg šole drugo kulturno središče. Župnik Kovič je bil zelo izobražen in napreden. Skrbel ni samo za versko vzgojo, temveč je vnašal še mnogo naprednih prosvetnih zamisli v kraj. Ljudje so ga spoštovali kot kakšnega starešino, na katerega so se obračali tudi v stiskah. 6
  10. 10. Ko Polšnik se v čas ujame Na Dolah pri Litiji ali s Strmca so še okoli leta 1902 nekateri moški ob nedeljah nosili irhaste hlače, škornje, belo srajco in črn, zelen ali rjav žametast telovnik. Telovnik je bil navadno zapet z okroglimi kovinskimi gumbi. Pod vratom so imeli privezano rdečo ali zeleno svileno vzorčasto ruto. V poletnem času so imeli na glavi slamnik s trakom ali pa črn klobuk.« »Na Polšniku je bila okrog leta 1920 teta Liza oblečena v krilo z modrcem rjave barve. Ob vratnem izrezu in rokavnih izrezih je imela rdečo obrobo, ped od tal pa dva prav takšna traka. Modrc je bil podložen. Rob je ščitila krtačka črne barve. Pod modrcem je nosila bele rokavce iz delno podobnega blaga. Rokava sta bila na rami zelo drobno nabrana, spodaj sta imela nazaj zavihano manšeto ali pa prišite na manšeti bele kupljene čipke, nekatere so jih tudi same kvačkale. Nosila je bele nogavice nekako do kolen, pod kolenom so se privezale z belim trakom, ki se je končal s čopkom bele preje. Opasala si je temnozelen predpasnik iz svile, k modri obleki pa temno modrega. Obute je imela visoke črne čevlje, Na glavi je imela belo pečo, zavezano na petelina, čez modrc pa lahko tudi svileno ruto z resicami, franžami«. Navadne obleke so šivale gospodinje same. Tega so se morale naučiti, preden so se poročile. Boljše obleke pa so šivale šivilje, ki so hodile od hiše do hiše v »štero«, kot se je temu reklo. Te so se zadrževale pri hiši toliko časa, da so sešile eno ali več oblek. V hiši so dobile hrano in do 50 din od obleke. Enako so hodili od hiše do hiše v »štero« tudi čevljarji. Ti so zaslužili več. V letu 1935 je stal par moških čevljev 120 din, gojzarjev pa od 150 do 200 din. Obleke in noše na Polšniku, okoli leta 1920 Prostovoljno gasilsko društvo Polšnik Leta 1932 je bilo ustanovljeno gasilsko društvo Polšnik. Začelo se je tako, da je bila s prostovoljnimi prispevki nabavljena gasilska brizgalna. Kljub temu, da so v tem času že obstajale brizgalne na motorni pogon, si Polšnik kaj takega ni mogel privoščiti. Naša brizgalna je bila izdelana pretežno iz lesa, tlačilko pa so morali poganjati štirje krepki možje. V društvo se je prijavilo kar veliko število moških in žensk, predvsem mladine. Društvo je odprlo tudi nove strani družbenega, kulturnega in zabavnega življenja na Polšniku. 4
  11. 11. Ko Polšnik se v čas ujame Izselitev pred puško* Ker smo se že nekaj mesecev pred selitvijo umaknili na Savo, sem že imel legitimacijo novega bivališča. Zaradi tega me ni nihče preganjal in sem za čuda lahko brez ovir opazoval to polšniško tragedijo. Spominjam se žalostnih dogodkov, ki so se dogajali na ta dan. Nekateri so se metali na tla in so jih za noge vlačili čez prag, nekateri so se z vsemi štirimi uprli v okvir vrat in so jih na silo zvlekli skozi vrata. Čez Polšnik se je razlegal jok in vpitje. Nekaterim je uspelo nagnati živino in perutnino iz hlevov. Vse to je begalo po vasi. Spominjam se slike, ko je Repovžev Karel lovil gosi okoli Dolinškove hiše in jih metal v neke mreže, ter jih kasneje odnašal domov na Koprivnik. Nekaterim je uspelo zvaliti kak sod jabolčnika ali vina iz kleti in ga skotaliti po bregu misleč, da ga bodo našli ob vrnitvi neznano kdaj. Končno so oddrdrali kamioni, Polšnik pa je ostal prazen. Po vasi je še vedno begala živina in perutnina. Enako se je dogajalo v naslednjih dneh po vseh zaselkih, le da so bili obveščeni, kaj se dogaja. Nekaterim je uspelo pobegniti k sorodnikom preko Save ali pa preko meje v italijansko zasedeno območje. Kdor pa ni imel kam iti, je čakal na milost in nemilost podivjanih okupatorjev.
  12. 12. Ko Polšnik se v čas ujame V naslednjem letu je pouk še vedno potekal v majhnih, premajhnih učilnicah v zasilni šoli in v kašči poleg nje. V eno učilnico ni bilo mogoče spraviti več kot 36 učencev. V mesecu juliju je gradnja šole napredovala do ostrešja, ki je bilo v začetku avgusta postavljeno. 19. avgusta se je s pomočjo šolske mladine pokrivala streha, vendar je bilo opeke le za 2/3 ostrešja in tako je 1/3 strehe ostala čez zimo nepokrita. 115
  13. 13. Ko Polšnik se v čas ujame Na sliki je stari Štrekovčev kozolec, ki je preživel drugo svetovno vojno. Do leta 1954 so Mamoljčani hodili v polšniško osnovno šolo, potem pa so se šolske duri odprle na Mamolju, a že leta 1990 je bila šola zaprta, saj se je število otrok krepko zmanjšalo. Odtlej mladi hodijo v OŠ Šmartno pri Litiji, v stavbi šole (na Mamolju) pa so prostori za opremo gasilcev z Mamolja, občasno se v njej zbira mamoljska mladina, redno pa je v njej tudi volišče. Šola na Mamolju Življenje in delo na mamoljski šoli med letoma 1976 in 1990 (zapisala Marjana Poglajen) Kot štipendistka občine Litija sem se v šolskem letu 1976/77 zaposlila na OŠ Šmartno – podružnična šola Mamolj. Sprejela sem delo učiteljice v trojni kombinaciji. Kako bom poučevala, mi ni bilo čisto jasno, kajti v času šolanja se s trojno kombinacijo nisem nikoli seznanila. V začetku sem imela zelo veliko dela, da sem uskladila delo v vseh treh razredih. Delo je potekalo nekoliko lažje, saj so me učenci in starši lepo sprejeli in smo lepo sodelovali. Na začetku leta sva bili na šoli dve učiteljici. Valerija Kepa je poučevala 5., 6. in 8. razred, jaz pa sem poučevala 1., 3. in 4. razred. Že v mesecu oktobru pa je učiteljica Valerija odšla na porodniški dopust in tako sem na šoli ostala sama. Ker nisem želela poučevati še učencev višje stopnje, so jih prešolali na matično šolo Šmartno. Šola na Mamolju je bila zgrajena kot stanovanjska hiša. Gospodar Franc Potisek je šoli odstopil pritličje šole, sami pa so se preselili v podstrešno stanovanje. Kasneje so Potiskovi hišo in kmetijo na Mamolju prodali in se preselili v Selšek. Spodnji del hiše so preuredili v učilnico. Tako so s poukom kom 146
  14. 14. Ko Polšnik se v čas ujame Začel se je projekt telefonije, ki ga je vodil Franc Nograšek in tako smo dobili nalogo, da iz vsake hiše pripravimo po šest drogov, izkopljemo šest jam in pomagamo pri izgradnji telefonskega omrežja. Seveda je bilo potrebno tudi sofinanciranje in tako smo bili leta 1982 povezani s svetom. Prav tako se je tega leta začela intenzivna gradnja stanovanjskih in gospodarskih objektov oziroma njihova rekonstrukcija. Pri tem smo veliko pomagali drug drugemu, predvsem pri opaževanju, betoniranjih in pokrivanju streh. Tudi mlačev je bila pri večjih kmetih še zanimiv dogodek, vendar se je počasi začenjala opuščati. V sušnih obdobjih je pričelo zmanjkovati vode, zato smo leta 1986 izdelali še dodatni 100 m3 rezervoar, ki pa smo ga izvajali že s sodobnejšo tehnologijo. Franc Erjavec nam je posodil 300 m kabla in tako smo delali že z mešalcem. Maks Bevc, ki je po drugi svetovni vojni zgradil hišo na Veliki Preski in se je v teh letih z družino preselil v Litijo, kjer je postavil še eno, nam je kot izkušen graditelj veliko pomagal pri opaževanju oz. »fršolanju«. Delovno zmago smo proslavili s prireditvijo Večer starih pesmi in običajev, ki sva jo pripravila skupaj z Darinko Ribič, domačini in pevci moškega zbora Polšnik na Poglajnovem podu. Po vasi je še tekla gnojnica in dvorišča so bila še blatna, zato smo leta 1989 izvedli preko 250 m kanalizacije, skopali in položili v zemljo kable za elektriko, nasuli več kot 2000 m3 gramoza, podrli staro razpadajočo stanovanjsko hišo (Bunzgarjevo) in asfaltirali glavno vaško cesto ter posamezna dvorišča. Vaščani Velike Preske na malici po delovni akciji To so bili začetki urejevanja vasi, pri katerih nam je v začetku prišel prav tudi stari buldožer, na katerem je prve učne ure izvajal »Poglajnov Francelj«. Otvoritev je bila pri Kostajevih, kjer smo ob tem dogodku organizirali prve kmečke igre in veselico. Za seboj smo imeli že res veliko skupnih akcij in zaradi tega je bila vas zelo dobro povezana. Kmetija »Pri Poglajen« na Veliki Preski (zapisala Janja Nograšek) Nograškovi otroci so v tem obdobju po vrsti, eden za drugim odhajali od doma, srednji sin Franc pa je po smrti očeta Jožefa, leta 1976, prevzel kmetijo. Poročil se je s sosedo Miro Bevc. Kmetijo sta tako prevzela s petimi glavami živine (2 konja, 2 kravi in tele) ter dvema prašičema. Franc je poleg kmetovanja hodil še v službo, žena Mira pa je ostala doma. 152
  15. 15. Ko Polšnik se v čas ujame gole ter posejali travo. Ko je trava zrasla, smo se pripravljali na otvoritev igrišča, ki je bila junija, leta 1978. Otvorili smo jo s tekmo STARI – MLADI. Od takrat naprej smo imeli svoje igrišče in tako smo lahko nogomet igrali v občinski ligi, na domačem igrišču. Na spodnjem delu igrišča smo morali narediti še ograjo, da nam žoga ni uhajala po bregu v gozd. Tako je igrišče dobilo svoj namen, ki ga še danes uveljavlja. V letih od 1980 do 1990 so se mladi družili in se organizirali v okviru odbora ZSMS Litija, katerega predsednik je bil nekaj časa tudi Štefan Logar. Najaktivnejši člani v tistem času so bili: Štefan Logar, Matej Povše, Rajko Povše, Božo Razpotnik, Poldi Vozel, Jože Vozel, Maruša Ribič, Nataša Renko, Evgen Povše … Športniki so sodelovali v divji ligi in na raznih turnirjih. Kupili so drese, ki so bili temno modre barve, na rokavih so bile svetle črte, na hrbtnem delu pa napis ŠD Polšnik. Poleg organizacije tradicionalnih tekem (nogometna tekma stari-mladi), so skrbeli za lep izgled igrišča na Koprivniku. V zimskem času je bilo organiziranih več turnirjev v namiznem tenisu in pa plesni tečaj, ki ga je vodil Roman Laba. Sodelovalo je 15 parov. Vse zimske dejavnosti so potekale v osnovni šoli, ki jim je odstopila tudi prostor za shranjevanje raznih športnih rekvizitov. 1
  16. 16. Ko Polšnik se v čas ujame Razredničarka 1., 2. in 3. razreda Lea Klopčič in druga strokovna delavka v oddelku, vzgojiteljica Melita Rozina. Šolsko leto 2006/2007: razredničarka 1. oddelka Eva Lajovic in druga strokovna delavka v oddelku, Melita Rozina. Razredničarka 2. oddelka in vodja PŠ Polšnik Ida Dolar ter učiteljica dodatne strokovne pomoči, Majda Bauman Jančar. Pogled v prihodnost V letih, ki prihajajo, je število učencev stabilno, kar pomeni, da se, če odmislimo preseljevanje že rojenih otrok iz šolskega okoliša Polšnika ali šolanje otrok v drugih šolah, ni bati za obstoj šole na Polšniku in s tem posledično tudi ne za obstoj vasi. Pogoji za delo v novi šoli bodo enkratni. Šolanje na takšni šoli je posebno, neponovljivo in unikatno. V skandinavskih deželah starši plačujejo individualne programe šolanja, da si otrok pridobi primerno izobrazbo v majhni skupini, kjer ima več možnosti za individualno rast in izkazovanje svojih potencialov. Pri nas pa se nekateri ne zavedajo bogastva, ki ga ponujajo majhne podeželske šole. Ne smem pa na tem mestu pozabiti krajanov Polšnika, predvsem pa ne staršev otrok, ki obiskujejo in so obiskovali šolo na Polšniku. Na prvem mestu gre zahvala njim – staršem, da se je šola na vasi obdržala. Zahvala gre tudi gospe ravnateljici, ki je s svojo pokončno držo in neomajnim upanjem bodrila učiteljski kader, ki je v težkih razmerah kdaj pa kdaj tudi obupoval nad delom v takšnih 215
  17. 17. Ko Polšnik se v čas ujame pri tem projektu, se člani Upravnega odbora PGD Polšnik najlepše in iz srca zahvaljujemo. Novo gasilsko vozilo Skozi čas gasilskega delovanja na Polšniku se gasilci zavedamo, da so naši predniki z vztrajnostjo in trdim delom postorili marsikaj, zato upamo, da bomo mi, nasledniki, obdržali to dobro geslo: V slogi je moč! Gasilke ob dnevu žena Lovska družina Polšnik (zapisala Franc Černe in Marjan Pajer) Lovska družina Polšnik je bila ustanovljena v letu 1945, registrirana pa v mesecu maju, leta 1946. LD Polšnik danes gospodari s 4.530 hektarji lovišč. Lovišče LD Polšnik je tipično sredogorsko lovišče. Najnižje sega ob svoji severni meji do reke Save (238 m) in se takoj nad njo v prepadnih stenah dvigne na višino čez 400 m. Sicer pa se najvišje dviga na Žambohu (780 m), Dolgem Brdu (808 m) in na vrhovih okrog Ostreža (do 850 m visoko). Lovišče je prepleteno z globokimi in ozkimi grapami. Vegetacija je večinoma bujna. V gozdovih, kjer so večinoma zastopani listavci, zlasti hrast in bukev, je tudi bogat zeliščni in grmovni sloj. Polj v lovišču ni veliko. Nekoliko več je travnikov, tako da ima divjad tudi čez zimo dovolj hrane. 225
  18. 18. Ko Polšnik se v čas ujame Pri ustvarjanju knjige smo sodelovali: Uredniški odbor: Stane Fele, Mateja Sladič-Vozelj, Ida Dolar, Jože Kos, Tanja Ribič, Katarina Juvan, Uroš Ribič, Mateja Vozelj, Olga Repovš, Tanja Vodenik Gradivo Od prazgodovine do konca 2. svetovne vojne je zbral in uredil Stane Fele, prav tako so njegovo delo vsi uvodi v kasnejša obdobja. Šolstvo: Ida Dolar Z upokojenima učiteljicama ga. Emilijo Kunsterle in ga. Darjo Rojšek- Kos je kontaktiral Uroš Ribič. Kultura: Tanja Ribič, Uroš Ribič, Slavko Kos, Jože Kos, Maruša Hren, Mateja Sladič-Vozelj, Laura Horvat, Vida Sladič, Franc Repovš, Resnik Jožica, Martin Voje st. Gospodarstvo in kmetijstvo: Jože Kos, Vladimir Ribič, Tomaž Vozelj, Tanja Bučar, Tatjana Mušič, Vida Sladič, Tjaša Kotar, Mateja Sladič-Vozelj, Marinka Poznajelšek, Ana Marija Majcen, Mimi Kotar, Janja Nograšek, Tjaša Kotar, Pavle Kokalj, Anica Majcen roj. Verbajs, Olga Repovš, Jože Pograjc Društvo podeželskih žena in deklet: Amalija Kadunc, Marinka Bevc, Tanja Bučar O Konjšici: Jožica in Milan Amon (povzeto po knjigi Konjšica skozi čas) O Mamolju: Boštjan Medved Karničar, Marjana Poglajen Župnija: cerkveni tekst je povzet iz poročil župnikov (uredila Mateja Sladič-Vozelj), Olga Repovš, Janez Jenko Šport: Slavko Vozelj, Aleš Vozelj, Tomaž Vozelj, Štefan Logar, Damir Tomc, Primož Vozel, Uroš Ribič, Mateja Sladič-Vozelj Gasilstvo: Karel Vozel, Katarina Juvan Društvo izgnancev: Amalija Razpotnik Rdeči križ Polšnik: Olga Repovš Turistično društvo Polšnik: Mateja Sladič-Vozelj, Jože Kos Lovstvo: Franc Černe, Marjan Pajer, Janez Lukač, Zlato Mantel O naravnih značilnostih Polšnika: Ida Dolar 20
  19. 19. Ko Polšnik se v čas ujame Tehnični del: Stane Fele, Mateja Vozelj, Aleš Vozelj, Lektoriranje: Katarina Juvan, Tanja Vodenik Ideja za naslov: Katarina Juvan Oblikovanje: Jasmina Erminio Tisk: Tiskarna Hren Naklada: 600 izvodov Fotografije so prispevali: Martin Voje, Milka Povše, Uroš Ribič, Marinka Vahčič, Franc Repovš, Olga Repovš, Jože in Vida Sladič, ŽU Polšnik, Pavla Jelenc, Amalija Kadunc, Amalija Razpotnik, Resnik Jožica, Rajko Povše, Janez in Majda Kotar, šolski arhiv, arhiv društev in najbrž še kdo (upamo, da ne boste jezni, če smo vas pozabili). Izdalo: Kulturno društvo Pavle Voje Polšnik, 2008 Nova šola, 2008 21
  20. 20. Ko Polšnik se v čas ujame KAZALO I. PRAZGODOVINA 7 Nekoliko slovenske zgodovine srednjega veka 12 II. OD NASELITVE DO PRVE SVETOVNE VOJNE 13 Okoliščine polšniške naselitve 13 Naseljevanje Polšnika 17 Polšniške cerkvice na prazgodovinskih topilnicah? 22 Župnik Globelnik 39 Učitelj Lilija 40 Politična ureditev 41 III. PRVA SVETOVNA VOJNA 50 IV. ČAS MED DVEMA VOJNAMA 51 Občina Polšnik 51 Opisi zaselkov 55 Šolstvo 64 Župnija 68 Življenjski stil 71 Prostovoljno gasilsko društvo Polšnik 74 Kultura 76 Združevanje žensk 79 Mladi sokoli in orli 79 Prosveta 80 Gospodarsko stanje 82 Politika 83 V. DRUGA SVETOVNA VOJNA 86 Kronologija vladarjev in pomembnih osebnosti na Polšniku od leta 1490 do leta 1941 93 VI. PO DRUGI SVETOVNI VOJNI DO OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE 98 A. OBDOBJE ADMINISTRATIVNEGA SOCIALIZMA (1945-1965) 98 O prvih povojnih letih pripovedujejo … 101 Špančeva Majda 101 Martin Voje st. 101 Kmetija »Pri Poglajen« na Veliki Preski 102 Vovkova kmetija na Stranskem vrhu 103 Sevškova kmetija na Borovaku 104 Prva elektrika v Padežu 104 Konjšica po drugi svetovni vojni 105 Gozdno gospodarstvo 106 Tesarstvo 106 Ribičev ata – čevljar 108 22
  21. 21. Ko Polšnik se v čas ujame Šolstvo 110 Župnija do leta 1960 126 Gradič Kleviše 128 Prostovoljno gasilsko društvo Polšnik 130 Družbene spremembe v obdobju od leta 1950 do 1965 133 Evgen Cej 137 Gledališka dejavnost 138 Mama Pavla Ribič 139 Franci Resnik in njegova glasbena skupina 141 B. OBDOBJE SAMOUPRAVNEGA SOCIALIZMA (1965-1991) 142 O Mamolju 143 Življenje in delo na mamoljski šoli med letoma 1976 – 1990 146 Domačija Verbajs 147 Gospodarstvo in politika 148 Obrat Elma 149 Mizarstvo Otmar Medved 150 Konjšica 150 Velika Preska 151 Kmetija »Pri Poglajen« na Veliki Preski 152 Razvoj vasi Šumnik v 20. stoletju 153 Ostrež 156 Trgovina Mercator na Polšniku 158 Šolstvo 159 Moja prva zaposlitev (Darja Rojšek-Kos) 163 Spomini učiteljice Emilije Kusterle na Polšnik 164 Župnija v letih 1965- 1990 167 Prostovoljno gasilsko društvo 172 Lovsko društvo 174 Športna dejavnost 175 Kulturno društvo Polšnik 178 VII. PO OSAMOSVOJITVI (1991 – 2008) 182 Gospodarstvo 182 Večnamenski objekt 185 Ceste 185 Vodovod 186 Velika Preska po osamosvojitvi 187 Podjetje KOMO, d.o.o. 189 Mizarstvo Kos z Velike Preske 190 Center za zunanjo ureditev, Velika Preska 191 Kmetija »Pri Poglajen« na Veliki Preski 193 Kmetija Pr’ Selet na Borovaku 193 Gostilna »JUVAN« po 2. svetovni vojni in do danes 194 Podjetništvo na Polšniku v letu 2008 195 Šolstvo 196 Župnija Polšnik po letu 1991 216 23
  22. 22. Ko Polšnik se v čas ujame Jože Kos – polšniški organist 220 Prostovoljno gasilsko društvo Polšnik 222 Lovska družina Polšnik 225 Kulturno društvo Pavle Voje Polšnik 227 Darinka Ribič 234 Pavla Voje 234 Društvo izgnancev Slovenije – KO Polšnik 236 Delo Rdečega križa v zadnjih 10 letih 237 Športno društvo Polšnik 239 Društvo Podeželskih žena in deklet Polšnik 249 Turistično društvo Polšnik 252 Pavletov boj za fužine v Pasjeku 257 Zanimivosti pri nas 262 Njegovo ime in delo ne bosta nikoli pozabljena … 263 Predsedniki Slovenije, KS Polšnik in župniki po letu 1945 264 Naj vam predstavim g. Staneta Feleta … 265 Pri ustvarjanju knjige smo sodelovali 270 24

×