• Share
  • Email
  • Embed
  • Like
  • Save
  • Private Content
ANTON KOMAT - Čas je, da vzamemo zgodovino v svoje roke
 

ANTON KOMAT - Čas je, da vzamemo zgodovino v svoje roke

on

  • 726 views

elektrika,javni sektor,privatizacija javnega sektorja,privatizacija vodovoda,ptivatizacija Železnic,teČer, doktrina šoka, Slovenija,upor, demonstracije, politika, politiki, infrastruktura, ...

elektrika,javni sektor,privatizacija javnega sektorja,privatizacija vodovoda,ptivatizacija Železnic,teČer, doktrina šoka, Slovenija,upor, demonstracije, politika, politiki, infrastruktura, konkurenčnost,

Statistics

Views

Total Views
726
Views on SlideShare
726
Embed Views
0

Actions

Likes
0
Downloads
1
Comments
0

0 Embeds 0

No embeds

Accessibility

Categories

Upload Details

Uploaded via as Adobe PDF

Usage Rights

© All Rights Reserved

Report content

Flagged as inappropriate Flag as inappropriate
Flag as inappropriate

Select your reason for flagging this presentation as inappropriate.

Cancel
  • Full Name Full Name Comment goes here.
    Are you sure you want to
    Your message goes here
    Processing…
Post Comment
Edit your comment

    ANTON KOMAT - Čas je, da vzamemo zgodovino v svoje roke ANTON KOMAT - Čas je, da vzamemo zgodovino v svoje roke Document Transcript

    • jana št.49 UMETNOST PREŽIVETJA DECEMBER 2012Čas je, da vzamemo zgodovino v svoje rokeSedanje prebujanje Slovenk in Slovencev v upor je dokaz, dasmo se nehali delati žrtve in smo spoznali, da je prišel čas, koje treba zgodovino vzeti v svoje roke. Nikakor se ne strinjam sfrazo, da smo narod hlapcev. To je zgolj strategija preživetjanaroda, čez katerega so vso zgodovino korakale mogočnearmade in je vstal v upor vedno v pravem času, da ni tvegalizumrtja.Če bi se slovenski narod zganil prekmalu, bi ga pokončali; čepa bi zamudil pravi trenutek, bi že zdavnaj izginil.Sedaj je napočil pravi trenutek. Zakaj? Smer razvoja slovenske družbe je bila že preigrana v številnih državah. Torej lahko dovolj natančno prepoznamo scenarij, ki nam ga pripravljajo in ga tudi že izvajajo. O doktrini šoka sem že pisal na teh straneh. Nekaj od tega smo že doživeli: razprodajo in uničenje lastneindustrije in kmetijstva, pojav tajkunov in vdor tujih korporacij.Zaslepljeni z iluzijo potrošništva tega nismo pravočasno opazili. Sledidruga faza, uporaba mehanizmov dolžniške krize skozi dolg države.Histerija politikov okrog varčevanja pa je zgolj debela laž, priročenizgovor za razprodajo narodovega premoženja, javnega sektorja, skratkadržave. Najprej je bilo treba očrniti delavce v javnem sektorju kot lenuhein parazite, poleg njih pa še vse »privilegirane« umetnike in kulturnikekot nepotrebno svojat. Delovni sili so namenili »fleksibilnost«, kar je zgolj
    • drug izraz za suženjstvo. Priče smo zastraševalnemu pohodu oblasti skozimedije, teroriziranju ljudi in suspenzu demokracije. Sedaj je »svobodnitrg« v vojni z demokracijo. Maske so padle. Na ustavo se ne ozira nihčeveč, zakoni se sprejemajo preko noči, ob tem pa se največji lopoviposmehujejo narodu v obraz. Vsa politika se reducira na medbančnesporazume, fiskalna pravila, ocene bonitetnih agencij, reševanje bank,varčevanje in odplačevanje kreditov, tuje ambasade se javno vmešavajo vnotranje razmere, politiki pa postajajo zgolj marionetne lutke. Na oblastse vzpenja bankirska hunta, ki razglaša geslo TUNA - Tu ni alternative! Zdržavo se dela, kot da je okupirana, in vse bolj postaja klasična kolonija.Starejši se še spominjamo krvave borbe afriških narodov izpodkolonialnega jarma, sedaj mi postajamo taka kolonija. Na pohodu jekolonizacija Evrope.Dramatične posledice v tujini Kolonizacija Slovenije je namreč nujnost, da se lahko začnevsesplošno ropanje narodovega premoženja. Konkvistadorski pohodkorporacij s plenjenjem javnega premoženja pa lahko uspe le, če gaspremljajo represivni ukrepi, ki v zadostni meri paralizirajo državljane. Vkratkem lahko torej v Sloveniji pričakujemo uvedbo represivnezakonodaje, ki bo podobna razglasitvi izjemnih razmer. To bo uvertura vroparsko privatizacijo narodovega premoženja. Toda vse dosedanje izvedbe privatizacije državne infrastrukture soprinesle zgolj največje polomije. Poglejmo si to v najbolj razvitih državah,Angliji, Franciji in ZDA. Poznamo tri infrastrukture, ki imajo značajživljenjskega omrežja vsake države: železnica kot krvni obtok, elektrikakot živčevje in vodovod kot limfni sistem. Vsi ti sistemi so nastajalidesetletja in so jih postopoma gradili z denarjem državljanov, zato so jihves čas upravljali kot javna oziroma državna podjetja. Thatcherjeva je začela privatizacijo železnic v Angliji, olastninilo jihje več kot 2000 zasebnih podjetij. Toda družbe so samo pobirale dobičekin nič vlagale v razvoj ter vzdrževanje. Grozil je razpad sistema, zato jebila država prisiljena v subvencioniranje železnic. V zgolj treh letih jeznesek državnih subvencij presegel kupnino. Hkrati pa so nastale veliketežave pri upravljanju zapletenega sistema, ki zahteva centraliziranovodenje. Sledili so ogromna izguba, množične odpovedi zaposlenih, velik
    • dvig cen vozovnic, zapiranje prog, kaotičnost voznih redov in razpadvarnosti, saj je v treh zaporednih nesrečah umrlo 42 ljudi, 600 pa je biloranjenih. Takrat je javnost poskočila in odločno zahtevala, da seželeznicam vrne značaj javnega servisa.Nezaslišana privatizacija vodeUpravljanje z vodovodom je tipično upravljanje z monopolom, saj nitiena vodovodna družba na svetu ne deluje na tržnih načelih in tudi nemore. V vsako hišo ali stanovanje vodi le ena vodovodna cev. Kako najtorej nekdo investira v konkurenčno omrežje? V poštev pride le prevzemvloge upravljavca že obstoječega sistema. Leta 1985 je Jacques Chirac kotžupan brez kakršnih koli tehničnih ali ekonomskih razlogov privatiziralvodovodno omrežje Pariza. Razlog je bil zgolj ideološki, zasebni lastnikinaj bi bili učinkovitejši kot javni upravitelji. Posledice so bile dramatične:v 15 letih se je vodarina brez pojasnil podražila za 260 odstotkov, omrežjepa se ni niti vzdrževalo, kaj šele posodabljalo. Ljudem je bilo dovolj inuprli so se. Zato se je leta 2001 pariški vodovod vrnil v javni sektor.V Italiji so imeli referendum o privatizaciji vode, in na njem se je 96odstotkov izreklo proti njej. Celo razvpiti Berlusconi je izjavil: »Ne moremprivatizirati vode!« Toda sedaj je predsednik Italije bankir, ki odločnozahteva privatizacijo vode kot pogoj za kredite. Po italijanski ustavi jeprivatizacija vode protiustavna. Ali bo pod bankirsko hunto spremenjenaitalijanska ustava?V nadaljevanju roparskega pohoda bankirjev lahko pričakujemo tudiposkuse privatizacije vodnih virov, torej vodonosnikov. Zato že danesodločno zakričimo: »Naša voda nikoli ne bo naprodaj!« Ne pustimo sepeljati žejne preko vode.Trg elektrike - čisti nategTudi elektrika je naravni monopol in govoriti o trgu elektrike je čistinateg. Tako kot pri vodi do hiše vodi le ena cev, tudi elektriko pripelje dostanovanja le en kabel. V ZDA so v Kaliforniji konec 90. let deregulirali»trg« z elektriko. Posledice so bile dokaj hitre in poučne. Elektropodjetja
    • so hitela zviševati cene električne energije, zato je država moralaposredovati z grožnjo o omejevanju rasti cen. Sledili so »izklopi elektrikezaradi vzdrževalni del« in Kalifornija se je zatemnila v zaporedneelektromrke. Tudi pri nas so grozili z mrkom, če ne bo političnega soglasjaza TEŠ 6. Verjemite mi, da bo tudi ta grešno draga javna investicijaprodana daleč pod ceno. V Grčiji je elektrosistem vreden 17 milijardevrov, na borzi pa se prodaja po ceni 750 milijonov evrov! Kam jeizpuhtelo več kot 16 milijard državnega premoženja?V Evropi do leta 2006 nobeno zasebno podjetje ni vlagalo v elektroo-mrežje. To je javna infrastruktura, ki zahteva ogromna vlaganja inpočasen pritok dobička. Potem so se veleumi EU »spomnili« deregulacijetrga električne energije zaradi večje konkurenčnosti. Da bi privabili»vlagatelje«, so začeli dvigovati cene elektrike. Pojavili so se »ponudniki«elektrike, ki so za majhen denar kupili licenco za prodajo in začeliprodajati zgolj razliko v ceni, saj sploh nimajo svoje elektrike. Prodajajotorej čisto meglo. Povsod se ponavlja enaka zgodba, generacijedržavljanov so gradile elektroomrežje do zadnje hiše, sedaj pa to omrežjeizkoriščajo zasebne firme. Seveda po znanem scenariju: kupi za majhendenar, poberi dobiček in nič ne vlagaj. Ko uničiš sistem, ga prodaj nazajdržavi in se odpravi oropat naslednjega.Kaj vse nas bo še doletelo?Na ta način bodo sledili: avtoceste, pristanišča, letališča, gozdovi, njive,rečni hidrosistemi in podtalnica. Vse pa se začne s koncesijami, npr.sečnja gozdov, ki se sedaj dogaja v Sloveniji. Tujci, ki čuvajo svojegozdove, sekajo pri nas. Bitka za gozd se začenja, saj so slovenski gozdovinajvečje narodovo bogastvo.Poblaznela finančna oligarhija, sociopatski preprodajalci dolgov inkorumpirana politična elita uničujejo tako naravo kot človeško družbo.Bankirji si izberejo žrtveno državo in jo z mehanizmom dolga oropajo.Drugega za drugim uničujejo narode in ljudstva in pri tem uporabljajozločinski jezik ekonomije, ki nima pojma o realnosti. Med njihovimimentalnimi iztrebki najdemo celo tale stavek: »Zakoni ekonomije soenaki zakonom v inženirstvu.« 200-letni eksperiment se preveša vpopolno katastrofo, v slepo ulico razvoja opice, ki se je razglasila za
    • pametno, hkrati pa samomorilsko uničuje svoj edini dom. Obtičali smokot gramofonska plošča, ki preskakuje. Če sedaj ne bo upora, bo kasnejenemogoč, ker ljudje kmalu ne bodo več sposobni za revolt. Takrat se botudi iztekla doba človeške vrste.